Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

letve (34)

1.      létven  -a -o (ẹ̑) pridevnik od letev: letveni zaboji ♪
2.      létvenik  in letveník -a m (ẹ̑; í) 1. agr. ogrodje (iz letev) za vinsko trto, sadno drevje, popenjavke: razpeljati hruško po letveniku 2. gozd. gozd, v katerem imajo drevesa debelino letev: gošča prehaja v letvenik ♪
3.      zaklétven  -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na zakletev: zakletvena moč / zakletveno znamenje ♪
4.      brúhati  -am nedov. (ū ȗ) 1. izmetavati iz želodca: ponesrečenec bruha; bruhati žolč // s kašljanjem izmetavati kri iz pljuč: spet je bruhal kri; pren., ekspr. bruhati kletve, psovke 2. s silo izmetavati v velikih količinah: ognjenik bruha; dimniki bruhajo saje / ob dveh bruha tovarna množice delavcev; pren., ekspr. topovi bruhajo smrt na mesto ∙ ekspr. bruhati ogenj in žveplo na nasprotnika silovito ga napadati z besedami 3. nepreh. s silo udarjati na dan: voda bruha izpod skale; pren. besede ji bruhajo iz ust bruhajóč -a -e: bruhajoč vulkan ♪
5.      brusíti ² in brúsiti -im nedov. (ȋ ú) s silo izmetavati iz ust: konj brusi vodo iz gobca; žvečil je kruh in brusil iz ust prežvečeno kašo // pog., slabš. govoriti, pripovedovati: boli ga, da mu sin brusi take besede; brusi kletve in psovke na vse; take mu je brusil ♪
6.      klétev  -tve ž (ẹ̑) groba beseda, besedna zveza, izrečena navadno v afektu: govoril je grde, grozne, robate kletve; ekspr. iz ust so mu vrele kletve / iz sobe se je slišala kletev preklinjanje; ekspr. kletvam se je izogibal ni klel ♦ rel. zelo nespoštljiv, žaljiv izraz o Bogu, svetih osebah ali stvareh // z besedami izražena želja, da bi koga zadelo zlo, nesreča: njegova kletev se je izpolnila; zadela jo je očetova kletev / ekspr. to je kletev usode ♪
7.      láta  -e ž (á) 1. prečni tramič, drog, zlasti v kozolcu: stopiti na prvo lato; na latah se sušijo snopi; ogrodje za brajdo iz betonskih stebrov in žice ali lat / gledati skozi late; polne late 2. grobo obdelana deska, zlasti za plot: odtrgal je lato in se postavil v bran; late na zidarskem odru 3. nar. letev: sveženj lat / polagati opeko na late ◊ geod. nivelacijska lata priprava v obliki letve z zarisanimi centimetri, ki se uporablja pri določanju višinskih razlik med točkami na terenu; grad. poravnalna lata ravna deska, letev, ki se uporablja za izravnavo zidakov, ometa, tlaka ♪
8.      létev  -tve in létva -e ž (ẹ̄) podolgovat kos lesa ali kovine, navadno pravokotnega prereza: odtrgati letev; kovinska, lesena, smrekova letev; okrasna letev; skladovnica letev; ogrodje, police, zaboj iz letev / obzidne letve; pribijati (strešne) letve / plot iz letev iz lat ◊ les. letev do šest centimetrov širok in do štiri centimetre debel kos žaganega lesa pravokotnega prereza; strojn. zobata letev jeklena letev, katere izrezi se ujemajo z zobmi zobnika; šport. pri skoku v višino dotakniti se letve ♪
9.      letvíčiti  -im nedov. (í ȋ) les. ob skladanju desk polagati vmes letve: delavci letvičijo // letviti ♪
10.      letvíti  -ím in létviti -im nedov., letvèn in létven (ȋ í; ẹ̄) les. pritrjevati letve zaradi povezave, zavarovanja česa: letviti parketni pod ♪
11.      mlétev  -tve ž (ẹ̑) mletje: žito za mletev / mletev sadja / pogledala je v grot, koliko je še mletve ♪
12.      nivelacíjski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na nivelacijo: nivelacijski načrt ♦ geod. nivelacijska lata priprava v obliki letve z zarisanimi centimetri, ki se uporablja pri določanju višinskih razlik med točkami na terenu ♪
13.      obzíden  -dna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na obzidje: obzidna vrata / obzidno kamenje // ki je, se nahaja ob zidu: obzidna klop / obzidne letve letve, ki so (pri tleh) pritrjene na zid, da se ne poškoduje ♪
14.      odskočíti  -skóčim dov. (ȋ ọ̑) 1. s skokom, skoki se oddaljiti od določenega kraja, stvari: odskočil je, da bi ga ne zadel kamen; od groze je odskočil; ob poku konj odskoči; hitro, preplašeno odskočiti; odskočila je, kakor da bi jo gad pičil zelo hitro / v strahu je odskočila s ceste; odskočila sta vsak na svojo stran; pretepača sta odskočila narazen // zaradi udarca, sunka prenehati biti na določenem mestu: uprl se je v vrata in zapah je odskočil / pri stroju je odskočila ročica in mu zlomila roko 2. zaradi sunka za hip se oddaljiti od podlage: udaril je s pestjo po mizi, da so kozarci odskočili 3. zaradi udarca, sunka ob kaj spremeniti smer premikanja; odbiti se: žoga je odskočila od letve 4. skočiti iz česa, navadno iz prometnega sredstva: ker nista mogla z letalom pristati, sta odskočila; odskočiti z drvečega voza // šport. narediti odskok: skakalec je lepo, pravilno odskočil ● star. sonce je visoko odskočilo od gor je že visoko nad gorami; star. kmalu so odskočili od prvotnega pogovora so se oddaljili ♪
15.      oskóbljati  -am dov. (ọ̑) s skobljanjem narediti gladko, ravno: oskobljati letve; ker so se vrata napela, jih je malo oskobljal oskóbljan -a -o: oskobljana deska ♪
16.      pôden  -dna -o prid. (ō) nanašajoč se na pod, tla: podni lak; podne in stenske letve; podno loščilo / podne površine / podna vrata so zaškripala ♪
17.      podlóžen ² -žna -o prid. (ọ̑) ki služi za podlago: pritrditi plošče na podložne letve ♦ grad. podložni sloj betona sloj, na katerega se položi tlak, temelj ♪
18.      pokônčen  -čna -o prid. (ó) 1. nameščen, stoječ pravokotno na gladino mirujoče vode: pokončne letve v ograji; pokončne in prečne stranice police / pokončne in poševne črte navpične // usmerjen (navpično) navzgor: pokončen plamen; rastlina s pokončnim steblom rastočim navzgor; psi s pokončnimi ušesi pokonci stoječimi / pokončna drža drža, pri kateri je hrbtenica v pokončnem položaju, zlasti pri hoji, stoji; pokončna hoja pokončna drža pri hoji 2. knjiž. načelen, značajen: bil je pokončen mož; pokončna osebnost / pokončen značaj; pokončna izjava ◊ fiz. pokončna slika slika, usmerjena enako kot predmet; fot. pokončna slika slika, pri kateri je poudarjena razsežnost motiva v navpični smeri; geom. pokončni stožec telo, ki nastane, če se pravokotni trikotnik zavrti okrog katete; pokončna piramida piramida, pri kateri so vsi stranski robovi enako dolgi; pokončna prizma prizma, katere stranske ploskve stojijo pravokotno na osnovno ploskev; strojn. pokončni stroj stroj, pri katerem je os (valja) navpična; tisk. pokončni format format, pri katerem je razdalja med spodnjim in zgornjim robom večja od razdalje med levim in desnim; pokončna črka črka, oblikovana pokonci pokônčno prisl.: pokončno hoditi; pokončno nameščen ♪
19.      posésti  -sédem dov., stil. posèl poséla; nam. posést in posèst (ẹ́ ẹ̑) 1. povzročiti, da kdo pride v sedeč položaj: otroka je posedel k sebi, na konja / posedli so ga na posteljo in mu dali žganja, da bi si opomogel / goste je posedla okrog mize // drug za drugim sesti: nekaj mož je že posedlo; posedli so po vagonu; prijateljice so se posedle druga poleg druge / posedli smo k zajtrku / kokoši so posedle na letve 2. nav. ekspr. zasesti: posedli smo prostor okrog luči / lastovke so na gosto posedle nadzidek / enote so posedle položaje; pren. gube so mu na gosto posedle čelo 3. zastar. zavzeti: posesti deželo, vas ● redko razburjenje ga je zopet posedlo obsedlo; posesti v krog sesti tako, da iz navzočih nastane krog posésti se zaradi lastne teže postati nižji, gostejši: nasip se je posedel / hiša se je posedla poséden -a -o: posedena dežela ♪
20.      prijemálen  -lna -o prid. (ȃ) ki je za prijemanje: prijemalno orodje / ob stopnišče so namestili prijemalne letve oprijemalne letve ◊ biol. prijemalni refleks refleks, pri katerem novorojenček stisne roko v pest, če se kdo dotakne njegove dlani; zool. prijemalni rep pri kapucinkah oprijemalni rep ♪
21.      psóvka  -e ž (ọ̄) groba, zelo žaljiva beseda, besedna zveza, izrečena navadno v afektu: izreči psovko; odgovoriti s psovko; grda, prostaška, ekspr. sočna psovka; psovke in kletve / ekspr. obkladati, obmetavati se s psovkami ♪
22.      skóba  -e ž (ọ́) obrt. polovici črke H podoben kos železa, lesa, ki se zabije, pritrdi, da kaj drži, spenja: potisniti zapah v skobo; okno se je napelo in palica ne seže v skobo / pritrditi cev s skobami na steno // železna priprava, zlasti za začasno spenjanje lesenih delov: s skobo pritrditi tram / tesarska skoba // temu podoben del priprave z vijakom, ki kaj stisne, drži: stisniti letve s skobo / pritrditi mlinček za orehe s skobo na mizo ◊ les. skoba premakljiv, navadno železen klin na skobeljniku, s katerim se vpne obdelovani predmet; navt. sidrna skoba s sornikom za vezavo sidra in verige ♪
23.      sóčen  -čna -o prid., sóčnejši (ọ́ ọ̄) 1. ki vsebuje veliko soka, tekočine: sočni listi, sadeži; sočna trava; češnje so sočne / sočna pečenka / na tej njivi je sočna prst prst, polna vlage, hranilnih snovi ♦ vrtn. ki ima veliko tkiva, vsebujočega vodo; mesnat 2. ekspr. slikovit, bogat: pisateljev jezik je sočen; sočne primerjave 3. ekspr. slikovit, sproščen in nekoliko robat: sočen humor; sočni vzdevki ● ekspr. njegov glas je bil prijeten in sočen poln, lepo zveneč; ekspr. sočne barve izrazite, žive; ekspr. sočne kletve nespodobne, nedostojne; ekspr. dekle ima sočne ustnice napete in rdeče; redko drevje je že sočno muževno sóčno prisl.: sočno preklinjati, pripovedovati; sočno zelena trava ♪
24.      spàh  spáha m (ȁ á) mesto, kjer so leseni deli, navadno v vzdolžni smeri, tesno sestavljeni, povezani: premazati, zadelati spahe; med spahi se nabira umazanija; spahi okenskih okvirov; spahi med deskami, dogami // v prislovni rabi, v zvezi na spah izraža, da je kaj sestavljeno, povezano na tak način: polagati, stakniti deske na spah / prirezati letve na spah ◊ les. čelni, pravokotni, topi spah; spah na utor in pero ♪
25.      škárnik  -a m (ȃ) grad. tram ostrešja, ki sega od slemena do kapa: od ostrešja so ostali samo ožgani škarniki; pribiti letve na škarnike ◊ zool. ptica ujeda rjave barve, z dolgim škarjastim repom, Milvus ♪

1 26