Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

lesnim (18)


  1.      epikureízem  -zma m (ȋ) 1. filoz. nazor, oprt na Epikurov filozofski nauk, po katerem je cilj človeškega življenja sreča: epikureizem spada k helenističnim materialističnim filozofijam 2. nav. slabš. način življenja, ki teži za telesnim uživanjem in udobnostmi, uživaštvo: prevladujoča nota romana je epikureizem ♪
  2.      epikuréjec  -jca m (ẹ̑) 1. pristaš epikureizma: stoiki in epikurejci 2. ekspr. kdor teži za telesnim uživanjem in udobnostmi, uživač: v gastronomskem pogledu je velik epikurejec; dobrovoljen epikurejec ♪
  3.      epikuréjstvo  -a s (ẹ̑) 1. filoz. nazor, oprt na Epikurov filozofski nauk, po katerem je cilj človeškega življenja sreča: epikurejstvo in stoicizem 2. nav. slabš. način življenja, ki teži za telesnim uživanjem in udobnostmi, uživaštvo: popolnoma se je vdal čutnosti in epikurejstvu; rafinirano epikurejstvo ♪
  4.      kabarét  -a m (ẹ̑) 1. v nekaterih zahodnih deželah nočni gostinski zabavni lokal z odrskimi, zlasti glasbenimi in plesnimi točkami: zahajati v kabarete; nastopati, peti, plesati v kabaretu / dekleta iz kabaretov / ustanovil je svoj kabaret kabaretno skupino // predstava v takem lokalu: na sporedu je nov kabaret / slabš. ta igra je na ravni kabareta 2. lit. zabavno odrsko delo, navadno sestavljeno iz skečev, pevskih in recitacijskih točk: napisati kabaret / literarno-satirični kabaret; televizijski kabaret ♪
  5.      kázen  -zni ž (ȃ) 1. kar je določeno za kršilca kakih norm, zahtev: otrok je bil priden, zato so mu kazen odpustili, preklicali; pog. kazen odsedeti, odslužiti; zaslužila je kazen; mila, stroga kazen; groziti s kaznijo; kazen za tatvino; vzgojni učinek kazni / doma ga je doletela, zadela huda kazen / dati kazen kaznovati; dobiti kazen biti kaznovan / disciplinska, eksemplarična kazen / v prislovni rabi: za kazen bo ostal doma; ekspr. naj bo za kazen, je rekel škodoželjno / ubogal je iz strahu pred kaznijo kaznovanjem // dogovorjena odškodnina za primer neizpolnitve ali nepravilne izpolnitve pogodbe: moral je plačati kazen / publ. zapadel je kazni 2. jur. ukrep proti krivemu in kazensko odgovornemu storilcu kaznivega dejanja, (gospodarskega) prestopka ali prekrška: določiti, odmeriti, predpisati kazen; kazen izreči, izvršiti / kazen nastopiti / obsoditi koga na denarno, zaporno kazen / pogojna kazen pri kateri se izvršitev kazni pogojno odloži; pogojna obsodba; prostostna kazen ali kazen odvzema prostosti pri kateri mora obsojenec prebivati v kazenskem poboljševalnem zavodu; smrtna kazen pri kateri se obsojenec kaznuje s smrtjo; telesna kazen v nekaterih deželah pri kateri se obsojenec kaznuje s telesnim trpljenjem, z izgubo pomembnega organa; kumulativno predpisana kazen pri kateri se obsojenec kaznuje z denarno in zaporno kaznijo; kazen prepovedi opravljanja določenega poklica; kazen zaplembe premoženja ◊ ped. vzgojna kazen; rel. večna kazen večno trpljenje človeka po smrti; šol. pisati kazen zaradi nediscipline prepisovati kak tekst ♪
  6.      lésen  -sna -o prid. (ẹ̄) nanašajoč se na les m: a) lesni izdelki; kuriti z lesnimi odpadki / gnojiti z lesnim pepelom; lesno oglje b) lesni kombinat; lesna industrija, obrt, trgovina; lesno gospodarstvo, podjetje / lesni in gozdni delavci; lesni tehnik / lesni črv; lesni vijaki; lesna goba goba, ki raste na deblih, štorih ali na vgrajenem lesu c) lesni prirastek / lesno vlakno č) prevzela ga je lesna tišina ◊ agr. lesni brst brst, iz katerega se razvije mladika; bot. lesna rastlina rastlina, ki ima olesenelo steblo; farm. lesni špirit metanol, metilalkohol; gozd. posekati 100 m3 lesne gmote količine lesa; lesna trohnoba glivična bolezen iglavcev, pri kateri se les rdečkasto obarva; grad. lesni beton beton z dodatkom žagovine; lesni cement cementna malta z dodatkom žagovine; kem. lesni katran katran, ki nastane pri suhi destilaciji lesa; lesni plin generatorski plin iz lesa za pogon motorjev; les. lesna moka zmleti lesni odpadki kot industrijska surovina; lesna volna grobi volni podoben lesni proizvod; papir. lesni papir; teh. lesna celuloza ♪
  7.      možáča  -e ž (á) nav. ekspr. ženska z nekaterimi moškimi telesnimi, duševnimi lastnostmi: imajo jo za možačo; ljudomrzna možača ♪
  8.      pravílen  -lna -o prid., pravílnejši (ȋ) 1. ki je v skladu a) z resničnostjo, dejstvi: odgovor, rezultat je pravilen; pravilna domneva, razlaga; pravilen in napačen / postavil je pravilno diagnozo b) z določenim pravilom, normo: pravilen potek obravnave; ta oblika besede ni pravilna; logično, slovnično pravilen / pravilna rešitev križanke / ekspr. pravilno šumenje dežja enakomerno c) z določenim ciljem, položajem: pravilna poteza; njegovo ravnanje ni pravilno / pravilna nastavitev aparata // ki je v skladu z zahtevami, normami določenega okolja, časa: zmeraj se je držal pravilne politične smeri / o zadevi ima pravilno mnenje 2. ki je v skladu z normalnimi telesnimi lastnostmi: pravilen razvoj organa; pravilno zraščanje zlomljene kosti / opozarjati učence na pravilno držo, hojo / zastar. duševno in telesno pravilen otrok normalen, zdrav 3. nav. ekspr. sorazmeren, skladen: človek pravilnega obraza; njegov nos je pravilen 4. nav. ekspr. raven in enakomerno širok: njive so bile podolgovate in pravilne ● star. dva, tri vrčke piva je bila zanj pravilna mera primerna, ustrezna; star. to ni z onim v nobeni pravilni zvezi pravi, resnični ◊ agr. pravilna poševna palmeta palmeta s tremi pari ogrodnih vej v različnih višinah; geom. pravilni mnogokotnik mnogokotnik z enakimi stranicami in enakimi notranjimi koti; pravilni ogel ogel, ki ima enake kote med sosednjima robovoma in enake kote med sosednjima ploskvama; pravilno oglato telo oglato telo s skladnimi pravilnimi ogli, omejeno s skladnimi pravilnimi mnogokotniki; les. pravilna žagana ploskev žagana ploskev, ki je gladka, ravna in brez grč, napak pravílno 1. prislov od pravilen: pravilno odgovoriti; zna pravilno pisati; otrok se razvija pravilno; pravilno oblikovan; formalno pravilno / elipt.: on je nekoliko boljši, ali pravilneje: manj zanikrn; kot pojasnilo to so odkrili leta 1904 (pravilno: 1905) 2. v povedni rabi izraža, da je dejanje ali stanje v skladu z določenim pravilom, normo: po mojem ni pravilno, da puščaš otroka samega / elipt. pravilno, ga je pohvalil vodja ♪
  9.      priméren  -rna -o prid., primérnejši (ẹ́ ẹ̄) 1. ki ima zaželene, potrebne lastnosti, značilnosti glede na kaj: rad bi zidal hišo, pa ne najde primernega kraja; on je primeren za to delo; za dež primerna obutev; stanovanje ni več primerno za bivanje / najti primerno besedo za kak pojem / ta knjiga ni primerna za preproste ljudi je pretežka // ki je po stopnji, višini v skladu s pričakovanim: moštvo ni pokazalo primerne tehnične ravni; za svoje delo je prejel primerno plačilo / primerne cene 2. ki je v skladu z določenimi normami, pravili: obiskati koga ob primernem času; uporabljati primerne besede; ta obleka za gledališče ni primerna; njihovo vedenje ni primerno 3. ki je v skladu z določenim namenom: našli so primerno terapijo zanj; vplivati na skladen razvoj mišic s primernimi telesnimi vajami / delati s primernim orodjem primérno prisl.: primerno govoriti; primerno se oblači; otrokovi starosti primerno izbrane igrače / v povedni rabi primerno je, da greste z nami primérni -a -o sam.: nič primernega ni mogel dobiti ♦ šol. imeti v vedenju primerno opisno oceno, ki je za stopnjo nižja od vzorno ♪
  10.      rása  -e ž (á) 1. skupnost ljudi z določenimi skupnimi značilnimi telesnimi znaki, ki se dedujejo: določiti raso; pripadati določeni rasi; mešanje ras; raziskovati značilnosti ras / človeška rasa ♦ antr. alpska rasa bela rasa srednje rasti s temnimi lasmi in srednje širokim obrazom; bela rasa z belo, svetlo rjavo barvo kože; črna rasa s temno rjavo ali črno barvo kože; dinarska rasa bela rasa višje rasti s temnimi lasmi in srednje širokim ali ozkim obrazom; rumena rasa z rumenkasto ali rjavkasto barvo kože 2. knjiž., navadno s prilastkom skupnost ljudi, ki jih druži določeno dejstvo, značilnost: tradicija angleške rase / prišteval se je h gosposki rasi 3. zool., navadno s prilastkom živali iste vrste, ki se v več lastnostih razlikujejo od drugih živali iste vrste: križati rase; pasje rase in zvrsti / vsako naselje gamsov tvori posebno geografsko raso 4. gozd. prostorsko ločena populacija, ki se od druge populacije iste vrste razlikuje po eni ali več dednih lastnostih: nižinska smrekova rasa ♪
  11.      rásten  -tna -o prid. (ā) nanašajoč se na rast: ugodni rastni pogoji; rastni in starostni procesi / vsaka sadika naj ima primeren rastni prostor; dodajati hrani rastne snovi ◊ agr. rastni les poganjek, vejica z lesnimi ali listnimi brsti; biol. rastni hormoni hormoni, ki pospešujejo rast; bot. rastni vršiček embrionalne celice, ki omogočajo rast stebla; rastna doba čas, ko rastlina raste in se razvija; gozd. rastno drevo drevo, ki hitro raste v višino in debelino; vet. rastna žival žival, ki hitro raste, se debeli ♪
  12.      revíja  -e ž (ȋ) 1. periodično izhajajoča publikacija s specializirano vsebino: prelistavati revijo; naročiti se na revijo / ilustrirana revija; literarna, modna, strokovna revija 2. odrsko glasbeno delo z govorjenimi dialogi, pevskimi in plesnimi točkami ter razkošno sceno, kostumi: ogledati si revijo; nastopati v reviji / glasbena revija; plesna revija na ledu 3. s prilastkom prireditev, ki omogoča pregled dosežkov navadno na določenem kulturnem področju: prirediti revijo amaterskih gledaliških skupin; revija pevskih zborov / revija naših najboljših drsalcev ♦ obl. modna revija prireditev, na kateri kažejo manekeni modele oblačil ♪
  13.      skatolóški  -a -o prid. (ọ̑) publ. nespodoben, prostaški, zlasti v zvezi s telesnim izločanjem blata, seča: skatološki izrazi v pesmi ♪
  14.      suíta  -e ž (ȋ) muz. instrumentalna skladba z več krajšimi stavki, navadno plesnimi: igrati suito; suita in sonata / baletna suita katere stavki so odlomki baletne glasbe; baročna suita z najmanj štirimi določenimi plesnimi stavki; orkestralna suita; suita za godala / plesna suita ● knjiž., redko kralj s svojo suito s svojim spremstvom ♪
  15.      telésen  -sna -o prid. (ẹ̑) 1. nanašajoč se na telo: telesni deli; telesna višina / telesne mere; telesna napaka; telesna nega; telesna poškodba / telesna temperatura / telesni napor; telesno delo; telesno trpljenje / telesna virtuoznost igralca / telesna kultura dejavnost, ki si prizadeva zlasti za razvijanje in ohranjevanje človekovih telesnih sposobnosti in zmogljivosti; zadovoljevanje telesnih potreb potreb po hrani, pijači, spanju; telesna straža straža, ki varuje, brani koga pred napadom, nasiljem 2. čuten, spolen: telesna ljubezen; telesno poželenje / telesna privlačnost; izzivalno telesna ženska ● ekspr. pokojnikove telesne ostanke so položili na mrtvaški oder mrtvo telo, truplo; ekspr. bil je dolg in precej telesen močen, čokat; knjiž. telesno perilo spodnje perilo ◊ anat. telesni krvni obtok del krvnega obtoka, pri katerem teče kri skozi telo; geom. telesna diagonala; jur. telesna kazen v nekaterih deželah kazen, pri kateri se obsojenec kaznuje s telesnim trpljenjem, z izgubo pomembnega organa; šol. telesna vzgoja učni predmet, pri katerem se s telesnimi vajami, športnimi aktivnostmi prizadeva za razvijanje telesnih sposobnosti in zmogljivosti; zool. telesna os hrbtenica in lobanja vretenčarjev telésno prisl.: telesno privlačna ženska; telesno prizadet otrok; sam.: razmerje med telesnim in duševnim v človeku ♪
  16.      típ 1 -a m (ȋ) 1. kar tvorijo izdelki iste vrste zaradi določenih enakih lastnosti, značilnosti, zlasti glede oblike, zgradbe: izdelovati, opisovati tipe; tovarna načrtuje nov tip stroja; športni tip avtomobila; tipi ladij, letal, motorjev / uporabljati pri tiskanju več tipov črk; predpisati tip moke za polbeli kruh; čevlji tipa mokasin // kar tvorijo stvari iste vrste zaradi določenih enakih lastnosti, značilnosti sploh: proučevati tipe organizmov; deliti ljudi v tipe po duševnih, telesnih lastnostih; mediteranski tip hiše; panonski tip vasi; podnebni tipi; poskus razvrstitve stilnih tipov; tipi slovarjev; tipi srednjih šol / afriški, nordijski tip človeka; materinski tip ženske; praktični, razmišljajoči tip človeka; bila je športni tip; sin je drugačen tip kot oče / slušni tip človeka ki si najbolje zapomni to, kar sliši ∙ pog. ona ni moj tip ne ustreza mojemu okusu, predstavam 2. v povedni rabi, z rodilnikom kar ima v veliki meri lastnosti, značilnosti, zaradi katerih se uvršča v posebno skupino stvari iste vrste: ta zgradba predstavlja tip enostanovanjske hiše; to je čisti tip gotske stavbe / ta človek je bil tip povojnega aktivista; to je tip modernega pisatelja / z oslabljenim pomenom: humoreska gogoljevskega tipa; pesmi izpovednega tipa izpovedne pesmi 3. slabš. človek z določenimi negativnimi lastnostmi: ta tip je še vsakega ogoljufal; s tem tipom nočem imeti opravka; nevaren, sumljiv tip // ekspr. človek, oseba sploh: ogovoril ga je neznan tip; bil je zanimiv tip / ona ni tip, ki bi to mirno uredil 4. lit. literarni lik, za katerega je značilna kaka zelo poudarjena, lahko razpoznavna značajska poteza: v pravljici ostajajo ljudje od začetka do konca tipi; veseloigra z ustaljenimi tipi; tip hinavca, skopuha, upornika ◊ antr. brahikefalni, dolihokefalni, mikrokefalni tip človeka; gozd. gozdni tip gozd glede na drevesne vrste, starost in višino dreves ter glede na način gospodarjenja z njim; lingv. mešani naglasni tip; samostalnik roka se sklanja po tipu gora; med. piknični tip človeka; psih. tip razred, kategorija oseb s skupnimi prevladujočimi duševnimi, telesnimi lastnostmi; ekstravertirani, introvertirani tip človeka; um. cerkev dvoranskega tipa; zool. osnovni tip značilni predstavnik kake živalske skupine ♪
  17.      vzgója  -e ž (ọ̑) 1. duhovno in značajsko oblikovanje, zlasti otroka: ukvarjati se z vzgojo mladine; dosledna, napačna, stroga zgoja; pomen domače vzgoje; vzgoja in izobraževanje / družbena, družinska vzgoja; državljanska vzgoja ki je usmerjena v oblikovanje dobrih, zavednih državljanov; estetska, moralna, socialna, verska vzgoja; spolna, zdravstvena vzgoja; iron. ta ima pa (dobro) vzgojo slabo je vzgojen, grdo se vede 2. načrtno razvijanje določenih sposobnosti koga za opravljanje kakega dela, kake dejavnosti: vzgoja strokovnjakov / filmska, glasbena, likovna, tehnična vzgoja; prometna vzgoja 3. načrtno ukvarjanje z rastlinami ali živalmi, da zrastejo, dobijo določene lastnosti: vzgoja novih sort / pravilna vzgoja krošnje ◊ agr. stebričasta vzgoja dreves pri kateri imajo drevesa vse veje enako dolge; šol. telesna vzgoja učni predmet, pri katerem se s telesnimi vajami, športnimi aktivnostmi prizadeva za razvijanje telesnih sposobnosti in zmogljivosti ♪
  18.      zunánjost  -i ž (ȃ) 1. zunanja stran, površina česa: obložiti zunanjost stavbe z marmorjem; umazana zunanjost knjige 2. celota iz okolja vidnih značilnosti osebe, stvari: njegova zunanjost se je z leti spremenila; opisati zunanjost pogrešanega; soditi koga po zunanjosti; dekle prikupne zunanjosti / paziti na svojo zunanjost biti primerno oblečen, negovan; urejena zunanjost / skladnost med človekovo zunanjostjo in notranjostjo telesnimi značilnostmi / ocenjevati žival po zunanjosti po vidnih telesnih značilnostih 3. knjiž. vidna, s čuti zaznavna stvarnost, del stvarnosti: televizijski jezik je del vidne in slišne materialne zunanjosti; zunanjost sveta / raziskovati zunanjost literature oblikovne značilnosti, zgodovinske, življenjske okoliščine literarnih del 4. vidna, s čuti zaznavna stvar pri kom, čem: ognil se je opisovanju obraza in drugih zunanjosti // vidna, s čuti zaznavna stvar, ravnanje zlasti kot nasprotje vsebini česa: zunanjosti pri poroki; prevelik poudarek na zunanjosti pri bogočastju // stvar, ravnanje, ki kaže družbeni ugled, veljavo: oklepa se dragih avtomobilov in drugih zunanjosti ♪



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA