Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

lesni (51-75)


  1.      čádan  -a -o prid. (ȃ) nar., v zvezi z lešnik svetlo rjav: V jeseni so se iz lesk čadani lešniki kar sami usipali na tla (F. Bevk) ♪
  2.      čádav  -a -o prid. (á) 1. redko sajast, okajen: čadava svetilka 2. nar. zahodno, v zvezi z lešnik svetlo rjav: gledal je, če so lešniki že čadavi in če bodo robidnice kmalu zrele ♪
  3.      čeléšnjak  -a m (ẹ̑) redko čelešnik: sušiti srajco na čelešnjaku ♪
  4.      čêlo  -a s (é) 1. del obraza nad očmi: gubati, gubančiti, nabrati, nagubančiti čelo; poljubil jo je na čelo; pot mu stopi na čelo; zdaj se spomnim, je rekel in se udaril po čelu; nizko, visoko čelo; briše si potno čelo / kot povelje s čelom levo! / pesn. jasno, mračno čelo obraz, obličje 2. sprednji, začetni del a) skupine ljudi, živali: čelo kolone, sovražnikove vojske; čelo sprevoda / biti, hoditi na čelu pred skupino b) predmeta, stvari: posadijo ga na čelo mize; veter piha v čelo ladje; čelo zibelke / hiša je obrnjena s čelom proti ulici s pročeljem; zastar. na čelu knjige je bilo zapisano: za prosto ljudstvo 3. manjša, končna ravna ploskev podolgovatega orodja: čelo kladiva, sekire, zagozde 4. navadno v zvezi z biti, postaviti se, stopiti na prvo, vodilno mesto ali položaj: postaviti se, stopiti na čelo delavskega gibanja; stati na čelu organizacije; delavski razred s komunistično partijo na čelu ● gleda ga izpod čela grdo, jezno; pogledoval ga je izpod čela plašno, skrivaj; med tekmovanjem je bil ves čas na čelu prvi; star. saj nima na čelu zapisano, kaj misli na zunaj se ne vidi ◊ arhit. čelo trikotni vrh stene pod streho; geogr. čelo ledenika spodnji konec; čelo strmo se dvigajoči del pobočja gore ali stene; les. čelo čelna ploskev lesa ali lesnih izdelkov; mont. čelo stena odkopnega prostora, iz katere se koplje ruda; um. nadvratno čelo ploskev med preklado in lokom nad portalom; timpanon ♪
  5.      čéveljček  -čka [vǝl] m (ẹ̑) manjšalnica od čevelj: dobil bo prve čeveljčke; obleci plašček in obuj čeveljčke / ekspr. elegantni plesni čeveljčki ♪
  6.      čokoláda  -e ž (ȃ) živilski izdelek iz kakava in dodatkov, navadno v obliki ploščice: jesti čokolado; čokolada v prahu; tablica čokolade / lešnikova, mlečna čokolada; jedilna čokolada za kuhanje // pijača iz tega izdelka: piti, skuhati čokolado ♪
  7.      dêbel  -éla -o [eu̯] prid., debeléjši (é ẹ́) 1. ki ima med najbližjima nasprotnima ploskvama razmeroma veliko razsežnost, ant. tanek: rastlina z debelimi listi; debela deska, knjiga, preproga, stena; debela plast ledu / debel mah; debel sneg visok; debela zemlja; ekspr. debelo morje globoko / pog. debeli naočniki z veliko dioptrijo; debele nogavice pletene iz debelih niti // ki ima glede na dolžino razmeroma velik obseg, premer: debela bukev, gorjača, palica, vrv / debelejši konec hloda; debel prst, vrat / z debelimi črkami napisan naslov; debela črta 2. z izrazom količine ki izraža razsežnost med najbližjima nasprotnima ploskvama: za prst debela pločevina; kako debela je stena? / pol metra debel sneg / kako debele žeblje potrebuješ? 3. pri manjših okroglih stvareh ki ima razmeroma velike razsežnosti, ant. droben: debele grozdne jagode; debele kaplje; debelo koruzno zrno; ekspr. debele solze; postajati debel // ki sestoji iz razmeroma velikih enot, ant. droben: pridelati debel krompir; debel pesek grob; začel je naletavati debel in redek sneg // z izrazom količine ki izraža razsežnosti: kamen je bil debel za otroško pest; kako debelo je bilo jabolko; kakor lešniki debele solze; kakor kurja jajca debela toča 4. ki ima na telesu razmeroma veliko tolšče, mesa, ant. suh: debel človek; zaklali so debelega prašiča / debele noge, roke / debele ustnice 5. ekspr. ki izraža robatost, grobost: debela kletev; pripovedovali so si debele šale 6. pog., navadno v zvezi z glas, smeh globok, nizek: debel glas; zaslišal se je debel smeh ● pog. debel denar bankovec, kovanec večje vrednosti; ekspr. imeti debelo denarnico imeti veliko denarja; ekspr. ta ima pa debelo kožo neprizadeto prenaša žalitve, namigovanja; je žaljivo nevljuden; ekspr. debela laž velika, očitna; ekspr. smo že v debeli zimi smo že sredi zime; ekspr. gledala je z debelimi očmi z izbuljenimi; ekspr. do mesta je debelo uro hoda več kot uro; ekspr. ta je pa res debela! ta novica, izjava je zelo pretirana, neverjetna ◊ anat. debelo črevo zadnji, širši del črevesa; etn. debeli četrtek četrtek pred pustnim torkom, praznovan kot dan debelih ljudi; tisk. debeli tisk tisk v krepkih in polkrepkih črkah debélo prislov od debel: debelo peti; beseda je debelo podčrtana pod besedo je debela črta // izraža visoko stopnjo: debelo se je zlagal ● ekspr. debelo gledati, pogledati zelo začudeno; ekspr. ves čas je debelo klel z grobimi besedami; ekspr. debelo pljuniti izpljuniti velik pljunek debéli -a -o sam.: ekspr. debele je govoril, kvasil, razdiral; na debelo pog. na debelo goljufajo, kradejo zelo; pogosto; kupovati, prodajati na debelo; na debelo je namazana s šminko; zapadlo je na debelo snega; za prst na debelo je bilo prahu; trgovina na debelo trgovina, ki kupuje in preprodaja blago v velikih količinah ♪
  8.      defékt  -a m (ẹ̑) okvara, poškodba, zlasti na vozilu: imeti, popraviti defekt; defekt na pnevmatiki; na cilj je pripeljal brez defekta / pog. gumi defekt // pomanjkljivost, motnja, napaka: duševni, etični, telesni defekt ♪
  9.      dlésen  -sni ž (ẹ̑) nav. mn. sluzničasto tkivo, ki pokriva del čeljusti ob zobeh: bolijo me dlesni; brezzobe dlesni; gornja dlesen; krvavitev iz dlesni ♪
  10.      dobráva  -e ž (ȃ) knjiž. valovit ravninski svet, deloma porasel z drevjem: živina se pase na dobravi; po dobravah je nabiral lešnike; v dobravi se oglaša kukavica; cvetoča, hrastova, z bukovino porasla dobrava; pesn. mračna, tiha dobrava ♪
  11.      dražé  -ja m (ẹ̑) zdravilna kroglica ali tableta, oblita s čokolado, sladkorjem: zdravila v obliki dražejev; neskl. pril.: draže bonboni bonboni, pri katerih je na lešnik, mandelj nanesena plast sladkorja ali čokolade ♪
  12.      drôben  tudi drobán drôbna -o tudi -ó prid., drobnéjši (ó ȃ ó) 1. ki ima razmeroma majhne razsežnosti: droben cvet; zbiral je različne drobne predmete; tkanina z drobnim vzorcem; na manjših policah je ležalo razno drobno blago; droben kot makovo zrnce / drobno pecivo; drobno pohištvo manjši lesni izdelki / hoditi z drobnimi koraki; pren. še vedno ima drobno upanje // pri manjših okroglih stvareh ki ima razmeroma majhne razsežnosti, ant. debel: drobne grozdne jagode; drobne kaplje; drobno koruzno zrno / opazovala ga je s svojimi drobnimi črnimi očmi // ekspr. slaboten, šibek, nežen: majhen, droben otrok; bila je drobno, plaho dekletce / dotaknila se ga je s svojimi drobnimi prstki; ta kroj je primeren le za drobne postave / droben glasek; v dolini se je prižgalo tisoč drobnih luči; pren. droben nasmešek se ji je razlil po obrazu 2. ki ima med najbližjima nasprotnima ploskvama razmeroma majhno razsežnost; tanek: drobna knjižica; drobno stebelce / za to bi bili boljši bolj drobni žebljički // ki ima glede na dolžino razmeroma majhen obseg, premer: drobna breza, palica / z drobnimi črkami napisan naslov; drobna črta 3. ki sestoji iz razmeroma majhnih enot, ant. debel: letos je krompir precej droben; droben pesek; drobno sadje; droben, suh sneg 4. ki se mu zaradi nevažnosti pripisuje majhen pomen: drobni prepiri; drobne vsakdanje skrbi; drobne ljubezenske zgodbe / bil je že večkrat zaprt zaradi drobnih tatvin / razstava je bila najavljena med drobnimi novicami; drobna dela 5. ki se v manjšem obsegu in z razmeroma majhno ekonomsko osnovo ukvarja s kako dejavnostjo: drobni obrtnik, posestnik, proizvajalec / drobni kapitalist, lastnik / drobna blagovna proizvodnja; drobno kmečko gospodarstvo ● droben denar drobiž; ekspr. raztrgati na drobne kosce čisto, popolnoma; ekspr. tako so se tepli, da je bilo vse drobno zelo, hudo so se tepli ◊ soc. drobna buržoazija lastniki proizvajalnih sredstev v kapitalizmu, ki živijo od lastnega proizvajalnega dela; strojn. drobni navoj navoj, ki ima razmeroma majhen profil; tisk. drobni tisk tisk v briljantu, diamantu, perlu ali nonpareju; zal. drobni tisk izdaje na nekaj tiskanih straneh, navadno v propagandne namene drôbno in drobnó prisl.: drobno hoditi; drobno pokašljevati; drobno prši; drobno zmlete drobtine; drobno karirasto blago drôbni -a -o sam.: tisti drobni ga je udaril; na drôbno in na dróbno kupovati, prodajati na drobno; na drobno mleti, sekljati; šalj. on se na drobno ženi ima ljubezenske odnose z več osebami istočasno ali v kratkih časovnih presledkih; trgovina na drobno trgovina, ki preprodaja blago neposredno potrošnikom v manjših količinah ♪
  13.      drobíti  -ím nedov. (ȋ í) 1. delati iz česa majhne, drobne dele: drobiti kamenje, premog; mati je drobila žgance; suhe veje so se drobile pod nogami; seno je tako suho, da se kar drobi / drobiti kruh v kavo / drobiti lešnike z zobmi treti; pren., pesn. ura je enakomerno drobila čas // publ. deliti, cepiti: drobiti industrijske organizacije; drobiti kmečka posestva / drobiti dejavnost, delo // knjiž. delati kaj manj trdno, močno: slaba organizacija drobi delovne moči; drobiti sovražnikovo obrambo; težke razmere so drobile voljo in živce uničevale 2. hoditi s kratkimi, hitrimi koraki: dekletce je drobilo zraven matere; vsa razburjena je drobila proti domu / drobiti korake 3. živahno oglašati se s kratkimi glasovi: ščinkavci veselo drobijo; pren. mala dva zvonova sta prijetno drobila // ekspr. živahno, lahkotno govoriti, pripovedovati: drobil je razne zgodbice o svojem znancu / drobila sva o vsem mogočem // ekspr. lahkotno peti ali igrati: ves dan je drobila tisti znani napev; pastirček si drobi na piščalko 4. ekspr. po malem, počasi jesti: drobil je velik kos kruha; suh je, čeprav zmeraj kaj drobi 5. ekspr. z enakomernim udarjanjem povzročati votle glasove: na lesene strehe je drobil dež; drobiti s prsti po mizi ◊ lov. divji petelin drobi poje začetni del svojega speva; mat. drobiti pretvarjati višje merske enote v nižje drobèč -éča -e: v daljavi se je oglašal ščinkavec, drobeč svojo pesem; lahni, drobeči koraki ♪
  14.      duhóven  -vna -o prid. (ọ̄) 1. nanašajoč se na duh duhá: a) duhovni in telesni razvoj človeka; čutili so njegovo duhovno moč; duhovno življenje / duhovni in čutni princip pri omenjenem pesniku; njuna ljubezen je bila le duhovna / izrazito duhovna usmerjenost generacije / duhovna kultura b) duhovni tokovi polpretekle dobe; duhovni vodja mlade generacije; duhovna kriza na prelomu stoletja / duhovni napredek človeštva; pri njem se je zbrala vsa duhovna elita; duhovno bogastvo naroda / duhovne dobrine, vrednote / duhovne vede ∙ ekspr. duhovni oče vstaje idejni utemeljitelj, pobudnik c) duhovna bitja 2. verski, religiozen: duhovna rast vernikov; duhovno življenje faranov / pesmi duhovne in posvetne vsebine / nuditi bolniku duhovno tolažbo ♦ rel. duhovne vaje sistematično večdnevno premišljevanje in udeleževanje verskih obredov za obnovo verskega življenja 3. star. duhovniški: duhovni in posvetni pisatelji dvajsetega stoletja; duhovni stan / duhovni gospod duhovnik duhóvno prisl.: taka literatura človeka duhovno ne angažira; pred nastopom se je hotel še duhovno pripraviti; duhovno se zbližati; sam.: ne kaže zanimanja za duhovno ♪
  15.      dúšen  -šna -o prid. (ȗ) 1. nanašajoč se na duša 1: skrbeti za dušni in telesni blagor / dušni mir; dušno zdravje / star. dušni pastir duhovnik, župnik 2. zastar. duševen: dušni napor; dušno trpljenje / ima veliko dobrih dušnih lastnosti; po dušnih zmožnostih ga prekaša 3. zastar. duhoven: prenesti spopad na dušno področje / živi bogato dušno življenje dúšno prisl.: uničil ga je dušno in telesno ♪
  16.      dvókoráčen  -čna -o prid. (ọ̑-ȃ) kor., v zvezi dvokoračna polka polka, pri kateri se plesni par zavrti v dveh korakih za cel obrat ♪
  17.      eksercícije  -cij ž mn. (í ȋ) 1. rel. sistematično večdnevno premišljevanje in udeleževanje verskih obredov za obnovo verskega življenja; duhovne vaje: velikonočne eksercicije 2. star. urjenje telesnih ali duševnih sposobnosti: glasbena spremljava olajšuje eksercicije ♪
  18.      empiém  -a m (ẹ̑) med. gnojno vnetje, pri katerem se gnoj nabere v kaki telesni votlini ali votlem organu: empiem maternice, žolčnika ♪
  19.      enák  -a -o prid. (ȃ ā) 1. ki se po lastnostih, značilnostih ujema, ne razlikuje a) med seboj: razdeliti na enake dele; enaki količini, vsoti; hiše so si zelo podobne, niso pa enake; dvojčki so čisto enaki; ploščinsko popolnoma enaki trikotniki; po velikosti sta skoraj enaka b) pri dveh ali več osebah, stvareh: progo sta prevozila v enakem času; združujejo jih enaki interesi; obleki sta enake barve, velikosti; snovi imata vrsto enakih lastnosti; živijo v enakih razmerah c) od določenega, primerjanega: ima enake čevlje kot ti; njegovi ukazi so vzbudili nezadovoljstvo, enak odpor je povzročila tudi njegova samovoljnost prav tak; upam, da boš imel enak uspeh tudi doma; porabil je enako vsoto kot ti / do vsega čuti enako veselje 2. navadno v povedni rabi ki v primerjavi drugega z drugim nobeden nima prednosti, večjih pravic: zame ste vsi enaki; pred zakonom so vsi enaki // ki ne dopušča prednosti, izjem: zakon je za vse enak; vsi imajo enake pravice in enake dolžnosti 3. navadno v povedni rabi ki koga po lastnostih ali po določeni lastnosti dosega: nikoli mu ne bo enak; po zabavnosti mu je enak; ekspr. v vsej okolici ji ni bilo enakega dekleta 4. navadno v povedni rabi ki ohranja, ima lastnosti, značilnosti nespremenjene: vedno sem in bom enak; podoba tega kraja je že dolgo enaka; vsak dan je enaka, samo sitnari 5. v povedni rabi ki po vrednosti, moči ni ne večji ne manjši: lira je enaka dvema dinarjema; vzgon je enak teži izpodrinjene tekočine; leva stran enačbe je enaka desni; ekspr. njegov uspeh je enak ničli 6. star. podoben: družil se je z berači, vagabundi in enakimi postopači; lešnikom enake solze so se ji usule po obrazu / take in enake misli mu je treba izbiti iz glave ♦ jur. enaka volilna pravica volilna pravica, po kateri ima vsak polnoleten državljan le en volilni glas enáko prisl.: časopisa sta o isti stvari enako pisala; problem enako zanima ene in druge; vsi v skupini so približno enako močni ∙ žarg., šport. moštvi, tekmovalca stojita enako imata enake možnosti za dosego zmage enáki -a -o sam.: ekspr. mojster je, da mu ni enakega daleč naokoli; enaka se mu je pripetila kot meni; njemu tudi enaka prede ne godi se mu bolje; preg. enako se z enakim druži ljudje podobnih ali enakih lastnosti, nazorov so radi skupaj, se dobro razumejo ♦ fin. enako za enako enako imenski vrednosti ♪
  20.      endoskóp  tudi endoskòp -ópa m (ọ̑; ȍ ọ́) med. priprava za preiskovanje votlih organov in telesnih votlin z ogledovanjem ♪
  21.      endoskopíja  -e ž (ȋ) med. preiskovanje votlih organov in telesnih votlin z ogledovanjem: aparat za endoskopijo ♪
  22.      epikureízem  -zma m (ȋ) 1. filoz. nazor, oprt na Epikurov filozofski nauk, po katerem je cilj človeškega življenja sreča: epikureizem spada k helenističnim materialističnim filozofijam 2. nav. slabš. način življenja, ki teži za telesnim uživanjem in udobnostmi, uživaštvo: prevladujoča nota romana je epikureizem ♪
  23.      epikuréjec  -jca m (ẹ̑) 1. pristaš epikureizma: stoiki in epikurejci 2. ekspr. kdor teži za telesnim uživanjem in udobnostmi, uživač: v gastronomskem pogledu je velik epikurejec; dobrovoljen epikurejec ♪
  24.      epikuréjstvo  -a s (ẹ̑) 1. filoz. nazor, oprt na Epikurov filozofski nauk, po katerem je cilj človeškega življenja sreča: epikurejstvo in stoicizem 2. nav. slabš. način življenja, ki teži za telesnim uživanjem in udobnostmi, uživaštvo: popolnoma se je vdal čutnosti in epikurejstvu; rafinirano epikurejstvo ♪
  25.      ergonomíja  -e ž (ȋ) veda, ki se ukvarja z raziskovanjem človekovih telesnih in duševnih zmožnosti in ustreznim prilagajanjem delovnih obremenitev: pri načrtovanju novih strojev upoštevati ergonomijo ♪

   1 26 51 76 101 126 151 176 201 226  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA