Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
lepota (151)
- lepôta -e ž (ó) 1. lastnost, značilnost lepega: a) njena lepota je že minila; opevati žensko lepoto; dekliška lepota; klasična, vzvišena lepota; ekspr. krhka lepota; lepota oči; domišljava zaradi svoje lepote b) lepota pisateljevega stila; lepota vaj na orodju; koliko lepote je v tem kipu c) duševna lepota; lepota značaja č) lepota morja; občudovati lepoto narave, gorskega sveta; lepota pomladi // kar je lepo: zdaj je spoznal, kaj je lepota; helenistični tip lepote; zakoni lepote; imeti čut za lepoto 2. tudi mn. lepa stvar: občudovati naravne lepote; ta načrt bi uničil lepote gorske doline;
ekspr. katera ženska bo oblečena v to lepoto lepo obleko / ekspr. to dekle pa res ni kaka posebna lepota ni posebno lepa; star. zbrale so se lepote z vsega sveta lepotice; zastar. slika ni posebne lepote ni posebno lepa / star., kot nagovor kam greš, lepota moja 3. knjiž., v povedno-prislovni rabi izraža veliko prijetnost česa: tako je zdrav in močen, da ga je lepota videti ● star. zanemarjeni park mestu ni na lepoto v okras; ekspr. sijala je v vsej svoji lepoti bila je zelo lepa; pog., šalj. deveta lepota jamica na bradi; ekspr. bila je cvet lepote najlepša, zelo lepa ♪
- nèlepôta -e ž (ȅ-ó) lastnost, značilnost nelepega: lepota in nelepota / ekspr. doživljal je nelepoto medsebojnih odnosov ♪
- prelepôta -e ž (ó) knjiž. (izredna) lepota: vsi so ostrmeli ob njeni prelepoti / prelepote pokrajine ♪
- slepôta -e ž (ó) lastnost, stanje slepega: delna, popolna slepota; prirojena slepota; povzročitelj, vzrok slepote / takrat se ga je že lotevala slepota / ekspr. zaradi svoje slepote je bil marsikdaj zelo krivičen / ekspr. izrabili so njihovo politično slepoto ∙ kurja slepota zmanjšana sposobnost za videnje v mraku ♦ med. barvna slepota nesposobnost za zaznavanje barv, zlasti rdeče in zelene; snežna slepota kratkotrajna oslepitev zaradi močnega bleščanja; vet. mesečna slepota očesna bolezen kopitarjev z vnetnimi spremembami v notranjosti zrkla ♪
- álpski -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na Alpe: lepota alpskega sveta; alpske dežele; alpsko podnebje; alpsko rastlinstvo / alpski vrt alpinetum ◊ alp. alpska dolina dolina med visokimi vrhovi, navadno ledeniškega izvora; antr. alpska rasa; arhit. alpska hiša hiša z zidanim spodnjim in lesenim zgornjim delom ter strmo streho, krito s skodlami; bot. alpski zvonček visokogorska rastlina z modrimi ali rožnatimi zvončastimi cveti, Soldanella; alpska možina; alpska nebina; lit. alpska poskočnica kitica iz štirih verzov v amfibrahih; šport. alpski smučar športnik, ki se ukvarja z alpskim smučanjem; tekmovanje v alpski kombinaciji tekmovanje v smuku in slalomu ali v smuku, slalomu in veleslalomu; alpsko smučanje ♪
- ángelski -a -o prid. (á) nanašajoč se na angele: angelski zbori / ta otrok ima angelski obraz; angelska lepota / angelsko češčenje zvonjenje zjutraj, opoldne in zvečer ali molitev za to priliko ángelsko prisl.: angelsko čista duša; ekspr. s tem otrokom je treba biti angelsko potrpežljiv zelo ♪
- bájnost -i ž (ȃ) knjiž. nenavadna lepota, čudovitost: bajnost večerov ♪
- bárven -vna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na barvo: barvni kontrasti, odtenki; ubranost barvnih tonov; barvna harmonija; široke barvne ploskve / barvna snov; barvno sredstvo / barvna lestvica, skala ♦ med. barvna slepota nesposobnost za zaznavanje barv, zlasti rdeče in zelene; tisk. barvni valj // ki vsebuje barvo: barvni trak za pisalni stroj; barvni svinčniki / človek barvne polti človek, ki ni bele rase / barvne kovine vse kovine razen železa in železovih zlitin; barvna metalurgija // ki je v barvah, ant. črno-bel: barvni diapozitiv; cinemaskopski barvni film; barvna fotografija; barvna televizija / barvni kliše, lesorez, tisk bárvno prisl.: barvno dognana slika; barvno vzorčaste tkanine ♪
- božánstvenost -i ž (ȃ) narava, lastnosti boga, božanstva: zanj je bila vsa narava polna božanstvenosti ♦ rel. božanstvenost Kristusove osebnosti // knjiž., ekspr. izredna lepota: božanstvenost pogleda na gore ♪
- brezčásen -sna -o prid. (á) neodvisen od časa: brezčasna lepota, resnica; brezčasno obravnavanje konkretnega predmeta / brezčasno in hirajoče življenje; sam.: v romanu je nekaj neminljivega, občečloveškega, brezčasnega ♪
- bŕhkost tudi brhkóst -i ž (ŕ; ọ̑) raba peša lepota: dekle slovi po svoji brhkosti ♪
- brhkôta -e ž (ó) redko lepota, brhkost: ni kaj prida brhkote na njej ♪
- čár -a m (ȃ) 1. knjiž., navadno s prilastkom nenavadna, izredna lepota: občudovati čar narave; čar zvezdnega neba; čar noči 2. knjiž. izredna privlačnost, očarljivost: bledica ji je dajala poseben čar / obdajal ga je čar evropske kulture; čar novega in neznanega / mn., ekspr.: razkazovala je svoje čare; ženski čari 3. zastar. čarovnija: čarovnica je opravila svoje čare / izreči čar čarovne besede ♪
- čarôba -e ž (ó) knjiž., redko 1. čarovništvo: osumili so jo čarobe / verjeti v čarobe čarovnije 2. nenavadna, izredna lepota: čez pokrajino je razlita jutranja čaroba ♪
- čarôbnost -i ž (ó) knjiž. nenavadna, izredna lepota: tiha čarobnost gorskega sveta // izredna privlačnost, očarljivost: čarobnost in milina njenega glasu ♪
- čúdežen -žna -o prid. (ȗ) 1. nanašajoč se na čudež: čudežno ozdravljenje / ekspr. kakšna čudežna rešitev iz brezupnega položaja / čudežni svet pravljic // ki ima nenavadne, izredne lastnosti: čudežna palica, ptica / ekspr. čudežni otrok otrok, ki že zelo zgodaj pokaže nadpovprečno nadarjenost 2. pesn. nenavadno, izredno lep: doživljati čudežno ljubezen; njen obraz se je svetil kakor ožarjen od čudežne notranje luči; čudežna lepota, milina čúdežno prisl.: oči ji čudežno sijejo ♪
- čudovítost -i ž (ȋ) lastnost čudovitega: lepota in čudovitost sveta / pritegnila jo je čudovitost njegovih dogodivščin / omara, polna orientalskih čudovitosti čudovitih predmetov ♪
- daltonízem -zma m (ȋ) med. nesposobnost za zaznavanje barv, zlasti rdeče in zelene, barvna slepota: imeti daltonizem ♪
- dávno prisl. (á) 1. pred dolgim časom, zdavnaj: na prepir sem že davno pozabil; oče je že davno umrl; davno minuli časi / v povedni rabi: davno je že, kar sem odšel od doma; nekoč, že davno je tega, sta bila srečna 2. zelo dolgo časa: to vem že davno ● ekspr. to še davno ni lepota! nikakor ni, sploh ni; prim. daven ♪
- démonski in demónski -a -o prid. (ẹ̑; ọ̑) nav. ekspr. 1. zelo hudoben, zloben: demonski človek; to je demonska ženska / demonski nasmeh, pogled 2. ki ima skrivnostno, usodno moč: demonska osebnost / njegov demonski vpliv; omamila ga je demonska lepota te žene / temno, skoraj demonsko vzdušje; sam.: v teh ljudeh je nekaj demonskega ♪
- devêti -a -o štev. (é) ki v zapovrstju ustreza številu devet: deveti [9.] februar; bil je deveti otrok v družini; ob deveti (uri) 9h; 21h; v deveto leto gre / deveti del celote ● ekspr. dekleta so mu deveta briga prav nič se ne zmeni zanje; deveta dežela v pravljicah daljna dežela; dežela, v kateri se človeku zelo dobro godi; ekspr. tat je bil že zdavnaj za deveto goro zelo daleč; je izginil brez sledu; pog., šalj. deveta lepota jamica na bradi; ekspr. kovati koga v deveta nebesa zelo hvaliti, povzdigovati; ekspr. biti v devetih nebesih zelo srečen; preg. dober glas seže v deveto vas kar je dobro, je daleč naokrog znano ♪
- díh -a m (ȋ) 1. enkraten sprejem zraka v pljuča in njegovo iztisnjenje: šteti dihe; to je bil njegov zadnji dih; pogostnost dihov // dihanje: stisnil ga je tako močno, da mu je zastajal dih; pridrževati, zadrževati dih; dolgo je zdržal brez diha 2. iz pljuč iztisnjeni zrak: čutil je njegov dih na obrazu; grela ga je s toplim dihom; pren., ekspr. zjutraj se je videl dih zemlje nad vlažno črnico // knjiž. rahlo pihanje, pihljanje: dih večernih sapic; sveži dih z gora // knjiž., s prilastkom rahlo znamenje prisotnosti, bližine česa: pomladni dih; čutim dih smrti; dih novega časa ● ekspr. nenavadna lepota jim je jemala dih zaradi nenavadne lepote so bili zelo prevzeti; brez diha je čakal, kaj bo zelo napeto; ekspr. do zadnjega diha se je boril do konca življenja, do smrti; knjiž., ekspr. v tem ni niti diha resnice prav nič ♪
- díhniti -em dov. (í ȋ) 1. zajeti zrak v pljuča in ga iz njih iztisniti: odrasel človek dihne približno petnajstkrat v minuti; na hitro dihniti; ekspr. še dihniti si ni upal, da ne bi kaj preslišal 2. z odprtimi usti rahlo iztisniti zrak: dihniti v šipo; dihnil je vame ∙ ekspr. besedo je komaj dihnil zelo tiho izgovoril // preh., ekspr. dati, vdihniti: rdečim streham je jutro dihnilo moder blesk; sonce dihne v naravo novo življenje 3. ekspr. rahlo zapihati, zapihljati: topel veter je dihnil z juga; v obraz mu je dihnila zatohla sapa; pren. lepota večera je dihnila v njegovo srce; groza ji je dihnila v dušo ♪
- díven -vna -o prid., dívnejši (ȋ) zastar. čudovit, sijajen: diven razgled; divna pokrajina / diven načrt / divna lepota ♪
- dívnost -i ž (ȋ) zastar. čudovitost, lepota: divnost pomladi ♪
1 26 51 76 101 126 151