Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

lene (276-300)



  1.      prevíden  -dna -o prid., prevídnejši (í ) 1. ki dela, si prizadeva, da se ne zgodi kaj neprijetnega, nezaželenega: previden voznik; biti previden pri delu; pri prehodu čez cesto morate biti zelo previdni; pri rezanju bodi previden, da se ne urežeš; prihodnjič bodi bolj previden / približati se s previdnimi koraki 2. ki ravna, govori zelo premišljeno, upoštevajoč posledice, okoliščine: previdni politiki, vzgojitelji; v odgovoru je bil previden / previdne obljube; previdna presoja možnosti / publ. previdna politika ne zelo odločna 3. publ. ki dopušča pomisleke, dvome: previdna trditev / previdno stališče ● bil je previden do njenih trditev dvomil je, da so resnične; biti previden v izjavah povedati tako ali le tisto, kar glede na okoliščine ni nevarno prevídno prisl.: previdno položiti ranjenca na tla; previdno prečkati cesto; previdno ravnati s čim; previdno stopati po ozki brvi ● previdno se nasmehniti rahlo, zadržano
  2.      prezaposlênost  tudi prezapôslenost -i ž (é; ) stanje prezaposlenega človeka: zaradi prezaposlenosti se je nehal ukvarjati z glasbo; prezaposlenost z družbenopolitičnim delom / prezaposlenost gledališkega ansambla
  3.      pri...  ali prì... predpona () 1. v glagolskih sestavljenkah za izražanje a) približanja, primika k določenemu kraju: prijahati, pripeljati, pristopiti, priti / prijokati, priropotati b) usmerjenosti dejanja k določeni točki: prilepiti, pripeti, prišiti, privezati / prisesti c) dopolnitve, dopolnjevanja dejanja z dodajanjem: priliti, primešati, prizidati / priračunati, prišteti č) dosege zaželenega namena, cilja ali usmerjenosti proti njemu: pričakati, pridobiti, priklicati / priučiti se za zidarja d) delnosti dejanja: prikrivati, pripreti / prirezati, pristriči e) začetka dejanja: prisluhniti, prisvetiti, prižgati f) istočasnosti, vzporednosti dejanja: prigrizovati, pripevati g) same dovršnosti (včasih brez pomenskega odtenka): prigoditi se, prijaviti 2. v imenskih sestavljenkah glagolskega izvora za izražanje pomena, kot ga določa ustrezni glagol: pridelek; prihajanje; prizidek 3. v imenskih sestavljenkah za izražanje pomena, kot ga določa predložna zveza: pribrežen, prikot, primorje, prizemen
  4.      pridŕžek  -žka m () 1. kar izraža (delno) omejitev soglašanja s čim: imeti pridržke; glede tega je izrazil, izrekel, povedal svoje pridržke; pridržki glede njegovih pogledov / ničesar ne sklene brez pridržkov omejitev / s predlogom so se strinjali brez pridržka popolnoma; ekspr. on je brez pridržkov najboljši igralec gotovo; priznali so ga za vodjo, vendar s pridržkom, da se premalo zaveda svojih dolžnosti; poročilo so sprejeli s pridržki niso popolnoma soglašali, bili zadovoljni z njim 2. jur. zagotovljena pravica zlasti pri dogovoru, pogodbi: navesti v pogodbi pridržke; pridržek dosmrtnega užitka / prodaja s pridržkom prodaja, pri kateri je z dogovorom omejena kupčeva pravica
  5.      prikleníti  -klénem dov. ( ẹ́) 1. privezati, pritrditi, navadno z verigo: prikleniti čoln na pomol; prikleniti psa na verigo / prikleniti prikolico na traktor priklopiti; pren. nevidna moč jo je priklenila na mesto // ekspr. narediti, povzročiti, da kdo mora biti kje, navadno dalj časa: otroci so jo priklenili na dom; služba jo je priklenila na ta kraj 2. navadno v zvezi z na narediti, povzročiti, da je kdo odvisen od koga, povezan s kom: z darovi ga je priklenila nase; hotel je sodelavce čimbolj prikleniti nase / zemlja ga je popolnoma priklenila nase // narediti, povzročiti, da ima kdo do koga pozitivna čustva: dekle je hitro priklenil nase / ti dogodki so jih še bolj priklenili na dom ● ekspr. bolezen ga je za nekaj tednov priklenila na posteljo povzročila, da je moral ležati; ekspr. s svojo lepoto je priklenila oči nase povzročila, da so jo vsi gledali; ekspr. nenavaden predmet je priklenil njihovo pozornost jih je zelo zanimal priklénjen -a -o: renčanje priklenjenega psa; priklenjen na dom, zemljo; zelo je priklenjen na starše
  6.      prilepíti  in prilépiti -im, tudi prilépiti -im dov. ( ẹ́; ẹ́ ẹ̑) 1. z uporabo lepila pritrditi kako stvar na drugo: prilepiti plakat; prilepiti znamko na pismo / samica prilepi jajčeca na vodne rastline pritrdi; pren., ekspr. prilepiti komu politično etiketo // ekspr. močno pritisniti: prilepiti obraz na hladno šipo; ob prvih strelih so se prilepili k tlom 2. ekspr. dodati, pridati zlasti kaj nepotrebnega: prilepiti igri idejo; govornik je prilepil uvodnim mislim tudi snovno razporeditev govora / na osnovno zgodbo prilepiti vrsto filozofskih razmišljanj 3. ekspr., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik; dati: prilepiti komu klofuto, poljub ● ekspr. zaradi zelene barve so avtobusom prilepili vzdevek zelenci so jih imenovali; ekspr. prilepiti oči, pogled na koga začeti ga nepremično gledati; ekspr. krik, ukaz ga je prilepil na mesto je povzročil, da se ni ganil, premaknil prilepíti se in prilépiti se, tudi prilépiti se 1. s prislovnim določilom zaradi lepljivosti se pritrditi na podlago: blato se mu je prilepilo na čevlje; mokra obleka se je prilepila na telo; sedi, kakor bi se prilepil na stol nepremično; dolgo / z lovkami se prilepiti na plen se prisesati / ekspr. hiše so se prilepile ob strmo pobočje stojijo ob strmem pobočju 2. ekspr. nepovabljen, nezaželen se pridružiti: prilepiti se družbi; na cesti se mu je prilepil sumljiv moški / na ulici se je prilepil nanj detektiv ga je začel vztrajno zasledovati; prilepiti se na kolesarja pred seboj začeti vztrajno voziti tik za njimekspr. prilepile so se še druge težave dodatno so se pojavile; ekspr. prilepil se je nanjo in se ga ne more znebiti začel si je vztrajno prizadevati za njeno naklonjenost; ekspr. prilepiti se komu za pete hoditi tik za njim; slediti mu v neposredni bližini; biti pogosto v njegovi družbi proti njegovi volji prilépljen -a -o: na pobočje prilepljena vas; slabo prilepljena znamka; ta ideja je drami prilepljena
  7.      priméren  -rna -o prid., primérnejši (ẹ́ ẹ̄) 1. ki ima zaželene, potrebne lastnosti, značilnosti glede na kaj: rad bi zidal hišo, pa ne najde primernega kraja; on je primeren za to delo; za dež primerna obutev; stanovanje ni več primerno za bivanje / najti primerno besedo za kak pojem / ta knjiga ni primerna za preproste ljudi je pretežka // ki je po stopnji, višini v skladu s pričakovanim: moštvo ni pokazalo primerne tehnične ravni; za svoje delo je prejel primerno plačilo / primerne cene 2. ki je v skladu z določenimi normami, pravili: obiskati koga ob primernem času; uporabljati primerne besede; ta obleka za gledališče ni primerna; njihovo vedenje ni primerno 3. ki je v skladu z določenim namenom: našli so primerno terapijo zanj; vplivati na skladen razvoj mišic s primernimi telesnimi vajami / delati s primernim orodjem primérno prisl.: primerno govoriti; primerno se oblači; otrokovi starosti primerno izbrane igrače / v povedni rabi primerno je, da greste z nami primérni -a -o sam.: nič primernega ni mogel dobiti ♦ šol. imeti v vedenju primerno opisno oceno, ki je za stopnjo nižja od vzorno
  8.      prislóven  -vna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na prislov: prislovne zveze // v zvezi prislovno določilo stavčni člen, ki določa povedek ali nekatere druge stavčne člene glede na kraj, čas, način, vzrok: prilastek in prislovno določilo / prislovno določilo časa, kraja
  9.      problemátičen  -čna -o prid. (á) 1. ki vzbuja dvom, pomisleke glede a) pravilnosti, sprejemljivosti; sporen, vprašljiv: problematičen sklep, ukaz; ta pesem je problematična; treba je videti ne le problematične, ampak tudi dobre strani; estetsko, idejno, moralno problematičen b) uresničitve, obstajanja; negotov, vprašljiv: njihova prihodnost je problematična; zaradi pomanjkanja surovin je nadaljnja proizvodnja vse bolj problematična / problematičen finančni položaj težek, zaskrbljujoč; to dela plovbo problematično negotovo, tvegano 2. nav. ekspr. ki ima določene nezaželene, nesprejemljive lastnosti: družiti se s problematičnimi ljudmi; on je idejno, moralno problematičen ♦ ped. problematični otrok otrok z določenimi težavami, motnjami problemátično prisl.: odločili so se zelo problematično
  10.      propádati  -am nedov.) 1. zaradi določenih neugodnih razmer izgubljati za obstajanje nujno potrebne lastnosti: zaradi te malomarnosti dragocene listine propadajo; zapuščena hiša vse bolj propada / sadno drevje propada / ta živalska vrsta propada 2. zaradi določenih neugodnih razmer izgubljati za opravljanje svoje dejavnosti nujno potrebne lastnosti, sposobnosti: društvo, kmetija, podjetje propada / rimska država je vedno bolj propadala / gospodarstvo, obrt propada / družina je začela gospodarsko propadati / disciplina propada se manjša, izginja 3. izgubljati za dobro, uspešno opravljanje določene dejavnosti potrebne lastnosti, sposobnosti: ta umetnik vse bolj propada; kot igralec propada 4. izgubljati določene dobre, zaželene lastnosti sploh: zaradi pijače vedno bolj propada; ekspr. po operaciji je začel naglo propadati hirati, slabeti / duševno, moralno, telesno propadati 5. zaradi določenega dejstva izgubljati vrednost, veljavnost: denarja ne morem dobiti nazaj in tako mi propada 6. ekspr. izgubljati možnost uresničiti se: upi so propadali drug za drugim propadajóč -a -e: obnavljati propadajoče nasipe; telesno propadajoč človek
  11.      propásti  -pádem dov., stil. propàl propála (á ā) 1. zaradi določenih neugodnih razmer izgubiti za obstajanje nujno potrebne lastnosti: če se hiša ne popravlja, propade / bojijo se, da bo ta živalska vrsta propadla izumrla / marsikatera civilizacija je že propadla 2. zaradi določenih neugodnih razmer izgubiti za opravljanje svoje dejavnosti nujno potrebne lastnosti, sposobnosti in zato prenehati obstajati: banka, tovarna je propadla / obrtnik je začel piti in kmalu je propadel / fašistična država je propadla 3. izgubiti za dobro, uspešno opravljanje določene dejavnosti potrebne lastnosti, sposobnosti: čeprav je živel daleč od središča, kot slikar ni propadel / ekspr. propasti v poklicu ne uspeti 4. izgubiti določene dobre, zaželene lastnosti sploh: odkar se druži z njimi, je popolnoma propadel / duševno, moralno propasti 5. zaradi določenega dejstva izgubiti vrednost, veljavnost: boni so propadli; ves denar, ki smo ga vložili v modernizacijo podjetja, nam je propadel; vstopnica za gledališče mu je propadla 6. ne doseči cilja, ne uspeti: vsi poskusi, da bi jih pomirili, so propadli / ekspr.: propasti na volitvah ne zmagati, ne biti izvoljen; s svojim predlogom je propadel njegovega predloga niso sprejeli 7. ekspr. izgubiti možnost uresničiti se: zaradi pomanjkanja denarja je načrt propadel; zadnji up za rešitev je propadel propádel -dla -o: propadli kmet; propadla vstopnica; (moralno) propadla ženska propàl -ála -o ki izgubi dobre, zaželene lastnosti, zlasti moralne: propal človek
  12.      pšeníčka  -e ž (í) ekspr. manjšalnica od pšenica: pšenička je ozelenela / nasuti konju pšeničke
  13.      púrpur  -ja m () knjiž. vijoličasto rdeča barva: purpur svilene tkanine // škrlat: barvati s purpurjem / kardinali v purpurju
  14.      rastlína  -e ž (í) organizem, navadno z listi, cveti in koreninami: rastline že cvetijo, venejo; vse na novo posajene rastline so se prijele; okopavati, presajati, sejati, zalivati rastline; deli, organi rastlin; rastline in živali / divje, gojene rastline; gorske, travniške, tropske, vodne, vrtne rastline; grmičaste, zimzelene rastline; industrijske, krmne, oljne rastline; lončne, parkovne, sobne rastline; okrasne, strupene, zdravilne, začimbne rastline; rastline trajnice, zajedavke / ovijalna rastlina ovijalka; plevelna rastlina plevelagr. rastlina se osemeni; materinska ali materna rastlina ki je pri križanju oprašena; matična rastlina ki se uporablja za pridobivanje potaknjencev, semena; očetna rastlina ki pri križanju opraši in oplodi drugo rastlino; pionirska rastlina ki ustvarja razmere, ustrezne za uspevanje gospodarsko pomembnejših vrst; varovalne rastline; biol. enocelične, mnogocelične rastline; bot. rastlina organizem, ki gradi telo iz anorganskih snovi s fotosintezo; brezcvetne rastline; dvokalična rastlina ki ima v kalčku dva klična lista; dvoletna rastlina; enodomna rastlina ki ima moške in ženske cvete na isti rastlini; kulturna rastlina s človekovim namernim izborom vzgojena rastlina; lesna ali lesnata rastlina ki ima olesenelo steblo; moška rastlina z moškimi cveti; nižje rastline ki nimajo razvitega stebla, listov in korenin; zelnata rastlina ki nima olesenelega stebla; čeb. medovita rastlina ki daje med, medičino
  15.      raz...  predpona 1. v glagolskih sestavljenkah za izražanje a) premikanja ali usmerjenosti v več krajev, smeri: razgnati, raznesti, razvoziti / razgrniti, razložiti po mizi / razblebetati, razglasiti novico / v zvezi s se razbežati se, raziti se, razleteti se / glas se razlega po dolini b) dejstva, da kaj ni več skupaj, v prvotnem položaju: razgrebsti, razriniti, razsuti / razpustiti, razširiti, raztegniti / razkoračiti se c) delitve, ločitve na več delov: razcepiti, razdeliti, razrezati, razstaviti č) nastopa stanja, navadno v veliki meri: razbesneti, razjeziti, razžariti / v zvezi s se razboleti se, razgovoriti se, razživeti se d) dosege zaželenega namena, cilja: razgreti, razmehčati / razhoditi nove čevlje / razbrati e) prenehanja obstajanja, stanja: razbliniti, razkrojiti, raztopiti / razdišati se f) nasprotnosti tega, kar pomeni glagol z drugo predpono: razbarvati, razčlovečiti, razelektriti, razorožiti, raztovoriti, razvezati g) same dovršnosti (včasih brez pomenskega odtenka): razbistriti, razcefrati, raztrgati / razcvesti se 2. v imenskih sestavljenkah glagolskega izvora za izražanje pomena, kot ga določa ustrezni glagol: razbarvanje, razcepitev, razglasen, razhod
  16.      razbolênost  -i ž (é) stanje razbolenega: zaradi razbolenosti celega telesa ni mogel spati / občutek razbolenosti / čustvena, notranja razbolenost
  17.      razbremenítev  -tve ž () glagolnik od razbremeniti: razbremenitev vozila / razbremenitev motorja / z oporo doseči razbremenitev poškodovane roke / prizadevanja za razbremenitev zaposlene žene
  18.      razbremenjeváti  -újem nedov.) 1. jemati breme, težek predmet s česa: razbremenjevati tovorno vozilo; pren. s pripovedovanjem si je razbremenjeval vest 2. delati, da ima kdo manj dela, dolžnosti: gospodinjski stroji razbremenjujejo zaposlene ženske / razbremenjevati koga skrbi
  19.      razkleníti  -klénem dov. ( ẹ́) 1. narediti, da se konca česa ne stikata več: razkleniti členek pri verigi; s silo razkleniti obroč / ob zdravnikovem prihodu so ljudje razklenili krog; kólo se je razklenilo 2. narediti, da prilegajoči se deli česa niso več drug ob drugem: razkleniti klešče; razklenil je past in dal vanjo vabo / razkleniti čeljusti; razkleniti živali gobec / razklenil je pest in pokazal denar; razkleniti roke dati jih v položaj, da se dlani in prsti ne dotikajo ali ne prepletajo več; knjiž. razkleniti oči odpreti 3. (s silo) narediti, da kdo česa z rokami, prsti ne drži, ne stiska več: lovec je razklenil šape mrtve samice in vzel mladiča; prsti so se razklenili in nož je padel na tla 4. knjiž. narediti, da kdo ni več vklenjen: razkleniti ujetnika ● knjiž., redko hoja ga je razklenila sprostila; star. ob potresu se je zemlja razklenila v njej je nastala razpoka razklénjen -a -o: razklenjene čeljusti
  20.      razkóšen  -šna -o prid., razkóšnejši (ọ́ ọ̄) 1. ki ima sestavine, lastnosti, ki presegajo zadovoljevanje potreb povprečnega človeka: stanovati v razkošnem hotelu; kupiti si razkošen plašč; razkošna palača, sprejemnica; prirediti razkošno večerjo; opremiti hišo z razkošnim pohištvom / kupuje ji razkošna darila dragocena / razkošno življenje 2. nav. ekspr. ki vsebuje mnogo raznovrstnih elementov: blago ima razkošen vzorec / razkošne jesenske barve 3. ekspr., s širokim pomenskim obsegom ki ima zaželene lastnosti, kakovosti v veliki meri: razkošen gozd / razkošna svetloba / lase si je česala v razkošno kito zelo debelo; do vile je bila speljana razkošna pot zelo široka, lepo urejena / razkošen občutek sreče zelo velik razkóšno prisl.: razkošno živeti; razkošno opremljeno stanovanje
  21.      razvésiti  -im dov. (ẹ́ ẹ̑) redko razobesiti, obesiti: razvesiti obleke, da se ne zmečkajo razvésiti se ekspr. razrasti se, razširiti se: slak in srobot sta se razvesila po krivenčastih deblih ● ekspr. po vrhovih so se razvesile megle so legle; ekspr. usta so se mu ob tem razvesila razpotegnila razvéšen -a -o: svilene rute so razvešene pred trgovino
  22.      rdèč  rdéča -e prid. ( ẹ́) 1. ki je take barve kot kri ali (zrele) jagode: rdeč cvet; rdeč dežnik; rdeča obleka; rdeče strehe hiš; bordo rdeč plašč temno rdeč; ciklamno, krvavo, svetlo, temno rdeč; kardinalsko rdeč rdeč z vijoličastim odtenkom; kot češnja rdeče ustnice; rdeč kot kri; belo-modro-rdeč trak / šopek rdečih nageljnov, vrtnic / koncert za rdeči abonma z vstopnicami rdeče barve; rdeči svinčnik svinčnik z rdečim vložkom; vojaki z rdečo zvezdo na kapi partizani, vojaki Jugoslovanske ljudske armade / žarg. na semaforju se prižge, sveti rdeča luč svetlobni prometni znak, ki pomeni prepoved prometa v določeni smeri / pog. zapeljal je v rdečo luč v križišče, ko je bila na semaforju prižgana rdeča luč / Rdeča kapica; Rdeče morje 2. ki je rdečkaste barve: človek z rdečimi lasmi; imeti rdeč obraz; koža je postala rdeča in boleča; bila je vsa potna in rdeča; rdeč kot kuhan rak zelo; od jeze, napora, razburjenja je postal rdeč je zardel / jabolka so že rdeča zrela / rdeče vino // ki ima plodove ali gomolje rdečkaste barve: saditi rdeči krompir; grmi rdečega ribeza; rdeča pesa / rdeče zelje / (rdeča) jagoda; (rdeča) redkvica 3. nav. ekspr. nanašajoč se na socializem, komunizem: vzhod je rdeč; rdeča revolucija / pog. tudi jaz imam rdečo izkaznico sem član Zveze komunistov Jugoslavije; na čelu sprevoda je plapolala rdeča zastava zastava s srpom in kladivom / Rdeča armada je sodelovala pri osvoboditvi Beograda sovjetska armadaekspr. rdeči bojevnik (severnoameriški) Indijanec; rdeči kotiček nekdaj prostor v podjetju, ustanovi, namenjen politični, kulturni dejavnosti; Rdeči križ mednarodna zdravstvena organizacija; pog. rdeči križ rešilni avtomobil; ekspr. posaditi, spustiti komu rdečega petelina na streho zažgati komu hišo; publ. rdeči planet Mars; Rdeči polmesec v muslimanskih državah mednarodna zdravstvena organizacija; ekspr. cenzor je večkrat uporabil rdeči svinčnik prečrtal, prepovedal objavo določenega (dela) besedila; publ. rdeči telefon neposredna telekomunikacijska povezava med vladama Združenih držav Amerike in Sovjetske zveze; žarg., igr. priti ven z rdečo barvo izigrati karto z rdečim znakom; rdeča garda oborožene enote proletariata v oktobrski revoluciji in državljanski vojni po njej; ekspr. mož z rdečo kapo prometnik (na železnici); publ. prižgati rdečo luč za gradnjo uradno prepovedati gradnjo; ekspr. to je rdeča nit vseh pogovorov bistveni sestavni del; knjiž. hiše z rdečo svetilko javne hišeagr. rdeči astrahan, delišes; rdeči ožig glivična bolezen vinske trte, ki se kaže v rdečih pegah na listih; rdeči pajek pršica; rdeča maža rdečkasto rjava prevleka, ki se razvije na površini nekaterih vrst sira; anat. rdeči kostni mozeg mozeg z mnogo rdečih krvničk; biol. rdeča krvnička ali rdeče krvno telesce krvna celica, ki vsebuje hemoglobin; bot. rdeči bor; rdeča detelja detelja z ovalnimi listi in rdečimi cveti, Trifolium incarnatum; rdeča mušnica mušnica z živo rdečim klobukom, delno prekritim z belimi pikami, Amanita muscaria; rdeča vrba; geogr. Rdeča Istra južna Istra, za katero je značilna rdeča prst; kem. rdeči fosfor; rdeče blato usedlina železovega hidroksida, ki nastaja kot odpadek pri proizvodnji glinice ali aluminija; metal. rdeči žar temperatura, pri kateri zažarijo trdna ali plinasta telesa rdeče; rdeča litina zlitina bakra s kositrom, cinkom in svincem; rdeča med med z majhnim odstotkom cinka; tombak; petr. rdeči peščenjak; rdeča glina; rel. rdeča barva v bogoslužju simbol ljubezni, mučeništva; voj. rdeči našitki našitki, ki označujejo čin razvodnika ali desetarja; vrtn. rdeči goriški radič; rdeča leska okrasni grm z rdečimi listi, Corylus maxima var. purpurea; zgod. rdeča pomoč pred drugo svetovno vojno mednarodna revolucionarna delavska organizacija za pravno, denarno pomoč stavkajočim, političnim zapornikom; boji med rdečo in belo rožo boji od 1455 do 1485 med dvema angleškima kraljevskima rodbinama, od katerih je imela ena za simbol rdečo, druga pa belo vrtnico; zool. rdeča mravlja mravlja, ki je rdeče barve in uničuje mrčes, Formica rufa; rdeča vetrnica rdéče prisl.: cveteti, žareti rdeče; rdeče natisnjen naslov; pog. ta barva vleče na rdeče / piše se narazen ali skupaj: rdeče pikčasto ali rdečepikčasto blago; rdeče rjav rdéči -a -e sam.: ekspr. rdeči so zmagali partizani; komunistična stranka, levičarji; žarg. posodi mi dva rdeča bankovca za sto dinarjev; rdeče se vendar razlikuje od zelenega; pog. dva deci rdečega mi dajte rdečega vina
  23.      recidív  -a m () 1. knjiž. ponovna pojavitev česa slabega, nezaželenega: boriti se proti recidivu malomeščanstva; recidivi nasilja / kapitalistični recidivi 2. med. ponovitev bolezni pri istem bolniku: bolnik naj se varuje, ker so mogoči recidivi; recidiv malarije, tuberkuloze
  24.      recidíva  -e ž () 1. knjiž. ponovna pojavitev česa slabega, nezaželenega: šovinistični izbruhi pričajo o recidivi preteklosti; recidiva sovraštva / še zmeraj obstajajo recidive birokratizma 2. med. ponovitev bolezni pri istem bolniku: recidiva malarije je pogosta; znaki recidive
  25.      rédčiti  -im nedov. (ẹ́ ẹ̑) 1. delati (bolj) redko: firnež redči barve; redčiti omako z vodo / redčiti peso, solato; redčiti veje / redčiti gozd ♦ agr. redčiti sadnemu drevju plodove 2. povzročati, da se kaka skupina, skupnost številčno manjša: kuga, lakota je redčila prebivalstvo rédčiti se 1. postajati (bolj) redek: lasje se mu že redčijo / gozd se redči, kmalu bomo na vrhu / megla se redči / ekspr. noč se redči postaja manj temna 2. postajati številčno manjši: zaradi napadov, naporov se je četa redčila / zelene površine v mestih se zmeraj bolj redčijo

   151 176 201 226 251 276 301 326 351 376  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA