Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

legura (1)

1.      legúra  -e ž (ȗ) metal. zmes, spojina ali raztopina dveh ali več kovin ali kovine in nekovine, ki se dobi s taljenjem; zlitina: proizvesti novo leguro; lahko taljive legure; legura jekla in titana ♪