Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

led (4.586-4.610)


  1.      réža  -e ž (ẹ́) ozka odprtina, ki nastane, če se kaj s čim ne stika: les se suši, zato se reže večajo; zadelati reže v podu; reže med opekami; reža pod vrati // ozka odprtina sploh: vreči kovanec v režo glasbenega avtomata; reža poštnega nabiralnika; reža na glasovalni skrinjici / redko skozi režo v vratih je gledala na cesto razpoko, špranjo ◊ alp. reža podolžna razpoka v skalovju; bot. listne reže odprtine v povrhnjici, ki uravnavajo izhlapevanje vode in izmenjavo plinov; grad. reža presledek med dvema gradbenima elementoma; fuga; zool. škržna reža vsaka od petih odprtin pred prsnimi plavutmi, skozi katere odteka voda, ki obliva škrge ♪
  2.      režíja  -e ž (ȋ) 1. umetniško oblikovanje izvedbe dramskega, filmskega dela, radijske, televizijske oddaje: pripravljati režijo; dobiti nagrado za režijo; pomagati pri režiji; dobra, slaba režija; režija nove slovenske drame / filmska, gledališka režija; asistent režije pomočnik glavnega režiserja filma; tajnica režije / režija proslave / delo bodo uprizorili v režiji znanega režiserja 2. žarg., rad. prostor v radijskem, televizijskem centru z napravami za radijsko, televizijsko režijo; režijski prostor: iz režije so dali znak za začetek snemanja 3. žarg., ekon. stroški poslovanja delovne organizacije, ki niso neposredno povezani s proizvodnjo; splošni stroški: zmanjšati režijo; imeti nizko, visoko režijo / družbena režija stroški za zadovoljevanje splošnih družbenih in skupnih potreb // delo, ki ni neposredno povezano s proizvodnjo: razmerje med režijo in normiranim delom 4. žarg. upravno, pisarniško poslovanje: režija mora postati bolj učinkovita / delavci v režiji ● ekspr. zidati hišo v lastni režiji z lastnimi sredstvi in delavci ♪
  3.      režíjski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na režijo: sodobna režijska zasnova predstave; režijska navodila / režijski stroški splošni stroški / režijski delavci ◊ adm. režijska vozovnica vozovnica z znižano ceno za določene uporabnike; gled. režijska knjiga knjiga z dramskim besedilom, v katero si režiser zapisuje svoje zamisli, opombe v zvezi z uprizoritvijo; rad. režijski prostor prostor v radijskem, televizijskem centru z napravami za radijsko, televizijsko režijo; režijska miza miza z vgrajenimi napravami za združevanje, sestavljanje posnetih zvokov, slik v skladno, smiselno celoto ♪
  4.      režisêr  -ja m (ȇ) kdor se (poklicno) ukvarja z režiranjem: režiser je črtal dele dialoga; dober, domiseln režiser / filmski, gledališki, radijski režiser; režiser v ljubljanski Drami ♪
  5.      rigorózen  -zna -o prid., rigoróznejši (ọ̑) knjiž. zelo strog, nepopustljiv: bil je preveč razumevajoč, da bi se strinjal s tem rigoroznim moralistom; biti rigorozen glede česa, v čem / zagovarjati nujnost rigoroznih ukrepov; rigorozno upoštevanje predpisov dosledno, natančno / ocenjevalni kriteriji so za to stopnjo preveč rigorozni / pri tem delu je potrebna rigorozna natančnost velika rigorózno prisl.: rigorozno presojati kaj ♪
  6.      rínčica  -e ž (ȋ) nižje pog. obroček: potegniti trak skozi rinčice / deklica z zlatimi rinčicami v ušesih / na sejmu si je ogledovala rinčice prstančke ♦ etn. rinčice talati otroška igra, pri kateri en igralec ugiba, komu od igralcev je drugi spustil v roke prstan ali kak manjši predmet sploh ♪
  7.      rís 2 -a m (ȋ) manjša zver s šopom daljših dlak na koncu ušes: naseliti rise; ris in risa; gledati kakor ris jezno, srepo; planil je nanj kakor ris ∙ ekspr. on je ris zelo zdrav; gibčen, spreten ♦ astr. Ris ozvezdje severne nebesne poloble, ki ga tvorijo manj svetle zvezde; zool. puščavski ris z velikimi uhlji, ki živi v stepah in puščavah Afrike in Azije, Lynx caracal ♪
  8.      rísanje  -a s (ȋ) 1. glagolnik od risati: risanje portretov; risanje s kredo; risanje črt z ravnilom in trikotnikom / učiti se risanja; ukvarjati se z risanjem / prostoročno risanje / pisateljevo risanje značajev ♦ geom. geometrijsko risanje grafično prikazovanje geometrijskih likov z uporabo risalnega orodja; šol. risanje nekdaj učni predmet, pri katerem se poučujejo osnove risanja, slikanja in oblikovanja; teh. tehnično risanje grafično prikazovanje tehničnih objektov po dogovorjenih pravilih 2. zastar. risba: ogledoval si je otrokova risanja ♪
  9.      rísanka  -e ž (ȋ) 1. zvezek za risanje: list iz risanke 2. film iz posnetkov risb ali slik, ki ob predvajanju delajo vtis dogajanja: rad gleda risanke; risanke in dokumentarni filmi / barvna risanka / ed. ustvarjalci jugoslovanske risanke risanega filma / filmska risanka 3. redko risanica: pomeriti z risanko ♪
  10.      rísast  -a -o prid. (ȋ) ekspr. podoben risu: risasta mačka // tak kot pri risu: človek z risastim pogledom ♪
  11.      rísati  ríšem nedov. (ȋ) 1. s črtami upodabljati: zna risati in slikati; risati hišo, obraz, pokrajino; risati na papir, v glino; risati s svinčnikom / dov. večkrat je risal Tita narisal / pog. rad riše otroke slika, upodablja / risati po fotografiji, po naravi ♦ um. risati s kredo // s črtami delati: risati diagram, zemljevid; risati razpredelnice z ravnilom; risati na zemljevidu smer poti / s prstom risati po pesku delati črte / risati s prosto roko 2. ekspr. povzročati, delati, da kaj nastane na podlagi: letala rišejo bele črte na nebo; sonce riše na steno svetle proge; drevesa so risala dolge sence; kri riše po tlaku krvavo sled / skrb mu riše gube na mlado čelo 3. knjiž. opisovati, prikazovati: risati zgodovinsko obdobje; prepričljivo riše ženske like / domišljija mu je risala lepšo prihodnost ● ekspr. jastreb je risal kroge letal v krogih; nar. gorenjsko skupaj sva (jo) risala tja šla, hodila rísati se ekspr. kazati se v obrisih: skozi obleko se je risalo njeno telo; na obzorju so se risali gorski vrhovi; pohištvo se je risalo v mraku // pojavljati se, biti na podlagi: čudne sence so se risale po steni / sončni žarek se mu je v svetli črti risal čez obraz / zaničljive poteze so se mu risale okrog ust // biti viden, kazati se: nasmeh se mu je risal na obrazu; groza, pobitost, strah se mu riše v očeh rišóč -a -e: otrok ga je poslušal, naprej rišoč po pesku; na obzorju rišoči se obrisi mesta; rišoča deklica rísan -a -o: risani portreti; jasno risani značaji / risani film film iz posnetkov risb ali slik, ki ob predvajanju delajo vtis dogajanja; ustvarjanje, katerega izrazna oblika so risani filmi ∙ risana puškina cev cev, ki ima znotraj spiralaste žlebove; star. risana puška risanica ♪
  12.      rìt  ríti ž (ȉ ȋ) 1. vulg. zadnjica: imel je strgane hlače, da se mu je videla rit; voda mu je segala do riti; položiti si blazino pod rit; udariti po riti; vedno sta bila (skupaj) kot rit in srajca / po riti se je spustil po stopnicah 2. vulg. neznačajen, bojazljiv človek: ta rit je vse izdal; kaj se dogovarjaš z njim, ki je čisto navadna rit / kot psovka: molči, ti rit; ti rit domišljava; prekleta rit 3. nar. ritina: nakladati snope na voz z ritmi navzven ● vulg. s tem potrdilom si lahko rit obrišeš je brez vrednosti, pomena; vulg. vzdigni že rit vstani; vulg. vse mu mora prinesti k riti zelo mu mora streči; vulg. na rit ga bo vrglo, ko bo to izvedel zelo bo presenečen; vulg. brcniti koga v rit odpustiti, odsloviti; vulg. pojdi (hudiču, vragu) v rit izraža veliko omalovaževanje; vulg. lesti komu v rit izkazovati komu pretirano vdanost, prijaznost z namenom pridobiti si naklonjenost; vulg. piši me v rit izraža veliko omalovaževanje, brezbrižnost; vulg. bati se za svojo rit zase, za svoj položaj; vulg. dobiti jih po riti biti tepen; vulg. za to bi ga bilo treba po riti natepsti, kaznovati; vulg. kar naprej so nam bili za ritjo so nas zasledovali; so nas nadzorovali; vulg. nima drugega kot golo rit je brez premoženja; vulg. namesto da bi povedali svoje mnenje, so pa tiho kot riti ga ne povejo; vulg. tvoja obleka je, kot bi jo kravi iz riti potegnil zelo zmečkana; vulg. sveta Neža kuram rit odveže v kmečkem okolju po 21. januarju začnejo kokoši bolj nesti ♪
  13.      rítem  -tma m (í) 1. enakomerno, urejeno pojavljanje značilnih elementov v delovanju, poteku česa: motiti ritem; biološki ritem pri človeku, v naravi; srčni ritem; ritem dihanja, hoje, plesa, valovanja; čut za ritem / ritem rok pri delu; utrujajoči ritem strojev / ritem letnih časov; ritem poskokov / držati ritem; priti v ritem / skakati, veslati v ritmu; noč in dan si sledita v stalnem ritmu // potek, dogajanje česa glede na pogostnost, način pojavljanja teh elementov: deklamacija je prešla v hitrejši ritem; počasen, poskočen ritem; ritem stavka / ritem današnjega življenja se mu zdi prehiter // hitrost poteka, dogajanja česa: ritem dela, rasti, razvoja / živahen južnjaški ritem mesta / publ.: narkomanija se širi z ritmom, ki zahteva odločno ukrepanje; z oslabljenim pomenom potekati v hitrem ritmu hitro 2. publ. enakomerno pojavljanje vidnih elementov česa: ritem oblik; ritem okenskih odprtin na pročelju 3. muz. glasbena prvina, ki temelji na odnosih tonov glede na trajanje in poudarek: na koncu skladbe se ritem spremeni; melodija, harmonija in ritem / plesni ritem; sinkopirani ritem / udarjati ritem // skupina tonov, sestavljena glede na trajanje in poudarek: ritmi črnske glasbe / dvodelni, trodelni ritem; jazzovski ritem; ritem sambe, tanga, valčka / napisati skladbo v ritmu polke ∙ publ. ljubitelji modernih ritmov skladb zabavne glasbe z izrazitim ritmom 4. lit. urejeno pojavljanje poudarjenih in nepoudarjenih ali dolgih in kratkih zlogov glede na pomensko vrednost besed v stavku: verzni ritem; ritem pesmi; ritem in metrum / jambski ritem; rastoči ritem pri katerem so poudarki na koncu govorne enote; svobodni ritem pri katerem ni stalnih poudarkov; vezani ritem pri katerem so poudarki stalni ♪
  14.      riviêra  -e [-vie- in -vje-] ž (ȇ) knjiž. morska obala s kopališči, hoteli: kvarnerska riviera ∙ ogledati si francosko in italijansko Riviero obalo med Toulonom in La Spezio ♪
  15.      ríziko  -a m (ȋ) 1. tveganje, nevarnost: sprejeti riziko; spodbujal jih je k drznemu dejanju in zamolčal riziko / uprizoritev tega dela za gledališče ni velik riziko / sodelovali so na svoj riziko odgovornost ∙ ekspr. vzeti nase ves riziko sprejeti (vse) posledice svojega ali tujega dejanja, ravnanja 2. ekon. možnost, da pride do škode, izgube v poslovanju: veliki krediti so riziko za banko; zmanjšati riziko v proizvodnji / sklad rizika sklad, ki v gospodarskih organizacijah omogoča kritje izgub, nastalih zaradi škode // jur. možnost, da se zavarovana oseba ponesreči, zavarovani predmet poškoduje, uniči: zavarovati blago proti vsem rizikom; zavarovati za riziko smrti ♪
  16.      rób 1 -a m, mn. robóvi stil. róbi; mest. mn. stil. robéh; im., tož. dv. stil. robá (ọ̑) 1. skrajni zunanji del česa: rob tkanine se cefra; obrezati, utrditi, zgladiti rob; zakriti rob obloge z letvico; pola papirja z nazobčanim robom; robovi deske / označiti desni in levi rob cestišča; robovi travnika / ostro začrtani robovi oblaka; poudariti robove ustnic / postaviti kozarec preblizu roba mize; razdalja od središča do roba; ob robu hiše ob koncu, kraju; zasaditi drevesa ob robu parcele // površina, prostor ob tem delu: sesti na rob klopi; zapeljati na desni rob cestišča; zapisovati pripombe na rob lista; nositi plevel na rob njive; ustaviti se na robu planote; iti po robu pločnika; z gozdom porasli robovi doline / vas na robu gozda blizu, zraven; živeti na robu mesta v predmestju; pren., knjiž. rob družbe, zavesti // skrajni zgornji del ob odprtini: okrušiti rob skodelice; naliti kozarec do roba; vaza z brušenim robom / nagniti se čez rob vodnjaka; voda je pljuskala čez rob čolna / stati na robu brezna; rob jame, kotanje; jarek je do roba poln vode / rob krožnika kjer se konča globoki del krožnika 2. ozek pas ob skrajnem zunanjem delu ploskve, površine: slike brez roba; pismo s črnim robom kot znamenje žalovanja / narediti na gredici rob iz cvetja / oblaki so imeli zlat rob / puščati rob na začetku lista nepopisani del / hlače brez roba zaviha; plašč s krznenim robom obrobo // zavihani, upognjeni, odebeljeni del, ki skrajni zunanji del zaključuje, utrjuje: rob se odrobi; pustiti v robu dovolj blaga; širok rob pri krilu; lonci brez roba; lončena skleda z robom 3. kar nastane na zunanji strani ob stiku dveh ploskev: posneti robove z obličem; udariti se ob rob; zaobljeni robovi pohištva; robovi opeke, škatle, trama; ogli in robovi // temu podobna vzboklina, vzboklinica: robovi na kamnu se v vodi obrusijo; robovi v čevljih ga žulijo; žlebičaste vdolbine in robovi / hlače z robom z zalikanim pregibom po vsej dolžini hlačnice spredaj in zadaj; pren. življenje mu je obrusilo robove 4. mesto, kjer se spremeni nagib nagnjenega sveta: razgledovati se z roba; steza vodi čez rob; povzpeti se po strmini na rob; vas leži na robu; svet sten in robov / spustiti se po robu strmini // nav. mn., nar. razčlenjen strm svet: robovi in stene so zapirali globeli; pašniki po sončnih robovih; lisica se skriva v robovih 5. s prilastkom velika bližina, možnost nastopa ali prenehanja zlasti določenega stanja: pripeljati podjetje na rob krize; priti na rob propada; biti na robu živčnega zloma / poslovati na robu rentabilnosti komaj še rentabilno; dežela živi na robu lakote v velikem pomanjkanju ● ekspr. mera njegovega potrpljenja je polna do roba ne more več ostati neprizadet; publ. traktor je konja izrinil na rob poljedelstva namesto konj se vse bolj uporabljajo traktorji; pripeljati kaj na rob prepada spraviti v veliko nevarnost za obstoj; ekspr. biti, stati na robu obupa biti zelo obupan, potrt; biti na robu prepada v veliki nevarnosti za obstoj; publ. živeti na robu zgodovinskega dogajanja ne udeleževati se ga; publ. ob robu se bo razprava dotaknila še nekaterih novosti mimogrede; publ. opombe ob robu dogodkov manj pomembne, obrobne; ekspr. postaviti se komu po robu upreti se mu ◊ bot. listni rob; fiz. lomni rob rob optične prizme, od katerega se pri prehodu skozi njo lomi svetloba; geom. rob črta, v kateri se stikata dve ploskvi telesa; lingv. jezični rob sprednji in obstranski del jezika; šah. rob šahovnice vsaka od štirih končnih vrst polj na šahovnici; teh. centrirni rob ki omogoča natančno prileganje enega okroglega dela k drugemu ♪
  17.      róben  -bna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na rob1: robna dolžina / robni okraski; pravilno prišita robna čipka ● knjiž. robne stroke manj pomembne; knjiž. robna mera česa skrajna ◊ adm. robni pas nepopisani del lista na začetku in na koncu vrstice; alp. robna zev zev med snegom in skalovjem ob straneh snežišča; geogr. robna morena nasutina ob straneh ledenika; geom. robna točka točka na robu; obrt. robni vbod vbod, s katerim se obšije rob, da se prepreči cefranje; ometica ♪
  18.      robník  -a m (í) 1. podolgovat kos materiala, s katerim se zaključi rob česa: zavarovati pločnik z robniki; betonski, kovinski, lesen robnik; krivi, ravni robniki; robnik ob cvetlični gredi; s kamnitim robnikom obrobljen grob // šport. pas, navadno kovinski, na robu drsne ploskve smuči: smuči z robniki / spodnji, zgornji robniki / kovinski robniki 2. teh. priprava na pisalnem stroju, s katero se določa dolžina vrstice: naravnati robnike / končni s katerim se določi desni, začetni robnik s katerim se določi levi rob na listu ◊ gled. sprednji rob gledališkega odra, navadno z napravami za osvetljevanje prizorišča; rampa; obrt. priprava za zaznamovanje dolžine obleke pri pomerjanju ♪
  19.      robóten  -tna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na roboto: robotni dnevi ◊ zgod. robotni patent v fevdalizmu zakon, s katerim je bila leta 1778 za Štajersko in Koroško, leta 1782 pa za Kranjsko določena največja dovoljena tlaka glede na velikost posestva ♪
  20.      rôčen  -čna -o prid. (ō) nanašajoč se na roko: ročne in nožne mišice; ročna spretnost / invalidski voziček na ročni pogon; ročno in strojno izdelovanje / ročni delavec; ročna prtljaga; ročna torbica; ročne in stenske ure; potegniti ročno zavoro; ženska ročna dela ročno izdelane vezenine ali pletenine; ročno orožje / ročna lekarna ♦ gled. ročna lutka lutka, ki se natakne na prste roke; teh. ročne komande; tisk. ročni stavek rôčno prisl.: ročno delati, prati; sam.: žarg., avt. potegniti ročno ročno zavoro ♪
  21.      ród  -ú tudi -a m, daj., mest. ed. rôdu tudi ródu; mn. rodóvi (ọ̑) 1. skupnost ljudi, potomcev istega prednika: nadaljevati rod; tam živi zdaj drug rod; to je zdrav rod; začetnik rodu / z njim je rod izumrl on je bil zadnji član rodu 2. navadno s prilastkom stopnja sorodstva: potomci do petega rodu / rod po materini strani // ljudje določene stopnje sorodstva: posledice so se pokazale že pri drugem rodu 3. značilnost glede na prednike a) s sorodstvenega stališča: biti ponosen na svoj rod / pri vzreji živali je pomemben tudi rod b) s socialnega stališča: pri ženitvi se ni oziral na dekletovo bogastvo in rod; materin kmečki rod / biti plemiškega rodu; biti po rodu kmet c) s prilastkom z narodnostnega, krajevnega stališča: njegov dolenjski rod; biti ponosen na svoj slovenski rod / biti francoskega rodu / po rodu je Celjan, Slovenka, s Štajerskega 4. navadno s prilastkom ljudje približno iste starosti, ki živijo v istem času in imajo podobne interese ali nazore: mladi rod bo nadomestil prejšnjega; igralec starejšega rodu; mlajši rod pesnikov / novi gledališki, literarni rod / ti otroci so že četrti rod izseljencev; trije rodovi zdravnikov v rodbini // ljudje istega časa: sedanji rod teh stvari ne pozna; rod, ki je doživel vojno // čas, doba približno tridesetih let: razmere so se spremenile šele čez dva rodova / pog. to je bilo za en rod nazaj v prejšnjem rodu 5. vznes. narod: ljubiti svoj rod; bojevati se za dom in rod 6. nav. ekspr., s prilastkom ljudje: mlajši rod rad pleše; tam prebiva srečen rod // z oslabljenim pomenom izraža celoto bitij, kot jo določa prilastek: človeški rod; ves gadji rod pika; ptičji rod se vrača z juga 7. voj. del armade glede na svojo oboroženost, opremo, dejavnost: v spopadih so sodelovali vsi rodovi; v kateri rod bo novinec dodeljen / rod vojske 8. biol. sistematska kategorija rastlinstva ali živalstva, nižja od družine: imenik rastlinskih rodov na slovenskem ozemlju; znaki rodu ● ekspr. rod za rodom hodi tja že dolgo hodijo ljudje tja; zastar. ti žarki so istega rodu kot oni iste vrste; star. trta že odganja in če ne bo toče, bo nekaj roda pridelka; star. še žival brani svoj rod mladiča, mladiče; ekspr. kip že dolge rodove stoji v veži zelo dolgo; iz roda v rod ekspr. kmet je bil iz roda v rod navezan na zemljo vedno; ljudske pesmi so se širile iz roda v rod starejši so te pesmi naučili mlajše; ekspr. obrt je prehajala v hiši od rodu do rodu od staršev so jo prevzemali otroci; ta bolezen je pri njih v rodu se pri potomcih pogosto pojavlja; star. biti (si) v rodu v sorodu; star. štajerski rod je rad vesel Štajerci; star. ženskega rodu ni maral žensk ◊ agr. rezati mladiko na rod tako, da se doseže zaželena rodnost; biol. nespolni nespolno se plodeča generacija pri rastlinah in živalih s prerodom, spolni rod spolno se plodeča generacija pri rastlinah in živalih s prerodom; meteor. rod oblakov oblaki podobne oblike na isti višini; rel. otroci Abrahamovega rodu Judje; zgod. rod skupnost ljudi v rodovno-plemenski družbi, ki so v krvnem sorodstvu; prim. rodom ♪
  22.      róden  -dna -o prid. (ọ̄) raba peša 1. domač, rojsten: zapustiti rodni kraj; opisovati rodno mesto / rodna dežela 2. ki ima bistvene lastnosti, značilnosti glede na krvno sorodnost; pravi: nima rodne sestre; skrbel je zanj kot rodni oče / rodnega brata je izdal lastnega; niti rodni otroci bi ji ne mogli tako streči ● vznes. zapustiti rodno grudo domači kraj, domovino; ekspr. spremenil se je, da ga rodna mati ne bi spoznala zelo se je spremenil ♪
  23.      rodoslóven  -vna -o prid. (ọ̑) genealoški: rodoslovni izsledki / rodoslovno deblo; rodoslovno drevo ♪
  24.      rodóvnik  -a m (ọ̑) 1. (grafični) prikaz razvoja kake rodbine in rodbinskih zvez: sestaviti rodovnik / proučevati rodovnik vladarske družine ∙ knjiž., redko zanimati se za nevestin rodovnik rod 2. zapis podatkov o plemenskih živalih glede na lastnosti, prednike in potomce: zadruga ima rodovnik plemenske živine; rodovnik dirkalnih konj / ta krava ima rodovnik; čistokrven pes z rodovnikom // dokument s temi podatki: izdati, predložiti rodovnik 3. biol. grafični prikaz v obliki drevesa, ki ponazarja razvoj živalstva, rastlinstva: rodovnik primatov, rastlinskih vrst ♪
  25.      rógati se  -am se nedov. (ọ̄) zelo očitno, grobo izražati negativen, odklonilen odnos do koga, navadno z vsebinsko pozitivnimi besedami: rogata se drug drugemu; ti si pa res junak, se mu je rogal; zaničljivo se rogati; ekspr. rogati se komu v brk, v obraz predrzno, nesramno / rogala se je njegovemu vprašanju // ekspr. imeti negativen, odklonilen odnos do česa: zdaj se rogam graji in hvali; s takim ravnanjem se roga svojim obljubam ● knjiž. to dejanje se roga zdravemu razumu ni premišljeno, razsodno rogáje se: odvrnil se je od njih, rogaje se njihovim napakam rogajóč se -a -e: srepo je gledala v rogajočega se človeka; rogajoče se besede ♪

   4.461 4.486 4.511 4.536 4.561 4.586 4.611 4.636 4.661 4.686  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA