Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
led (36-60) 
- bistvogléden -dna -o prid. (ẹ́ ẹ̄) filoz. ki opazuje bistvo pojavov: bistvogledna metoda ♪
- bléd -a -o tudi -ó prid., tudi bledéjši (ẹ̑ ẹ́) 1. ki je brez zdrave naravne barve: bled obraz; otrok je bled; blede ustnice; biti bledih lic; mrtvaško, smrtno, voščeno bled; čisto, ves bled; bled od jeze, od strahu; bled v obraz; bled kakor kreda, smrt, stena, kot zid; postajati bled bledeti // ki je nenasičene, neizrazite barve: bled čaj; bolj bleda stran lista; bledo črnilo // ki je brez močnega sijaja, svetlobe: bleda luč, mesečina, svetloba; bledo nebo; pesn. bleda luna 2. ekspr. ki je brez izrazitih potez, značilnosti: bled nasmeh, pojem, spomin; blede besede; to je bleda slika resnice; bledo epigonstvo // ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: bleda groza, zavist blédo tudi bledó prisl.: bledo se nasmehniti, spominjati; bledo orisani značaji / piše se narazen ali skupaj: bledo zelen ali bledozelen travnik; bledo modrikasta žila; bledo rdeča zarja; bledo rjava uniforma; bledo rožnata vrtnica; bledo rumena barva strnišča; bledo sinje nebo ♪
- blédcen -a -o [cǝn] prid. (ẹ̑) ekspr. bled: bledcena in suha deklica ♪
- bledênje -a s (é) glagolnik od bledeti: bledenje kože ♪
- bledênje tudi blêdenje -a s (é; é) glagolnik od blesti: poslušati bledenje bolnika / vse, kar govori, je nespametno bledenje ♪
- bledéti -ím nedov., blédi tudi blêdi (ẹ́ í) 1. izgubljati naravno barvo: otrok bledi in hujša; vidno bledeti / lica mu bledijo; bledeti od groze, od jeze / dekle rdi in bledi prebledeva / rastline bledijo 2. knjiž. izgubljati močen sijaj, svetlobo: luč bledi; zvezde bledijo 3. knjiž. postajati manj izrazit: njegova slava, spomin nanj bledi ♪
- blédež -a m (ẹ̑) med. stanje zmedenosti s prividi, navadno v vročici: govoriti v bledežu / alkoholni bledež stanje zmedenosti, združeno s podrhtavanjem zaradi alkohola ♪
- bledíca -e ž (í) bleda barva (polti): bledica mu pokriva obraz; rahla bledica; sumljiva, smrtna bledica; bledica lic / pooseb., slabš. Nickova hči, kako ji je že ime, tej bledici? (J. Galsworthy - O. Župančič) ♦ agr. bolezenska bledo zelena barva rastlin; kloroza ♪
- bledíčast -a -o prid. (í) nekoliko bled: bledičasto dekletce / bledičast pramen svetlobe ♪
- bledíčen -čna -o prid. (ȋ) 1. bolno bled: bil je suh in bledičen otrok ♦ agr. bledične trte trte, ki so bledo zelene zaradi pomanjkanja klorofila 2. redko ki je brez močnega sijaja, svetlobe; bled: bledična luč 3. ekspr. ki je brez izrazitih potez, značilnosti: bledičen talent; poezija, polna bledične sentimentalnosti ♪
- bledíčnež -a m (ȋ) ekspr. bledičen človek: med otroki ni bilo bledičnežev ♪
- bledíčnica -e ž (ȋ) ekspr. bledična ženska ♪
- bledíčnik -a m (ȋ) redko bledičnež ♪
- bledíčnost -i ž (ȋ) nezdrava bledica: slabotnost in bledičnost ♪
- bledíkast -a -o prid. (í) nekoliko bled: bil je dolg in bledikast; dekle nežnih in bledikastih lic // ki je brez močnega sijaja, svetlobe: bledikasta svetloba; bledikasto sonce bledíkasto prisl.: bledikasto modri hribi ♪
- bledíkav -a -o prid. (í) nekoliko bled: mlad, bledikav človek; imel je visoko, bledikavo čelo ♪
- bledíkavost -i ž (í) neizrazita bledica ♪
- bledína -e ž (í) knjiž., redko bledica: mehka bledina njenih lic ♪
- bledíti -ím nedov., blédi tudi blêdi (ȋ í) delati kaj bledo: mesečina bledi nebo ♪
- blédkast -a -o prid. (ẹ̑) ekspr., redko nekoliko bled: bledkasta deklica ♪
- bledo... 1 prvi del zloženk nanašajoč se na bled: bledokrven, bledoličen, bledopolt ♪
- bledo... 2 prvi del zloženk, kakor bledomoder, bledordeč, bledorožnat, bledorumenkast, bledozelen, bledozlat ipd., gl. bled ♪
- bledôba -e ž (ó) raba peša bledica: mrtvaška bledoba mu je pokrila obraz ♪
- bledokŕven -vna -o prid. (ŕ r̄) knjiž., redko neizrazit, medel: bledokrvne osebe v drami ♪
- bledolíčen -čna -o prid. (ȋ ȋ) ekspr. ki ima bleda lica: bledolično mestno dekle ♪
1 11 36 61 86 111 136 161 186 211 
