Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

led (3.511-3.535)


  1.      pólmorála  -e [u̯m] ž (ọ̑-ȃ) knjiž. nedosledno, enostransko upoštevanje moralnih načel: različne oblike polmorale ♪
  2.      póln  -a -o [u̯n] prid., pólnejši (ọ̑ ọ́) 1. v katerem je toliko česa a) kolikor drži: sod je poln, nehaj vlivati; polna košara, vreča; do polovice poln; skoraj poln; zvrhano poln / v vrsti so stali kozarci, polni medu napolnjeni z medom b) kolikor lahko sprejme: polni avtobusi niso ustavljali na postajah; hoteli so v počitnicah polni; polna skladišča; ekspr. nastopili so pred nabito polno dvorano / zvezek bo kmalu poln 2. s širokim pomenskim obsegom v katerem je določena stvar a) v velikem številu, v veliki količini: hlevi so spet polni; ob praznikih so gostilne polne / poln klas, strok v katerem je dosti semen; češnje so letos polne imajo dosti sadov / nav. ekspr.: trg je bil poln ljudi na trgu je bilo dosti ljudi; biti poln načrtov, vtisov imeti dosti načrtov, vtisov; ceste, polne blata zelo blatne; knjiž.: leto, polno dogodkov; zvezd polno nebo b) sploh: vse vaze so polne, kam naj da rože; obe roki ima polni; ima polna usta / polna puška nabita; polna školjka v kateri je žival // ki ima določene lastnosti, značilnosti v veliki meri: poln glas; poln okus izrazit; polna, črna brada gosta / izrazno poln jezik; vsebinsko in zvočno poln verz / publ. ta starec je edina polna oseba romana prepričljiva, živa // ekspr., z rodilnikom ki ima kako lastnost v veliki meri: odšel je poln upanja; biti poln veselja, zdravja zelo vesel, zdrav; knjiž.: glas, poln hrepenenja; ljubezni poln pogled 3. ki predstavlja najvišjo stopnjo a) glede na določeno mero: popiti poln lonec mleka; dodati polno veliko žlico olja / publ.: plačati je moral polno vsoto celo; delati polno uro / polna pokojnina pokojnina, za katero so izpolnjeni vsi pogoji za največji dosegljivi znesek b) publ. glede na določene možnosti, sposobnosti: zaleteti se ob polni hitrosti; nasad je v polni rodovitnosti največji; stroj je dosegel polno število obratov največje mogoče / čas polnega razcveta baročne umetnosti 4. publ. ki obsega vse sestavne dele celote, enote; popoln: vojak v polni bojni opremi; književnost, ki ima razvito le poezijo, še ni polna književnost / zbora so se udeležili v polnem številu vsi / napiši njegov polni naslov ime, priimek in bivališče; podpisati se s polnim imenom z imenom in priimkom // ki ni z ničimer omejen, zmanjšan: biti pri polni zavesti / bojevati se za polno neodvisnost; prevzeti polno odgovornost za akcijo vso; to zahtevate s polno pravico popolnoma upravičeno / to je junaštvo v polnem pomenu besede pravo, resnično junaštvo // v prislovni rabi, v zvezi v polni meri, v polnem obsegu v celoti, popolnoma: prikazati stvar v polnem obsegu; tak odgovor ne zadovoljuje v polni meri / to nas v polni meri sili k smotrnejšemu gospodarjenju zelo, močno 5. ekspr. ki ima na telesu razmeroma precej tolšče, mesa: bila je polna, a ne debela / polne prsi, roke, ustnice / postati poln v obraz 6. ki ni votel, je iz celega: poln rog; polna in votla telesa / kolo s polnimi gumami brez zračnic; polna opeka opeka, ki nima votlin, votlinic // ki je cel pobarvan, izvezen: polni krožci; listi naj bodo polni, cveti pa le obrobljeni / polna luna luna, ko je vidna vsa njena površina 7. ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: predenj je stresla poln predpasnik jabolk; polna stran opomb; prinesti polno naročje drv ● ekspr. ona je v polnem cvetu zelo lepa, mlada; pog., ekspr. obljub imam že poln kovček ne maram, da mi še naprej samo obljubljate; nižje pog. zdaj te imam pa poln kufer naveličan sem te, odveč si mi; knjiž. skrinja iz polnega lesa iz masivnega lesa; ekspr. živeti ob, pri polnih loncih v izobilju; star. ni se ga upala pogledati s polnim pogledom naravnost; odkrito; pog. ne zanima ga drugo, kot da ima poln trebuh da je sit; ekspr. časopisi so polni hvale o njem zelo ga hvalijo; ekspr. on je poln muh, vseh muh poln je zelo zvit, prebrisan; ekspr. samega sebe poln človek samoljuben, domišljav; zastar. oba moža sta bila polna vina sta bila (od vina) pijana; ekspr. imeti polno denarnico veliko denarja; ekspr. imeti polno glavo skrbi zelo veliko; nizko on ima takoj polne hlače takoj se ustraši, izgubi pogum in zato popusti, odneha; ekspr. stoji pri polnih jaslih ima v obilju vse gmotne dobrine; pri polni mizi menda ne boš lačen pri mizi, obloženi s hrano; ekspr. delati s polno paro zelo hitro; ekspr. imeti polne roke dela biti zelo zaposlen; ekspr. imeti zmeraj polno torbo novic dosti, veliko; ne govori, kadar imaš polna usta kadar imaš v ustih hrano; ekspr. zdaj je mera polna ni mogoče, ne sme se več ostati neprizadet, pasiven; ekspr. da je bila mera polna, se je še urezal poleg, povrhu vseh nevšečnosti, težav; obe roki imam polni, primi ti v obeh rokah imam, držim nekaj; ekspr. vse misli so mu polne dekleta veliko misli nanjo; ekspr. vsa cesta ga je bila polna pijan se je opotekal po njej; ekspr. imeti hišo polno gostov imeti veliko gostov; ekspr. vsa hiša je polna tega otroka po celi hiši skače; ekspr. zakričati iz polnega grla, polnih pljuč zelo; ekspr. pluti s polnimi jadri k cilju hitro, brez obotavljanja se mu bližati; ekspr. zadihati s polnimi pljuči postati prost, svoboden; ekspr. tega imam že polna ušesa nočem več poslušati tega; ekspr. iz mesta se je vrnil s polnimi ušesi čenč v mestu je izvedel veliko čenč; ekspr. vsa usta so polna njene lepote vsi veliko govorijo o njeni lepoti; preg. česar polno je srce, o tem usta rada govore človek rad govori o svojih čustvih; včeraj je bil sosed po polnem trezen popolnem ◊ agr. polna zrelost semena zrelost semena, ki v ustreznih razmerah lahko vzkali; polno mleko mleko, ki ima vso maščobo; polno seme seme, ki v ustreznih razmerah lahko vzkali; avt. voziti s polnim plinom z največjim možnim dotokom goriva; geom. polni kot kot, ki meri 360°; polna črta črta, narisana brez vmesnih presledkov; gled. polna kulisa kulisa, ki je brez odprtin za okna, vrata; jur. polni delovni čas delovni čas, ki traja 42 ur na teden; les. polni meter kubični meter; lingv. polna prevojna stopnja prevojna stopnja s korenskim samoglasnikom o, e ali u; lit. polni stik rima; muz. polni ton ton, ki je izrazit, čist in ima dosti sozvenečih tonov; obrt. čevlji s polno peto s peto, ki se od sredine stopala postopoma veča; polno kitanje kitanje vse površine; tur. polni penzion s tremi obroki hrane; vrtn. polni cvet cvet, ki ima povečano število cvetnih listov v cvetu ali cvetov v socvetju pólno 1. prislov od poln: glas je zvenel polno; polno razvita osebnost 2. veliko, mnogo: na cestah je polno ljudi / v njem je polno življenja / gozd nudi vse polno koristi ● ekspr. povsod ga je polno povsod ga lahko srečaš; pog. ima jih polno za ušesi je zelo navihan; sam.: ekspr. dajati iz polnega veliko, radodarno; ekspr. kot umetnik se je iz polnega izživljal v poeziji najbolj celovito, popolno; ekspr. izobraženstvo hoče zajemati iz polnega hoče biti dobro obveščeno, seznanjeno; ekspr. njegove sodbe navadno zadenejo v polno so točne, pravilne; so učinkovite ♦ lov. zadeti žival v polno smrtno; šport. metati na polno pri kegljanju metati, ko stojijo vsi keglji; metati določeno število lučajev, pri čemer se podrti keglji po vsakem lučaju postavijo ♪
  3.      polnílen  -lna -o [ou̯] prid. (ȋ) nanašajoč se na polnjenje: polnilna doba / polnilni material za blazine / polnilni prostor / polnilni stroj za konzerve, mleko; polnilna cev ∙ knjiž., redko polnilno pero nalivno pero ♦ elektr. polnilni tok enosmerni tok, ki polni akumulator, kondenzator; grad. polnilni zid zid, s katerim se zapolni odprtina, presledek med nosilnimi, navadno zunanjimi elementi; metal. polnilni pesek pesek za polnjenje prostora med modelom in livarskim okvirom; teh. polnilni lijak del priprave, naprave, skozi katerega se stresa, daje material vanjo; polnilna linija; tekst. polnilni votek votek, ki se doda k temeljnemu votku, da postane tkanina bolj polna; tisk. polnilno gradivo gradivo, s katerim se zapolni prazen prostor med tiskarskimi znaki ♪
  4.      polnílo  -a [u̯n] s (í) 1. snov, material a) ki se z določenim namenom da v kako pripravo: iz raztrganih sedežev je gledalo polnilo; perje, žima in druga polnila / eksplozivno polnilo b) s katerim se z določenim namenom zapolni odprtina, luknja: kot polnilo so uporabili kamenje; to pleme si polni nosnice z rastlinskimi polnili / knjiž., redko zobno polnilo plomba // kar izpolnjuje, pokriva prostor, površino: uporabljati barve kot ploskovna polnila; eter so nekdaj pojmovali kot vesoljsko polnilo 2. teh. snov, ki se doda drugi snovi ali izdelku, da dobi zaželene lastnosti: dodati, vsebovati polnilo; barvna polnila; polnila za papir, smole; polnilo, sušilo in vezivo ◊ aer. polnilo jadralnega letala material med rebri in oplatami, ki ohranja obliko krila; grad. polnilo gradbeni elementi za zapolnitev odprtine, presledka med nosilnimi, navadno zunanjimi elementi ♪
  5.      polníti  in pólniti -im [u̯n] nedov. (ȋ ọ́) 1. dajati v kaj v tolikšni meri, da postaja polno: polniti blazine s perjem, volno; polniti jeklenke s plinom; ekspr. pridno je polnil kozarce nalival / voda je vedno bolj polnila kotanjo; spustili so zapornice in ribnik se je začel polniti / polniti cement v vreče dajati; polniti vino v steklenice natakati // delati, da prihaja kaj kam: polniti ladjo s tovorom / polniti puško, top nabijati // gastr. delati, pripravljati jed z nadevom; nadevati: polniti paprike / polniti klobase z rižem in drobovino 2. povzročati, da postaja kak kraj, prostor poln, zaseden: gledalci so začeli polniti dvorano; trg se je začel polniti / ta film že dolgo polni naše kinematografe 3. nav. ekspr. biti, obstajati kje v veliki meri, z veliko intenzivnostjo: sobo je polnil dim cigaret; klici na pomoč so polnili večerni zrak / vrišč ji je polnil glavo, ušesa // z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa osebek: dvorano je polnila tišina / dušo mu je polnila žalost / strast ga je polnila z nestrpnostjo ga je delala nestrpnega; pogled na prizor ga je polnil z gnusom ga je navdajal 4. ekspr., redko dajati čemu vsebino, smisel: delo mu polni življenje / otroku polnijo dneve zelo preproste stvari mu jih bogatijo, delajo kratkočasne ● ekspr. ta igralka polni blagajne kinematografov zaradi njene priljubljenosti kinematografska podjetja dobro zaslužijo; ekspr. s čudnimi teorijami jim polnijo glave, ušesa čudne teorije jim pripovedujejo, vsiljujejo; ekspr. urednik je skoraj sam polnil list pisal, pripravljal članke za list; ekspr. polniti sode brez dna opravljati nekoristno delo; opravljati delo, ki ni nikoli končano; ekspr. take slike so nekdaj polnile sprejemnice bogatih meščanov so pogosto ali v večjem številu visele v sprejemnicah; ekspr. ta novica že nekaj dni polni stolpce, strani časopisov veliko pišejo o njej; ekspr. ta izdelek polni trgovcem žepe jim prinaša velik zaslužek; žarg., fin. tekoči račun se polni na tekočem računu se zbira vedno več denarja; ekspr. čemu bi si polnil glavo s podatki bi si jih prizadeval zapomniti ◊ elektr. polniti akumulator delati, da pride v akumulator toliko električne energije, kolikor jo lahko sprejme; metal. polniti plavž dajati vložek v plavž; polniti vrtine vlagati vanje naboje ali razstrelilno mešanico; tekst. polniti tkanino delati jo navidezno gostejšo polnèč -éča -e: mimo je pripeljal tovornjak, polneč ulico z ropotom pólnjen -a -o: rezervoar bo stalno polnjen ♪
  6.      polnokŕven  -vna -o [u̯n] prid. (ŕ r̄) 1. ekspr. zdrav, rdečeličen: krepko, polnokrvno dete; bledoličen in polnokrven 2. ekspr. poln življenjskih moči, strasti: dela tega pisatelja so izraz polnokrvne osebnosti 3. publ. prepričljiv, verjeten, živ: polnokrvni opisi narave / umetniško polnokrven realizem 4. ekspr. ki ima značilne lastnosti v veliki meri: biti polnokrven glasbenik; polnokrven romantik / redko polnokrven meščan pravi, pristen ◊ vet. polnokrvni konj konj angleške ali arabske pasme ali njun križanec polnokŕvno prisl.: v romanu je pisatelj polnokrvno prikazal čas vojne ♪
  7.      polnokŕvnost  -i [u̯n] ž (ŕ) ekspr. lastnost, značilnost polnokrvnega: polnokrvnost in bledoličnost / ta dejanja so izraz njegove polnokrvnosti ♪
  8.      polnopráven  -vna -o [u̯n] prid. (á ā) ki ima glede na določen pravni dokument, dogovor vse pravice: polnopraven član društva; polnopravni udeleženci konference / črnci še zmeraj nimajo polnopravnega družbenega položaja ● ekspr. šele po tem dejanju je postal polnopraven član tatinske druščine enakopraven; publ. s tem delom je postala tudi ta umetniška smer polnopravna priznana, cenjena polnoprávno prisl.: polnopravno se udeleževati kongresa ∙ pisar. polnopravno odgovarjati za nastalo škodo biti odgovoren zanjo ♪
  9.      polnoprávnost  -i [u̯n] ž (á) stanje, v katerem ima kdo glede na določen pravni dokument, dogovor vse pravice: doseči polnopravnost; polnopravnost in enakopravnost ∙ pisar. dvomiti o polnopravnosti sklicanega kongresa o upravičenosti, pristojnosti ♪
  10.      pólodpŕt  -a -o [ou̯] prid. (ọ̑-ȓ) knjiž. napol odprt: obstal je med polodprtimi vrati / iz polodprte sobe je bilo slišati govorjenje / v njegovih polodprtih očeh je bilo nekaj žalostnega / spal je s polodprtimi usti ● pripeljal se je s polodprtim avtomobilom z avtomobilom, pri katerem se streha da odstraniti, zložiti; polodprta bluza bluza z večjim (vratnim) izrezom ◊ agr. polodprti hlev hlev, pri katerem ena ali dve steni ne segata do stropa, strehe; elektr. polodprti stroj stroj, ki ima navitje zaščiteno pred mehanskimi poškodbami z okrovom; jur. polodprti oddelek kazenskega poboljševalnega zavoda oddelek zavoda, v katerem je nadzorstvo manj strogo in zavarovanje manjše; šah. polodprta otvoritev otvoritev z dvojno potezo kraljevega kmeta, ki ji ne sledi enaka poteza nasprotnika ♪
  11.      pólôsel  -ôsla [ou̯-ǝu̯] m (ọ̑-ó) zool. oslu podobna žival s krajšimi uhlji, od bledo rumene do rdečkasto rjave barve in s črno črto na hrbtu, Equus hemionus: loviti polosle ♪
  12.      polovíca  -e ž (í) 1. del na dva enaka dela razdeljene celote: dobiti polovico klobase; dodati polovico moke takoj; polovica otrok bo šla v drug razred; polovica podjetij je že podpisala sporazum; plačati polovico stroškov // približno polovična a) mera, količina: ob potresu je bila porušena polovica hiš / ekspr. polovica ljudi tega ne ve zelo veliko b) v prislovni rabi, navadno s primernikom stopnja: polovico mlajša je od njega; pojedel je polovico več kot ti; stroški so (za) polovico večji, kot so predvidevali // s predlogom mesto, glede na katero se deli celota na dva enaka dela: članek je prebral ravno do polovice; sunil je žogo nekaj metrov čez polovico; biti na polovici poti / prerezati kruh čez polovico 2. navadno s prilastkom kar predstavlja del na dva enaka dela razdeljene stvari, zlasti glede na določeno izhodišče: zrezati jabolka na polovice; pobarvana polovica stene; prva polovica poti; zgornja polovica travnika je močvirna / v drugi polovici tedna se bo vreme spremenilo v drugem delu; leva in desna polovica obraza; obe polovici žemlje / žarg., šport. žoga je v nasprotnikovi polovici ● šalj. to je moja boljša polovica žena; šalj. svojo slabšo polovico boš pa že pregovorila moža ◊ šport. napadalna polovica v kateri skuša moštvo doseči zadetek; obrambna polovica v kateri skuša moštvo nasprotniku preprečiti zadetek ♪
  13.      polovíčarski  -a -o prid. (ȋ) nav. slabš. 1. ki načrtov, načel (rad) ne izpeljuje, uresničuje v celoti, do konca: polovičarski človek; postal je nedosleden, omahljiv, polovičarski 2. ki dela, naloge (rad) opravlja površno, slabo: pri tako pomembnem delu ne smemo biti polovičarski / polovičarsko delo, popravilo površno, slabo 3. s katerim se doseže samo del določenega namena: polovičarski ukrep; polovičarska rešitev polovíčarsko prisl.: polovičarsko izpolnjevati dolžnosti; kritizirati polovičarsko obravnavanje problema ♪
  14.      polovíčarstvo  -a s (ȋ) nav. slabš. lastnost ali ravnanje polovičarja: ostro kritizirati, napadati polovičarstvo / logika ne pozna polovičarstva nedoslednosti, neusklajenosti / zaradi svojega polovičarstva je izgubil večino dobrih odjemalcev ♪
  15.      polovíčnost  -i ž (ȋ) lastnost, značilnost polovičnega: polovičnost zneska / polovičnost rešitve / ekspr. v njegovih dejanjih ni bilo polovičnosti nedoslednosti ♪
  16.      položáj  -a m (ȃ) 1. način, kako je kaj nameščeno a) glede na svojo daljšo os in določeno ravnino: ostati v določenem položaju; navpičen, poševen položaj palice; veja se je znebila snega in se vrnila v prejšnji položaj b) glede na druge dele celote: opisati položaj nog telovadca med skokom; spremeniti položaj koles; položaj kazalca, ročice / ležal je v neudobnem položaju, vendar se je bal premakniti / položaj dlani glede na boke / opisati položaj jezika, ustnic pri izgovoru glasu; začetni položaj pri plesu c) sploh: vzletni položaj; biti v položaju za skok / streljati iz klečečega, ležečega položaja kleče, leže / železniški signal je v položaju Stoj 2. navadno s prilastkom kar izraža prostorski odnos česa do česa drugega: določiti, vrisati položaj hiše; iz načrta je dobro razviden položaj nove stavbe glede na meje parcele / ko je predmet v takem položaju, pravimo, da je nad čim / redko mesto ima slikovit položaj lego; na vetrovnem položaju so krošnje dreves nepravilne in enostransko razvite / normalni položaj besede v stavku; v takem položaju soglasnik izgubi zven 3. mesto, prostor, na katerem je posameznik ali enota pri obrambi ali v napadu: določiti borcem položaje; obstreljevati sovražnikove položaje; četa se je premaknila na drug položaj; ostati na položajih po odbitem napadu / zavzeti strateško pomemben položaj / kot povelje na položaje // mesto, kjer kdo je ali naj bi bil pri uresničitvi kakega namena, dejanja: deček si je izbral tak položaj, da je lahko videl daleč po okolici 4. navadno s prilastkom dela in naloge, združene s posebnimi pristojnostmi, pravicami v določeni delovni, družbeni, politični skupnosti: imeti odgovoren, visok politični položaj; bil je več let na vodilnih položajih v gospodarstvu; ukiniti položaj podpredsednika društva; odpovedati se položaju predsednika; direktor je član odbora po položaju / odstaviti koga s položaja; pog. ljudje na položajih s položajem / njegov cilj je direktorski položaj delovno mesto direktorja, postati direktor 5. kar je opredeljeno s pravicami, obveznostmi, ugledom v določeni družbi: razpravljati o položaju kmeta, pisatelja v socialistični družbi; položaj žensk se je v zgodovini spreminjal / tako je manufakturni obrtnik prišel v položaj mezdnega delavca / položaj zmagovalca mu dovoljuje tako ravnanje / urediti pravni položaj organizacije, revije // možnosti delovanja, uresničevanja določenih hotenj v kaki delovni, družbeni, politični skupnosti: opisati svoj položaj v podjetju; poslabšati si položaj v kolektivu; njegov položaj v organizaciji je trden / publ. na zborovanju so proučili položaj knjige možnosti za izdajanje knjig in zanimanje zanje // kar je opredeljeno z določenim razmerjem česa do drugega, s primerjavo z njim: tvoj nadrejeni položaj ti pri tem nič ne pomaga; s tem bi spravili organizacijo v neenakopraven, odvisen položaj / z oslabljenim pomenom: podjetje ima na domačem trgu monopolni položaj; ta tovarna ima v avtomobilski industriji vodilni položaj je vodilna / položaj na lestvici se je spremenil mesto 6. kar je opredeljeno z določenimi dejstvi in more vplivati na a) določeno prizadevanje, uresničitev česa: s sprejetjem tega zakona je nastal nov položaj; biti kos položaju; prenehal je streljati in ocenjeval položaj; položaj pred golom je bil kritičen / znašel se je v položaju, ko se je moral odločiti / poročati o položaju na fronti, v državi; položaj v kmetijstvu se izboljšuje stanje, razmere b) možnosti koga za življenje, obstajanje, delovanje: položaj na poplavljenem področju se normalizira / analizirati ekonomski, finančni položaj podjetja; njegov materialni položaj je slab ● publ. na sestanku so razčistili položaj naredili, da so postala določena dejstva in odnosi med njimi jasna, urejena; publ. zamrzniti položaj z določenim sklepom, ukrepom narediti, da ostanejo določena dejstva in odnosi med njimi nespremenjeni; publ. s tem se je jezik dvignil na položaj uradnega jezika je dejansko postal uradni jezik; publ. preiti na položaje revolucionarnega demokratizma sprejeti načela revolucionarnega demokratizma; začeti delovati po takih načelih; pisar. nismo v položaju, da bi našli rešitev ne moremo, nismo sposobni najti rešitve; ekspr. grem v vodoravni položaj ležat, spat ◊ aer. določiti položaj letala ugotoviti zemljepisno dolžino in širino točke, nad katero je letalo, in njegovo višino glede na morsko gladino; lingv. govorni položaj kar je določeno z udeleženci, vsebino, namenom, obliko jezikovnega sporočanja in kar vpliva na izbiro jezikovnih sredstev; krepki položaj polglasnika nahajanje polglasnika neposredno pred zlogom s polglasnikom v praslovanščini; lit. pripovedni položaj kar je določeno, opredeljeno z ubeseditvijo motiva, pripovedi glede na osebo, ki motiv, pripoved jezikovno uresničuje; navt. določiti položaj ladje ugotoviti zemljepisno dolžino in širino točke, na kateri je ladja; voj. položaj mirno v katerem se stoji vzravnano, z rokami, iztegnjenimi navzdol in pritisnjenimi k bokom ♪
  17.      položájen  -jna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na položaj: položajna neprimernost / položajne obveznosti ♦ jur. položajna plača do 1965 del plače javnih uslužbencev glede na njihov položaj, odgovornost ♪
  18.      položájski  -a -o prid. (ȃ) položajen: hote ali nehote poudarjamo osebno, doživljajsko in položajsko resnico ♦ gled. položajska komika situacijska komika; lit. položajska dolžina zloga dolžina zloga s kratkim samoglasnikom zaradi sledečih dveh ali več samoglasnikov položájsko prisl.: položajsko slikovito mesto ♪
  19.      polóžen  -žna -o prid., polóžnejši (ọ́ ọ̄) ki se polagoma vzpenja: položen breg, klanec; pot je položna; položno pobočje / položen hrib // glede na določeno ravnino malo nagnjen: strme in položne strehe; krivulja je položna ● zastar. pihal je položen veter lahen; ekspr. njegova življenjska pot je bila položna njegovo življenje je bilo mirno, brez težav; v življenju, službi je napredoval počasi ◊ teh. položna karakteristika; vet. položna stoja psa stoja, pri kateri se šape dotikajo tal s celo površino polóžno prisl.: pot se položno dviguje; sam.: tudi hoja po položnem ga utrudi ♪
  20.      položíti  -ím dov., polóžil (ȋ í) 1. narediti, da pride kaj a) z daljšo, širšo stranjo na podlago: položiti knjigo na mizo; položiti ranjenca na nosila / položiti eno škatlo navrh druge b) na podlago sploh: položiti denar na mizo, žogo na tla / položil je glavo na mah in zaspal; položiti roko na volan dati / udrlo se mu je, kamor je položil nogo kamor je stopil / ko je položil prst na usta, so vsi umolknili / kot svarilo, grožnja samo prst položi name, pa boš videl // narediti, da pride kaj iz pokončnega položaja na tla: puško položi, da ne bo padla / ekspr. nekaj so se prerivali in mimogrede ga je položil vrgel, podrl; žarg., lov.: položil je že marsikaterega zajca ustrelil; položiti žival na dlako ustreliti jo 2. na določen način pritrditi na podlago: položiti linolej, parket, tapete // dati kaj na določeno mesto v ustrezen položaj: položiti cevi, kabel / položiti kanalizacijo / položiti mine ob obali 3. dati živini (živinsko) krmo: položiti kravam seno / položiti svinjam 4. nav. 3. os., pog. povzročiti, da mora kdo ležati: bolezen ga je položila; pljučnica ga je položila za tri tedne; brezoseb. pozimi me je za dva meseca položilo 5. dati, plačati: položiti kavcijo, odkupnino; položiti predpisani znesek na sodišču 6. knjiž., v zvezi z v narediti, da kaj vsebuje, izraža značilnost, kot jo nakazuje določilo: položiti grožnjo v glas, začudenje v pogled 7. s širokim pomenskim obsegom izraža prenehanje dejanja, dela, kot ga določa sobesedilo: ob teh besedah je položil slušalko; položiti orožje vdati se; ded je navadno prvi položil žlico na mizo; ekspr. upamo, da pisatelj ne bo še tako kmalu položil peresa iz rok nehal pisati ● ekspr. položiti cesto v pobočje gore speljati jo; vznes. položiti koga k večnemu, zadnjemu počitku pokopati ga; vznes. nima, kamor bi glavo položil nima kje stanovati, prespati; publ. položiti izpit narediti, opraviti; ekspr. položiti temeljni kamen za kaj opraviti začetno, za nadaljnji potek najvažnejše delo; ekspr. položiti vse karte razkriti komu vsa dejstva, vse zahteve; knjiž. položiti svoje misli na papir napisati jih; ekspr. tudi on bo še moral položiti račun se zagovarjati (zaradi svojih dejanj); položiti roko knjiž. sodišče je položilo roko na knjigo je prepovedalo razširjanje, prodajo te knjige; ekspr. nisem še položil roke nanj nisem ga še udaril; pog. položiti roko nase narediti samomor; položite roko na srce in priznajte bodite odkritosrčni; ekspr. policija je že položila roko na tatove jih je že prijela, ujela; vznes. položiti svoje srce k nogam koga postati čustveno popolnoma vdan komu; publ. položiti temelje čemu opraviti začetna, za nadaljnji potek najvažnejša dela; ekspr. položiti svojo usodo v tuje roke prepustiti drugemu, drugim, da odločajo o njej; pog. on je položil že marsikatero žensko imel spolni odnos z njo; pog. položiti koga čez koleno natepsti ga; vznes. položiti življenje na oltar domovine umreti za domovino; pog. položiti koga na izpitu negativno ga oceniti; položiti komu besedo na jezik, v usta pomagati komu, da bi povedal, kar je treba, kar se od njega pričakuje; ekspr. položiti komu kaj na srce priporočiti mu kaj, prositi ga za kaj; pog. koliko si ta mesec položil na stran prihranil; ekspr. s tem dejanjem je položil na tehtnico vse tvegal, da izgubi vse; knjiž. položiti pripoved v pero, v usta sodobnemu kronistu narediti, da jo pripoveduje, piše sodobni kronist; katera se omoži, se v križe položi si povzroči težave, skrbi ◊ lov. položiti krvni sled narediti sled s krvjo divjadi, domače živali, da se pes uči sledenja položíti se 1. ekspr., navadno s prislovnim določilom uleči se: položiti se v mehko posteljo; položil se je po klopi in zaspal / položiti se v naslanjač sesti / redko s hrbtom se je položil na steno naslonil 2. nav. 3. os., nar. postati položen: svet se tam spet položi položívši -a -e zastar.: položivši denar na mizo, je vstal in odšel položèn -êna -o: čez zaboje položena deska ∙ ekspr. polje je položeno med goro in reko leži ♪
  21.      pólpísmenost  -i [u̯p] ž (ọ̑-ȋ) 1. znanje branja, ne pa pisanja: odpravljati nepismenost in polpismenost 2. ekspr. slabo, nepravilno izražanje, zlasti pismeno: polpismenost mladih maturantov 3. slabš., navadno s prilastkom premajhna razgledanost, izkušenost v kaki stroki: v tem dejanju se vidi njegova politična polpismenost ♪
  22.      pólpoklícen  -cna -o [u̯p] prid. (ọ̑-ȋ) nanašajoč se na stalno, načrtno, vendar ne poklicno ukvarjanje z določeno dejavnostjo: polpoklicni pevski zbor; polpoklicno gledališče ♪
  23.      pólpripŕt  -a -o [u̯p] prid. (ọ̑-ȓ) knjiž. napol priprt: pogledati skozi polpriprta vrata / opazovati koga s polpriprtimi očmi ♪
  24.      pólprofesionálen  -lna -o [u̯p] prid. (ọ̑-ȃ) 1. nanašajoč se na nepoklicno, vendar plačano ukvarjanje z določeno dejavnostjo: polprofesionalni nogometaš, plesni učitelj / polprofesionalna liga // nanašajoč se na stalno, načrtno, vendar ne poklicno ukvarjanje z določeno dejavnostjo; polpoklicen: polprofesionalno gledališče / polprofesionalno obdobje ansambla 2. ki je po kvaliteti med profesionalnim, poklicnim in amaterskim: doseči polprofesionalno raven ♪
  25.      pólprozóren  -rna -o [u̯p] prid. (ọ̑-ọ́ ọ̑-ọ̄) ki ni popolnoma prozoren: masten papir, motno steklo in druge polprozorne snovi / polprozorna tančica / ljudi okoli sebe je videl v polprozorni megli ● ekspr. njen polprozorni obraz je bil miren precej bledi ♪

   3.386 3.411 3.436 3.461 3.486 3.511 3.536 3.561 3.586 3.611  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA