Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

led (2.986-3.010)


  1.      omejíti  -ím dov., oméjil (ȋ í) 1. določiti, označiti mejo česa: omejiti igrišče s črto / težko je časovno omejiti ta pojav 2. narediti, povzročiti, da kaj ne preseže določene meje, stopnje: ta mehanizem omeji hitrost dvigala / ekspr. omejiti izgube na minimum 3. določiti, predpisati najvišjo ali najnižjo mejo česa: omejiti hitrost avtomobilom; omejiti višino kredita / omejiti vojaško obveznost na dve leti / omejiti navzdol, navzgor 4. narediti, povzročiti, da postane kaj manjše a) glede na količino, število: tovarne so omejile proizvodnjo; omejiti stroške za polovico / kajenje je moral omejiti / omejiti rojstva / pouk nemščine so omejili v korist angleščine b) glede na možni razpon: omejiti vlogo, vpliv koga; s tem smo si omejili možnosti za boljši uspeh c) glede na obseg, področje: z regulacijami omejiti poplave / omejiti komu delovanje // preprečiti širjenje kakega pojava: omejiti požar, upor // narediti, povzročiti, da velja kaj v manjši meri, obsegu: omejiti prvotno izjavo, obljubo 5. narediti, da kako dejanje, dejavnost obsega samo to, kar nakazuje določilo: svoja raziskovanja je omejil na alge / potovanja je omejil na Jugoslavijo / razprave ne smemo omejiti na posamezne odbore; omejiti se na najpomembnejše / polemika se je omejila na gledališko umetnost 6. narediti, povzročiti, da kdo nima česa v polni meri: omejiti pravice / omejiti pooblastilo, prepoved / omejiti koga pri hrani; omejiti se v jedi ● publ. realizem je treba omejiti od naturalizma ločiti, razmejiti omejíti se publ. pokazati, izraziti odklonilno stališče do česa, nepovezanost s čim: člani so se omejili od predsednikove izjave; javno se omejiti omejèn -êna -o 1. deležnik od omejiti: imeti omejen delovni čas; požar je bil hitro omejen; hitrost je omejena; število udeležencev je omejeno; pojav je časovno omejen / z visokimi gorami omejeno jezero 2. publ. majhen, skromen: akcija je imela omejen učinek; imeti omejene možnosti za uspeh; razpolagati z omejenimi sredstvi 3. ki ni sposoben hitro dojemati, prodorno misliti: bil je dober, ampak omejen človek / duševno, nazorsko omejen / ekspr. ljudje omejene pameti // ki ne vsebuje, izraža sposobnosti za tako dojemanje, mišljenje: omejen obraz / omejena izjava; tako ravnanje se mi zdi omejeno ◊ geom. na obeh straneh omejena črta; z ravnimi ploskvami omejeno telo; jur. omejeno jamstvo jamstvo, ki sega le do določene vsote ali je vezano le na določeno premoženje; družba z omejenim jamstvom v kapitalistični ekonomiki družba, pri kateri jamčijo družabniki le s svojim deležem; mat. omejena množica množica, ki ne sega čez vse meje; omejeno zaporedje zaporedje, ki ima spodnjo in zgornjo mejo; šol. omejeni vpis številčna omejitev sprejema novih slušateljev ♪
  2.      omíka  -e ž (ȋ) knjiž. 1. kultura: širiti omiko med barbari / vplivi grške omike / razvoj filmske, glasbene omike / čovek brez omike; omika in olika / srčna omika / ima visoko gledališko, pevsko omiko 2. izobrazba, vzgoja: gimnazija daje splošno omiko / truditi se za omiko ljudstva ♪
  3.      omilítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od omiliti: omilitev posledic nesreče ♦ jur. izredna omilitev kazni po pravnomočni sodbi ♪
  4.      omíliti  -im dov. (ȋ) 1. narediti kaj milo, blago: nasmeh je omilil njen obraz; pogled se mu je omilil / trpljenje ga je omililo / omiliti kazen, predpis // narediti kaj manj boleče, manj neprijetno: sneg je omilil padec / omiliti posledice potresa // narediti kaj manj ostro, negativno: omiliti izjavo, kritiko, mnenje 2. narediti, da se kaj pojavlja a) v manj visoki stopnji: omiliti carine / omiliti zahteve b) v manj izraziti obliki: omiliti stanovanjsko stisko; vihar se je omilil; knjiž. strmina se je nekoliko omilila zmanjšala 3. star. priljubiti, prikupiti: s svojim pripovedovanjem mi je kraj zelo omilil; knjiga se je mnogim omilila omíljen -a -o: omiljena oblika romantike; to je omiljena snov njihovih pogovorov ♪
  5.      omiljevánje  -a s (ȃ) glagolnik od omiljevati: omiljevanje posledic poplave / omiljevanje nasprotij ♪
  6.      ómnibus  -a m (ọ̑) 1. nekdaj kočiji podobno vozilo za prevoz večjega števila oseb v javnem prometu: peljati se z omnibusom; dvonadstropni omnibus / omnibus na tračnicah; omnibus s konjsko vprego 2. knjiž., ekspr., navadno v povedni rabi kar je iz različnih sestavin, za različne namene: njihova revija je pravi omnibus / ta izraz je terminološki omnibus // z rodilnikom skupek raznovrstnih stvari: ta igra je omnibus žanrskih prizorov ◊ film. filmski omnibus film, sestavljen iz dveh ali več krajših filmov; gled. dramski omnibus dramska predstava, sestavljena iz več krajših dramskih del; neskl. pril.: omnibus film, revija ♪
  7.      omračênost  -i ž (é) lastnost, stanje omračenega: omračenost njegovega pogleda ga je vznemirila / umska omračenost ♪
  8.      omračíti  -ím dov., omráčil (ȋ í) knjiž. 1. narediti mrko, neprijazno: težave mu niso omračile obraza; zaradi takega govorjenja se mu je čelo omračilo 2. narediti nejasno, zmedeno: žalost mu je omračila duha; tudi vino mu ni omračilo glave; zaradi mnogih dogodkov se mu je omračil spomin 3. redko narediti mračno, temno: nobena meglica ni omračila neba; za hip se je soba omračila ● knjiž. um se mu je omračil postal je duševno bolan; knjiž., ekspr. pred očmi se mu je omračilo zaradi slabosti, bolezni se mu je zdelo, da vidi nejasno, mračno omračèn -êna -o 1. deležnik od omračiti: omračen obraz; človek z omračenim umom 2. ki vsebuje, izraža mrkost, neprijaznost: njihovi omračeni pogledi niso obetali nič dobrega ♪
  9.      omrazíti  -ím in omráziti -im dov., omrázil (ȋ í; ā ȃ) star. narediti, da kdo začuti odpor, veliko nenaklonjenost: sovražnik je hotel mladini omraziti naš jezik; dom so mu popolnoma omrazili omražèn -êna -o in omrážen -a -o in omrazèn -êna -o in omrázen -a -o osovražen: pri vseh je bil omražen; v njem so gledali pripadnika omražene oblasti ♪
  10.      omrzéti  -ím dov. (ẹ́ í) star. 1. z dajalnikom postati zoprn: celo petje ji je omrzelo; življenje mu je do skrajnosti omrzelo 2. postati nedostopen, hladen: po tem dogodku je omrzel / pogled mu je omrzel omrzèl in omrzél -éla -o: omrzelo ime ♪
  11.      òn  ôna -o stil. -ó zaim., ed. m. njêga, njêmu, njêga, njêm, njím, enklitično rod., tož. ga, daj. mu, enklitični tož. za enozložnimi predlogi -nj oziroma -enj [ǝnj], če se predlog končuje na soglasnik; ž. njé, njéj tudi njèj tudi njì, njó, njéj tudi njèj tudi njì, njó, enklitično rod. je, daj. ji, tož. jo, enklitični tož. za enozložnimi predlogi -njo; s. kakor m., le tož. ôno stil. onó tudi njêga; mn. m. ôni stil. oní, njìh, njìm, njìh in njé, njìh, njími, enklitično rod., tož. jih, daj. jim, enklitični tož. za enozložnimi predlogi -nje; ž. ône stil. oné dalje kakor m.; s. ôna stil. oná dalje kakor m.; dv. m. ônadva tudi onádva stil. ôna, njíju tudi njìh tudi njìh dvéh stil. njú, njíma tudi njíma dvéma, njíju tudi njìh tudi njìh dvá stil. njú, njíju tudi njìh tudi njìh dvéh tudi njíma tudi njíma dvéma, njíma tudi njíma dvéma, enklitično rod., tož. ju in jih, daj. jima, enklitični tož. za enozložnimi predlogi -nju; ž. ônidve stil. onédve dalje kakor m., le tož. njíju tudi njìh tudi njìh dvé stil. njú; s. kakor ž. (ȍ ó) 1. izraža osebo ali stvar, ki je govoreči ne enači s seboj in ne ogovarja a) imenovalnik se rabi, kadar je poudarjen, zlasti pri izražanju nasprotja ali primerjave: tudi on se boji; voznik je v bolnici, onidve pa sta nepoškodovani; vendar ima prav on in ne ti; nihče ni tako močen kakor on; ekspr.: čakaj, on ti bo že pokazal; kdo drug, če ne ona; elipt.: kdo je to rekel? Ona; on pa poštenjak, kje neki; on da bi to storil / pog., iron. ne mara zanj, pozna on take prijatelje / rabi se tudi, kadar je del osebka ali kadar ima prilastek: ona in brat se dobro razumeta; oni trije so mrtvi; ona, edinka, sme delati vse, kar hoče b) v nepredložnih odvisnih sklonih se rabi pod poudarkom daljša oblika, sicer pa krajša: del njega samega; njemu verjameš; stori to njim na ljubo; kaj to njej mar; vprašaj njega, on vse ve; ekspr. še njega je treba / nič se ga ne boj; ne poznam ga; koliko jih je; jih res ne poznaš; knjiž. hranil je zaupano mu skrivnost; včeraj sem jo srečal / pog. ga malo briga, če drugi stradajo c) s predlogi se rabi daljša oblika: brez njega bomo težko uspeli; pametnejša je od njiju; med njimi ni izdajalcev; raba narašča za njih se nihče ne zmeni zanje / z enozložnim predlogom se v tožilniku navadno rabi z njim skupaj pisana krajša oblika: skrbno pazite nanj; odšel je ponjo // v brezosebni rabi, v odvisnih sklonih izraža smiselni osebek: ni ga doma; sanja se ji; zebe jih; z njim je drugače njegov položaj je drugačen; z njima gre navzdol / knjiž. kaj mu je storiti mora storiti 2. v dajalniku, navadno v krajši obliki izraža nepoudarjeno svojino, pripadnost: roka mu drhti; lice se ji je zjasnilo; mati jima je hudo zbolela; bil jim je kakor oče / star.: slava njega spominu njegovemu; mladina, izročena njih varstvu njihovemu 3. v mnnožini moškega spola, nekdaj, spoštljivo izraža osebo ogovorjenega, gledano s stališča govorečega: pa kaj njim to pravim, prečastiti, oni imajo svoje skrbi; gospa, ali so oni pozabili torbico ● pog. on ima v hiši prvo besedo mož; pog. ona ga čaka pred gostilno žena; iron. kaj se repenči tole onó ta človek; star. njega dni je bilo vse drugače v nekdanjih časih; prim. ga, jih, jo ♪
  12.      ôndu  prisl. (ȏ) zastar. tam: stopil je na grič ter se ondu naužil razgleda ♪
  13.      onečástiti  -im dov. (á ȃ) vzeti čast, dostojanstvo, ugled: pred ljudmi ga je onečastil; s tem dejanjem se je onečastil / onečastili so njegovo ime / onečastiti trupla padlih oskruniti ∙ ekspr. onečastil mu je dekle je spolno občeval z njo onečáščen -a -o: onečaščen človek; počuti se onečaščenega; onečaščena ljubezen ♪
  14.      onečáščati  -am nedov. (á) jemati čast, dostojanstvo, ugled: onečaščati nasprotnika; s takim ravnanjem se onečašča / onečašča njegovo ime / onečaščati svete podobe skruniti ♪
  15.      onečéditi  -im dov. (ẹ́ ẹ̄) 1. raba peša umazati, onesnažiti: onečediti obleko, posteljo 2. redko vzeti ugled, osramotiti: pred ljudmi ga je onečedil / onečedili so njegovo ime onečéden in onečéjen -a -o: onečedena obleka; onečeden z blatom ♪
  16.      opásnik  -a m (ȃ) 1. knjiž., redko sramni pas: črnci z opasniki okrog ledij 2. zastar. predpasnik: priveže si pisan opasnik ♪
  17.      opazíti  in opáziti -im dov. (ȋ á ȃ) 1. z gledanjem zaznati: opazil ga je že pri vhodu; nič posebnega nisem opazil na njem; v temi ni mogel opaziti ovire; tak drobec lahko opazimo s prostim očesom; nasproti vozeči avtomobil je prepozno opazil; razpoka se že od daleč opazi // zaznati sploh: opazili so, da zdaj slabše sliši / opazil sem, da pri tem delu nič ne pomenim; z zadovoljstvom je opazila, da sta se pobotala // zaznati, da kaj je, obstaja: opaziti spremembo; opaziti prve znake bolezni; na trgu se že opazi zvišanje cen 2. knjiž. postati pozoren na koga zaradi izrednih uspehov, dela: mladega umetnika so kmalu opazili; želel je, da bi ga opazili in mu dali priznanje / kritiki so pesniško zbirko opazili / na plesu so jo vsi opazili vzbudila je občudovanje zaradi izredne lepote, uglajenega vedenja opazívši zastar.: opazivši, da je sama, je zajokala opážen -a -o: opažen pojav; ko je videl, da je opažen, je stopil bliže; kot slikar je že opažen ♪
  18.      opazoválec  -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) 1. kdor opazuje: otroci so mislili, da nimajo opazovalca; opazovalcu je postalo takoj jasno, kaj se dogaja; opazovalec narave, življenja; slika je pritegnila pozornost opazovalcev; s stališča opazovalca je predmet na levi strani; stal je, kakor da je neprizadet opazovalec / ta pisatelj je dober opazovalec 2. kdor je določen, da z opazovanjem ugotavlja položaj, stanje česa: Organizacija združenih narodov je poslala na mejo svoje opazovalce; straže in opazovalce so postavili na pregledna mesta / diplomatski, politični opazovalci; konference se je udeležil kot opazovalec brez pravice posegati v njen potek ♪
  19.      opazováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. z gledanjem zaznavati: obstal je in ga opazoval; opazovati izložbe, mimoidoče; opazovati koga pri delu; boječe je opazoval tujca / nepremično, radovedno, ekspr. napeto opazovati; izpod čela, od strani opazovati kaj; opazovali so ju z začudenjem / ta pisatelj zna dobro opazovati // zaznavati sploh: z žalostjo je opazoval, kako izginjajo ljudski običaji 2. gledati kaj načrtno, z določenim namenom: opazovati naravne pojave, zvezde; opazovati pod, z mikroskopom; natančno opazovati / bolnika že dalj časa opazujejo; sumljiv je, zato ga opazujejo / lovec opazuje divjad / opazovati vreme opazováje: opazovaje naravne pojave, je prišel do teh dognanj opazujóč -a -e: pazljivo opazujoč okolico, se je četa premikala dalje; opazujoč pogled opazován -a -o: opazovan predmet; biti opazovan; opazovana oseba; čutila se je opazovano ♪
  20.      opážati  -am nedov. (á) z gledanjem zaznavati: človeško oko opaža mnogo več kot živalsko // zaznavati sploh: opaža, da mu pojemajo moči; vsi so opažali, da je huda ∙ knjiž. nehal jo je opažati se zanimati zanjo, jo ogovarjati // zaznavati, da kaj je, obstaja: opažati napake, pomanjkljivosti; med obema primerkoma ne opažamo bistvenih razlik; opaža se znižanje cen / publ.: v zadnjem času opažamo vse več takih tendenc; v poročilih se opaža površen odnos do položaja na ogroženem področju je viden, se kaže ♪
  21.      ópcija  -e ž (ọ́) 1. jur. pravica izbire državljanstva navadno ob spremembi mej državnega ozemlja: imeti, izkoristiti opcijo / možnost opcije; potek opcije; opcija za Jugoslavijo 2. fin. dogovor, ki daje sopogodbeniku možnost, da izbere odločitev glede sklenitve, izpolnitve pogodbe: opcija za podaljšanje roka ♪
  22.      ópera  -e ž (ọ̑) 1. odrsko glasbeno delo s petim besedilom in instrumentalno spremljavo: napisati opero; skladatelj oper; arija iz Verdijeve opere Traviata; libreto za opero / poslušati opero; radijska izvedba opere ♦ muz. jazz opera pisana v stilu jazza; komična opera z zabavno, veselo vsebino; resna opera 2. poslopje (osrednjega) opernega gledališča: opera je bila popolnoma zasedena; obnavljati opero / sopranistka ljubljanske Opere; gostovanje zagrebške Opere ansambla, igralcev ♪
  23.      operát  -a m (ȃ) jur., navadno v zvezi katastrski operat izčrpno, strokovno dokumentiran opis zemljišča glede na izmero, kakovost, kulturo, lastništvo ♪
  24.      óperen  -rna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na opero: operni libreto; operna arija; operna glasba / operni repertoar; operna predstava / operni ansambel, balet; operni dirigent; operni pevec / operno občinstvo / operno gledališče; publ. ljubljanska operna hiša ♪
  25.      opíčiti  -im dov. (í ȋ) nar. vzhodnoštajersko zapičiti: opičiti kol v zemljo / svoje oči je opičil v soseda; s pogledom se je opičila vanj ♪

   2.861 2.886 2.911 2.936 2.961 2.986 3.011 3.036 3.061 3.086  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA