Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

lave (1.123-1.147)


  1.      zvézdnik  -a m (ẹ̑) zelo slaven igralec ali pevec: postal je zvezdnik; v filmu nastopajo znani zvezdniki / filmski, gledališki, operni zvezdnik // publ. zelo slavna, znana oseba, ki deluje v kaki skupini, na kakem področju: v orkestru ni bilo zvezdnikov; zvezdnik nogometnega kluba / alpinistični, košarkarski, teniški zvezdnik ♪
  2.      zvíjati  -am nedov. (í) 1. delati, da kaj prožnega, podolgovatega (večkrat) pride okrog kake osi in dobi valjasto, kroglasto obliko: zvijati list, odejo, papir / zvijati jadra; s prsti je zvijala rob predpasnika / zvijati nit, volno, trak; zvijati vrv v klobčič, osmico / zvijati (si) cigareto z zvijanjem delati 2. z vitjem delati primerno za določeno uporabo: zvijati šibe, srobot // z vitjem združevati: zvijati več niti skupaj 3. delati, povzročati, da deli česa pridejo v nenaravne položaje: vihar zvija veje dreves / petelin zvija vrat; žuželka zvija zadek; zvijati telo pri plesu / pog. krč ga zvija / brezoseb., ekspr. zvija ga od bolečin, smeha // kriviti: zvijati palico / ekspr. zvijati ustnice 4. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža visoko stopnjo stanja, kot ga določa samostalnik: jeza, ljubosumnost, radovednost ga zvija; skrb, strah ga zvija 5. ekspr. povzročati bolečine, težave: revmatizem ga zvija / brezoseb. po trebuhu, v trebuhu jo zvija ● ekspr. žolč ga zvija ima težave z žolčem; zastar. zvijati besedo, resnico prilagajati sebi v korist; star. sušec zvija rep ob koncu marca je navadno viharno, slabo vreme zvíjati se 1. premikati telo lokasto od namišljene vzdolžne osi: črv, gosenica se zvija; zvijati se kot jegulja / kača se zvija v svitek / zvijati se v porodnih krčih 2. s prislovnim določilom vijugasto odmikajoč se levo in desno od ravne smeri razprostirati se: pot se zvija med njivami; reka se zvija med bregovoma / stopnice se zvijajo navzgor / vrv se je zvijala po krovu 3. viti se: iz dimnika se zvija dim 4. prihajati v stanje, ko deli nimajo več pravilne oblike, položaja: deske se zaradi vročine zvijajo; v vlažnem prostoru so se platnice začele zvijati // prihajati v stanje, ko se kaj krivi okrog namišljene osi: oboleli listi so se začeli zvijati in odpadati / lasje se ji lepo zvijajo ● ekspr. dežela se zvija v smrtnih krčih kmalu bo propadla; ekspr. poletje se zvija v zadnjih krčih mineva; solata se zvija v glave dela glave zvijáje: ležati zvijaje se na postelji; steza se zvijaje vzpenja zvijajóč -a -e: pogovarjal se je, zvijajoč si cigareto; zvijajoči se stebri dima; dežela, zvijajoča se v krčih; zvijajoča se kača, vrv; zvijajoče se telo ♪
  3.      zvíti  zvíjem dov. (í) 1. narediti, da kaj prožnega, podolgovatega (večkrat) pride okrog kake osi in dobi valjasto, kroglasto obliko: zviti list, preprogo, zastavo; namazati palačinko z marmelado in jo zviti / zviti papir v stožec, sveženj / zviti jadra / zviti nit, žico; zviti volno, vrv v klobčič / zviti (si) cigareto z zvijanjem narediti / zviti rep 2. z vitjem narediti primerno za določeno uporabo: zviti srobot, šibo in povezati trte // z vitjem združiti: zviti dve, tri niti skupaj 3. narediti, povzročiti, da deli česa pridejo v nenaraven položaj: burja je zvila bore / vročina zvije lesene, plastične izdelke / bolezen mu je zvila prste; krč mu je zvil telo / brezoseb., ekspr. zvilo jo je od smeha // skriviti: zviti ključ, palico / ekspr. hudobno je zvil usta / zviti roke komu na hrbtu prekrižati // izviniti: zviti si nogo v gležnju; pri pretepu mu je zvil roko / ekspr. vsi so gledali navzgor, da so si skoraj vratove zvili 4. ekspr. prevarati, ukaniti: hotel je zviti tega lisjaka; premišljevala je, kako bi ga zvila / še vsakega, ki se ga je lotil, je zvil // prisiliti, pregovoriti koga: zvil jo je, da mu je vse povedala 5. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža visoko stopnjo stanja, kot ga določa samostalnik: groza jo je zvila; smeh ga je zvil; utrujenost, zavist ga je zvila 6. ekspr. povzročiti bolečine, težave: bolezen jo je zvila / brezoseb.: zvilo ga je v črevesju, trebuhu, želodcu; ko je šel po stopnicah, ga je skoraj zvilo 7. nav. 3. os., ekspr. povzročiti, da kdo umre: jetika ga je zvila / brezoseb. hitro ga je zvilo je umrl // povzročiti, da kdo zboli: težko delo ga je zvilo ● ekspr. ptice so si zvile gnezdo spletle; ekspr. našel je ženo in si zvil gnezdo si ustvaril dom, družino; ekspr. zvila je noge, da je skoraj sedela na stopalih skrčila, spodvila zvíti se 1. premakniti telo lokasto od namišljene vzdolžne osi: črv se zvije; zvil se je pod odejo in zaspal; zviti se kot kača / jež se zvije v klobčič 2. s prislovnim določilom vijugasto odmikajoč se levo in desno od ravne smeri razprostreti se: cesta se zvije čez hrib, skozi gozd; pot se zvije med hišami / dim se zvije navzgor 3. priti v stanje, ko deli nimajo več pravilne oblike, položaja: deske so se na soncu zvile; zviti se od vročine; vrata so se zvila ● solata se zvije v glave naredi glave; ekspr. slepec se je zvil v praprot zvijajoč se zlezel; ekspr. zvil se je v dve gubé dobil je sključeno držo zvít -a -o 1. deležnik od zviti: zvit list, papir; zviti prsti; zvit vrat; zvita deska, pločevina; zvite ustnice; v klobčič zvita žival 2. ki zna z iznajdljivostjo, spretnim prikrivanjem doseči svoj namen: on je zvit človek; zvit kot kača, lisjak; fant je zvit kot kozji, ovnov rog zelo / ekspr. zvita lisica // ki vsebuje, izraža tako iznajdljivost, spretno prikrivanje: zvit nasmeh; zvite besede, misli; zvito dejanje, vprašanje ● ekspr. imeti zvite lase skodrane; preg. kogar je kača pičila, se boji zvite vrvi ◊ film. zviti film (filmski) zvitek za fotografske aparate srednjega formata; lov., vet. zviti rep prašiča, psa rep, ki je zavit nad hrbtom; prisl.: zvito govoriti, pogledati; zvito se nasmehniti; zvito nastavljena zanka ♪
  4.      zvónovec  -vca m (ọ̑) sodelavec revije Ljubljanski zvon: načela zvonovcev ♪
  5.      žalováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. čutiti, izražati žalost zaradi smrti, izgube koga: ne žalujte, saj se vrnemo; žalovati za očetom; ekspr. vsa dežela je žalovala za njim; bridko, dolgo, naglas žalovati / žalovati po domovini, za nekdanjimi časi / v osmrtnicah za pokojnikom žalujejo žena in otroci / slavec ne žaluje več, ampak veselo poje; krava žaluje za teletom // knjiž. biti žalosten, žalostiti se: žalovati zaradi zamujene priložnosti; žaluje, ker ni več svoboden 2. v spomin na umrlega nositi oblačilo žalne barve in se ne udeleževati zabavnih prireditev: eno leto je žalovala po možu, za možem ● ekspr. tudi potok žaluje teče počasi, nerazgibano; ekspr. zapuščeni sadovnjak žaluje je prazen, pust žalováje: žalovaje koprneti po izgubljenem žalujóč -a -e: žalujoč za prijateljem, je napisal pesem; žalujoč glas; žalujoči sorodniki / v osmrtnicah žalujoči ostali pokojnikovi sorodniki; sam.: jok žalujočih ♪
  6.      žaréti  -ím nedov. (ẹ́ í) 1. oddajati svetlobo in toploto zaradi segretosti do določene temperature: oglje žari; žica v žarnici žari; močno žareti; rdeče, rumeno žareti; brezoseb. v peči žari in prasketa 2. oddajati, dajati močno svetlobo: sonce žari; zvezde žarijo, star. se žarijo na nebu / ulične svetilke so belo žarele / sonce je žarelo vanj in ga slepilo // imeti močen sij, žar: zarja žari na obzorju; zjasnilo se je in nebo je spet žarelo / ekspr. zunaj žari dan je jasen, sončen dan 3. zaradi velike razgretosti oddajati močno toploto: krušna peč v kotu je žarela / ekspr. sonce je pripekalo, da je dolina kar žarela // biti zelo razgret od bolezni, napora: bolnik je ves žarel; brezoseb. plesalci so plesali, da je žarelo iz njih / lica ji žarijo od mrzlega vetra 4. ekspr. kazati zelo močno pozitivno čustveno vznemirjenost: žareti od sreče, veselja; ob pogledu na sina je mati vsa žarela / obraz ji je žarel v navdušenju; v nemirnem pričakovanju so ji oči vročično žarele 5. ekspr. odražati se, kazati se v živih barvah: izza listov so žarele zrele jagode; med pšenico je žarel mak / gozd žari v jesenskih barvah; brezoseb. na pobočju je žarelo od resja // odbijati svetlobo: na rokah so ji žareli prstani / morje je žarelo v luninem svitu / cesta je belo žarela se je belo odražala 6. odražati se, kazati se v veliki meri: iz njenih oči je žarelo upanje; z obraza, na obrazu mu žari pogum, veselje / v očeh ji žari milina milo, prijazno gleda ● ekspr. rana žari in oteka je vroča, boleča; knjiž. njegovo ime je začelo žareti postal je slaven; ekspr. ženska je kar žarela od samega zlata je imela na sebi veliko zlatega nakita; knjiž. njeno oko je žarelo vanj gledala ga je prevzeto, z velikim zanimanjem; ekspr. žarela je v sijaju mladostne lepote bila je mlada in lepa; ekspr. pobočja žarijo v soncu so močno obsijana, osvetljena žarèč -éča -e: bliski so žareč švigali z oblaka na oblak; žareč od sreče pripovedovati kaj; prstan z žarečimi kamni; žareč puščavski pesek; otrok je bil ves žareč; žareča lava, žica; žareče zvezde; žarečih lic so odhajali domov; pihati v žareče oglje; v soncu žareča okna; žareče oči ∙ trajno žareča peč peč na trdno gorivo, ki sorazmerno dolgo izgoreva; prisl.: žareče pogledati koga ♪
  7.      žarílec  -lca [u̯c in lc] m (ȋ) delavec, ki žari kovinske polizdelke, izdelke: zaposliti več žarilcev / žarilec žice ♪
  8.      železár  -ja m (á) delavec v proizvodnji železa: delo železarjev; rudarji in železarji / jeseniški železarji ♪
  9.      želézničar  -ja m (ẹ̑) delavec pri železnici: delo železničarjev; šola za prometnike in druge železničarje ♪
  10.      železokrívec  -vca m (ȋ) delavec, ki krivi železne palice: betonerji in železokrivci ♪
  11.      železolivár  -ja m (á) delavec v železolivarni ♪
  12.      železostrugár  -ja m (á) delavec, ki struga železo: železostrugar in rezkar ♪
  13.      žêljen  in želján žêljna -o tudi -ó prid. (é ȃ ē) 1. z rodilnikom ki ima (veliko) željo po čem: časti in slave željen človek; željni počitka, so sedli v travo; ljudstvo, željno zabave / ekspr. poljubov željna usta 2. poln želj: željno pričakovanje / z željnim očesom se je oziral proti domu 3. zastar. želen, zaželen: prišel je do željne delavnice žêljno tudi željnó prisl.: željno je čakal njene vrnitve ♪
  14.      žgálec  -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) delavec, ki kaj žge: žgalec apna / oblikovalec in žgalec keramike ♪
  15.      žgoléti  -ím nedov. (ẹ́ í) 1. oglašati se s prijetnimi, visokimi glasovi, spreminjajoč višino: ptiči so žgoleli na vejah / slavec, škrjanec, taščica žgoli ∙ ekspr. kar naprej žgoli neke popevke s prijetnim, visokim glasom poje, prepeva 2. ekspr. s prijetnim, visokim glasom živahno, lahkotno govoriti, pripovedovati: bila je vesela in je neprestano žgolela / ves dan je žgolel v italijanščini govoril žgolèč -éča -e: žgoleč ptič; žgoleč smeh ♪
  16.      žičár  -ja m (á) delavec v žičarni: v tovarni potrebujejo več žičarjev ♪
  17.      žíčnik  -a m (ȋ) žebelj iz žice, navadno brez glave: izdelovati žičnike; gladki, nasekani žičniki; železen žičnik; žičniki in vijaki / čevljarski, steklarski žičnik ♪
  18.      žílav  -a -o prid. (í) 1. ki ima izrazite, izstopajoče žile: žilave noge, roke / žilav vrat kitast // ki ima žile: žilava kamnina / žilavo meso polno trdega tkiva, kit 2. ki se težko lomi, drobi: žilav les; žilav material; žilava trava 3. suh, z močno razvitimi kitami: žilav konj; visok, žilav moški 4. ekspr. vzdržljiv, odporen: to je žilav rod; opomogel si bo, saj je žilav / on je žilave narave // zelo vztrajen, nepopustljiv: pridobiti si neodvisnost z žilavim bojem; žilavo prizadevanje za napredek / žilava volja do življenja žílavo prisl.: žilavo se braniti ♪
  19.      žílavost  -i ž (í) lastnost, značilnost žilavega: žilavost delavčevih rok / žilavost korenine; žilavost lesa; žilavost materiala / ekspr. žilavost in podjetnost rodu vzdržljivost, odpornost ◊ metal. količina, ki kaže, pri kako močnem udarcu se preizkušanec prelomi ♪
  20.      živál  -i [au̯] ž (ȃ) 1. bitje, ki se hrani z organskimi snovmi, ima čutila in se navadno lahko premika: žival napade, se pase, pogine; gojiti, pariti, udomačiti živali; žarg., lov. položiti žival na dlako ustreliti jo; dolgodlaka, krotka, škodljiva, velika žival; žival z dolgim repom; čreda živali; trpi kot žival zelo / divje, domače živali; jamska, morska žival; klavna, molzna, plemenska, vprežna žival; mesojeda, rastlinojeda žival; sveta žival; ekspr. kralj živali lev / v različnih religijah daritvena žival; v muslimanskem in židovskem okolju nečista žival / mesar razkosa žival truplo zaklane živali / človek je žival, ki misli in govori ♦ agr. dobro izkrvavela žival ki ji je ob zakolu odtekla vsa kri; pitovna žival; biol. določiti žival po značilnostih ugotoviti njeno sistematsko pripadnost; dvospolna, enospolna žival; enocelične, mnogocelične živali; nižje živali nevretenčarji; lov. odstreliti bolne, stare živali; lovna žival; med. poskusna žival; vet. male živali domače živali razen goveda, konja; nadgrajena žival ki ima zadnji del hrbta višji od sprednjega; zool. žival bitje, ki se hrani s snovmi, nastalimi v drugih organizmih, iz celic brez trdne stene, sposobno čutenja, premikanja; hladnokrvna, mrzlokrvna, toplokrvna žival; lihoprsta žival // ed., ekspr. več živali, živali: vsa žival v hlevu je bila mirna / gozdna žival je prilezla iz skrivališč 2. igrača, ki predstavlja žival: v trgovini z igračami kupiti kakšno žival; gumijasta, plišasta žival; žival iz plastike 3. ekspr. bitje, ki ne čustvuje, misli: takega trpljenja še žival ne bi prenesla; za nekatere ljudi so bili delavci samo živali; ravnati s kom kot z živaljo // bitje, katerega življenje in ravnanje določajo telesne potrebe, nagoni: človek je včasih žival / v ljudeh je veliko živali imajo veliko lastnosti, značilnih za živali / moški so pohotne živali / kot psovka ti žival nesramna 4. ekspr. surov, hudoben človek, zlasti moški: užalili so ga in ta žival jih je hotela kar postreliti / kot psovka o ti žival, kar na cesti si jih pustil 5. ekspr. zelo delaven, potrpežljiv človek, zlasti ženska: ta žival se bo še pretegnila / uboga žival, kako se trudiš 6. ekspr., v povedni rabi, s prilastkom izraža, da je osebek tak, kot ga določa prilastek: njegova žena je mlada in prijazna žival / on je pomembna žival ima pomemben položaj ♪
  21.      žólca  tudi žólica -e [u̯c] ž (ọ̑) polprozorna, poltrda jed iz kuhanih svinjskih parkljev, glave: jesti, rezati žolco; skleda žolce; trese se kot žolca / kuhati žolco // temu podobna snov: zvarek se je hitro strdil v žolco; iz mleka se je naredila zdrizasta žolca ♪
  22.      žúžek  -žka m (ū) 1. star. hrošč: ptice lovijo muhe in žužke 2. nav. mn., nestrok. hrošči, ki imajo prednji del glave podaljšan v rilček, strok. rilčkar: žužki v fižolu, moki 3. zool., navadno v zvezi črni žužek majhen rdeče rjav hrošč z rilčkom, katerega ličinke živijo v žitnih zrnih, Calandra granaria ♪
  23.      žveplár  -ja m (á) delavec v proizvodnji žvepla: delo žveplarjev ♪
  24.      žvížgniti  -em dov. (í ȋ) 1. s pihanjem skozi odprtino med ustnicami povzročiti visok, oster glas: nekdo je žvižgnil; zategnjeno žvižgniti 2. ekspr. dati žvižgu podoben glas: zunaj je žvižgnil veter / krogla mu je žvižgnila mimo glave ♪
  25.      žvrgoléti  -ím nedov. (ẹ́ í) 1. oglašati se s prijetnimi, visokimi glasovi, spreminjajoč višino: v parku so žvrgoleli ptiči; veselo žvrgoleti / slavec, ščinkavec, škrjanec žvrgoli / preh., ekspr. ptica žvrgoli svojo pesem poje 2. ekspr. s prijetnim, visokim glasom živahno, lahkotno govoriti, pripovedovati: čakajoč nanj, je ves čas žvrgolela / njen smeh je nagajivo žvrgolel / večkrat je morala žvrgoleti to težko arijo peti žvrgolé: žvrgole se škrjanec dviga proti nebu žvrgolèč -éča -e: žvrgoleč škrjanec; žvrgoleče govorjenje ♪

   898 923 948 973 998 1.023 1.048 1.073 1.098 1.123



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA