Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
lati (610-634) 
- govoríti -ím nedov., govóril; nam. govôrit in govorít (ȋ í) 1. oblikovati besede, stavke z govorilnimi organi: bolnik naj čim manj govori; zunaj nekdo govori; ne ljubi se mu govoriti; med predstavo se ne sme govoriti; govoriti s piskajočim, kričečim glasom, z dolenjskim naglasom; govoriti skozi nos; govoriti gladko, glasno, hitro, počasi, tiho; govori s težavo; na simpoziju je prvič govoril v angleščini; govori kot dež hitro, veliko; govori, kot bi imel žgance v ustih / otrok se uči, začenja, že zna govoriti / nemi govorijo z rokami; govoriti z znaki; pren., ekspr. govoriti z očmi, s pogledom; topovi so govorili pozno v noč // biti sposoben oblikovati besede, stavke z govorilnimi organi: ne govori, je gluhonem / naša papiga govori // preh. izražati, posredovati določeno besedilo z govorjenjem: igralci govorijo vloge nekoliko preglasno; predavanje je nekaj časa govoril na pamet, nekaj časa pa
bral 2. izražati misli z govorjenjem: kaj govoriš? kar naprej je nekaj govorila, pa je nisem razumel; govoriti resnico; dobro veš, da tega jaz nisem govoril; ekspr. govôri, kdo te je poslal povej; govoriti brez olepšavanja, brez pomislekov, brez zadrege; govoriti iz izkušnje; govoril je o svojih doživetjih; govoril je v kratkih in jedrnatih stavkih; govoriti o kom z navdušenjem, s spoštljivostjo; bistroumno, dvoumno, neumno, vsebinsko prazno, premišljeno, razumno, zmedeno govoriti; naravnost govoriti; danes drugače govoriš kot zadnjič / nič ne pomaga govoriti, treba je ukrepati / babica govori v podobah, v prilikah; on hinavsko, malo, odkrito, preveč, spretno, veliko govori / govoriti proti komu kritizirati ga; izražati nezadovoljstvo z njim; pog. govoriti čez koga opravljati, obrekovati ga; govoril bom v tvojo korist / z dajalnikom velikokrat sem ti govoril, da to ni dobro dopovedoval sem ti, prepričeval sem te; pren., ekspr. to mi govori notranji glas, vest;
knjiž. o čem ti govori glasba; oči so govorile samo še strah in grozo // z jezikovnimi sredstvi izražati misli: o tej stvari govori avtor v zadnjem delu razprave / knjiga govori odkrito o perečih problemih sedanjega časa; pesem govori o ljubezni / tako govori mehanika o gibanju / o tem bo govoril zakon; predpisi, govorijo drugače 3. znati, obvladati jezik, zlasti v govorjeni obliki: govori šest jezikov; dobro, slabo govori slovenščino; govori slovensko, po slovensko, star. slovenski, zastar. po slovenski; knjižno, pravilno govoriti 4. neposredno podajati v javnosti sestavek o kaki stvari: kdo bo govoril na proslavi; na zborovanju je govoril o naši gospodarski politiki; govoriti po radiu, televiziji, pred javnostjo / zvečer bo predavanje o krasu, govoril bo znan strokovnjak predaval 5. nav. 3. os. širiti kaj, navadno s pripovedovanjem: ni prav, da govori take stvari; (ljudje) govorijo, da ga bo vzela zaradi denarja; brezoseb. o njem se je govorilo, da je
hudoben človek 6. dv. in mn. izmenjavati mnenja, misli z govorjenjem: vneto so govorili o vsakdanjih stvareh; govorila sva po telefonu; tiho sta govorila med seboj; rad bi govoril s teboj; z njim se ne da govoriti; govorili smo pozno v noč / na seji so govorili o delovnih načrtih; kritično govoriti o kaki stvari / sam s seboj govori; brezoseb. o teh stvareh se javno govori in piše / v časopisih so o tem javno govorili razpravljali / ekspr. o tem bi se dalo (še) govoriti ni še vse razčiščeno; ne mislijo vsi tako / kot vljudnostna fraza pri seznanjanju s kom imam čast govoriti? 7. ekspr. biti s kom v normalnih odnosih: soseda spet ne govorita; ali že govoriš z njim 8. nav. 3. os. biti zunanji izraz, znamenje česa: pohištvo govori o dobrem okusu lastnikov; vse poteze na obrazu so govorile, da je odločen; številke jasno govorijo o naraščanju proizvodnje / vse govori proti njemu, njemu v prid; vse govori za to, da se je ponesrečil ● fant in dekle govorita že
več let gojita medsebojna ljubezenska čustva; ekspr. meni ni treba tega govoriti stvar že poznam; ekspr. govoriti gluhim ušesom, stenam, vetru, v prazno prepričevati ljudi, ki se ne dajo prepričati; govoriti skupni jezik imeti enako mnenje o kaki stvari, vprašanju; nižje pog. sama fovšija govori iz njega njegovo govorjenje, ravnanje kaže, da je nevoščljiv; ekspr. govorijo drug čez drugega vsevprek; govorita drug mimo drugega drug za drugega ne ve, kaj misli, hoče; ekspr. govoriti komu na srce prizadevno prepričevati koga, zlasti o pravilnosti česa; govoril bom zate priporočil te bom, zavzel se bom zate; o industriji je tu težko govoriti industrije tu skoraj ni; ekspr. o podpori ni da bi govoril, ni vredno govoriti je zelo majhna, nepomembna; o tem se ne splača govoriti vse razpravljanje je zaman; ekspr. o tem ni da bi govoril ni potrebno, ni vredno govoriti; ekspr. nad tem so se zgražali celo prijatelji, da ne govorim o sovražnikih izraža
stopnjevanje z dodatno trditvijo; ekspr. o njegovem delu lahko govorimo samo v superlativih moremo ga le zelo hvaliti; govoriti s kom med štirimi očmi brez prič, zaupno; ekspr. tako se ne govori z menoj ni primerno in ne dovolim, da na tak (grob) način govoriš z menoj; ali si že govoril z njim, če te pusti si ga že vprašal; govori na dolgo in široko zelo obširno, s številnimi podrobnostmi; ekspr. govoriti tjavdan, tja v tri dni brez smisla, neumnosti; govori, kar mu pride na jezik nič ne pretehta, ne premisli, kar govori; pog. govori kakor raztrgan, strgan dohtar veliko, spretno; govori, kakor bi rožice sadil vzneseno, lepo; priliznjeno, sladko; govori, kakor bi iz rokava stresal hitro, gladko; preg. kar trezen človek misli, pijan govori v pijanosti človek razkrije svoje misli, mnenje; preg. česar polno je srce, o tem usta rada govore človek rad govori o svojih čustvih; preg. govoriti je srebro, molčati pa zlato včasih
je bolje, da se kaka stvar, mnenje ne pove govorèč -éča -e: jezno govoreč je pogrnila mizo; nemško govoreča ženska; ušla je govoreča papiga; sam.: obrnil je svoj pogled v govorečega govorjèn -êna -o: govorjena beseda ima večjo moč kakor napisana / v brezosebno-prislovni rabi odkrito govorjeno, fant je pošten ♪
- gòzd gôzda tudi gózd -a m, mn. gozdóvi tudi gôzdi tudi gózdi (ȍ ó; ọ̑) 1. z drevjem strnjeno porasel svet: nad hišo se razprostira gozd; iti v gozd po drva; hoditi po gozdu; delati, živeti v gozdu; temni, zeleni gozdovi; gozdovi in travniki; prodal je več arov gozda / bukov, hrastov, smrekov gozd; iglasti, listnati gozd; tropski gozd // drevje, ki raste strnjeno skupaj: gozd zarašča pašnik; vihar je hudo opustošil gozd; pokrajina je porasla z bukovimi gozdovi / izkoriščati gozd; krčiti, trebiti gozd ♦ gozd. črni gozd z iglastim drevjem; enodobni gozd ki ima drevesa približno enake starosti; mešani gozd v katerem raste več drevesnih vrst; varovalni gozd ki varuje zemljišče pred erozijo 2. ekspr., z rodilnikom velika množina pokonci stoječih predmetov: gozd tovarniških dimnikov; po strehah je cel gozd televizijskih anten ● zaradi dreves ne vidi gozda zaradi
posameznosti ne dojame celote; pog. oče je bil dve leti v gozdu pri partizanih ♪
- gozdáriti -im nedov. (á ȃ) delati v gozdu, zlasti sekati, podirati les: zdaj redi živino in ne gozdari več; vso zimo je gozdaril // oskrbovati gozd: rast drevja je odvisna tudi od tega, kako gospodar gozdari ♪
- gradbíšče -a s (í) kraj, prostor, kjer se gradi: gradbišče je bilo obdano z visokim plotom; delati na gradbišču; veliko gradbišče; gradbišče nove hidrocentrale ♪
- gradíti -ím nedov. (ȋ í) 1. delati z (gradbenim) materialom, da kaj nastaja: graditi cesto, hišo, tovarno, železnico; graditi nova stanovanja; graditi iz trdnega materiala; graditi v lastni režiji; brezoseb. zdaj se veliko gradi; graditi na črno / bobri gradijo jez; liščka gradita gnezdo / telo gradi nove celice iz beljakovin; pren. graditi lepšo prihodnost; graditi socializem; graditi svoj značaj 2. sestavljati, tvoriti celoto iz delov: graditi ladjo; graditi stroje / graditi kitice z različno dolgimi verzi; avtor gradi stavek pregledno in smiselno / telo gradijo različni organi 3. redko delati pregrado, pregrajevati: otroci gradijo potoček // deliti, ločevati: zid je gradil vrt od struge 4. publ., v zvezi z na delati, ustvarjati kaj z upoštevanjem določenih izhodišč: graditi politiko na mednarodnem sodelovanju;
ta balet gradi na bogati ljudski plesni umetnosti; graditi na veri v ustvarjalno moč množic ● ekspr. ne bom ti gradil poti ne bom te oviral pri tvojem delu, prizadevanju, hotenju; pog. na sina je veliko gradil upal je, da bo sin veliko dosegel; upal je, da mu bo sin pomagal ◊ meteor. gradi se področje visokega zračnega pritiska nastaja, se razvija gradèč -éča -e: neutrudno delajo, gradeč tako boljše življenje; pesnik je obenem improvizator in gradeč umetnik grajèn -êna -o: montažno grajena stanovanja; športnik atletsko grajenega telesa; pravilno, solidno grajen; grajen iz kamna; skladba je grajena na ljudski motiviki ♪
- graduácija -e ž (á) teh. označitev merske priprave s črticami, navadno tudi s številkami, razdelba: izdelati graduacijo // črtice, navadno tudi številke na merski pripravi ♪
- granulácija -e ž (á) grad. sestav sipkega materiala glede na razmerje med velikostjo zrn, zrnavost: granulacija peska za betoniranje ustreza; določiti granulacijo gramoza / granulacija moke ♦ astr. zrnast videz sončne površine; med. nastajanje zrnastega tkiva pri celjenju ran; zrnasto tkivo samo; obrt. krasitev predmetov z drobnimi srebrnimi, zlatimi zrni ♪
- granulát -a m (ȃ) teh. v zrna oblikovana snov: detergenti so izdelani kot granulati ali kot tekočine ♪
- grbánčiti -im nedov. (á ȃ) delati gube, zlasti na koži: hodil je gor in dol in grbančil čelo; koža se grbanči / jabolka se spomladi začnejo grbančiti ♪
- grebén -a m (ẹ̑) 1. podolgovata, ozka izboklina ali vzpetina: na sredi kolovoza se dela greben; odlitki so bili slabi in polni grebenov // izbokli del vala: na vodi so se delali grebeni; morski greben / ladja se ziblje na grebenih valov 2. podolgovata, strma gorska vzpetina: vzpeti se na greben; krenili smo po grebenu; gozdni, skalnati grebeni; vznožje grebena / gorski greben / koralni greben nadvodni ali podvodni greben, ki so ga zgradile korale 3. rdeč nazobčan kožni izrastek na vrhu petelinove glave: petelin z rdečim, pravilno zobčastim grebenom ∙ ekspr. greben se mu je povesil ni mu bilo prav, čutil se je ponižanega; nehal je biti domišljav; ekspr. mu že raste greben postaja domišljav, prevzeten 4. vet. sprednji, izbočeni del hrbta: pobožati psa po grebenu; jezdec se je naslonil konju na greben viher ◊ anat. nosni greben vrhnji del nosu, ki daje nosu profil; lopatični
greben izboklina na hrbtni ploskvi lopatice; arheol. greben ojačeni del oglavja čelade; grad. greben rob, stik strešnih nagibov; meteor. greben del anticiklona, ki je raztegnjen v eno stran; greben visokega zračnega pritiska slabi; teh. greben daljša, ozka enakomerna izboklina na strojnem delu za preprečevanje vzdolžnega premika; vtirjevalni greben kolobar na robu platišča, ki drži kolo na tirnici; tekst. greben del bila, ki drži osnovne niti v določenem razporedu; zool. grodnični greben izboklina na ptičji grodnici, ki daje oporo letalnim mišicam ♪
- grecízem -zma m (ȋ) lingv. element grščine v kakem drugem jeziku: grecizmi v latinskih tekstih ♪
- grecizírati -am nedov. in dov. (ȋ) delati kaj grško, pogrčevati: Grki so kolonizirali in grecizirali otok grecizíran -a -o: grecizirana krajevna imena ♪
- gréh -a m (ẹ́) 1. rel. kršitev božje ali cerkvene zapovedi: krasti je greh; kesati, spovedati se grehov; delati grehe; odpustiti grehe; pokoriti se za grehe; velik greh; greh proti šesti božji zapovedi / izvirni greh; mali greh; smrtni greh kršitev božje postave v veliki stvari z jasnim spoznanjem in popolnim privoljenjem // ekspr. pokvarjenost, nemoralnost: povsod se je naselil greh; valja se v grehu 2. ekspr. prekršek, prestopek: kaznovan je bil za vse grehe; greh proti predpisom; greh zoper zdrav okus / storiti greh nad narodom / v povedno-prislovni rabi: greh je bilo dati denar za tako neumnost; greh je, če ne izrabite lepega vremena // napaka, pomanjkljivost: nesloga je naš stari greh; omahljivost mu štejejo v velik greh / popravljati stare grehe; pravopisni grehi ● ekspr. še vedno je vredna greha je privlačna, zapeljiva; ekspr. bog mi greh odpusti, če
sem koga pozabil navesti naj se mi ne zameri, ne šteje v zlo; bibl. kdor je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo človek ne sme obsojati drugih, če sam ni brez napak; greh se pove, grešnik pa ne dejanje se razkrije, storilec pa zamolči ♪
- greníti -ím nedov. (ȋ í) delati kaj manj prijetno, manj srečno: nasprotovanja mu grenijo veselje do dela; lahkomiselnost otrok mu greni življenje; zakaj bi si človek grenil še zadnje trenutke; pesn. bridkost mi je grenila srce // redko povzročati, da je kdo žalosten, razočaran: krivični očitki so ga grenili ♪
- gréti gréjem nedov. (ẹ́ ẹ̑) 1. oddajati, dajati toploto: peč dobro greje; sonce že greje / kožuh, odeja greje varuje, ščiti pred mrazom / brezoseb. zunaj zelo greje je toplo, vroče // preh. povzročati občutek toplote: ogenj nas je prijetno grel; sonce ga greje v hrbet / vino ga je grelo; pren. greje nas zavest, da smo prav storili 2. preh. delati kaj toplo, segrevati: greti večerjo, vodo; z rokami greje kozarec; greti si roke / greti prostore z električno energijo ogrevati ● ekspr. greti gada na prsih izkazovati dobrote človeku, ki je dobrotniku nehvaležen, sovražen; star. nenehno namigovanje ga je hudo grelo jezilo, dražilo gréti se dobivati toploto: greti se pri ognju, za pečjo; ves dan se greje na soncu / stroj se preveč greje prehitro postaja vroč; pren., ekspr. greje se v njegovi slavi in moči grét -a -o: bazen z greto vodo ♪
- gríf -a m (ȋ) mitol. žival s ptičjo glavo in krilatim telesom četveronožca ali kače; grifon: krilati konji in grifi / v grbu so imeli grifa ♪
- grifón -a m (ọ̑) 1. mitol. žival s ptičjo glavo in krilatim telesom četveronožca ali kače: v grbu je upodobljen grifon 2. lov. večji lovski pes s košatimi obrvmi, navadno sive barve z rjavimi lisami ♪
- grimása -e ž (ȃ) nav. ekspr. nenaravne, spačene poteze obraza: delati grimase; obraz se mu je v grozi spačil v bolestno grimaso; komična grimasa; grimasa strahu; opazoval je grimase na obrazih poslušalcev // nenaraven, spačen obraz: izpod šminke se reži njena starčevska grimasa; igralec si je izmislil nenavadno grimaso ♪
- grmíček -čka m (ȋ) manjšalnica od grmič: brinov grmiček / grmiček vijolic ♦ bot. zlati grmiček zdravilna rastlina z drobnimi rožnatimi cveti; tavžentroža ♪
- gŕščina -e ž (ȓ) grški jezik: uči se grščino / obvladal je latinščino in grščino staro grščino ♪
- gubánčiti -im nedov. (á ȃ) delati gube, zlasti na koži: gubančiti čelo; na vratu se mu je koža gubančila / srajca se mu na rokavih gubanči ♪
- gúbati -am nedov. (ū) delati gube: gubati čelo / predpasnik je gubala in spet zravnavala; hlače so se gubale mečkale / listje se guba od vročine ♪
- gulág -a m (ȃ) v Sovjetski zvezi kazensko taborišče za zapornike, zlasti politične: poslati koga v gulag ♪
- gúma -e ž (ȗ) 1. elastična snov, dobljena z vulkanizacijo kavčuka: proizvajati gumo; prevleči z gumo; mehka guma; industrija gume; igrače, tla iz gume / sintetična, umetna guma / penasta guma zelo elastična, luknjičava sintetična snov; surova guma kavčuk 2. izdelek iz te snovi: tesnilna guma za ekonom lonec; gorski čevlji z rebrasto gumo z rebrastimi gumijastimi podplati // obroč iz te snovi za na kolo vozila, plašč: kupiti nove gume; zamenjati gume pri avtomobilu / avtomobilska guma; zimske gume globoko narezane; guma za motor, za kolo 3. med. bula, značilna za tretji stadij sifilisa: pojavitev gum ♪
- gúmb -a m (ȗ) predmet za zapenjanje oblačila ali za okras, navadno okrogel: gumb se je odpel, odtrgal; prišiti nove gumbe k suknjiču; zapeti gumbe na plašču, pri srajci; zlati gumbi; gumbi za perilo / hlačni, manšetni gumbi; oblečeni gumbi s prevleko iz blaga / čevlji na gumb // gumbu podoben nastavek a) za vklapljanje česa: pritisnil je na gumb dvigala, hišnega zvonca; ob pritisku na gumb so se vrata odprla; aparat s številnimi gumbi in ročicami / prsti so mu hiteli po belih gumbih harmonike; vrtel je gumb pri radijskem aparatu b) za prijemanje: gumb omare; pokrovka z gumbom ◊ lov. gumbu podoben rog, ki zraste srnjaku v prvem letu starosti ♪
485 510 535 560 585 610 635 660 685 710 
