Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

lati (1.226-1.250)


  1.      nakáznica  -e ž (ȃ) 1. obrazec, s katerim se nakazuje denar po pošti ali banki: izpolniti, kupiti nakaznico; sporočilo naslovniku na hrbtni strani nakaznice / denarna nakaznica / izplačati (denarno) nakaznico; poslati denar po nakaznici ♦ ptt brzojavna, poštna nakaznica 2. navadno s prilastkom, zlasti v vojnem času dokument, ki daje imetniku pravico, da dobi določeno količino kakega blaga: razdeljevati nakaznice; blago se je dobilo samo na nakaznice / krušne, živilske nakaznice ♪
  2.      nakazováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. dajati pismeno naročilo komu, naj plača naslovniku določeni znesek za naročnikov račun: nakazovati redne obroke / nakazovati denar po pošti, preko banke / nakazovati članarino na žiro račun 2. na splošno, v obrisih govoriti o čem, predstavljati kaj: govornik je nakazoval različne možnosti za sodelovanje med društvi / razprava nakazuje vrsto resnih problemov // delati, predstavljati kaj le v glavnih, osnovnih črtah, potezah: pokrajino je na slikah samo nakazoval / dvorec nakazujeta dva stebra / slika nakazuje možnosti sestave posameznih delov na sliki so vidne 3. z določenim znakom, znamenjem opozarjati na kaj: nakazovati spremembo smeri / nakazovati smer z roko; s prstom mu je nakazoval, naj molči / nakazovati pomene besed s črkami ali številkami // biti znak, znamenje za kaj: poševna črta nakazuje pomenski odmik 4. dajati podatke, informacije, iz katerih se da kaj predvidevati: nakazovati potek, razvoj dogajanja; nakazovati rešitve problemov / publ.: srečanja predsednikov so nakazovala nove možnosti za vsestranski gospodarski razvoj; že dalj časa se nakazuje potreba po temeljiti reorganizaciji dela se kaže, je ♪
  3.      nakládati  -am nedov. (ȃ) 1. delati, da pride kaj na kako vozilo, žival z namenom, da se prepelje, prenese: nakladati hlode, živino; preveč si nakladaš, ne boš prinesel daleč / nakladati ladjo, vagon // delati, da pride na ognjišče kako trdno gorivo z namenom, da se vzdrži ogenj: samo drva sem nakladal; premalo naklada, ogenj bo ugasnil // redko, navadno s prislovnim določilom zlagati, dajati: nakladati drva v skladovnico / nakladati knjige drugo na drugo / ekspr. kar naprej si je nakladal na krožnik 2. delati, da je kdo dolžen opraviti kaj: nakladali so mu veliko dolžnosti; preveč mu nakladaš, saj ne bo utegnil vsega opraviti / nakladati dajatve ♪
  4.      naklèp  -épa m (ȅ ẹ́) knjiž. namen, načrt, navadno slab, skriven: obtožili so ga naklepa, da je hotel umoriti soseda; dokazali so mu hudoben naklep; maščevalni, zločinski naklep / delati naklepe / star. imeti dober naklep namen / njegovi naklepi so spodleteli; izvršiti svoj naklep ♦ jur. naklep duševni proces, pri katerem se storilec zaveda dejanja, ki ga izvršuje, in hoče njegove prepovedane posledice; eventualni naklep pri katerem storilec ne želi posledice kaznivega dejanja, jo pa predvideva in vanjo privoli ♪
  5.      nakljúb  prisl. (ȗ) izraža, da je dejanje namerno drugačno, kot se želi, pričakuje: delati komu nakljub / ekspr. kakor nakljub se je zgodilo prav to, česar ni hotel / ekspr. uspeti vsem oviram nakljub ♪
  6.      nalágati  -am nedov. (ȃ) 1. delati, da pride kaj na kako vozilo, žival z namenom, da se prepelje, prenese: nalagati deske, živino; nalagati na mulo, nosila, voz; nalagati si drv v naročje / nalagati ladjo, vagon ∙ slabš. družba se je ravno nalagala v avto vstopala // delati, da pride kaj kam z določenim namenom sploh: knjige nalaga kar na mizo in na tla / nalagati hrano na krožnik / ekspr. slikar je temperamentno nalagal barve drugo poleg druge / nalagati drva v skladovnico zlagati // delati, da pride na ognjišče kako trdno gorivo z namenom, da se vzdrži ogenj: premalo premoga nalaga, zato je hladno / nalagati na ogenj; nalagati v peč; ne nalagaj več 2. uporabljati denar za povečanje premoženja: nalagati denar v vrednostne papirje; varno nalagati kapital / nalagati denar v banko, na sinovo ime // ekon. uporabljati del nanovo proizvedenih dobrin, sredstev za obnavljanje in povečevanje osnovnih sredstev in zalog: nalagati denar v industrijo, trgovino 3. nav. ekspr. delati, da je kdo dolžen opraviti kaj: nalagati komu delo, dolžnosti; to jim nalaga veliko odgovornost / nalagati podjetjem težka bremena ♪
  7.      namàz  -áza m (ȁ á) 1. gastr. kar se namaže, navadno na kruh: zmleta slanina je izvrsten namaz; gost, redek namaz / jajčni, skutni namaz / delati namaze 2. plast snovi, ki je namazana na čem: ta namaz vsebuje strupene snovi; zaščititi drevesa z apnenim namazom; bitumenski, cementni, oljni namaz ♪
  8.      namérjati  -am nedov. (ẹ́) 1. z merjenjem prihajati do določene količine česa: namerjal je po dva metra blaga / najnižje temperature so namerjali v januarju 2. z ocenjevanjem lege, oddaljenosti cilja dajati orožju položaj, potreben za njegovo uspešno uporabo: strojnico je namerjal na spodnji rob skale; dolgo, slabo namerjati // s takim dejanjem groziti, pretiti: namerjati orožje na koga, proti komu / namerjal je bodalo proti njenim prsim // nav. ekspr. delati, da je kaj obrnjeno v določeno smer; naravnavati, usmerjati: namerjali so teleobjektive na ognjenik / z oslabljenim pomenom namerjal je korake proti mestu 3. star. nameravati: namerjajo zidati hišo; nisem te namerjal žaliti / elipt.: kaj torej namerjaš; najstarejša se je namerjala v tujino ♪
  9.      naméstništvo  -a s (ẹ̑) 1. položaj, funkcija namestnika: odpovedati se namestništvu; dobro plačano namestništvo 2. v nekaterih državah urad od vladarja, vlade imenovanega predstojnika višje upravne enote: poslati prošnjo namestništvu ♦ zgod. (deželno) namestništvo v stari Avstriji deželna vlada // v monarhističnih državah začasen organ s funkcijami, nalogami vladarja, ki zaradi mladoletnosti, bolezni ne more vladati: mladoletni vladar z namestništvom / kraljevo namestništvo ♪
  10.      naméščati  -am nedov. (ẹ́) 1. delati, da pride kaj kam v določen, ustrezen položaj: nameščati televizijsko anteno na streho; nameščati jadra / nameščati stroje v spodnje prostore 2. publ. delati, da dobi kdo bivališče, stanovanje, zlasti za krajši čas; nastanjevati: nameščati goste po zasebnih sobah 3. v nekaterih državah delati, da je kdo sprejet v delovno razmerje z vnaprej določenim, stalnim (mesečnim) dohodkom, plačo, navadno za opravljanje dela, ki ni fizično: nameščati učitelje, uradnike; nameščati in odpuščati 4. zastar. nadomeščati: jutri me bo on nameščal / praznoto je začelo nameščati prijetno pričakovanje naméščati se s prislovnim določilom spravljati se kam v določen telesni položaj: koliko časa se pa nameščaš na postelji ♪
  11.      namlátek  -tka m (ȃ) redko kar se namlati: letos se z namlatkom ne morejo pohvaliti ♪
  12.      namrdováti  -újem nedov. (á ȗ) ekspr., navadno v zvezi z obraz, ustnice delati nenaravne, spačene gube, poteze: namrdovati ustnice namrdováti se s takimi gubami, potezami, zlasti okrog ust in nosu, kazati, izražati odklonilen odnos do česa: kaj se pačiš in namrduješ / namrdovati se z obrazom ♪
  13.      nanášati  -am nedov. (ȃ) 1. z nošenjem, prenašanjem spravljati kam: nanašati drva v kuhinjo / čebele nanašajo med; ptice so pridno nanašale za gnezda // z delovanjem povzročati, da kaj kam pride, se kje nabere: voda stalno nanaša prod in pesek; veter je nanašal sneg na hodnik 2. delati, da pride na kako površino razmeroma tanka plast, majhna količina česa: nanašati ličilo na obraz; preparat nanašamo na kožo s čopičem; oljnate barve nanaša na steno v plasteh; lak se je lepo nanašal 3. vrisavati na papir, sliko: na vodoravno os je nanašal podatke za čas, na navpično pa za pritisk nanášati se v zvezi z na biti v zvezi, povezanosti s čim: opisani dogodki se nanašajo na ta kraj; razprava se posredno nanaša na to problematiko nanašajóč -a -e: nanašajoč temne barve na platno, je ustvaril vzdušje nevihte; odstavek, nanašajoč se na tretjo točko sporazuma; nanašajoč se na mizo; na draginjo nanašajoča se šala ♪
  14.      napáčen  in nápačen -čna -o prid. (ȃ; ȃ) 1. ki ni v skladu a) z določenim pravilom, normo: dati besedi napačen naglas; napačna pisava, tvorba besede / napačna vzgoja b) z določenim ciljem, položajem: narediti napačno potezo; iti v napačno smer / iti na napačen avtobus; zavrteti napačno telefonsko številko c) z resničnostjo, dejstvi: napačen datum, naslov; dati napačne podatke; račun, rezultat je napačen; napačna diagnoza, informacija // nav. ekspr. ki ni v skladu z zahtevami, normami določenega okolja, časa: njihov nazor je napačen; boriti se za napačno stvar / o zadevi ima napačno mnenje 2. ekspr., z nikalnico ki ima določene pozitivne lastnosti v precejšnji meri: fant ni napačen, le hitro se razjezi; na pogled ni napačna / ni napačnega obraza, napačne postave / hišo sem si ogledal, ni napačna ● ekspr. nimajo ga za napačnega človeka ga cenijo; ekspr. na napačnem koncu se česa lotiti napačno; pog., ekspr. obrnil si se na napačen naslov v tej zadevi ti ne bom pomagal, ustregel; ekspr. prikazovati kaj v napačni luči napačno, neresnično; ekspr. hoditi po napačnih potih ravnati, delati nepravilno, moralno oporečno; ekspr. v napačni veri živi, če misli, da ga niso videli moti se napáčno in nápačno 1. prislov od napačen: napačno ocenjevati, prikazovati, razumeti 2. ekspr., v povedni rabi, z nikalnico izraža primernost, koristnost česa: ne bo napačno, če greš z njimi; ne bi bilo napačno, če bi ga vprašal za svet; sam.: nič napačnega ni naredil ♪
  15.      napadálen  -lna -o prid., napadálnejši (ȃ) 1. nanašajoč se na napad, napadanje: izdelati napadalni načrt / napadalni oddelki / napadalno in obrambno orožje / napadalna vojna 2. nav. ekspr. ki (rad) napada: napadalen človek je; samci so napadalnejši od samic / bolezenska nagnjenost k napadalnim dejanjem; njegovo napadalno vedenje jih je žalilo 3. ki izraža, kaže oster, grob, žaljiv odnos do koga: napadalen človek; napadalen govor ◊ šport. napadalna vrsta igralci pri nekaterih igrah z žogo, ki igrajo zlasti v napadu napadálno prisl.: igrali so zelo napadalno ♪
  16.      napáka  -e ž (ȃ) 1. kar ni v skladu a) z določenim pravilom, določeno normo: narediti, popraviti napako; huda, majhna, velika napaka; njegova naloga je brez napak; napake časnikarskega jezika / jezikovna, metodološka, pravopisna, slovnična napaka / glavna napaka tega filma je razvlečenost b) z resničnostjo, dejstvi: v knjigi je dosti napak in celo potvorb; napaka v datumu / narediti napako pri seštevanju c) z zahtevanimi lastnostmi, zahtevano kakovostjo: napaka v materialu / tovarniška napaka nastala pri izdelavi, proizvodnji; blago, izdelki z napako // navadno s prilastkom lastnost, značilnost, ki ni v skladu z normalnim, zdravim stanjem, delovanjem organizma: daljnovidnost, kratkovidnost in druge očesne napake; organska, telesna napaka; napaka od rojstva / ima govorno napako, jeclja motnjo / bradavice in druge lepotne napake 2. navadno s prilastkom slaba, nezaželena lastnost, značilnost koga, zlasti v moralnem pogledu: njegova največja napaka je lažnivost; vsak človek ima kako napako; majhne napake drugih vidi, svojih velikih pa ne / pijančevanje, nasilnost in druge njegove napake 3. dejanje, ravnanje, ki ni v skladu z določenim ciljem, položajem: izkoristil je nasprotnikovo napako in zmagal; s tem dejanjem je naredil napako; zagrešiti hudo, usodno napako / politična, strateška, taktična napaka 4. teh. razlika med dejansko, zaželeno in izmerjeno, dobljeno vrednostjo količine: približno oceniti napako; napaka pri merjenju, osvetlitvi ni velika; spodnja, zgornja meja napake ● ekspr. na napakah se učimo če kdo pri kakem delu, opravilu naredi napako, bo drugič bolj pazil, da bo pravilno ravnal ◊ anat. napaka leče; fiz. absolutna napaka razlika med dejansko in izmerjeno količino; relativna napaka količnik med absolutno napako in dejansko količino, izražen navadno v odstotkih; mat. absolutna napaka razlika med pravo in približno vrednostjo; relativna napaka količnik med absolutno napako in približno vrednostjo; med. srčna napaka nepravilen razvoj ali bolezenska sprememba srčnih zaklopk; šport. osebna napaka pri košarki nedovoljeno oviranje, odrivanje nasprotnega igralca; tisk. tiskarska napaka ♪
  17.      napeljeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. z vlečenjem spravljati navadno kaj dolgega, podolgovatega na določeno mesto: napeljevati žico skozi cev // načrtno nameščati žice, cevi, naprave za določeno delovanje, zlasti v stavbah: začeli so napeljevati elektriko in vodovod 2. delati, da kaj prehaja na določeno mesto: napeljevati vodo v kanale ∙ ekspr. napeljevati vodo na svoj mlin govoriti, delati v svojo korist // nav. ekspr., navadno v zvezi s pogovor usmerjati, obračati: napeljevala je pogovor nanj 3. nav. ekspr. navadno s prepričevanjem povzročati pri kom psihično pripravljenost, da kaj stori: napeljeval jih je, naj ga zapustijo; vsi so jo napeljevali k temu ♪
  18.      napénjati  -am nedov. (ẹ̑) 1. z razmeroma močnim potegovanjem, vlečenjem povzročati a) da doseže kaj največjo možno dolžino: napenjati struno, vrv, žico / napenjal je vrat, da bi videl čez druge iztegoval je b) da postane kaj bolj ravno, gladko, brez gub: napenjati pregrinjalo, rjuho // s takim potegovanjem dajati, spravljati kam: napenjati platno na les, v okvir; vse dopoldne so napenjali streho nad šotor; napenjati nove strune na violino 2. dajati čemu navzgor, navzven ukrivljeno obliko: veter je napenjal jadra; zaradi vetra se je zastor ves čas napenjal / ekspr. napenjal je lica in debelo gledal 3. nav. ekspr. delati, da postaja kaj po obsegu večje: obilna hrana mu napenja želodec; po drevju se napenja brstje // nav. 3. os. povzročati, da se tvorijo v prebavilih plini v veliki meri: fižol napenja; brezoseb.: po sadju ga rado napenja; živino napenja 4. spravljati kaj v stanje, da je pripravljeno za sprožitev, strel: napenjati fračo, lok; napenjal je petelina na puški in meril 5. nav. ekspr., z oslabljenim pomenom, s samostalnikom izraža veliko intenzivnost dejanja, kot ga določa samostalnik: napenjati mišice; v temi je napenjal oči / napenja zadnje moči, sile; napenjati spomin ● ekspr. napenjati možgane intenzivno razmišljati ◊ anat. napenjati glasilke napénjati se ekspr. 1. knjiž. dvigati se, naraščati: reke se napenjajo in ponekod že prestopajo bregove // redko vzpenjati se: cesta se je ves čas napenjala; pot se napenja v breg 2. opravljati kako delo z veliko truda, napora: vse dneve se napenja z učenjem; pri delu se čez mero napenja // truditi se, prizadevati si: brezuspešno se je napenjal, da bi jim stvar prikril 3. bahati se, postavljati se: pred njo se rad napenja; kaj se napenjaš, saj vemo, kako je napenjajóč -a -e: obstal je, napenjajoč oči v temo; napenjajoča jed, krma ♪
  19.      napéra  -e ž (ẹ̑) obrt. podolgovato oblikovan kos lesa, ki veže pesto s platiščem: vtaknil je roko med napere / knjiž. napere motornega kolesa špice ♪
  20.      napís  -a m (ȋ) 1. krajše besedilo, ki daje pojasnilo, informacijo o določeni stvari: prebrati napis na vratih; slikati napise; napis na kovancu, medalji; napis v cirilici; napis z velikimi črkami; tabla z napisom v domačem in tujem jeziku; napisi in parole / opozorilni, reklamni napisi ♦ arheol. lapidarni napis vklesan v kamen // predmet, navadno tabla, s takim besedilom: izdelovati napise; obnoviti, odstraniti napis; čez trg so bili razpeti napisi, ki so vabili na ogled razstave / neonski napis iz ustrezno oblikovanih neonskih cevi; svetlobni napis 2. v zvezi nagrobni napis besedilo mrtvemu na nagrobniku: prebiral je nagrobne napise na pokopališču; plošča z zlatim nagrobnim napisom 3. zastar. naslov: napis na pismu ♪
  21.      napísati  in napisáti -píšem dov., napíšite (í á í) s svinčnikom, peresom, kredo narediti črke, številke, navadno na gladki površini: napisati veliki A / napisal je še datum in naslov; napisati enačbo na tablo; napisati ime z velikimi črkami; hitro, grdo, nečitljivo napisati; telefonsko številko si je napisal v notes; napisati s kredo, nalivnim peresom; lastnoročno napisati kaj / napisati na stroj natipkati // tako izdelati besedilo: napisati članek; napisala mu je dolgo pismo; napisati poročilo, prošnjo, testament / napisati spis v francoščini / nič ni napisal, kdaj pride sporočil / napisati račun, recept // narediti, ustvariti umetniško, znanstveno delo: napisati dramo; to pesem je napisal v mladosti; napisal je več razprav / napisati glasbo za film ● publ. napisati vlogo igralcu na kožo napisati dramski tekst tako, da ustreza igralskim sposobnostim, značaju določenega igralca napísan -a -o: članek, napisan v dveh jezikih; nerazločno napisane črke; poljudno napisana povest ∙ vznes. ta zgodovina je napisana s krvjo v času, kraju, na katerega se nanaša ta zgodovina, je bilo mnogo ubitih, mrtvih; sam.: seznanjati se z napisanim o književnosti ♪
  22.      naplétati  -am nedov. (ẹ̑) ekspr. 1. naskrivaj pripravljati, delati komu navadno kaj neprijetnega: nekaj hudega mu napletajo; zanimalo ga je, kaj napletajo proti njemu / le kaj napletajo s tem upornikom nameravajo storiti // z oslabljenim pomenom delati, da se uresniči, kar določa samostalnik: napletal je prijateljstvo z njo; napletati spletke / vsak dan je napletal pot k njim je hodil 2. govoriti, pripovedovati, navadno kaj izmišljenega, neresničnega: ne verjame mu vsega, kar napleta; znova je nekaj napletala o njem / večkrat je napletala pri njem sebi v korist govorila / napletati besedo, pogovor na politiko usmerjati, obračati 3. tepsti, pretepati: napletal je konja z bičem; napletali so ga po hrbtu ● star. vztrajno ga je napletala pregovarjala, prepričevala ♪
  23.      napolnjeváti  -újem [u̯n] nedov. (á ȗ) 1. dajati v kaj v tolikšni meri, da postaja polno: napolnjevati prazne posode; s silo napolnjevati kaj // delati, da prihaja kaj kam: nosači napolnjujejo ladjo s tovorom 2. povzročati, da postaja kak kraj, prostor poln, zaseden: gledalci so le počasi napolnjevali dvorano 3. nav. ekspr. biti, obstajati kje v veliki meri, z veliko intenzivnostjo: sobo napolnjuje močna svetloba / dolino je nekoč napolnjeval led; glavo mu napolnjujejo težke misli // z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa osebek: dvorano je napolnjevala tišina; mračni prostor jih je napolnjeval s tesnobo / zavest, da ji je pomagal, ga je napolnjevala s srečo 4. ekspr. dajati čemu vsebino, smisel: delo mu napolnjuje življenje ♪
  24.      napòr  -ôra m (ȍ ó) velika uporaba, pritegnitev človekovih moči za opravljanje česa: hud napor obremenjuje srce; premlad je še, da bi vzdržal tak napor; za tako delo je potreben velik napor; ekspr. z nadčloveškim naporom je opravljal naloženo delo; delati kaj brez napora; omagal je od napora / duševni, telesni napor / publ. podvojiti napore za izpolnitev določenih nalog prizadevanja // nav. mn. naloga, opravilo, za katero je potrebna velika uporaba, pritegnitev človekovih moči: čakajo nas veliki napori; ekspr. premagovati maksimalne napore; biti pripravljen na napore / prenašati napore ∙ publ. naši narodi so dali velikanske napore za osvoboditev so zelo veliko storili, žrtvovali zanjo ♪
  25.      napóren  -rna -o prid., napórnejši (ọ́ ọ̄) za katerega je potreben velik napor: naporen trening; naporna pot, tura; ima zelo naporno službo; vožnja v megli je izredno naporna; naporno delo / pog., ekspr. imel je naporen dan za seboj / celodnevna vožnja je bila zelo naporna utrujajoča napórno prisl.: naporno delati; gubal je čelo in naporno premišljal ♪

   1.101 1.126 1.151 1.176 1.201 1.226 1.251 1.276 1.301 1.326  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA