Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

lat (5.181-5.205)


  1.      žíla  -e ž (í) 1. cevast organ, po katerem teče kri ali limfa: žila nabrekne, poči, se zamaši; prerezati, prevezati, stisniti žilo; dati injekcijo v žilo; kri kroži, se pretaka po žilah; debele žile; vratna žila; žila na zapestju; poapnenje žil; utrip žile / potipati komu žilo ugotoviti, kako bije, utripa srce; ekspr.: vino poživlja žile telo; toplota se mu je razlila po žilah občutil je toploto po telesu / krvne žile 2. ekspr., navadno s prilastkom dar, sposobnost: ima pesniško žilo; prirojena trgovska žila // nagnjenje, potreba: pretepaška žila se mu je umirila 3. bot. vrvasto razporejeni skupki celic v listu in steblu, ki prevajajo organske snovi in vodo z rudninskimi snovmi, raztopljenimi v njej: listne, stebelne žile; značilen potek žil v listu; razporeditev žil v steblu 4. tanka nepravilna plast v kamnini iz drugače obarvanih ali drugih mineralov: žile v marmorju; črn kamen z belimi žilami // navadno s prilastkom nahajališče česa v zemlji: bogata premogova žila; priti do vodne žile // petr. telo kamnine ali rude, ki ima obliko plošče: navpična, vodoravna rudna žila; vodna žila za vodo prepustna plast z večjo količino vode med dvema neprepustnima plastema; zlata žila kremenova žila, ki vsebuje zrna zlata 5. publ., navadno s prilastkom pomembna prometna pot: glavno mestno žilo omejujeta dva trga / ceste, železniške proge, reke so najpomembnejše prometne žile 6. plast trdega tkiva v mesu: odstraniti žile in maščobo od mesa / ekspr. napel je vse žile, da bi ga prepodil mišice, kite 7. del moškega spolovila nekaterih sesalcev: bikova žila; žila jelena // nar. močen korobač iz posušene bikove žile; bikovka, žilavka: pretepsti koga z žilo / bikova žila ● star. vse žile je napenjal, da bi si izboljšal položaj sile; prerezati si žile usmrtiti se, poskusiti se usmrtiti s prerezom žil; star. delati na vse žile na vse pretege; ekspr. to mu je pognalo kri po žilah ga je poživilo, razburilo; ekspr. modra kri se ji pretaka po žilah je plemiškega rodu; ekspr. kri jim kipi v žilah so mladi, živahni; ekspr. kri ji je zastala, zledenela v žilah od strahu zelo se je prestrašila ◊ anat. koronarna žila ki v obliki venca obdaja srce; limfna žila po kateri se pretaka limfa; (žila) dovodnica; bot. listna žila; elektr. žila posamična žica v kablu, vodniku s pripadajočo izolacijo in morebitno dodatno opremo; med. krčna žila bolezensko razširjena (žila) dovodnica; zlata žila bolezenska razširitev vene ob zadnjični odprtini; aritmija žile; zool. žile žili podobne tvorbe v krilih žuželk, ki jim dajejo oporo ♪
  2.      žílen  -lna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na žilo: žilna stena / žilni utrip / žilno obolenje / žilna rudnina ◊ anat. žilni sistem; min. žilno zlato zlato, ki se pojavlja v kremenovih žilah ♪
  3.      žíriti  -im nedov. (í ȋ) 1. nav. 3. os., gozd. delati, roditi žir: bukev ne žiri vsako leto 2. nar. pasti po gozdu, v katerem je veliko žira: tod pastirji žirijo prašiče ♪
  4.      žíto  -a s (í) kulturne rastline s klasi, lati ali njihovo seme: žito zeleni, zori; mlatiti, žeti žito; zvezati žito v snope; poleglo žito / mleti, vejati žito; velik pridelek žita; vreča žita; silos za žito / drobnozrnato žito; jaro, ozimno žito; krmno, semensko žito / žita lepo kažejo ♦ agr. bela žita pšenica, rž, ječmen, oves; kašno žito ki se navadno stopa, lušči in uporablja za kašo; krušno žito za mletje; plenjavo žito pri katerem je razmerje med semenom in pridelkom ali med zrnjem in plevami ugodno; bot. latnato žito; teh. prebiralnik za žito // nar. vzhodno rž: sejati žito ♪
  5.      živínski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na živino: živinski iztrebki; živinske bolezni / živinski sejem / živinska krma; živinsko napajališče / živinski vagon / živinska sol sol, s katero se dopolnjuje krmljenje ∙ star. živinski zdravnik veterinar ♦ vet. živinski potni list nekdaj dokument s podatki o izvoru, lastništvu in zdravju domače živali, s katerim se dovoljuje promet z živalmi // ekspr. zelo velik, močen: živinska potrpežljivost / živinsko trpljenje zelo veliko, hudo // ekspr. zelo nasilen, surov: živinsko ravnanje živínsko prisl.: živinsko razgrajati; živinsko pijan človek; po živinsko delati s kom ♪
  6.      življênje  -a s (é) 1. pojav, ki se izraža s sposobnostjo presnavljanja, rasti, razmnoževanja: začetek življenja na zemlji; zakoni življenja / življenje na kopnem, v morju // kar se izraža s sposobnostjo presnavljanja, rasti, razmnoževanja: življenje v zastrupljenih rekah odmira; življenju nevarne snovi / usedline s sledovi življenja / ekspr. jama ni bila brez življenja živih bitij 2. stanje živega bitja: biti, ostati pri življenju; znamenja življenja / volja do življenja je premagala smrt; biti sposoben za življenje / greniti si življenje z ljubosumjem; tvegati življenje; ekspr.: rešiti si golo življenje; streči po življenju; igrati se z življenjem / izgubiti življenje umreti; ekspr. življenje se mu izteka kmalu bo umrl / pesn. mirno naj ti plove čolnič življenja // s prilastkom, v različnih religijah nadaljevanje kakega stanja po smrti v s čutom nezaznavni stvarnosti: posmrtno življenje / v krščanstvu: nadnaravno življenje; večno življenje 3. s prilastkom bivanje, obstajanje človeka a) glede na njegovo biološko danost: čustveno, duševno, intelektualno življenje / fantovsko življenje / spolno, telesno življenje / družinsko, zakonsko življenje; samsko življenje; skupno življenje moškega in ženske b) glede na njegovo ravnanje: garaško, ekspr. grešno življenje; začeti novo življenje / ekspr. sladko življenje prijetno, zlasti spolno / ekspr. ženska dvomljivega življenja c) glede na njegovo dejavnost, udejstvovanje na določenem področju: begunsko, vojaško življenje / družabno, privatno življenje č) glede na njegovo materialno stanje: skromno, udobno življenje d) glede na pestrost dogajanja: mirno, pusto življenje človeka e) glede na vrednost, ki je odraz določenih življenjskih prizadevanj, razmer: brezskrbno, lahko življenje; ekspr. pasje življenje brezdomcev / ekspr. življenje iz dneva v dan brezciljno, brezskrbno // bivanje, obstajanje človeka sploh: smisel življenja; pravica, veselje do življenja; njegovi pogledi na življenje in smrt / življenje vaše matere je v nevarnosti 4. doba bivanja, obstajanja človeka od rojstva do smrti: življenje se podaljšuje; bolezen mu je skrajšala življenje; v svojem dolgem življenju je marsikaj doživel / za vse življenje si je dogodek vtisnil v spomin; v svojem življenju še ni imel takega stanovanja / vse življenje je še pred teboj / raba peša od iznajdbe ni imel za življenja prav nič v času življenja / ekspr.: pomlad življenja mladost; jesen življenja starost 5. ekspr., v povedni rabi kar daje bivanju, obstajanju človeka smisel, vrednost: delo, kariera, otroci so njegovo življenje / brez tebe ni življenja; ti si življenje mojega življenja 6. ekspr. moč, živahnost, zdravje: življenje je kar kipelo iz nje; mladi so polni življenja / roke so ji brez življenja visele ob telesu brez sposobnosti gibanja, čutenja 7. publ. človek, oseba, zlasti kot udeleženec nesreče, vojnega spopada: življenja padajo v vsaki vojni / rešili so pet otroških življenj otrok 8. s prilastkom način obstajanja živega, stvarnega in duhovnega sveta določenega področja kot celota: navade mestnega življenja; spremembe življenja na vasi; življenje v zaporih; ekspr. čutiti utrip sodobnega življenja / nomadsko, poljedelsko življenje nekaterih narodov / ekspr.: pomensko življenje jezika; življenje besed 9. celota dogajanja a) zlasti družbenega, medčloveških odnosov, stikov: izhajati iz življenja; biti sredi, publ. v areni življenja; tako je v vsakdanjem življenju; ekspr.: polnost življenja; viharji, vrvež življenja / gojenci so v zavodu izolirani od življenja / zdaj šele vstopaš v življenje; publ. utirati si pot v življenje / ekspr. film želi prikazati živo življenje; pesnik je bil zvest življenju / povezanost šole z življenjem; ekspr. stati z obema nogama v življenju / življenje teče dalje / v povedni rabi: nazadnje pa ostaneš sam, tako je (pač) življenje izraža sprijaznjenost, vdanost; pog., ekspr. to ni življenje, to je hudič; jaz vem, kaj je življenje imam veliko raznovrstnih, zlasti neprijetnih življenjskih izkušenj b) ekspr. glede na nemir, gibanje, (hitro) se spreminjajoče življenjske okoliščine: opazovati življenje glavne ulice / v hišah ni bilo opaziti življenja / mesta so polna življenja / jate lastovk dajejo ruševinam nekaj življenja c) ekspr. glede na različne možnosti zabave, preživljanja prostega časa: naužiti se življenja; privoščiti si življenje; lakota po življenju / nočno življenje mesta / kjer je on v družbi, tam je življenje je veselo, zabavno 10. življenjske razmere, življenjsko okolje: po končanem šolanju se vračajo v prejšnje življenje; privajati se na življenje v kolektivu / življenje se normalizira, ker vode upadajo; ekspr. življenje ga tepe; urediti si življenje po svoje; čutiti težo življenja / ekspr.: življenje ga je skovalo v moža; življenje jo je uničilo 11. ekspr., s prilastkom dejavnost, delovanje: poživiti društveno, kulturno, versko življenje; razgibano družbeno življenje 12. skupek pomembnih podatkov o obstajanju, delovanju koga: odlomek iz življenja pisatelja 13. ekspr. prepričljivost, verjetnost: šele oder da besedilu življenje; pisatelj je gradivu vdihnil življenje 14. ekspr. izražanje izrazitih potez, čustev, razpoloženj, podobnih kot v resničnosti: podobe na stenah so brez življenja / v prej tope oči je šinilo nekaj življenja 15. ekspr. kar se rabi za zadovoljevanje zlasti telesnih potreb: življenje je drago; zasluži komaj za življenje; sredstva za življenje ● ekspr. molči, če ti je življenje drago, ljubo če si hočeš ohraniti življenje; če nočeš doživeti kaj neprijetnega, hudega; knjiž. njeno življenje se je dopolnilo umrla je; ekspr. življenje ga je za to dejanje, odkritje bogato nagradilo to dejanje, odkritje mu je prineslo veliko zadovoljstva, koristi; ekspr. življenje jo je povozilo ni bila kos življenjskim težavam, problemom; ekspr. njegovo življenje visi na lasu, na niti je zelo ogroženo; je zelo bolan; knjiž., ekspr. v mladi ženi vzkali življenje mlada žena zanosi; ekspr. veseliti se življenja rad živeti; publ. ta avtomobilska guma nima dolgega življenja dolge dobe trajanja; knjiž. dala je otroku življenje rodila ga je; ekspr. dali so življenje za domovino umrli zanjo, zlasti v boju; knjiž. podariti obsojencu življenje ne usmrtiti ga; ekspr. postavljati življenje na kocko tvegati ob pomembni odločitvi; ekspr. skleniti svoje življenje umreti; ekspr. sam si je skrajšal, vzel življenje naredil je samomor; ekspr. žena mu spreminja življenje v pekel mu povzroča neprijetnosti, veliko trpljenje; ekspr. vzeti komu življenje usmrtiti ga; ekspr. biti ob življenje umreti; priklicati v življenje ekspr. ponesrečenca niso mogli priklicati v življenje oživiti; ekspr. to leto je priklicalo v življenje številne reforme v tem letu so nastale; ekspr. priklicati v življenje novo revijo začeti jo izdajati; ekspr. spremeniti sklepe v življenje uresničiti jih; ekspr. svojo neprevidnost je plačal z življenjem zaradi svoje neprevidnosti je umrl; ekspr. rešil ga bom, čeprav za ceno življenja tudi, če bi umrl; vznes. biti v cvetu življenja mlad; ekspr. prestriči, pretrgati nit življenja povzročiti smrt; ekspr. to ti naj bo šola za življenje zaradi tega boš postal zrelejši, pametnejši; ekspr. bojevati se na življenje in smrt zelo, močno; teči kot za življenje zelo hitro; kakršno življenje, taka smrt ◊ anat. drevo življenja podolžni prerez malih možganov, ki je po razvejeni strukturi podoben krošnji drevesa; biol. latentno ali prikrito življenje organizmov v katerem je presnavljanje skoraj ustavljeno; jur. nadomestilo za ločeno življenje znesek, ki ga dobi zakonec, če zaradi opravljanja službe, funkcije dalj časa ne stanuje v istem kraju kot drugi zakonec; um. drevo življenja mitološki motiv drevesa kot simbola življenja in življenjske moči ♪
  7.      žléb  -a tudi -á tudi -ú m, mn. žlebóvi tudi žlébi (ẹ̑) 1. podolgovata naprava, navadno polkrožne oblike, za prestrezanje deževnice na strehi: žleb pušča; pritrditi žlebove; žleb iz pločevine, plastične snovi / strešni žleb // poljud. strešna odtočna cev: deževnica lije iz žlebov; splezati po žlebu do drugega nadstropja / odtočni žleb // podolgovata naprava, navadno polkrožne oblike, po kateri priteka, odteka tekočina: speljati studenčnico po žlebu do kmetije / mlinski žleb; odtočni žleb iz svinjaka // podolgovata naprava z dvignjenimi robovi za spuščanje, sipanje česa: spuščati opeko po lesenem žlebu / koleščka tečeta po visečem žlebu; zbiralni žleb pri mlatilnici // kar je temu podobno sploh: upognil je papir tako, da je nastal žleb / zviti jezik v žleb 2. nar. jasli: privezati živino k žlebu; položiti seno v žleb / kamnit, lesen žleb 3. podolgovata vdolbina v pobočju, nastala zaradi toka vode, plazov: plezati po žlebu; žleb v gorski steni // večja, podolgovata vdolbina v zemeljskem površju: pot pelje po žlebu; pasti živino v žlebu; gozd, vas v žlebu / žleb potoka, reke 4. podolgovata vdolbina, širša zareza v površini česa sploh: dolbsti, vrezati žleb; krožen, prečen, spiralast žleb; žlebovi na stebru, v puškini cevi; žleb pri dogi; kolut z žlebom na obodu / kadunjast, klinast, trapezast žleb / žamet z ozkimi žlebovi rebri / žlebovi kolesnic ◊ agr. cepljenje v žleb cepljenje, pri katerem se zarezan cepič spoji z zarezanim žlebom podlage; anat. žleb podolgovata vdolbina na kosti, organu, površju telesa; med. strelni žleb površinska rana zaradi oplaznega strela; metal. žleb za žlindro del plavža, po katerem se izpušča žlindra; teh. žleb del pisalnega stroja z gumijastimi valjčki na robovih, ki držijo vloženi papir ♪
  8.      žlebíček  -čka m (ȋ) manjšalnica od žleb(ič): po lesenem žlebičku je odtekala deževnica / delati žlebičke z dletom / žlebički pepelnika; žlebički na gramofonski plošči ♪
  9.      žlébiti  -im, tudi žlebíti -ím nedov. (ẹ̄ ẹ̑; ȋ í) delati v kaj žleb, žlebove: žlebiti doge, les; žlebiti z žlebilom žlébljen -a -o tudi žlebljèn -êna -o: žlebljena cev puške ♪
  10.      žlíčarka  -a ž (ȋ) zool. močvirska ptica selivka z belim perjem in na koncu v obliki žlice razširjenim kljunom, Platalea leucorodia: žličarke in plevice / navadna, siva žličarka ♪
  11.      žlobudrávščina  -e ž (ȃ) 1. ekspr. nerazumljiva govorica, nerazumljivo govorjenje: glasno branje se je zlivalo v čudno žlobudravščino; v svoji nenavadni žlobudravščini jim je skušal nekaj dopovedati 2. slabš. jezikovno mešana, nerazumljiva govorica: pogovarjali so se v nekakšni mednarodni žlobudravščini; žlobudravščina pristaniških kramarjev / potepuha sta se sporazumevala v svoji žlobudravščini latovščini ♪
  12.      žméten  -tna -o prid. (ẹ̄) nar. vzhodno težek: žmeten predmet / žmetno delo / žmetno življenje žmétno prisl.: žmetno delati; žmetno živeti / v povedni rabi z njim je žmetno ♪
  13.      žóga  -e ž (ọ̄) kroglast predmet, ki se pri igranju, športni igri meče, suva, odbija: žoga se odbije, poskakuje; brcniti, ujeti, vreči žogo; poditi se, teči za žogo / gumijasta žoga; napihnjena, predrta žoga; žoga iz cunj; let žoge; njegova glava je okrogla kot žoga / košarkarska, nogometna, rokometna, teniška žoga // šport., navadno s prilastkom podaja, udarec takega predmeta v določeno smer: domače moštvo je z dolgimi žogami doseglo premoč na igrišču; vratar je uspešno lovil visoke žoge / doseči odločilne točke s skrajševanjem žog ● žarg., šport. žoga je okrogla izid športne igre z žogo se ne da vnaprej zanesljivo napovedati; pog. brcati žogo igrati nogomet; ekspr. otroci nabijajo žogo igrajo nogomet; publ. vratar gostujočega moštva je moral kar petkrat pobrati žogo iz mreže je dobil pet golov; publ. poriniti, poslati žogo v mrežo dati gol; ekspr. predsednik je podpredsedniku dvakrat namignil, naj uredi zadevo, a mu je ta obakrat vrnil žogo prepustil dolžnost, odgovornost za ureditev zadeve; žarg., šport. startati na prvo žogo prizadevati si jo takoj, čimprej dobiti ◊ šport. centrirati, izgubiti, podati, prestreči, servirati, voditi žogo; metati žogo iz avta; mrtva žoga ki jo držita dva nasprotna igralca nad tri sekunde; nošena žoga pri igrah z žogo odbitje, met žoge, pri katerem se ta zadržuje v roki dalj, kot je dovoljeno; rezana žoga pri tenisu in namiznem tenisu z nagnjenim loparjem odbita, udarjena žoga; sodniška žoga pri nekaterih igrah z žogo ki jo sodnik ob prekinitvi igre vzame in jo po njej spet vrne igralcem ♪
  14.      žoltíca  -e [u̯t] ž (í) zastar. 1. zlatenica: zboleti za žoltico 2. strnad: v gozdu se oglaša žoltica ♪
  15.      žrêlo  -a s (é) 1. del prebavne in dihalne cevi od nosne votline do grla in požiralnika: hrana prehaja skozi usta in žrelo v požiralnik; vnetje žrela; imeti bolečine v žrelu; žrelo in grlo / kitovo, levje, volčje žrelo 2. ekspr. velika ustna odprtina zlasti pri zvereh: zver je odprla, razprla žrelo; dreser je segel tigru globoko v žrelo / pes je odpiral žrelo gobec // usta: smejal se je, da je široko odpiral žrelo; nastaviti steklenico na žrelo / nasititi lačna žrela lačne živali 3. ekspr. zevajoča cevasta odprtina česa: topovsko žrelo; žrelo cevi, dimnika / žrelo brezna / žrelo doline, soteske; žrelo ozke ulice // široka zevajoča odprtina, v katero se kaj daje: dajati snope v žrelo mlatilnice; peč z velikim žrelom 4. odprtina v zemeljski skorji, skozi katero prihaja na površje lava: lava bruha iz žrela; razpoke v zemlji okrog velikih žrel / ognjeniško žrelo; žrelo vulkana 5. čeb. izletna odprtina v panju: odpreti, zapreti čebelam žrelo / namestiti ozko zimsko žrelo / žrelo panja 6. navt. odprtina v krovu ladje nad skladiščem za pretovarjanje tovora: spuščati tovor skozi žrelo; žrelo ladijskega skladišča / sidrno žrelo cevasta odprtina na boku sprednjega dela ladje, v kateri leži del sidra ● ekspr. iti volku v žrelo bližati se veliki nevarnosti; ekspr. kozlički so izginili volku v žrelu jih je požrl; ekspr. pasti zmaju v žrelo priti v veliko nevarnost; ekspr. nikar ne sili v levje žrelo ne imej opravka z nevarnim človekom; ekspr. vtakniti glavo v levje žrelo izpostaviti se veliki nevarnosti; ekspr. peklensko žrelo pekel; volčje žrelo prirojena preklana zgornja ustnica, zgornja čeljust in nebo z jezičkom; knjiž., ekspr. žrelo oceana velika globina ◊ alp. žrelo globoka kotlasta globel s strmimi stenami; astr. Lunino žrelo Lunin krater; metal. žrelo zgornji del plavža, kjer se peč polni ♪
  16.      žŕtev  -tve ž (ȓ) 1. v različnih religijah žival, človek, ki se da, ponudi božanstvu v čast za pridobitev njegove naklonjenosti, navadno s posebnim obredom: položiti žrtev na žrtvenik; sežgati, zaklati žrtev; žrtvovati žrtev / žgalna žrtev žgalni dar / obredna žrtev // star. žrtvovanje, darovanje: v zgodovini verstev so znane različne oblike žrtev; opravljati žrtve bogovom / spravna žrtev spravna daritev 2. boleča odpoved čemu za kaj, kar se ima za pomembno, vredno: naša žrtev ni bila zaman; ne bojijo se žrtev, če je treba komu pomagati; to je žrtev, ki jo zahteva od vas čast; biti pripravljen na žrtev // kar se da, čemur se odpove za kaj, kar se ima za pomembno, vredno: uspeh je glede na žrtve majhen; gmotne žrtve / naš narod je dal, publ. doprinesel velike žrtve v boju za svobodo ♦ šah. črni ne sprejme ponudene žrtve belega kmeta // kdor se odpove čemu za kaj, kar se ima za pomembno, vredno: biti žrtev po svoji, tuji volji; sprejeti vlogo žrtve / zmeraj se čuti žrtev; imeti se za žrtev 3. kdor je poškodovan, umre a) zaradi napada, nasilja koga: morilec je pustil žrtev izkrvaveti; večina žrtev je bila ubita s strelom v hrbet; vojne žrtve; žrtev atentata, nasilja; imena, število žrtev b) zaradi nepričakovanega, nepredvidenega dogajanja, pojava: v požaru je zgorela hiša, žrtev pa ni bilo / človeške žrtve; nesreča je zahtevala osem smrtnih žrtev 4. kdor propade, je deležen hudih posledic zaradi delovanja česa negativnega na njegovo telo: žrtev mamil, sevanja / žrtve Černobila // kdor propade, je deležen hudih posledic zaradi nanj ne ozirajočega se negativnega ravnanja, dejanja koga drugega: otroci so pogosto žrtve alkoholizma staršev / žrtev razmer 5. ekspr. kdor propade, je deležen negativnih posledic zaradi česa, kar se zdi komu drugemu pomembno, vredno uveljaviti: žrtev kake ideologije; cele generacije so žrtve takega šolskega sistema 6. ekspr. oseba, na katero je usmerjeno kako negativno dejanje: žeparji so iskali svoje žrtve / biti žrtev dovtipov, posmeha; žrtev laži, spletk / pajek preži na svojo žrtev ● ekspr. največja žrtev zanj je, če mora zgodaj vstati najbolj neprijetno, težko; šalj. iskati žrtev, ki bi pomila posodo osebo, ki bi pomila posodo; šalj. profesor je odprl redovalnico in izbiral naslednjo žrtev naslednjega, ki bo vprašan; knjiž., ekspr. cerkev je postala žrtev granat cerkev so poškodovale, uničile granate; knjiž., ekspr. ponuditi v žrtev svoje življenje biti pripravljen umreti za kaj ♪
  17.      žrtvováti  -újem nedov. in dov. (á ȗ) 1. v različnih religijah dajati, ponujati žival, človeka božanstvu v čast za pridobitev njegove naklonjenosti, navadno s posebnim obredom: žrtvovati Apolonu; pred bitko so žrtvovali bogovom / žrtvovati hčer, sina boginji; žrtvovati jagnje, kozlička / žrtvovati pridelke darovati 2. dajati kaj, odpovedovati se čemu za kaj, kar se ima za pomembno, vredno: preveč denarja smo žrtvovali, da bi zdaj vse propadlo; veliko je žrtvoval za to, da bi otroci študirali / žrtvovati lastne interese višjim ciljem / za dokončanje naloge je žrtvoval počitnice / ekspr. ali mi lahko žrtvujete pol ure ali ste lahko pol ure z menoj ♦ šah. žrtvovati kvaliteto dati trdnjavo za lovca ali skakača 3. dopuščati, povzročati, da kdo umre, je deležen česa negativnega za kaj, kar se ima za pomembno, vredno: za zmago so žrtvovali na tisoče vojakov // ne upoštevati kaj, odpovedovati se čemu, kar se ima glede na kaj za manj pomembno, vredno: pesnik je jasnost verza žrtvoval rimi; resnico so žrtvovali sprotnim koristim 4. ekspr. delati, povzročati, da kdo propade, je deležen negativnih posledic zaradi česa, kar se zdi komu drugemu pomembno, vredno uveljaviti: tej ideji so žrtvovali celo generacijo ● ekspr. v tej aferi so ga žrtvovali dopustili so, da je on sam nosil posledice za skupno krivdo; ekspr. žrtvovati življenje domovini, za domovino umreti zanjo, zlasti v boju žrtvováti se 1. podrejati svoje delovanje, interese čemu, kar se ima za pomembno, vredno: žrtvovati se za družino, otroke // (biti pripravljen) umreti, izpostaviti se veliki nevarnosti za kaj, kar se ima za pomembno, vredno, navadno v boju: za kritje umika ranjencev se je žrtvovalo nekaj prostovoljcev 2. šalj. delati, opravljati kaj neprijetnega, zlasti namesto koga drugega: žrtvoval se je in namesto njega napisal pismo; kdo se bo žrtvoval in šel v trgovino žrtvujóč -a -e: sporazumeli so se, žrtvujoč pri tem svoje koristi; žrtvujoča se žena žrtvován -a -o: žrtvovani interesi; biti žrtvovan bogovom; žrtvovana žival; ideologiji žrtvovana generacija ♪
  18.      žulíti  in žúliti -im nedov. (ȋ ú) 1. delati, povzročati žulj, žulje: novi čevlji ga žulijo; kamenček na peti me žuli; zelo žuliti // s tiščanjem, pritiskanjem povzročati komu poškodbo, poškodbe: ovratnik ga žuli; konja sedlo žuli 2. ekspr. držati kaj, preprijemajoč, predevajoč iz roke v roko: moški so žulili svoje klobuke v rokah; med rokami je žulila prazno skodelico 3. ekspr. imeti dolgo v ustih in grizljati: med zobmi žuli travno bilko; kar naprej žuli svojo cigaro, pipo / otrok je žulil prst sesal 4. ekspr. počasi jesti ali piti: žulil je skorjo kruha; ves večer je žulil pivo / žuli svoj kozarček 5. ekspr. povzročati komu duševno neugodje, trpljenje: negotovost me najbolj žuli / z oslabljenim pomenom skrbi me žulijo zelo sem v skrbeh 6. ekspr. delati, da je kdo v zelo neprijetnem, težavnem položaju: žulijo jih davki, izdatki; ljudje pač govorijo o tem, kar jih najbolj žuli ● ekspr. vem, kje ga čevelj žuli poznam njegove težave ali napake; žarg. žuli se za izpit uči se, študira žulèč -éča -e: žuleči čevlji ♪
  19.      žúlj  -a m (ū) mehur, ki nastane na koži zaradi pritiskanja, drgnjenja, zlasti na rokah, nogah: na dlaneh so se mu naredili žulji; žulj je počil, se predrl; dobiti, imeti žulje; krvav, mehek, voden žulj; žulj na peti // kožna zadebelina na dlaneh, ki nastane na utrjeni koži zlasti pri fizičnem delu: od žuljev raskave roke / pri grabljenju, veslanju dobiti trde žulje ● ekspr. od samega sedenja bo dobil žulje na zadnjici zelo je len; ekspr. živeti od tujih žuljev od tujega dela; ekspr. svoj kruh si služi s krvavimi žulji s trdim delom ◊ bot. španski žulj bodeča rastlina z razraslim steblom in zlato rumenimi cveti v koških, Scolymus hispanicus ♪
  20.      župánec  -nca m (á) zastar. krpa, zaplata: prišiti županec na čevelj; usnjen županec ♪
  21.      žúren  -rna -o prid. (ū) zastar. hiter, uren: žurna hoja žúrno prisl.: žurno delati ♪
  22.      žužélka  -e ž (ẹ̑) majhna žival s členjenim telesom, tremi pari členastih nog in navadno krili, tipalkami: žuželke brenčijo, letajo; škodljive žuželke; ličinke žuželk; piki žuželk; čebele, hrošči in druge žuželke / krilate, nekrilate žuželke; vodne žuželke ♦ zool. žuželke živali s členjenim obročkastim telesom, pokritim s hitinom, Insecta; kljunate žuželke s sesalom, ki je proti koncu zoženo, Hemiptera ♪
  23.      žveplánje  -a s (ȃ) glagolnik od žveplati: žveplanje trt; škropljenje in žveplanje / žveplanje sodov / žveplanje vina ♪
  24.      žveplíti  -ím nedov. (ȋ í) agr. žveplati: žvepliti trto / žvepliti klet, sode ♪
  25.      žvŕkati  -am nedov. (ŕ ȓ) ekspr. dajati kratke, svetle glasove pri premikanju česa redkega, tekočega: pod nogami je žvrkalo blato; brezoseb. v čevljih mi žvrka ♪

   4.956 4.981 5.006 5.031 5.056 5.081 5.106 5.131 5.156 5.181



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA