Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

lat (376-400)


  1.      relát  -a m (ȃ) knjiž. kar je v relaciji s čim: relati in njihove relacije ♪
  2.      rélativen  in relatíven -vna -o prid. (ẹ̑; ȋ) 1. odvisen od določenega a) dejstva, okoliščin: občutek, kaj je mrzlo, je relativen; cena blaga je relativna, odvisna od materiala, dela b) merila, pojmovanja: eni film hvalijo, drugim se zdi slab, okusi so relativni; kaj je lepo, je relativno 2. ki je, se kaže v odnosu do določenega dejstva, s katerim se primerja: relativna majhnost telesa; relativna zaostalost nekaterih držav / doseči relativen uspeh / relativna izobraženost tega človeka ga je presenetila 3. ki se določa, meri glede na razmerje do določene celote, največje mogoče količine in se navadno izraža v odstotkih: relativni podaljšek kovinske palice pri višjih temperaturah; relativna teža možganov 4. omejen, delen: te razlike kažejo relativno samostojnost mišljenja; vsaka svoboda je relativna // precej velik, precejšen: zavladalo je obdobje relativnega miru; zagotoviti komu relativno varnost ● publ. konec drame je precej relativen dopušča različno razumevanje, razlago; ekspr. vse je relativno trdne, edino pravilne stvari ni ◊ ekon. relativna mezda razmerje med mezdami delavcev in narodnim dohodkom; relativna prenaseljenost; relativna presežna vrednost presežna vrednost, ki nastane zaradi skrajšanja potrebnega delovnega časa ob danem delavniku; filoz. relativni pojem pojem, določljiv samo z odnosom do drugega pojma; fiz. relativna napaka količnik med absolutno napako in dejansko količino, izražen navadno v odstotkih; geogr. relativna višina višina točke na zemeljskem površju glede na višino kake druge točke; gozd. relativna gozdna tla tla, kjer namesto gozda lahko uspevajo kmetijske kulture; lingv. relativni stavek oziralni stavek; mat. relativna napaka količnik med absolutno napako in približno vrednostjo; relativna verjetnost verjetnost, da se kak dogodek zgodi prej kot kak drug; relativno število število, ki ima predznak; muz. relativni posluh zmožnost razločevati tone na podlagi njihovih medsebojnih odnosov rélativno in relatívno prisl.: stroški so se relativno zmanjšali; relativno dober, redek, svoboden; rok je relativno zelo kratek; sam.: lepota je nekaj relativnega ♪
  3.      relativírati  -am nedov. in dov. (ȋ) knjiž. delati relativno: zgodovina človekove sodbe, vrednote relativira; vse se relativira relativíran -a -o: relativirane resnice ♪
  4.      relativíst  -a m (ȋ) 1. kdor misli, trdi, da so vsa spoznanja, resnice, vrednote relativne: po teh neprijetnih izkušnjah je postal še večji relativist / filozofski, moralni relativist 2. pristaš teorije relativnosti: ta znani fizik ni relativist ♪
  5.      relativístičen  -čna -o prid. (í) nanašajoč se na relativizem: relativistična etika, filozofija / tako gledanje na svet je zelo relativistično ◊ fiz. relativistični delec delec, katerega hitrost v primerjavi s hitrostjo svetlobe ni majhna in ga je treba opisati s (posebno) teorijo relativnosti ♪
  6.      relativitéten  -tna -o prid. (ẹ̑) knjiž. relativnosten: Einsteinova relativitetna teorija ♪
  7.      relativizácija  -e ž (á) glagolnik od relativizirati: relativizacija morale, trditev ♪
  8.      relativízem  -zma m (ȋ) 1. nazor, po katerem so vsa spoznanja, resnice, vrednote relativne: osnova tega leposlovnega dela je relativizem; zavračati relativizem; relativizem in subjektivizem / estetski, spoznavni, vrednostni relativizem; ekspr. sofistika in drugi relativizmi ♦ filoz. spoznavnoteoretična smer, po kateri je človeško znanje odvisno od odnosa med človekom in predmetom spoznavanja // mišljenje, ravnanje, ki temelji na takem nazoru: tak odnos je dokaz njegovega relativizma / ekspr. pasti v relativizem in skepticizem 2. knjiž. relativnost: zagovarjati tezo o relativizmu vrednot ♪
  9.      relativizírati  -am nedov. in dov. (ȋ) knjiž. delati relativno: relativizirati merila; te sodbe so se že relativizirale relativizíran -a -o: relativizirane resnice; tudi ta trditev je že relativizirana ♪
  10.      rélativnost  in relatívnost -i ž (ẹ̑; ȋ) lastnost, značilnost relativnega: relativnost občutkov, vrednot / relativnost potresnih napovedi nezanesljivost, približnost ♦ fiz. načelo relativnosti trditev, da so vsi opazovalni sistemi, ki se ne gibljejo pospešeno in niso v bližini velikih teles, za opis naravnih pojavov enakovredni; (posebna) teorija relativnosti Einsteinova teorija prostora in časa, ki ne vključuje gravitacije; splošna teorija relativnosti Einsteinova teorija gravitacije // kar je relativno: tudi lepota je relativnost; nasprotja in relativnosti ♪
  11.      rélativnosten  in relatívnosten -tna -o prid. (ẹ̑; ȋ) nanašajoč se na relativnost: upoštevati je treba relativnostni vidik / Einsteinova relativnostna teorija ♪
  12.      rigólati  -am nedov. (ọ̑) agr. rahljati zemljo z (zelo) globokim prekopavanjem, oranjem: rigolati njivo; jeseni so rigolali za vinograd / globoko, plitvo rigolati; ročno, strojno rigolati ♪
  13.      sedláti  -ám nedov. (á ȃ) nadevati, nameščati sedlo: sedlati konje, mule ♪
  14.      simulátor  -ja m (ȃ) teh. naprava, s katero se umetno ustvarjajo delovni pogoji, kot so pri opravljanju določenih nalog, operacij v resnici: izdelati, zgraditi simulator / kabina letalskega simulatorja; simulator vesoljske ladje ♪
  15.      sklát  in sklàt -áta m (ȃ; ȁ á) zastar. potepuh, klatež: bil je velik sklat ♪
  16.      skláti  skóljem dov., skôlji skoljíte (á ọ́) redko razklati: sklati poleno skláti se ekspr. stepsti se, spopasti se: psi so se sklali / na veselici so se sklali sklán -a -o: sklano deblo ♪
  17.      sklatíti  in sklátiti -im, tudi sklátiti -im dov. (ȋ á; á) 1. povzročiti, da zaradi tolčenja s palico, obmetavanja s kamenjem padejo sadeži z drevesa: sklatiti jabolka, orehe / toča je sklatila listje ∙ ekspr. artilerija je sklatila sovražno letalo sestrelila; ekspr. zanjo bi sklatil zvezdo z neba zanjo bi storil vse; ekspr. sklatili so precej ptic postrelili 2. slabš. reči, povedati: sklatil je veliko neumnosti skláten -a -o: sklateno sadje ♪
  18.      skozlati  gl. izkozlati ♪
  19.      slátina  -e ž (ȃ) voda, ki vsebuje večjo količino raztopljenih mineralnih snovi: naročiti vino in slatino; pije slatino; izvir slatine; kozarec slatine / steklenica za slatino iz zelenega stekla, navadno litrska / radenska, rogaška slatina // izvir take vode: napotili so se k slatini / vsako leto je hodil v slatino v zdravilišče s tako vodo ♪
  20.      slátinar  -ja m (ȃ) delavec v proizvodnji slatine: združenje slatinarjev ♪
  21.      slatinár  -ja m (ā) nar. vzhodno steklenica za slatino: nagnil je slatinar in pil ♪
  22.      slátinast  -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na slatino: pijača slatinastega okusa ♦ agr. slatinasta tla tla, ki vsebujejo mnogo natrijevih, magnezijevih in kalcijevih soli ♪
  23.      slátinka  -e ž (ȃ) 1. nar. vzhodno steklenica za slatino: natočil si je iz slatinke; slatinka vina 2. bot. praprot s pernato deljenimi listi, ki so na spodnji strani pokriti s srebrnimi ali rjavimi luskami, Ceterach ♪
  24.      slátinski  -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na slatino: slatinski vrelec / slatinska steklenica steklenica iz zelenega stekla za slatino, navadno litrska / slatinska voda ♪
  25.      slatinščák  -a m (á) nar. vzhodno steklenica za slatino: piti iz slatinščaka; slatinščak žganja ♪

   251 276 301 326 351 376 401 426 451 476  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA