Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

lat (3.051-3.075)


  1.      právi  -a -o prid. (ȃ) 1. ki ima potrebne, zaželene lastnosti, značilnosti: vijaki, ki si jih prinesel, niso pravi, pog. ta pravi; kip je šele na vrtu dobil pravo mesto / to so pravi čevlji za mokre jesenske dni / pravi človek je za to nalogo, saj je pogumen in iznajdljiv; ta družba ni prava za otroke / to je prava beseda zanj: sanjač; ekspr. nobena prava misel mu ni prišla na pamet // ki glede na okoliščine omogoča uresničitev določenega dejanja, namena: izbrali so si pravi trenutek: nikogar ni bilo v hiši / čas, ki si si ga izbral za delo, ni pravi / prišel si ravno na pravi dan, da boš pomagal pri žetvi / vse boste izvedeli ob pravem času, zastar. v pravi čas 2. ki je v skladu a) z resničnostjo, dejstvi: ne vem, če je to pravi naslov; podatke je sporočil prave; informacijo imaš pravo / razlika med pravo in približno vrednostjo b) z določenim ciljem, položajem: povleči pravo potezo; ta smer ni prava, morate se vrniti; pravi in napačen / ni sedel na pravi vlak c) z določenimi predstavami, normami: biti deležen prave vzgoje; njegova politična smer je prava / predstava o tem vprašanju ni prava // ki je tak, kot je v resnici: te besede, ta dejanja kažejo tebe pravega; spoznati pravo naravo, podobo koga / ta podpis ni pravi, ni njegov pristen, izviren 3. ki je isti z mišljenim, zahtevanim: nisi mi prinesel pravih čevljev, poglej še enkrat v omaro / ni vedel, če je mož pravi, zato ga je vprašal 4. ki ima vse bistvene lastnosti, značilnosti: šele tedaj je nastala prava država; ljudske pesmi v tem kraju so prave / pravih dokazov ni bilo, zato so ga izpustili / v njegovih pesmih je malo prave umetnosti / pravi in častni člani; v vasi so le še trije pravi kmetje / pravi element tega pesnika je luč bistven, tipičen 5. ki ima bistvene lastnosti, značilnosti a) glede na nastanek, izvor: povlekel ga je za brado, da bi videl, če je prava; pravi in umeten / rad pije pravi čaj čaj iz listov čajevca; prava kava / pog. boste kozarec cvička, je ta pravi naraven, pristen b) glede na starše, kraj rojstva ali bivanja: on je pravi Ljubljančan / po starših je pravi Čeh c) glede na krvno sorodnost: pravega očeta ni nikoli poznal; prava mati in mačeha / to je njegov pravi brat // pog., v povedni rabi, z nikalnico izraža normalno telesno, duševno stanje: po prometni nesreči dolgo časa ni bil pravi / noga še ni prava, le počivajte / on nikoli ni bil čisto pravi duševno zdrav, uravnovešen 6. ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: v nesreči spoznaš pravega prijatelja; pravi sosed ne bi tako ravnal / za pravega alpinista to plezanje ni težavno / bilo je bolj ljubimkanje kot prava ljubezen / on je pravo nasprotje svojega brata / vse, kar je dobil, je njegova prava last / v dar je dobil kolo, pravo (pravcato) kolo / postati narod v pravem pomenu (besede) / ves dan so hodili po mestu brez pravega cilja; pravega dežja že nekaj časa ni bilo obilnega; hiše so stale brez pravega reda; on pri hiši nima prave besede odločilne // omejuje pomen samostalnika, na katerega se veže: ta otrok je že pravi mehanik; saj si že pravi umetnik / pravi mož si postal // izraža podkrepitev trditve: življenje je postalo zanj pravi pekel / to je prava blamaža, katastrofa / njegova soba je pravi hlev / postal je prava gorila 7. pog. izraža omalovaževanje: prava figa bi bila, če bi morali iti peš na postajo / elipt.: prava figa, prava reč, če ima avtomobil; razbil se mi je vrč. Prava škoda ● ekspr. tale fant ima glavo na pravem mestu zna pametno, premišljeno ravnati; ekspr. lotiti se česa na pravem koncu prav; ekspr. zna postaviti stvari na pravi kraj, na pravo mesto zna poiskati ustrezno, primerno rešitev; ekspr. obrnil si se na pravi naslov v tej zadevi ti bom pomagal, ustregel; pog. mož, ta ti je šele ta pravi, ta je še bolj zvit, predrzen, slab, neroden; pog. ona je prava hči svoje matere ima določene, zlasti slabe lastnosti matere v enaki ali še večji meri; ekspr. imej pravo mero bodi zmeren, v ničemer ne pretiravaj; ekspr. spraviti koga na pravo pot prepričati ga, da pošteno živi; ekspr. ves teden ni bil za pravo rabo se ni dobro počutil, ni dosti koristnega naredil; nar. vzhodnoštajersko prava roka desna roka; iron. prava sila ti je bilo to narediti ni ti bilo treba tega narediti; prava stran blaga, usnja stran, ki ima bolj izdelan, lepši videz kot druga stran; prava stran bankovca, kovanca prednja stran; ljubi enega samega iz srca (ta) pravega v ljudskih pesmih iskreno, zelo ga ljubi; ekspr. kjer so pravi ljudje, gre vse prav kjer so pošteni, dobri ljudje; ekspr. znal je poiskati pravo besedo ob pravem času znal je ustrezno, primerno posredovati ◊ anat. prava rebra prvih sedem parov reber, ki se stikajo s prsnico; bot. prava cipresa; prava glavica iz več kot dveh plodnih listov nastali mnogosemenski suhi plod; geom. pravi kot kot, ki meri 90°; prava premica, ravnina premica, ravnina, na kateri so končne, dostopne točke; mat. pravi ulomek ulomek, ki ima števec manjši od imenovalca; tekst. prava svila svila iz kokonov udomačene sviloprejke; zool. prave čebele čebele, ki živijo v velikih organiziranih skupinah, Apidae; prava kareta morska želva z oklepom iz dragocene prosojne roževine, Erethmochelys imbricata; prave uši uši, ki pijejo, sesajo kri sesalcev skozi kožo, Siphunculata; sam.: pog. ni srečala pravega srečala, spoznala moškega, ki bi jo čustveno prevzel, s katerim bi se poročila; toliko časa je čakal, da je nazadnje pričakal pravega; ekspr. hotel ga je ogoljufati, pa ni naletel na pravega ni se mu posrečilo; star. udariti je treba, če ne uboga. Da, prava je ta izraža strinjanje, odobravanje; ekspr. če misliš, da je tvoja prava, naredi po svoje da je prav, kar misliš, trdiš ti; pog. ni pri pravi ne dela pametno, razsodno; ni normalen, duševno zdrav; ekspr. uganil, zadel je pravo; zastar. ali se je za pravo ponesrečil zares, v resnici; zastar. on za pravo ve, da je bilo drugače trdno, dobro; zastar. najditelju po pravem nekaj pripada upravičeno; po običaju, zakonu; star. nekaj se mu ni zdelo po pravem prav, normalno; prim. pravši ♪
  2.      pravílen  -lna -o prid., pravílnejši (ȋ) 1. ki je v skladu a) z resničnostjo, dejstvi: odgovor, rezultat je pravilen; pravilna domneva, razlaga; pravilen in napačen / postavil je pravilno diagnozo b) z določenim pravilom, normo: pravilen potek obravnave; ta oblika besede ni pravilna; logično, slovnično pravilen / pravilna rešitev križanke / ekspr. pravilno šumenje dežja enakomerno c) z določenim ciljem, položajem: pravilna poteza; njegovo ravnanje ni pravilno / pravilna nastavitev aparata // ki je v skladu z zahtevami, normami določenega okolja, časa: zmeraj se je držal pravilne politične smeri / o zadevi ima pravilno mnenje 2. ki je v skladu z normalnimi telesnimi lastnostmi: pravilen razvoj organa; pravilno zraščanje zlomljene kosti / opozarjati učence na pravilno držo, hojo / zastar. duševno in telesno pravilen otrok normalen, zdrav 3. nav. ekspr. sorazmeren, skladen: človek pravilnega obraza; njegov nos je pravilen 4. nav. ekspr. raven in enakomerno širok: njive so bile podolgovate in pravilne ● star. dva, tri vrčke piva je bila zanj pravilna mera primerna, ustrezna; star. to ni z onim v nobeni pravilni zvezi pravi, resnični ◊ agr. pravilna poševna palmeta palmeta s tremi pari ogrodnih vej v različnih višinah; geom. pravilni mnogokotnik mnogokotnik z enakimi stranicami in enakimi notranjimi koti; pravilni ogel ogel, ki ima enake kote med sosednjima robovoma in enake kote med sosednjima ploskvama; pravilno oglato telo oglato telo s skladnimi pravilnimi ogli, omejeno s skladnimi pravilnimi mnogokotniki; les. pravilna žagana ploskev žagana ploskev, ki je gladka, ravna in brez grč, napak pravílno 1. prislov od pravilen: pravilno odgovoriti; zna pravilno pisati; otrok se razvija pravilno; pravilno oblikovan; formalno pravilno / elipt.: on je nekoliko boljši, ali pravilneje: manj zanikrn; kot pojasnilo to so odkrili leta 1904 (pravilno: 1905) 2. v povedni rabi izraža, da je dejanje ali stanje v skladu z določenim pravilom, normo: po mojem ni pravilno, da puščaš otroka samega / elipt. pravilno, ga je pohvalil vodja ♪
  3.      pravílo  -a s (í) 1. kar določa, kakšno sme, mora biti kako ravnanje, vedenje, mišljenje: držati se pravil; kršiti, upoštevati pravila; neveljavno, zastarelo pravilo; ekspr. železno pravilo / delati, ravnati proti pravilom, po pravilih, v skladu s pravili / moralna pravila načela; pravila o lepem vedenju // navadno s prilastkom kar določa, kakšno sme, mora biti kaj sploh: estetska pravila; pravila higiene; pravila za pisanje prošenj / družabna pravila; prometna, slovnična pravila 2. kar določa obvezne pogoje in obvezen način poteka česa: igralna, tekmovalna pravila; pravila košarke // nav. mn. kar določa značilnosti, delovanje, namen česa: pravila društva, organizacije / predložiti pravila v potrditev // navadno s prilastkom kar določa, je značilno za kaj sploh: to je osnovno pravilo znanosti; njegovo življenjsko pravilo je potrpežljivost / po katerem pravilu ste izbirali avtorje zbornika merilu, kriteriju 3. ekspr., v povedni rabi izraža, da se kaj ujema, je v skladu s splošnim, navadnim: čudaki so med prebivalci te vasi prej pravilo kot izjema; zamuda je pri tem vlaku že kar pravilo 4. v prislovni rabi, v zvezi po pravilu izraža ponavljanje, skladno z določenim pravilom: dovoljenje so skoraj po pravilu dobile le ženske // knjiž. ponavadi, večinoma: odločni in vztrajni po pravilu uspejo; po pravilu so edinci bolj sebični 5. ekspr., v prislovni rabi, navadno v zvezi po vseh pravilih izraža, da je kaj tako, kot se pričakuje, zahteva: šotor je bil postavljen po vseh pravilih; pozdravil je po vseh pravilih etikete / po vseh pravilih bi moral pasti, pa se je obdržal na nogah ● ekspr. obisk muzeja je za turiste nenapisano pravilo ki se je uveljavilo z navado; preg. izjema potrjuje pravilo potrjuje smiselnost njegovega obstoja ◊ avt. desno pravilo po katerem ima voznik na skrajni desni prednost; elektr. pravilo desne roke s katerim se določa smer inducirane napetosti; filoz. zlato pravilo (moralnega vedenja) po Kantu po katerem naj človek ne stori drugim, kar ne želi, da drugi storijo njemu; jur. pravno pravilo o vedenju in ravnanju ljudi v družbi ♪
  4.      práviti  -im nedov. in dov. (á ȃ) 1. delati, da kdo kaj izve, se s čim seznani a) z govorjenjem: praviti novice; kdo ti je pravil o tem; tega ni treba okrog, pog. naprej praviti / poslušajte, kaj vam pravim: najbolje bo, da takoj odidemo / komu kaj na uho praviti / praviti si šale, zgodbe pripovedovati / ekspr. take je pravil, da so se vsi smejali b) z jezikovnimi sredstvi: v zadnjem pismu je nekaj pravil o nesreči c) s čim sploh: z gibi, očmi ji je pravil, naj zbeži; to mi je pravil s prsti, ker je gluhonem 2. v sedanjem času izraziti misel a) z govorjenjem: mož prikima in pravi: Da, jutri / na to ne pravi nič, samo pogleda ga / v ljudskih pesmih tako ji pravi, govori / sam pri sebi pravi: prav imate / kaj praviš? Nisem dobro razumel b) z jezikovnimi sredstvi: avtor pravi na koncu članka, da se bo spor mogoče še uredil po mirni poti; pisec pravi dalje, da bo to odkritje močno pospešilo gospodarski razvoj / kako že pravi naš pesnik / časopis pravi, da vode upadajo; legenda pravi, da sta iz njunih grobov zrasli vrtnici // nav. 3. os. biti zunanji izraz, znamenje česa: prah na pohištvu pravi, da že dolgo ni bilo nikogar tu; sonce mu pravi, da se bliža čas kosila; številke pravijo, da imamo izgubo / ekspr. ogledalo mu pravi, da se je postaral 3. nav. ekspr. trditi, izjavljati: če on pravi, bo že res; ali po vsem tem še praviš, da se motim / statistiki pravijo, da število nesreč narašča / rad sem jo imel, ne pravim, da ne ne tajim 4. govoriti, pripovedovati: pesem je pravil na pamet; rada jim pravi pravljice // nav. 3. os. izraža negotovost trditve, kot jo določa dopolnilo: pravijo, da je bolan, pa ne vem / ekspr., z oslabljenim pomenom slišal sem praviti, da gre v drugo službo // nav. 3. os. izraža sklicevanje na splošno sprejeto, priznano mišljenje, mnenje: vsak človek, pravijo, je vreden spoštovanja; pravijo, da pogosto uživanje zdravil ni dobro 5. biti nosilec kake vsebine, kot jo izraža sobesedilo: kako že pravi pregovor; dobro preberi, kaj pravi tretja točka dopisa / ta teorija pravi drugače 6. označevati določen predmet, pojav z besedo, izrazom, kot ga izraža dopolnilo: v Beli krajini pravijo koruzi debelača; kako se pravi temu po nemško / ob teh besedah je, kot pravimo, vzkipel // uporabljati namesto določenega imena drugačno ime, vzdevek: ime mu je Jože, pravijo mu pa Dolgolasec / po domače mu pravijo Krjakov, piše se pa Pajk / nar. France mi pravijo, pišem se pa Bučar France mi je ime 7. ekspr. dajati, povzročati glas, zvok, kot ga nakazuje dopolnilo: s coklami pravi cok, cok; zvon pravi bim bam; krava pravi mu 8. v medmetni rabi, navadno v zvezi pravim ti, vam izraža a) trdno prepričanost: vse boš dobil nazaj, ti pravim / lastno mater bi prodal, če vam pravim b) opozorilo, svarilo: pravim ti, še enkrat dobro premisli / kaj ti pravim, hitro se skrij // poudarja povedano: kakšna lepa polja so to, ti pravim; bilo je hudo, ti pravim; le jej, če ti pravim // uvaja določeno spoznanje, pravilo: saj pravim, čim večji revež je človek, tem bolj ga tepe nesreča // v zvezi kaj praviš izraža dvom, vprašanje: kaj praviš, ali se bo pozdravil; kaj praviš, ali bi šli ● ekspr. saj ni da bi (človek) pravil ni potrebno, ni vredno praviti; ekspr. pravi to komu drugemu tega ti ne verjamem; ekspr. meni ni treba tega praviti stvar že poznam; ekspr. ti boš to meni pravil, ko še nič naredil nisi ne moreš me učiti, kaj je prav, bolje; nimaš (moralne) pravice, da bi mi kaj očital; ekspr. nekaj mi pravi, da se ne bo dobro končalo slutim, zdi se mi; ekspr. nos mi pravi, da se bo še vse dobro izteklo čutim, predvidevam; star. iz roke zna praviti napovedovati usodo, prerokovati; pog., ekspr. nad naju se je spravilo osem, kaj pravim, deset pobalinov izraža stopnjevanje z dodatno trditvijo; ekspr. ga vidiš, kakšne mi nazaj pravi mi ostro odgovarja, ugovarja; ekspr. to samo tako pravi tega ne misli resno; tega ne misli narediti, uresničiti; ekspr. ni mi treba praviti, da je dovoljenje prav dobro izkoriščal samo po sebi se razume; večkrat je tako pijan, da mački botra pravi da se ne zaveda, kaj dela; preg. sova sinici glavana pravi človek (rad) očita človeku napake, kakršne ima sam v še večji meri práviti se brezoseb. 1. nav. ekspr. biti po mnenju, prepričanju koga enak temu, kar izraža dopolnilo: jutri se pravi nikoli; tako govoriti se pravi iz človeka se norčevati / zdaj si slišal, kaj se pravi dobro govoriti rusko // poudarja visoko stopnjo stanja, pojava, kot ga izraža dopolnilo: on že ve, kaj se pravi lakota; on že ve, kaj se pravi delati hišo 2. za poimenovanje česa uporabljati kako besedo, ime: pri hiši se pravi pri Grudnu; dobro se pravi po nemško gut / vasi se pravi Mlačevo 3. uvaja a) dodatno, natančnejšo izrazitev, opredelitev česa: bilo je leta 1945, se pravi, pred 34 leti; pesem je objavljena v četrti skupini, se pravi, v sredini zbirke b) drugačno, ustreznejšo izrazitev, opredelitev česa: nisem je več videl, to se pravi: videl sem jo, pa le od daleč; Vzhodni Pakistan, se pravi Bangladeš, so prizadele poplave 4. izraža, da je določeno dejstvo znak za domnevanje tega, kar izraža dopolnilo: nič ni vzel s seboj, se pravi, da bo kmalu nazaj / če je tako, se pravi, da gremo jutri na pot ● razloži mi, kaj se pravi: brati med vrsticami pomeni; ekspr. kaj se to pravi, nimam časa izraža zavrnitev, odklonitev ♪
  5.      pravljíčiti  -im nedov. (í ȋ) knjiž., redko 1. pripovedovati, izmišljati si a) pravljice: ded je znal dobro pravljičiti b) neverjetne, neuresničljive stvari: rad sanjari in pravljiči 2. delati kaj tako, kot je v pravljici: megla je pravljičila pokrajino pravljíčiti si delati si utvare, slepiti se: ni si pravljičil, da bo pot lahka ♪
  6.      pravopísen  -sna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na pravopis: pravopisna napaka / pravopisni razvoj / pravopisne platnice ♪
  7.      prázen  -zna -o prid. (á) 1. v katerem, na katerem ni ničesar: prazen kozarec, zaboj; prazen prostor, stol; prazna miza, posoda / prazen list nepopisan; prazen tovornjak ki ni naložen 2. nav. ekspr. v katerem določenih stvari ni ali so v majhnem številu, v majhni količini: živino so prodali, hlev je prazen; avtobus je odpeljal skoraj prazen; igrali so pred napol prazno dvorano; ta gostilna je največkrat prazna brez gostov / prazen svet neobdelan; jablana je letos prazna nima sadov; prazno klasje // s širokim pomenskim obsegom ki je brez česa zanj značilnega: prazna blagajna, kašča; prazna struga; prazna puška ki je brez nabojev; ceste so skoraj prazne / hotel je prazen nezaseden; oddam prazno sobo neopremljeno; stene so prazne brez okrasa, slik // ki ima določene lastnosti, značilnosti v majhni meri: prazen glas; prazen okus neizrazit / izrazno prazen jezik; vsebinsko prazni verzi 3. nav. ekspr. ki ne predstavlja prave, resnične vrednosti: bogastvo, slava, vse to je prazno / duhovno prazno življenje // ki se mu ne pripisuje vrednost, pomen: prazen uspeh / prazna uglajenost nepristna, navidezna // ki se mu ne pripisuje vsebinska, izrazna vrednost: prazne besede, fraze; vsebinsko prazna izjava; prazno govorjenje / prazen stil; prazna arhitektura 4. ki je brez učinka, koristi: prazen trud; prazna prizadevanja / prazna razprava 5. ki ne izhaja iz objektivnih dejstev: prazni načrti; prazni pomisleki; prazne želje; prazno upanje / ekspr. prazen izgovor neprepričljiv, neutemeljen 6. nav. ekspr. ki ni sposoben (močno) čutiti, doživljati: prazen človek // ki ničesar ne izraža: prazen obraz, pogled 7. brezokusen, neokusen: vino je trpko in prazno / sadje praznega okusa ● ekspr. njegove obljube so prazen dim obljub ne bo izpolnil; ekspr. vedno se prepira za prazen nič brez vzroka; pog. piti na prazen želodec ne da bi prej jedel; ekspr. imeti prazen žep biti brez denarja; ekspr. urednikovi predali so bili prazni ni imel gradiva za objavo; pog. ne morem priti prazen na obisk ne da bi prinesel kako darilo; ekspr. imeti prazno glavo zelo malo ali nič vedeti; ekspr. sedeti pri prazni mizi ki ni pripravljena za serviranje hrane; ki ni obložena s hrano; ekspr. ostal je praznih rok ni dobil pričakovanega; njegova pričakovanja se niso uresničila; prišla je praznih rok k hiši v zakon ni prinesla denarja, premoženja; ekspr. mlatiti, otepati prazno slamo vsebinsko prazno govoriti; knjiž. prazna vera praznoverje; ekspr. prazna vreča ne stoji pokonci brez zadostne hrane človek ni sposoben za delo, se ne počuti dobro; ekspr. nevesta ne bo prazna bo imela precej dote; preg. prazen sod ima močen glas kdor malo ve, veliko govori; preg. kdor sam sebe povišuje, prazno glavo oznanjuje hvaljenje samega sebe in pretirano dobro mnenje o sebi izražata, kažeta omejenost ◊ elektr. akumulator je prazen ne more več oddajati električne energije; fiz. prazen prostor del prostora, v katerem ni snovi; mat. prazna množica množica, ki nima nobenega elementa; strojn. prazni tek stroja vrtenje stroja, pri katerem ta ne opravlja nobenega dela prázno prisl.: te stavbe delujejo prazno in dolgočasno; prazno razpravljati, se smejati prázni -a -o sam.: tam je še nekaj praznega; ekspr. ta je pa prazna to ni res, to je izmišljeno; ekspr. prazne govoriti izmišljene, neresnične stvari; star. oženiti se na prazno poročiti se z revno nevesto; v prazno ekspr. gledati v prazno nepremično predse, brez določenega namena; ekspr. govoriti v prazno prepričevati ljudi, ki se ne dajo prepričati; publ. predlogi so izzveneli v prazno niso imeli zaželenega uspeha; slabš. v prazno mahati govoreč, razpravljajoč o čem ne zadeti bistva; narediti korak v prazno ne da bi z nogo dosegel tla; seči z roko v prazno ne da bi kaj otipal, dosegel; ustreliti, udariti v prazno ne da bi zadel ♪
  8.      praznílen  -lna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na praznjenje: praznilna priprava / praznilni tok akumulatorja, kondenzatorja tok, ki ga daje akumulator, kondenzator pri praznjenju ♪
  9.      prazníti  in prázniti -im nedov. (ȋ á) 1. delati, da v čem ni več določene stvari, vsebine: redno prazniti poštni nabiralnik; prazniti sod; rezervoarji se praznijo ∙ evfem. praznili so blagajne po večjih trgovinah kradli so denar iz blagajn; ekspr. pridno prazni kozarce pije, navadno vino; ekspr. prazniti skledo jesti ♦ elektr. prazniti akumulator porabljati shranjeno električno energijo 2. izločati blato, seč: prazniti črevo, mehur 3. delati, da kdo odide, zapusti kak kraj, prostor: prazniti dvorano; mesto se je hitro praznilo ♪
  10.      práznjenje  -a s (á) glagolnik od prazniti: praznjenje bazena; praznjenje silosov, skladišča, sodov / praznjenje akumulatorja ♦ strojn. gib bata, pri katerem bat potisne plin ali paro iz valja ♪
  11.      praznováti  -újem nedov. (á ȗ) proslavljati kak pomemben dogodek ali spomin nanj: zvečer bomo praznovali njen rojstni dan; slovesno praznovati dan republike; praznovati obletnico pesnikove smrti; novo leto bomo praznovali doma / obletnica poroke je danes, praznovali bomo pa jutri // nav. ekspr. ne delati, počivati: trgovine danes praznujejo / konji so praznovali v hlevu ● danes praznuje naša mama rojstni dan ima; jutri bo praznoval osemdesetletnico bo star osemdeset let; publ. naši igralci so na tem igrišču že tretjič praznovali zmago zmagali ◊ rel. praznovati božič; praznovati nedeljo udeležiti se maše in ne opravljati težkih fizičnih del praznován -a -o: slovesno praznovana obletnica pisateljeve smrti ♪
  12.      prážiti  -im nedov. (á ȃ) 1. s segrevanjem, navadno na manjši količini maščobe, delati, da dobi živilo rjavo barvo: pražiti čebulo na olju; pražiti drobtine, moko / pražiti kavo, sladkor; pren., ekspr. cel dan se je pražil na soncu 2. pripravljati jed na majhni količini vroče maščobe: pražiti jetra; pražiti koščke mesa; pražiti krompir pražiti kuhan, na lističe zrezan krompir ◊ metal. pražiti rudo s segrevanjem odstranjevati iz rude hlapljive in gorljive snovi prážen -a -o: pražen(i) krompir; pražen(i) sladkor; pražena kava; pražena jetra ♪
  13.      prážnje  -a s (á) etn. pražnje platno: rjuhe iz novega pražnja; kos pražnja ♪
  14.      prážnji  -a -e prid. (á) star. prazničen, boljši: pražnji klobuk; pražnji prt; ima eno samo pražnjo obleko; bela pražnja srajca ● star. pražnji dan praznični dan, praznik; star. pražnja stran življenja vesela, vedra ◊ etn. pražnje platno tanko ročno tkano platno prážnje prisl.: pražnje obleči otroke; pražnje razpoložen človek; sam.: preobleči se v pražnje v praznično, boljšo obleko; priti v pražnjem praznično oblečen ♪
  15.      prážužélka  -e ž (ȃ-ẹ̑) nav. mn., zool. nekrilate žuželke, katerih razvoj poteka brez metamorfoze, Apterygota ♪
  16.      pre... 1 predpona 1. v glagolskih sestavljenkah za izražanje a) usmerjenosti dejanja čez kaj, skozi kaj, na celotno površino česa: prebresti, preiti, prekoračiti / prebiti, precediti, preluknjati / prekriti, prelepiti b) opravljenega premikanja, nanašajočega se na več smeri, krajev: prehoditi, prejadrati, prepotovati / predrsati, pregaziti c) spremembe položaja, stanja: prečrpati, preliti, preložiti / predeliti, preklati / prebuditi / predrugačiti, preoblikovati č) stanja osebka, kot ga nakazuje osnovni glagol: predremati, preležati, presedeti d) ponavljanja, zapovrstnosti dejanja: prebirati, precepljati, preključevati / prebarvati, prebrusiti, prekontrolirati / pregorevati e) dosege zaželenega namena, cilja: preiskati, preizkusiti, premešati / prebiti se f) polnosti, visoke stopnje dejanja: preanalizirati, prečistiti, pregreti / prečakati, prečutiti g) same dovršnosti (brez pomenskega odtenka): prebičati, predebatirati, prekolesariti, preleviti se 2. v imenskih sestavljenkah glagolskega izvora za izražanje pomena, kot ga določa ustrezni glagol: preboj, prehod, preiskovalen, preležanina ♪
  17.      prebádati  -am nedov. (ȃ) navadno s koničastim predmetom delati luknje a) skozi kaj: prebadati blago, papir; prebadati z bucikami / ujetnike so prebadali z meči; pren., ekspr. nebotičnik prebada nebo; cestne svetilke so prebadale mrak b) skozi ovoj, steno česa: prebadati žulje ● ekspr. tvoje besede mi prebadajo srce povzročajo žalost; redko boli ga glava in v rami ga prebada zbada; ekspr. prebadati koga z očmi, s pogledom strogo, pozorno ga gledati; ekspr. mraz jo prebada do kosti zelo jo zebe prebadajóč -a -e: prebadajoč drug drugega s pogledi, sta vstopila; prisl.: prebadajoče pogledati ♪
  18.      prebél  -a -o stil. -ó [eu̯] prid. (ẹ́) 1. preveč bel: njegova bela srajca je kar prebela; stene v stanovanju so se mu zdele prebele / ima nekoliko prebelo polt 2. ekspr. zelo bel: rjuhe iz prebelega domačega platna / dvignila je svojo lepo prebelo roko ♪
  19.      prebíjati  -am nedov. (í) 1. z udarci delati luknje, odprtine skozi kaj: zidar je začel prebijati zid; prebijati kovinske plošče s prebijalom / voda prebija nasipe predira / prebijati luknje, predor; pren., ekspr. sonce je s težavo prebijalo oblake 2. z bojem prihajati skozi nasprotnikove položaje: prebijati blokado, obrambno črto, fronto; brigada se je prebijala z velikimi žrtvami; ekspr. prebijati se korak za korakom prebíjati se nav. ekspr. 1. s težavo iti skozi kaj ovirajočega: prebijati se skozi goščavo, zamete; ladja se težko prebija med čermi / reka se prebija skozi sotesko // prizadevati si kljub oviram priti kam: cel dan so se prebijali na vrh / prebijati se do ponesrečencev / s težavo se je prebijal do posameznih zaključkov prihajal; spoznanje se počasi prebija v človekovo zavest 2. prizadevati si kljub oviram, težavam poklicno, družbeno uspeti: spoznala sta se, ko se je še prebijal; človek se prebija, dokler je mlad / publ. socializem se prebija v mnogih kapitalističnih deželah uveljavlja 3. navadno s prislovnim določilom (s težavo) se preživljati: s tako majhno plačo so se komaj prebijali; vsak se je prebijal po svoje; prebijala se je, kakor je vedela in znala / težko se je sam prebijal skozi življenje ● ekspr. prebijati se skozi obsežno literaturo s težavo jo prebirati; publ. dvomi se prebijajo na površje se pojavljajo ♪
  20.      prebledéti  -ím dov., preblédi tudi preblêdi (ẹ́ í) nenadoma izgubiti naravno barvo, zlasti na obrazu: prebledeti od strahu; ob teh besedah je prebledel; prebledeti kakor platno, stena, zid / njegov obraz je prebledel prebledèl in prebledél -éla -o: gledal je prebledele obraze in molčal ♪
  21.      prebòd  -ôda tudi -óda m (ȍ ó, ọ́) glagolnik od prebosti: prebod blaga, papirja; prebod mehurja, žulja; prebod z iglo ◊ filat. prebod ločna črta na poli znamk, narejena s strojnim natrganjem; črtasti, pikčasti, žagasti prebod; geom. prebod ravnine s premico; med. prebod srca prebod srca, da se ugotovi, ali gre za dejansko ali samo navidezno smrt; metal. prebod peči izdelava odprtine v peč, da lahko izteče iz nje talina ♪
  22.      prebòj  -ôja m (ȍ ó) 1. glagolnik od prebiti: preboj stene / preboj izolacije, ki obdaja to državo / oktobrska revolucija je bila prvi preboj kapitalističnega in imperialističnega sistema / preboj neuvrščene politike v širino ∙ redko zalepiti preboj prebito mesto 2. vojaška akcija, pri kateri skupina vojakov z bojem pride skozi nasprotnikove položaje: izsiliti preboj; preboj iz obkolitve / preboj blokade, fronte / iti v preboj ◊ elektr. razelektrenje skozi izolator; mont. zveza med dvema hodnikoma pod zemljo ♪
  23.      preboléti  -ím dov., prebôlel (ẹ́ í) prenehati biti deležen a) bolezni: preboleli so ošpice, tifus, zlatenico; pog. preboleti gripo na nogah, stoje ne da bi ležal / preboleti bolezen b) določenega, zlasti neugodnega duševnega stanja: preboleti krizo; lani je prebolel hudo nesrečo, poraz, sramoto // prenehati biti žalosten zaradi česa: to sem že prebolel; očetove smrti ni mogla preboleti / so stvari, ki jih ni mogoče preboleti pozabiti / pog. fanta je že prebolela ● pog. teh nekaj tisočakov bom že prebolel jih bom z lahkoto plačal; ne bo mi hudo zaradi njihove izgube prebólel tudi prebolèl in prebolél -éla -o: spomin na prebolelo nesrečo prebolèn -êna -o: žalostni spomini so že preboleni; prebolena gripa ♪
  24.      prebolévnik  -a m (ẹ̑) kdor prestane bolezen, a se mora še okrepiti: poslati prebolevnika v klimatsko zdravilišče; skrbeti za prebolevnika; prebolevniki po mrzlici ♪
  25.      prebújati  -am nedov. (ú) 1. povzročati, da postaja kdo buden: rahlo je prebujala otroka; počasi se je prebujal // v zvezi z iz povzročati prenehavanje stanja, kot ga določa samostalnik: prebujal ga je iz globokega spanja / prebujati iz nezavesti / skušal ga je prebujati iz zamišljenosti // knjiž. delati, povzročati, da kdo kaj spoznava, se česa zaveda: prebujati delavske množice; narod se je takrat začel prebujati 2. ekspr. povzročati, da kaj nastane: prebujati ljubezen; v njej se je prebujal materinski čut / znal je prebujati zanimanje prebújati se pesn. porajati se, nastajati: dan, pomlad se že prebuja prebujajóč -a -e: prebujajoči se dan; prebujajoče se slovenstvo ♪

   2.926 2.951 2.976 3.001 3.026 3.051 3.076 3.101 3.126 3.151  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA