Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
lat (2.476-2.500)
- oluščíti in olúščiti -im dov. (ȋ ú) 1. spraviti zrna iz luščine: oluščiti fižol // odstraniti luščino: oluščiti bučno seme 2. odstraniti zrna s storža: oluščiti koruzo 3. odstraniti v plasteh s površine: oluščiti blato s čevljev; s stene se je na več mestih oluščil omet odluščil oluščíti se in olúščiti se navadno v zvezi s koža izgubiti zgornje, zunanje plasti: koža na hrbtu se je oluščila olúščen -a -o: oluščen grah; hrbet ima ves oluščen ♪
- omámljati -am nedov. (á) 1. delati, povzročati, da se kdo manj ali sploh ne zaveda samega sebe, svojih dejanj: omamljati koga s plinom, strupom / omamljati živali 2. povzročati stanje čutnega in duševnega ugodja, v katerem se zmanjša zavedanje sebe, resničnosti: omamljati koga z govorjenjem, smehom; omamljati se z mamili ∙ ekspr. čudovite umetnine so omamljale obiskovalce prevzemale, navduševale omamljajóč -a -e: omamljajoče dišave ♪
- omára -e ž (ȃ) večji kos pohištva, ki se odpira na sprednji strani, za shranjevanje oblek ali drugih stvari: odpreti, zakleniti omaro; spraviti obleko, perilo v omaro; omara iz orehovega lesa; ključ od omare / dvokrilna omara; knjižna omara; kombinirana omara sestavljena iz delov, od katerih se eni zapirajo, drugi so odprti; tridelna ali trodelna omara s tremi (vratnimi) krili; zidna omara navadno manjša omara v zidni vdolbini // v kmečkem okolju nizka omara s policami za shranjevanje jedil: latvico mleka je postavila v omaro // s prilastkom temu podobna priprava za različne namene: denar in dokumente je imel shranjene v železni omari / hladilna omara hladilnik, velik kot omara; zamrzovalna omara omari podobna naprava za daljše shranjevanje pokvarljivega blaga, zlasti živil, pri primerno nizki temperaturi ◊ arhit. vzidana omara z obdelano prednjo stranjo,
pritrjena v niši; elektr. stikalna omara s stikalnimi aparati; muz. orgelska omara ohišje orgel; papir. sesalna omara naprava za vakuumsko odstranjevanje dela vode iz mokre plasti na vzdolžnem situ papirnega stroja ♪
- omehčávati -am nedov. (ȃ) 1. delati, povzročati, da postane kaj mehko, mehkejše: z milom omehčavati kožo 2. ekspr. povzročati, da postane kdo pripravljen narediti, povedati, kar se želi, zahteva: to omehčava tudi mojega očeta ♪
- omejeváti -újem nedov. (á ȗ) 1. določati, označevati mejo česa: črta omejuje igrišče / ta oznaka omejuje rabo besede na določeno področje // določati razsežnost, obliko česa: pokrajino omejujejo visoka gorovja / skalnata stena omejuje jezero od vzhoda; redko obzidje omejuje mesto od predmestja deli, ločuje 2. delati, povzročati, da kaj ne preseže določene meje, stopnje: ta zavora omejuje hitrost / ekspr. omejevati izdatke na minimum 3. določati, predpisovati najvišjo ali najnižjo mejo česa: časovno omejevati govornike / omejevati vpis v šole / omejevati navzdol, navzgor 4. delati, povzročati, da je kaj manjše a) glede na količino, število: zaradi slabe prodaje omejujejo proizvodnjo / omejevati pitje alkohola / omejevati nesreče pri delu; omejevati rojstva b) glede na možni razpon: te lastnosti omejujejo uporabnost aparata; dana
določila omejujejo njegovo vlogo c) glede na obseg, področje: z regulacijami omejevati poplave / omejevati komu delovanje // preprečevati širjenje kakega pojava: omejevati požar, upor 5. delati, da kako dejanje, dejavnost obsega samo to, kar nakazuje določilo: svoje zanimanje omejuje na letalstvo / to omejuje razpravo na redke strokovnjake; omejevati se na bistveno 6. delati, povzročati, da kdo nima česa v polni meri: omejevati svobodo / omejevati moč koga / pri tem te nihče ne ovira in ne omejuje omejeváti se publ. kazati, izražati odklonilno stališče do česa, nepovezanost s čim: jaz se od tega stališča omejujem omejujóč -a -e: omejujoča določila omejeván -a -o: omejevan v razvoju ♪
- ométati 2 -am nedov. (ẹ̄) delati, da se iz smetane izloči maslo; mesti: naučil se je ometati / ometati maslo ♪
- ométati 3 -am nedov. (ẹ̄ ẹ̑) 1. nar. ometavati: ko je ometal hišo, se je ponesrečil 2. star. obmetavati: ometali so ga s kamni in blatom / nasprotnike je ometal z najgršimi psovkami ♪
- ometáti oméčem dov., omêči omečíte; omêtal (á ẹ́) 1. enakomerno nanesti malto na zid: hišo so že ometali; ometati s cementno malto / ometati zid 2. star. obmetati: otroci so ga ometali z blatom / veje so ga ometale s cvetjem ometán -a -o: ometan strop, zid; hiša je že ometana ♪
- ométi ománem dov., nam. omét in omèt (ẹ́ á) agr. ločiti zrna prosa od latov s stopanjem po njih: letos so že omeli in omlatili / ometi proso ♪
- omética -e ž (ẹ̑) obrt. vbod, s katerim se obšije rob, da se prepreči cefranje: ometica in križni vbod / šivati na ometico entlati ♪
- omiljeváti -újem nedov. (á ȗ) 1. delati kaj milo, blago: nasmeh mu je omiljeval obraz / omiljevati ukrepe // delati kaj manj boleče, manj neprijetno: ta zavest ji je omiljevala slovo // delati kaj manj ostro, negativno: omiljevati prvotne izjave, trditve 2. delati, da se kaj pojavlja a) v manj visoki stopnji: omiljevati dajatve b) v manj izraziti obliki: omiljevati protislovja 3. star. priljubljati, prikupljati: te lastnosti so ga povsod omiljevale ♪
- omogóčati -am nedov. (ọ́) delati, povzročati, da je kaj mogoče: ugodni podnebni pogoji so omogočali trajno naselitev; omogočati delovanje, gibanje, kontrolo, rast; omogočati otrokom šolanje / omogočati pogoje za delo ♪
- omòt -óta m (ȍ ọ́) knjiž. 1. ovoj, ovitek: omot se je raztrgal; papirnati omot; omot iz polivinila 2. redko kuverta: dati vizitko v omot; napisati naslov na omot 3. paket, zavoj: poslati omot po pošti; prenašati težke omote ♪
- omračeváti -újem nedov. (á ȗ) knjiž. 1. delati nejasno, zmedeno: lažne trditve omračujejo resnico ∙ knjiž. um se ji omračuje postaja duševno bolna 2. redko delati mračno, temno: meglice so omračevale luno; pren. trpljenje mu je omračevalo zadnja leta življenja ♪
- òn ôna -o stil. -ó zaim., ed. m. njêga, njêmu, njêga, njêm, njím, enklitično rod., tož. ga, daj. mu, enklitični tož. za enozložnimi predlogi -nj oziroma -enj [ǝnj], če se predlog končuje na soglasnik; ž. njé, njéj tudi njèj tudi njì, njó, njéj tudi njèj tudi njì, njó, enklitično rod. je, daj. ji, tož. jo, enklitični tož. za enozložnimi predlogi -njo; s. kakor m., le tož. ôno stil. onó tudi njêga; mn. m. ôni stil. oní, njìh, njìm, njìh in njé, njìh, njími, enklitično rod., tož. jih, daj. jim, enklitični tož. za enozložnimi predlogi -nje; ž. ône stil. oné dalje kakor m.; s. ôna stil. oná dalje kakor m.; dv. m. ônadva tudi onádva stil. ôna, njíju tudi njìh tudi njìh dvéh stil. njú, njíma tudi njíma dvéma, njíju tudi njìh tudi njìh dvá stil. njú, njíju tudi njìh tudi njìh dvéh tudi njíma tudi njíma dvéma, njíma tudi njíma
dvéma, enklitično rod., tož. ju in jih, daj. jima, enklitični tož. za enozložnimi predlogi -nju; ž. ônidve stil. onédve dalje kakor m., le tož. njíju tudi njìh tudi njìh dvé stil. njú; s. kakor ž. (ȍ ó) 1. izraža osebo ali stvar, ki je govoreči ne enači s seboj in ne ogovarja a) imenovalnik se rabi, kadar je poudarjen, zlasti pri izražanju nasprotja ali primerjave: tudi on se boji; voznik je v bolnici, onidve pa sta nepoškodovani; vendar ima prav on in ne ti; nihče ni tako močen kakor on; ekspr.: čakaj, on ti bo že pokazal; kdo drug, če ne ona; elipt.: kdo je to rekel? Ona; on pa poštenjak, kje neki; on da bi to storil / pog., iron. ne mara zanj, pozna on take prijatelje / rabi se tudi, kadar je del osebka ali kadar ima prilastek: ona in brat se dobro razumeta; oni trije so mrtvi; ona, edinka, sme delati vse, kar hoče b) v nepredložnih odvisnih sklonih se rabi pod poudarkom daljša oblika, sicer pa krajša: del njega
samega; njemu verjameš; stori to njim na ljubo; kaj to njej mar; vprašaj njega, on vse ve; ekspr. še njega je treba / nič se ga ne boj; ne poznam ga; koliko jih je; jih res ne poznaš; knjiž. hranil je zaupano mu skrivnost; včeraj sem jo srečal / pog. ga malo briga, če drugi stradajo c) s predlogi se rabi daljša oblika: brez njega bomo težko uspeli; pametnejša je od njiju; med njimi ni izdajalcev; raba narašča za njih se nihče ne zmeni zanje / z enozložnim predlogom se v tožilniku navadno rabi z njim skupaj pisana krajša oblika: skrbno pazite nanj; odšel je ponjo // v brezosebni rabi, v odvisnih sklonih izraža smiselni osebek: ni ga doma; sanja se ji; zebe jih; z njim je drugače njegov položaj je drugačen; z njima gre navzdol / knjiž. kaj mu je storiti mora storiti 2. v dajalniku, navadno v krajši obliki izraža nepoudarjeno svojino, pripadnost: roka mu drhti; lice se ji je zjasnilo; mati jima je hudo zbolela; bil jim je kakor oče / star.: slava njega
spominu njegovemu; mladina, izročena njih varstvu njihovemu 3. v mnnožini moškega spola, nekdaj, spoštljivo izraža osebo ogovorjenega, gledano s stališča govorečega: pa kaj njim to pravim, prečastiti, oni imajo svoje skrbi; gospa, ali so oni pozabili torbico ● pog. on ima v hiši prvo besedo mož; pog. ona ga čaka pred gostilno žena; iron. kaj se repenči tole onó ta človek; star. njega dni je bilo vse drugače v nekdanjih časih; prim. ga, jih, jo ♪
- onečéditi -im dov. (ẹ́ ẹ̄) 1. raba peša umazati, onesnažiti: onečediti obleko, posteljo 2. redko vzeti ugled, osramotiti: pred ljudmi ga je onečedil / onečedili so njegovo ime onečéden in onečéjen -a -o: onečedena obleka; onečeden z blatom ♪
- onečéjati -am nedov. (ẹ́) raba peša mazati, onesnaževati: izpušni plini onečejajo ozračje; z blatnimi čevlji onečeja tla onečéjati se ekspr. iztrebljati se: onečejati se za grmom ♪
- onečiščeváti -újem nedov. (á ȗ) delati, povzročati, da kaj ni čisto: onečiščevati vodo, zrak ♪
- onemogóčati -am nedov. (ọ́) delati, povzročati, da kaj ni mogoče: onemogočati komu delo, stike z ljudmi / posebna naprava onemogoča premikanje v levo preprečuje // publ. delati, povzročati, da kdo ne more opravljati določene dejavnosti: onemogočati nasprotne igralce ♪
- onesnaževáti -újem nedov. (á ȗ) delati kaj nečisto, umazano, navadno zdravju škodljivo: izpušni plini onesnažujejo zrak ♪
- onesposábljati -am nedov. (á) delati, povzročati, da kdo ne more opravljati določenega dela, dejavnosti: onesposabljati ljudi za delo; strah človeka onesposablja za pametno presojanje ♪
- onesrečeváti -újem nedov. (á ȗ) delati, povzročati, da je kdo nesrečen: žal mu je, da mora onesrečevati ljudi; s svojim ravnanjem onesrečuje dekle ♪
- onkológ -a m (ọ̑) zdravnik specialist za onkologijo: poslati pacienta k onkologu ♪
- opánka -e ž (ȃ) nav. mn. 1. zlasti v srbskem okolju mehko obuvalo iz živalske kože brez pete, ki se navadno z jermeni zaveže okoli gležnja: delati opanke; nositi opanke; hoditi v opankah / opanke z zavihano konico 2. pog. sandala, zlasti iz jermenov, pasov z nizko peto ali brez nje: poleti je kupila nove opanke / gladiatorske opanke z jermeni do kolen / na izlet je šla kar v opankah ♪
- opásati opášem dov. (ȃ) 1. dati, namestiti komu pas: obleči in opasati otroka; počakaj, še opasati se moram // narediti, da je kaj nameščeno okrog pasu: opasati jermen / opasati meč, sabljo; opasal si je oselnik in šel kosit; opasati si predpasnik 2. knjiž. obdati, obkrožiti: mesto so opasali z bodečo žico opásan -a -o: v sobo je stopil opasan z belim predpasnikom; tempelj je v notranjščini opasan z zlatom ima proge, črte iz zlata; opasana je bila s svilenim trakom ♪
2.351 2.376 2.401 2.426 2.451 2.476 2.501 2.526 2.551 2.576