Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

lat (1.331-1.355)



  1.      izpít  -a m () postopek, pri katerem se ugotavlja in vrednoti znanje, sposobnost kandidata: delati, napraviti, narediti, opraviti izpit; prijaviti se k izpitu; učiti se za izpit; izdelati, izpraševati pri izpitu; žarg., šol. cepniti, pasti pri izpitu ne opraviti ga; pog. profesor ga je vrgel pri izpitu negativno ocenil; že ima izpit iz matematike ga je že opravil; rok za izpit / diplomski, mojstrski, vozniški izpit; pismeni, ustni izpit; izpit za strojevodjo; izpit pred komisijo ♦ šol. delni izpit ki obsega del snovi zaključnega izpita; diferencialni ali dopolnilni izpit ki ga opravlja učenec ob prestopu na drugo šolo iz predmeta, ki ga ni bilo v programu njegove šole; državni izpit nekdaj zaključni izpit na nekaterih visokih šolah; popravni izpit iz predmeta, v katerem je učenec ocenjen negativno; preizkusni izpit s katerim se ugotavlja znanje, potrebno za nadaljevanje študija na višji ali visoki šoli, navadno po prvem letniku; razredni izpit iz snovi, predpisane za en razred; sprejemni izpit za sprejem na določeno šolo; strokovni izpit s katerim se dokaže strokovna usposobljenost za določen poklic; zaključni izpit ob koncu šolanja; zrelostni izpit zaključni izpit na srednji šoli
  2.      izpláčati  in izplačáti -am tudi spláčati in splačáti -am dov. (á á á) 1. plačati dolžno vsoto v celoti: dolg je že izplačal; posojilo bo izplačal v dveh letih / hiše še ne bo kmalu izplačal 2. dati, poravnati v denarju, kar komu pripada: izplačati dediščino, delež, zavarovalnino; podporo so mu izplačali iz rezervnega sklada // poravnati denarne obveznosti do koga: ob prevzemu posestva je izplačal dediče; izplačati delavce; odpovedali so mu službo in ga izplačali 3. dati, izročiti določeno denarno vsoto: izplačati znesek pod določenimi pogoji; izplačati v devizah, gotovini / izplačati ček dati, izročiti na čeku nakazano denarno vsoto 4. ekspr. kaznovati, maščevati se: predrzneže so izplačali; izplačali so ga za vse, kar jim je prizadel / skakanje iz vozečega vlaka ga je hudo izplačalo; to ga bo pošteno izplačalo izpláčati se in izplačáti se tudi spláčati se in splačáti se nedov. in dov., pog. prinašati korist, dobiček: gostilna se mu izplača; finančno, gospodarsko se to izplača / previdnost se je izplačala / z oslabljenim pomenom: izplača se delati, govoriti; o tem se ne izplača razpravljati ni vredno, nima smisla; kaj se trudiš, saj se ne izplača izpláčan tudi spláčan -a -o: izplačani dediči; izplačan dolg; izplačan honorar; izplačana predrznost
  3.      izpodjédati  -am tudi spodjédati -am nedov. (ẹ́) 1. z jedenjem, grizenjem od spodaj delati škodo, uničevati: črv izpodjeda korenine ∙ ekspr. delo v rudniku mu izpodjeda zdravje kvari, uničuje 2. s trajnim, močnim tokom od spodaj odstranjevati: voda izpodjeda breg 3. ekspr. s prikritim, zahrbtnim delovanjem povzročati komu škodo: v službi ga izpodjedajo; izpodjedati drug drugega / izpodjedati komu ugled
  4.      izpodžírati  -am in spodžírati -am nedov. ( ) 1. z glodanjem od spodaj delati škodo, uničevati: črvi izpodžirajo korenine 2. slabš. s prikritim, zahrbtnim delovanjem povzročati škodo: izpodžirati drug drugega
  5.      izpolnjeváti  -újem tudi spolnjeváti -újem [n] nedov.) 1. delati, da kaj obljubljenega, napovedanega postane stvarnost, dejstvo: izpolnjevati obljube; njegove besede so se začele izpolnjevati / star. božja volja se izpolnjuje nad njim // delati, da kaj zahtevanega, obvezujočega postane stvarnost, dejstvo: izpolnjevati dolžnosti; izpolnjevati ukaze / izpolnjevati normo / izpolnjevati naloge opravljatipubl. kandidati morajo izpolnjevati splošne pogoje razpisa imeti kvalitete, ki se zahtevajo, pričakujejo 2. vpisovati zahtevane podatke, navadno na določena mesta: izpolnjevati formularje, anketne liste / izpolnjevati obrazce s tiskanimi črkami / izpolnjevati rubrike v prijavnici / izpolnjevati volilne listke 3. delati, da prostor ni več prazen: stike kamnov v zidu izpolnjuje samo zemlja / to pohištvo lepo izpolnjuje prostor; pren. šport in glasba izpolnjujeta njegov prosti čas izpolnjujóč tudi spolnjujóč -a -e: izpolnjujoč svojo domovinsko dolžnost, je padel
  6.      izpopolnjeváti  -újem tudi spopolnjeváti -újem [n] nedov.) 1. delati kaj bolj popolno, dovršeno: izpopolnjevati izdelke; širiti in izpopolnjevati obrat; izpopolnjevati stroj / izpopolnjevati vzgojo; človeški govor se je v tisočletjih izpopolnjeval 2. dodajati manjkajoče, nadomeščati: izpopolnjevati zaloge / partija je izpopolnjevala svoje vrste z najboljšimi borci 3. z dodatnim izobraževanjem dosegati večjo strokovnost, večje znanje: izpopolnjevati znanje; izpopolnjevati se v pisanju; strokovno se izpopolnjevati izpopolnjeváti se tudi spopolnjeváti se 1. postajati boljši, popolnejši, zlasti v moralnem pogledu: z delom se je notranje izpopolnjeval 2. predstavljati, ustvarjati skladno celoto: pravili se med seboj izpopolnjujeta
  7.      izpostávljati  -am nedov. (á) 1. delati, da kaj na kaj deluje, učinkuje: izpostavljati telo soncu, zraku; ne izpostavljajte otroka hitrim temperaturnim spremembam / ekspr. izpostavljati se sovražnikovim kroglam // delati, da je kdo v neprijetnem, nevarnem položaju: izpostavljati slabe učence posmehu; izpostavljati se (smrtni) nevarnosti; ni dobro, da se izpostavljaš 2. postavljati koga na samoten, nezavarovan kraj, z namenom rešiti se skrbi zanj: izpostavljati bolne otroke in starčke; pren., ekspr. javno izpostavljati svoje neznanje ● knjiž., redko ta kip so izpostavljali le ob redkih priložnostih razstavljali izpostávljati se očitno, močno zavzemati se za kaj ne glede na nevarnost; eksponirati se: izpostavljal se je za prijatelje
  8.      izpráti  -pêrem tudi spráti spêrem dov., izprál tudi sprál (á é) 1. z vodo ali drugo tekočino (dokončno) očistiti: izprati perilo; izprati v mlačni vodi; dobro izprati / izprati rano z alkoholom; izprati si usta ♦ med. izprati želodec s tekočino, navadno z vodo, odstraniti iz želodca strupene ali odvečne snovi 2. z vodo ali drugo tekočino odstraniti zlasti umazanijo: izprati belež s tal; izprati kri z roke; izprati milnico; izprati madež z bencinom 3. s trajnim ali ponavljajočim se tokom odstraniti kaj drobnega: naliv je izpral rodovitno plast zemlje / voda je izprala skalo 4. mont. v vodi ločiti koristne rudnine ali premog od jalovine: izprati zlato izprán tudi sprán -a -o 1. deležnik od izprati: izpran madež; lepo izprano perilo 2. ki je zaradi pranja izgubil prvotno kakovost, lastnost: obledela in izprana ruta / izprane barve / izprano seno / od dežja izpran napis; prim. sprati
  9.      izprazníti  in izprázniti -im tudi sprazníti in sprázniti -im dov. ( á) 1. napraviti, da v čem ni več določene stvari, vsebine: izprazniti poštni nabiralnik, posodo, satje; vse žepe je izpraznil, a ključa ni našel; rezervoar se je izpraznil ∙ evfem. ponoči so izpraznili blagajno ukradli denar iz blagajne; ekspr. v mestu so mu kar precej izpraznili denarnico potrošil je precej denarja; ekspr. proti njemu je izpraznil pet strelov izstrelil; ekspr. pred prazniki so ljudje skoraj izpraznili trgovine pokupili skoraj vse blagoelektr. izprazniti akumulator porabiti shranjeno električno energijo // izpiti, popiti: izpraznili so nekaj buteljk vina; izprazniti kozarec na dušek, v dušku 2. izločiti blato, seč: izprazniti črevo, mehur / pog., ekspr. izpraznil se je kar pred vrati opravil potrebo; se izbruhal 3. narediti, da kdo odide, zapusti kak kraj, prostor: izprazniti dvorano, postajo; proti večeru se je mesto izpraznilo / med racijo so izpraznili pol mesta odpeljali, zaprli; do nedelje je treba izprazniti stanovanje oditi iz njega z vsemi premičninami izprazníti se in izprázniti se tudi sprazníti se in sprázniti se postati prost, nezaseden: v podjetju se je izpraznilo nekaj mest; v kratkem se bo izpraznilo mesto tajnika ∙ ekspr., redko zdaj je vrsta na tebi, da se izprazniš rečeš, poveš vse izpráznjen tudi spráznjen -a -o: izpraznjen akumulator; izpraznjena posoda; izpraznjeno službeno mesto
  10.      izpraznjeváti  -újem tudi spraznjeváti -újem nedov.) 1. delati, da v čem ne bi bilo več določene stvari, vsebine: izpraznjevati posodo; poštni nabiralnik izpraznjujejo vsak dan; mehanično izpraznjevati smetnjake / izpraznjevati pepel iz peči ∙ ekspr. ves večer je izpraznjeval kozarce pil, popival 2. izločati blato, seč: izpraznjevati črevo, mehur; redno si izpraznjevati črevesje 3. delati, da kdo odide, zapusti kak kraj, prostor: izpraznjevati dvorano; trg se je začel izpraznjevati / z vso naglico so izpraznjevali stanovanje
  11.      izprevésti  -vézem in izprevêsti -vêzem dov. (ẹ́; é) knjiž. izvesti, prevesti: izprevesti z zlatom izprevézen -a -o in izprevezèn -êna -o: z biseri izprevezena torbica
  12.      izpŕsiti se  -im se dov. ( ) 1. izbočiti prsi: vzravnal se je in izprsil; bahavo se je izprsil, da se mu je križ skoraj zvil v lok 2. ekspr. pobahati se, postaviti se: pred tovariši se rad izprsi ∙ ekspr. mene poglej! Tako je treba delati, se je izprsil samozavestno, bahavo rekel, povedal
  13.      izpúščati  -am tudi spúščati -am nedov. (ú) 1. večkrat izpustiti: izpuščati predmete iz rok 2. spravljati kaj (tekočega) iz česa: izpuščati oblake dima iz pipe; izpuščati tekočino v ozkem curku / ekspr. izpuščati nerazločne glasove ∙ ekspr. počasi izpušča besede iz ust počasi govori; nizko izpuščati jih pline iz črevesja // povzročati, delati, da pride žival iz česa: izpuščati živino na pašo 3. ne ohranjati koga na določenem mestu: izpuščati zapornike; izpuščati iz ječe, na prostost 4. ne navajati, ne upoštevati: izpuščati črke, številke; pri prepisovanju je izpuščal cele stavke izpúščati se tudi spúščati se pojavljati se kot bolezenska sprememba različne oblike in vrste na koži ali sluznici: mozolji se mu izpuščajo; prim. spuščati
  14.      izrábljati  -am nedov. (á) 1. delati, da se kaj funkcionalno, namensko izpolnjuje: dobro izrabljati prostor / koristno izrabljati čas 2. delati, da kaj opravlja svoj namen: maksimalno izrabljati stroje; za elektrarne se izrabljajo tudi veliki slapovi 3. delati, da kaj prinese ugodnosti: izrabljati ugoden položaj na tržišču / kot vljudnostna fraza izrabljam to priložnost, da se vam zahvalim za pomoč // delati, da kaj neupravičeno prinaša ugodnosti: izrabljati službeni položaj; izrabljati neurejene razmere / izrabljati svoj vpliv na mladino 4. neplačano si prilaščati proizvode tujega dela: izrabljati delavce izrábljati se z dolgo rabo, uporabo postajati neuporaben, neprimeren: stroji se izrabljajo izrabljajóč -a -e: izrabljajoč ugodno priložnost, so pobegnili izrábljan -a -o: gospodarsko izrabljane kolonije
  15.      izravnávati  -am tudi zravnávati -am nedov. () 1. delati ravno: izravnavati površino, tla 2. povzročati, da kaj preneha obstajati: izravnavati ovinke / izravnavati nesoglasja, razlike; konflikti se izravnavajo 3. povzročati, da je kaj v ravnovesju: vztrajnik izravnava tek motorja / izravnavati uvoz in izvoz ♦ ekon. izravnavati plačilno bilanco 4. knjiž. delati kaj enako, enakovredno čemu drugemu: izravnavati posamezne elemente v umetniškem delu; izravnavati plače; prim. zravnavati
  16.      izràz  -áza m ( á) 1. jezikovna enota iz glasov, besed za označevanje pojmov: kaj pomeni ta izraz? navedena izraza se rabita kot sinonima; delati, ustvarjati izraze za nove pojme; uporabljati izbrane, jasne, vsakdanje izraze; prevajalec ni našel najbolj ustreznega izraza za nemško besedo; domači, grški, tuji izrazi; knjiž. ekspresivni izrazi; grob, vulgaren, zastarel izraz / enobesedni, večbesedni izrazi; gastronomski, medicinski izrazi; to je knjižni, pesniški izraz; strokovni izrazi; zbirati izraze iz narečja / kot vljudnostna fraza pijan je bil, oprostite izrazu, kot krava 2. ed., knjiž., s prilastkom način posredovanja misli, čustev, doživljanja: pesnik izboljšuje svoj pesniški izraz; sodoben gledališki izraz; po sili umetniškega izraza ga ni še nihče prekosil; zgoščenost izraza / pesnica je našla tanek izraz za svoj čustveni svet 3. nav. ed., navadno s prilastkom videz, zunanja podoba, zlasti obraza, oči, ki kaže razpoloženje, čustva: v njenih očeh je bil nenavaden izraz; vesel izraz mu je legel na obraz; njegove oči so brez izraza; čuden, otožen izraz (obraza, na obrazu); gledati z izrazom obupanca; izraz zaničevanja in sovraštva / izraz njegovega glasu je bil tak, da so vsi jokali // zastar. videz, zunanja podoba sploh: po obsegu in izrazu je to skromno grajsko poslopje 4. ed., z rodilnikom to, v čemer se kaj kaže, izraža: umetnost je izraz časa; ljudske pesmi so najpristnejši izraz ljudske duše; to dejanje je izraz ljubezni; predsednikov obisk je izraz prijateljskega sodelovanja obeh držav; kot izraz hvaležnosti mu je podaril knjigo / potrtost ni ostala brez zunanjega izraza 5. nav. mn., publ., z rodilnikom kar kaže, izraža kaj: predsednika so sprejeli z izrazi prijateljstva, simpatij / kot vljudnostna fraza sprejmite izraze (globokega) sožalja, spoštovanja 6. publ., v zvezi prihajati, priti do izraza postajati, postati bolj opazen, viden, jasen: to mnenje je prišlo v referatu dobro do izraza; črni lasje pridejo ob sinji obleki posebno do izraza; slika v tem prostoru ne prihaja prav do izraza / njegovo znanje ni prišlo do izraza // v zvezi dobiti, najti svoj izraz izraziti se, pokazati se: razumevanje za naravo je dobilo svoj izraz v planinstvu; malodušnost je našla svoj umetniški izraz v Cankarjevih Hlapcih // v zvezi dati izraz izraziti: dati izraz čustvu ● ekspr. dati izraza svojim čustvom, veselju sproščeno izraziti svoja čustva, veselje; ekspr. svojo vlogo je odigrala brez izraza neizrazito, medloekon. denarni izraz vrednosti blaga; lingv. mednarodni izraz beseda, zlasti grško-latinskega, angleškega izvora, ki se uporablja v mnogih drugih jezikih; izraz količine; mat. matematični izraz števila, povezana z računskimi znaki; muz. glasbeni izraz zvočna upodobitev skladateljevega doživljanja; označba za izraz izvajanja
  17.      izrážati  -am nedov. (á) 1. z besedami, kretnjami posredovati drugim svoje misli, čustva, razpoloženja: izražati mnenja, pomisleke; izražati presenečenje, veselje; izražati miselno sorodnost s kom; burno izražati svoja čustva; javno izražati svoje prepričanje, pripadnost; ustno, pismeno izražati svoje zahteve; izražati svoje misli v pesniški obliki; izražati z besedami, kretnjami, mimiko; izražati doživetja z glasbo, s slikarskimi sredstvi 2. biti zunanja podoba, znamenje človekovega razpoloženja, čustvovanja: njen obraz izraža grozo, žalost; stroge oči so izražale nenaklonjenost; v njenih kretnjah se izraža milina // biti zunanja podoba, znamenje česa sploh: umetnost izraža svojo dobo / izbrani so le tisti teksti, ki prepričljivo izražajo zahtevo po narodnostni enakopravnosti 3. biti nosilec kakega pomena, lastnosti: pridevniki lahko izražajo več stopenj svojega pomena; izražati istočasnost dejanja // biti nosilec kake vsebine: nekatere pesmi izražajo ilirsko tendenco; skupno sporočilo izraža pripravljenost vlad za nadaljnje sodelovanje 4. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: izražati komu občudovanje, priznanje; izražati podporo narodnoosvobodilnemu gibanju; izražati upanje v zmago / publ. obe strani izražata zadovoljstvo nad dosedanjim potekom pogovorov; vlada izraža zaskrbljenost zaradi tega incidenta / publ. s šolstvom izražamo posebno skrb za mladino 5. prikazovati, podajati z določenimi znaki, enotami: izražati dolžino v metrih; izražati vrednost blaga v dolarjih; dviganje cen se izraža v odstotkih izrážati se 1. uporabljati jezik za podajanje, posredovanje misli, čustev: tako so se izražali klasiki; fant se zna izražati; izbrano, lepo se izražati; izražati se knjižno, vulgarno; pismeno se slabo izraža; rad se izraža s frazami, manjšalnicami; z lahkoto, muko se izražati / so slikarji, ki se izražajo predvsem z barvo // publ., navadno s prislovom pripovedovati svoje mnenje: grdo, grobo, spoštljivo, žaljivo se izražati o kom; o prireditvi se izražajo pohvalno, ugodno, ekspr. s samimi superlativi 2. navadno s prislovnim določilom biti viden, kazati se v čem: ljubezen do domovine se izraža v vsem njegovem delu; v mitologiji se izražajo odnosi človeka do narave / knjiž. duh ljudstva se izraža v njegovem javnem življenju izražajóč -a -e: izražajoč mnenje večine, ga je predlagal za delegata; pojem izražajoča beseda; kulturno snovanje, izražajoče se v umetnosti
  18.      izréden  -dna -o prid. (ẹ̄) 1. ki se ne ujema, ni v skladu s splošnim, navadnim: imel je precej izrednih izdatkov; izreden pojav / izredni dopust plačan ali neplačan dopust za posebne namene; izredni profesor univerzitetni predavatelj, za stopnjo nižji od rednega profesorja; izredni slušatelj, študent slušatelj, študent, ki sme delati izpite brez rednega obiskovanja predavanj; redni in izredni vlaki; izredni občni zbor; izredna izdaja časopisa; izredno stanje stanje, v katerem so omejene nekatere osebne pravice in državljanske svoboščinemin. izredni žarek žarek, ki se pri dvolomni snovi ne lomi točno po zakonu o lomu svetlobe // ki po pomenu, kakovosti presega splošno, navadno: podeliti nagrado za izredne dosežke; poudariti izreden pomen dela; doživeti izreden uspeh / izreden delavec, športnik je; ta učenec je izreden zelo dober, sposoben // nav. ekspr. ki zelo izstopa po pomembnosti, vrednosti: to je zate izredna prilika; izredno doživetje / imeti izreden ugled; pokazati izredno zanimanje / izredna lepota gora 2. ki ima zaželeno lastnost, kakovost v najvišji meri: izredna gibljivost sestavnih delov; izredna moč, nadarjenost; izredna uigranost orkestra / kvaliteta novih izdelkov je izredna izrédno prisl.: izredno študirati; izredno dober, sposoben človek; izredno pomemben dogodek; izredno slabo vreme
  19.      izréza  -e ž (ẹ̑) zastar. odprtina pri obleki, navadno ob vratu; izrez: okrogla, štirioglata izreza
  20.      izrezáča  -e ž (á) les. izrezovalka: delati z izrezačo
  21.      izrezljávati  -am nedov. () z rezilom delati, oblikovati: izrezljavati igrače, žlice
  22.      izrezováti  -újem nedov.) 1. z rezanjem odstranjevati iz česa: izrezovati nagnite dele sadja // z rezanjem izločati manjše enote iz česa: izrezovati slike iz revij 2. z rezanjem delati, oblikovati: otroci izrezujejo figure iz lepenke
  23.      izrívati  -am nedov. (í) 1. spravljati iz česa, navadno ozkega: voda izriva s svojim pritiskom pesek iz nasipa 2. delati, povzročati, da kdo zapusti določen kraj, prostor: saj bi že bil na vrsti, pa ga izrivajo 3. nav. ekspr. spravljati koga z določenega mesta, položaja, iz družbe: izrivajo jo iz podjetja 4. začenjati se uporabljati namesto česa, kar je bilo do takrat navadno, v rabi: motorne ladje izrivajo parnike
  24.      izróčati  -am nedov. (ọ́) 1. delati, da prehaja kaj k drugemu: izročati komu denar, pisma / ko je izročal sinu posestvo, si je izgovoril preužitek / izročati pozdrave // dajati komu kaj, zlasti na slovesen način: diplome jim je izročal dekan 2. s širokim pomenskim obsegom delati, da prehaja kaj kam z določenim namenom: izročati denar, predmete v hrambo, varstvo / sčasoma so mu izročali zahtevnejša opravila dajali / publ. obnovljeno šolo so izročali svojemu namenu ∙ vznes. očeta so izročali zemlji pokopavali so ga izróčati se knjiž. prepuščati se, predajati se: izročal se je težkim mislim
  25.      izróden  -dna -o prid. (ọ̄) nanašajoč se na izroditev: izrodni znaki; izrodne oblike ◊ bot. izrodna zlatica gorska rastlina z rumenimi cveti, ki ima ob cvetenju en ali dva ledvičasta lista, Ranunculus hybridus

   1.206 1.231 1.256 1.281 1.306 1.331 1.356 1.381 1.406 1.431  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA