Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
lama (3-27) 
- lamaízem -zma m (ȋ) iz budizma in delno iz starejših avtohtonih prvin izvirajoča vera, razširjena zlasti v Tibetu: vpliv lamaizma ♪
- lamantín -a m (ȋ) zool. v morju in rekah živeči rastlinojedi sesalec z okroglim lopatastim repom, Trichechus ♪
- lamarkízem -zma m (ȋ) biol. teorija, po kateri zgodovinski razvoj organizmov temelji predvsem na dedovanju fenotipičnih lastnosti ♪
- lámati -am in -ljem nedov. (ȃ) nar. lomiti: lamati trske / nar. belokranjsko lamati koruzo trgati ♪
- aklamácija -e ž (á) množično pozdravljanje z vzklikanjem, s ploskanjem: sprejeli so ga z aklamacijo; aklamacije ljudstva / bil je izvoljen z aklamacijo soglasno s ploskanjem ali z vzkliki, ne z glasovanjem ♪
- blamáža -e ž (ȃ) ekspr. sramota, osmešenje zaradi neuspeha: doživeti blamažo; predstava se je končala z veliko blamažo // zelo neprijeten položaj: spravila ga je v hudo blamažo ♪
- cikláma -e ž (ȃ) rastlina z vijoličasto rdečimi dišečimi cveti, ki raste zlasti po jasah: ob gozdu rastejo dišeče ciklame; opojni vonj po ciklamah ♦ vrtn. žlahtna ciklama sobna rastlina z velikimi, vijoličasto rdečimi ali belimi cveti, Cyclamen persicum ♪
- dálajláma -e m (ȃ-á) v Tibetu verski in posvetni poglavar: budistična duhovščina pod vodstvom dalajlame ♪
- deklamácija -e ž (á) 1. umetniško podajanje (pesniškega) teksta na pamet: poslušati deklamacijo; izbrali so ga za deklamacijo na proslavi / zborna deklamacija / na sporedu sta bili dve deklamaciji 2. slabš. vzneseno, a vsebinsko prazno govorjenje: govornikove deklamacije; politična deklamacija ♪
- deklamacíjski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na deklamacijo: deklamacijski ritem / deklamacijski večer ♦ muz. deklamacijsko petje petje, pri katerem se podajajo besede na način, ki je govor in petje hkrati ♪
- deklamatívnost -i ž (ȋ) redko deklamatoričnost, deklamatorstvo: patetika in deklamativnost ♪
- deklamátor -ja m (ȃ) kdor deklamira: nastopili so pevci in deklamatorji; dober deklamator / slabš. deklamatorji in demagogi ♪
- deklamatóričen -čna -o prid. (ọ́) 1. ki se da deklamirati: lahke in deklamatorične pesmi / deklamatorični slog deklamatorski 2. slabš. vznesen, a vsebinsko prazen: izumetničena deklamatorična proza ♪
- deklamatóričnost -i ž (ọ́) slabš. vsebinsko prazna vznesenost: njegovi poeziji so očitali deklamatoričnost ♪
- deklamátorka -e ž (ȃ) ženska, ki deklamira: odlična deklamatorka ♪
- deklamátorski -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na deklamatorje: deklamatorski nastop / deklamatorski slog, ton / lažni deklamatorski patos ♪
- deklamátorstvo -a s (ȃ) slabš. vsebinsko prazna vznesenost: ustavni zakon naj bo brez puhlega političnega deklamatorstva / patetično in privzdignjeno deklamatorstvo našega igralca ♪
- eksklamácija -e ž (á) lingv. ekspresivno izražena misel ali čustvo, vzklik ♪
- kalamár -a m (ȃ) nav. mn. jed iz lignjev, sip: ocvrti kalamari // žarg. ligenj: med ribami v mreži je bilo polno kalamarov ♪
- kláma -e ž (á) 1. nar. dremavica, omotica: vzdramiti se iz klame / popoldne je preležala v klami 2. ekspr. neroden, neumen človek: ne bodi takšna klama / kot psovka molči, klama klamasta ♪
- klámast -a -o prid. (á) nanašajoč se na klamo: bil je še ves klamast in nebogljen / molči, klama klamasta ♪
- klamáti -ám nedov. (á ȃ) 1. ekspr. počasi, nerodno hoditi: nekaj delavcev je klamalo po poljski stezi; trudno klamati proti domu / klamal je brez cilja // redko hoditi, iti: moral je peš klamati več ur 2. nar. gorenjsko sanjati, blesti: vso noč je klamal o gamsu ♪
- klámav -a -o prid. (á) ekspr. omotičen, mlahav: trop klamavih ovc / bili so že vsi klamavi ♪
- odklamáti -ám dov. (á ȃ) ekspr. počasi, nerodno oditi: s povešeno glavo je odklamal iz hiše // oditi: le kam je spet odklamal ♪
- priklamáti -ám dov. (á ȃ) ekspr. počasi, okorno priti: pijan je priklamal domov; z mulo smo šele pozno priklamali v vas ♪
1 3 28 53 78 103 128 153 
