Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

lam (401-425)


  1.      kohezíja  -e ž (ȋ) fiz. sila, ki privlači molekule iste snovi: kohezija med molekulami vode; pren., knjiž. kohezija politične zavesti ♪
  2.      kohezívnost  -i ž (ȋ) fiz. sposobnost za kohezijo: neznatna kohezivnost med plinskimi molekulami; pren., knjiž. povečati kohezivnost delovnega kolektiva ♪
  3.      kokórik  tudi kokorík -a m (ọ̑; ȋ) bot. ciklama: kokoriki že začenjajo cveteti ♪
  4.      kolékcija  -e ž (ẹ́) navadno s prilastkom sistematično urejena skupina predmetov, stvari, navadno istovrstnih, zbirka: kolekcija slik, vzorcev, znamk / tovarna pletenin je predstavila prve spomladanske kolekcije; reklama za novo knjižno kolekcijo zbirko / ekspr. kupil ji je celo kolekcijo brisač in krp ♪
  5.      koléktor  -ja m (ẹ́) 1. grad. osrednji kanal v naselju a) za odplake: razpoka v kolektorju b) za inštalacije: gradnja kolektorja / inštalacijski kolektor 2. elektr. priprava iz med seboj izoliranih lamel, po katerih drsijo ščetke; komutator: kolektor enosmernega generatorja 3. elektr. elektroda v tranzistorju, ki navadno oddaja ojačeni tok: priključiti baterijo na emitor in kolektor 4. knjiž., redko prodajalec srečk: nekaj zasluži kot kolektor ♪
  6.      kolénček  -čka m (ẹ̑) nav. ekspr. manjšalnica od kolence, koleno: poškodba kolenčka / odlomiti slamo tik ob kolenčku ◊ bot. visoka rastlina z rumenimi cveti v koških, Lapsana communis ♪
  7.      kolésce  -a s (ẹ̑) 1. manjšalnica od koló: kolesca se vrtijo; delovati kot kolesca mehanizma / stol na kolescih / gonilno, zobato kolesce; pren., ekspr. človek je le kolesce v tehničnem in družbenem stroju ∙ pog., šalj. manjka mu eno kolesce v glavi je nekoliko čudaški ♦ obrt. kopirno kolesce priprava s kolescem za prenašanje krojev s krojne pole na papir ali s kroja na tanjše gladko blago; rib. (ribiško) kolesce na ribiško palico pritrjena priprava za odvijanje in navijanje vrvice 2. s prilastkom kos, košček snovi, živila v ploščati in okrogli obliki: kolesce čebule, limone / pojedel je pet kolesc salame / zrezati korenje na kolesca ♪
  8.      kóliko  prisl. (ọ̄) 1. vprašuje po številu ali količini: koliko je ena in ena? koliko stane kilogram moke? koliko bratov imaš? koliko ljudem si to povedal? / koliko večji je tvoj brat od tebe? / koliko si star? koliko je ura? koliko je še do praznikov? koliko je (od) tega, kar sva se zadnjič videla? koliko časa že čakaš? / na koliko ceniš sosedov travnik? po koliko prodajate jabolka? s koliko denarja je kupil svet? v koliko letih je treba vrniti dolg? za koliko presega letošnja proizvodnja lansko? / piše se narazen ali skupaj koliko odstotna in kolikoodstotna je raztopina? / v vezniški rabi, v vprašalnih odvisnih stavkih: povej, koliko bo dobil vsak izmed nas; elipt. toliko ima, da sam ne ve koliko; neustalj. na pregledu se odloči, če in v koliko pes ustreza normam koliko 2. ekspr. izraža veliko količino ali mero: joj, koliko jih je; ti otrok ti, koliko skrbi mi delaš / koliko lepše je tu spomladi / bogve koliko težav te še čaka; bilo jih je kaj jaz vem koliko; rešil je življenje ne vem koliko ljudem; elipt.: ljudi nič koliko; prehodil je nič koliko sveta ♪
  9.      kólikor  vez. (ọ̑) 1. v primerjalnih odvisnih stavkih za izražanje sorazmernosti s količino ali mero, nakazano v nadrednem stavku: les, kolikor ga je treba, dobiš v zadrugi; plačaj toliko, kolikor je vredno; delam, kolikor morem; elipt. dohodkov je toliko, kolikor izdatkov / s primernikom kolikor več ima, toliko bolj skopari / s presežnikom kolikor najbolj mogoče izkorišča razmere ∙ preg. kolikor glav, toliko misli // ekspr., z oslabljenim pomenom za izražanje visoke mere, stopnje: ves je malopriden, kolikor ga je; pridi k nam, kolikor se da hitro; elipt. naredi kolikor mogoče hitro / v prislovni rabi, piše se tudi brez vejice naj stane kolikor hoče / kolikor daleč sega pogled, je sama ravnina / očitali so mu nezmožnost, lenobo in kolikor je še takih napak // nav. ekspr. za izražanje previdnega sklepanja, trditve: kolikor ga poznam, bo rad pomagal; v tem kraju še nisem bil, kolikor se spominjam; kolikor vem, za vse velja enaka pravica 2. ekspr., v dopustnih odvisnih stavkih, navadno okrepljen za izražanje dejstva, kljub kateremu se dejanje nadrednega stavka uresniči: kolikor si prizadeva, ne more se privaditi; ni se mu posrečilo, kolikor se je tudi trudil če se je še toliko 3. publ., v pogojnih odvisnih stavkih če: vlak prevozi progo v dveh urah, kolikor nima zamude / neustalj. v kolikor ne poravnate računa pravočasno, vam zaračunamo zamudne obresti kólikor tóliko prisl. izraža nedoločeno, ne preveliko mero ali stopnjo: živela sta (še) kolikor toliko dobro; tudi ti si kolikor toliko kriv; Napoleon je dal našemu jeziku kolikor toliko pravic ♪
  10.      kolobár  -ja m (á) 1. geom. lik, ki ga omejujeta različno veliki istosrediščni krožnici: izračunati ploščino kolobarja; središče kolobarja / narisati kolobar 2. kar je po obliki podobno temu liku: risal je kroge in kolobarje / na vodni površini so nastajali kolobarji; luči so delale na stropu velike kolobarje / kolobar dima se je dvigal v zrak // s prilastkom kos, košček snovi, živila v taki obliki: kolobar klobase, limone / velik kolobar sira / pojedel je pet kolobarjev salame // v prislovni rabi izraža obstajanje, pojavljanje v taki obliki: vrv, zvita v kolobar / korenje, narezano na kolobarje / v gostih kolobarjih je puhal dim 3. agr. ustaljeno zaporedje, po katerem se menjujejo kmetijske rastline na določenem zemljišču: držati se kolobarja / glavni kolobar pri katerem so zajete za določeno pokrajino najpomembnejše, tipične kmetijske rastline; štiriletni, triletni kolobar pri katerem se zvrstijo določene kmetijske rastline v štirih, treh letih ● ekspr. pred očmi se mu delajo kolobarji zaradi slabosti, bolezni se mu zdi, da vidi pred očmi kolobarje; imela je kolobarje pod očmi modrikaste polkrožne lise zaradi utrujenosti, slabokrvnosti; ekspr. otroci so sklenili kolobar okrog njega so ga obkrožili; ekspr. hiše se je ognil v velikem kolobarju zelo, na daleč; pred hišo je stal kolobar ljudi skupina ◊ agr. drevesni kolobar zrahljana zemlja okrog drevesa; astr. Saturnov kolobar telesa brez lastne svetlobe, razporejena v obliki kolobarja, ki krožijo okoli Saturna; mat. kolobar množica elementov z natančno določenimi lastnostmi; zool. kolobar člen ♪
  11.      koloniále  -niál ž mn. (ȃ) redko kolonialno blago: trgovina s kolonialami ♪
  12.      komedijánt  in komedijànt -ánta m (ā á; ȁ á) 1. kdor poklicno zabava gledalce, zlasti s šalami, rokohitrstvom: komedijant s čašo in kockami; čarovnije komedijantov / ekspr. ta fant je pa res pravi komedijant 2. ekspr. kdor se kaže drugačnega, kot je, se pretvarja: kakšnega komedijanta pa igraš pred ljudmi / bil je spreten politični komedijant 3. zastar. igralec, ki igra komične vloge; komik: gledališče ima dobrega komedijanta // (gledališki) igralec sploh: postal je komedijant / potujoči komedijanti ♪
  13.      komít  -a m (ȋ) zgod., pred balkanskimi vojnami pripadnik prostovoljne bolgarske, grške, makedonske ali albanske vojaške organizacije, ki se bojuje proti okupacijskim oblastem: napadi komitov / srbski komiti četaši, četniki // po prvi svetovni vojni pripadnik ilegalne bolgarske, grške, makedonske ali albanske politično-vojaške organizacije, ki pomaga tujim silam in se bojuje proti domačim oblastem ♪
  14.      kompromís  -a m (ȋ) sporazum, pri katerem vsaka od nasprotujočih si strani delno popusti pri svojih zahtevah, pogojih, delni sporazum: kompromis tu ni bil mogoč; skleniti kompromis; politični kompromis; kompromis med štirimi velesilami / doseči kompromis pri spornem vprašanju / ponudili so jim kompromis možnost kompromisne rešitve / slikar se je odločil za kompromis med tradicionalizmom in modernizmom // nav. slabš. popuščanje, odstopanje od svojih zahtev, načel v korist zahtev, načel drugega: to tvoje dejanje je kompromis; njegovo početje je izraz številnih kompromisov / meščanstvo je delalo kompromise s preostanki fevdalizma ● ekspr. ta človek ne pozna kompromisov je dosleden, načelen; ekspr. v teh stvareh je ravnal brez kompromisov dosledno, načelno ♪
  15.      komutátor  -ja m (ȃ) elektr. priprava iz med seboj izoliranih lamel, po katerih drsijo ščetke: iskrenje na komutatorju ♪
  16.      kônec 1 -nca m, mest. mn. stil. koncéh (ó) 1. del, predel, prostorsko najbolj oddaljen od a) izhodišča, začetka: konec njive prerašča plevel / konci brkov so mu silili v usta; odgriznil si je konec jezika / konec knjige je zelo zanimiv / pes ima na koncu privihan rep; tudi na koncu travnika je treba pokositi; postavil se je v vrsto, čisto na koncu b) navadno s prilastkom središča: odžagati črvivi konec deske; zvezati oba konca vrvi / klop se s koncem dotika stene / zgornji in spodnji konec doline sta porasla s smrekami; sovražnik je zavzel spodnji konec mesta / naša hiša stoji na koncu vasi / ekspr.: na vse konce se je videlo na vse strani; samo v en konec smo hodili več ur samo v eno smer // navadno v povedni rabi izraža prenehanje določene prostorske razsežnosti: tu je konec travnika in začenja se gozd; kjer je bil konec tekmovalne proge, je bila postavljena vrvica / začetek in konec daljice sta označena / prišel je do konca parka / na koncu stavka stoji pika / moštvo je na tretjem mestu od zadnjega konca od zadaj 2. nav. ekspr., navadno s prilastkom večji ali manjši del površine, prostora: severni konec dežele je gorat / ta konec hiše, stanovanja še nima elektrike / na mariborskem koncu so volitve že končali; v našem koncu ga ljudje dobro poznajo pri nas 3. ekspr., navadno s prilastkom kos, del česa: en konec letala je priletel na streho bolnice / kakšen konec sveče, vrvi se bo že našel; od blaga so ostali sami konci odrezki, ostanki 4. kar je najbolj oddaljeno od izhodišča, začetka a) glede na čas: konec avgusta je bil sončen; uspešen konec sezone / ekspr. ne jezi se, saj še ni vseh dni konec stvar se bo dala še urediti, popraviti, povrniti / šele na koncu je bilo poletje lepo; že na koncu srednje šole se je zanimal za filozofijo b) glede na dogajanje: videl je le konec predstave, tekme; konec romana je zelo razvlečen / šele na koncu se mu je zdelo delo zanimivo c) glede na obstajanje: film prikazuje konec starega Rima; opisoval je konec meščanskega razreda // navadno v povedni rabi izraža prenehanje česa a) glede na čas: tudi veselega dneva je bilo kmalu konec; danes je konec šolskega leta; kmalu bo konec meseca / ob koncu leta se je zgodilo; s koncem aprila ti bo potekel dopust konec / ekspr. potrpi, saj je septembra tako že konec b) glede na dogajanje: prišel je, ko je bilo že konec filma; premirja je konec; veselice je konec in treba bo domov / ekspr.: pristanem, da bo konec prepira, prepiru da se ne bomo več prepirali; za danes naj bo konec branja ne beri več / ekspr. konec iskanja je bil, da so ga zaprli rezultat, posledica / gong je označil konec dvoboja / pub1. takoj po koncu tekme so ga prosili za izjavo po tekmi; odšel je že pred koncem predstave / ta zgodba nima jasnega, pravega konca razpleta, zaključka / ekspr. do konca življenja se boš kesal dokler boš živel / kot pojasnilo, opozorilo na koncu filma, romana konec c) glede na obstajanje: to bi pomenilo konec države, morale; napovedovati konec sveta, umetnosti / ekspr. napraviti konec revščini / ekspr. taka rana lahko stori konec človeškemu življenju lahko povzroči smrt // ekspr., v zvezi z iti izraža približevanje prenehanju obstajanja česa: zaloga gre h koncu / dela gredo počasi proti koncu se končujejo / s Hitlerjevo Nemčijo je šlo očitno h koncu bila je blizu poraza, propada / z njim gre h koncu umrl bo 5. evfem., navadno s prilastkom smrt: njen tragični konec je vse pretresel / iti svojemu koncu naproti 6. pog., ekspr., navadno v zvezi s storiti, vzeti umreti, poginiti, ubiti se: žival je v jami storila konec; v zaporu je od vsega hudega konec vzel / od lakote, strahu so že konec jemali umirali / na tem mestu je našel svoj konec komandantov spremljevalec je umrl, bil ustreljen / star. storiti hud konec umreti nasilne smrti / v povedni rabi: saj ga bo konec, ko ga tako mučite; od razburjenja, sreče ga je bilo skoraj konec; pren. ta obleka pa že jemlje konec 7. ekspr., z zanikanim glagolom izraža, da kaj traja sorazmerno dolgo: dela, tedna ni in ni konec; sprevodu ni hotelo biti konca / ali še ne bo konec teh stopnic / hvalil je, da ni bilo konca 8. v prislovni rabi, v zvezi na koncu izraža, da kaj je, se zgodi po vseh dejanjih iste celote: prvi si ti, potem pride on in na koncu še jaz; grozil je, da bo vsako uro ubil enega, na koncu pa še sebe 9. nav. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi z do izraža najvišjo možno mero: do konca izčrpan se je vrnil domov; to je do konca osamljen, pokvarjen človek / zdaj sem do konca prepričan, da imam prav poplnoma, čisto // poudarja celotnost, polnost dejanja: ko je nalogo napisal, naredil do konca, jo je pokazal očetu; ali si prebral knjigo do konca / ne povej samo na pol, ampak do konca 10. ekspr., navadno v zvezi konec koncev končno, nazadnje: konec koncev se je le odpravil na potovanje / v medmetni rabi konec koncev, kaj to meni mar 11. star., v prislovni rabi od začetka, na začetku: od konca se je vsemu čudil, potem pa se je hitro privadil 12. publ., v zvezi srečen konec razplet zgodbe, ki se zadovoljivo, srečno konča za glavne osebe, zlasti v filmu: neprepričljiv srečen konec 13. v medmetni rabi, v zvezi z in, pa izraža odločnost, nepopustljivost: delal bo, pa konec; rada ga ima, pa konec / tako je prepričan, in konec / tako bo, kot pravim, pa konec besed // z zanikanim glagolom poudarja nemočnost, neustreznost: ne morem se privaditi, pa konec / stroj ne vzdrži, in konec ● ekspr. konec me bo od garanja zelo, preveč delam; ekspr. zaradi sto dinarjev te še ne bo konec ne boš gospodarsko propadel; ekspr. z njo je bilo konec, ko sem te prvič zagledal nisem bil več njen prijatelj, nisem je več ljubil, občudoval; ekspr. nikdar mu ne prideš do konca ne da se prepričati; ekspr. biti na koncu z močmi, živci biti telesno, duševno izčrpan, onemogel; ekspr. še nisem pri koncu še nisem končal; ekspr. to ne bo imelo dobrega konca se ne bo dobro končalo; ekspr. tu je on potegnil krajši konec stvar se je zanj končala manj ugodno kot za druge; ekspr. na napačnem, pravem koncu se česa lotiti napačno, prav; pog., ekspr. fant ima glavo na pravem koncu zna pametno, premišljeno ravnati; pog. naredi, da bo na vse konce prav da bodo vsi zadovoljni; ekspr. tako bo, kot pravim, in konec besed, debate nočem, ne dovolim, da bi še govorili o stvari; star. pod konec svojih dni je precej trpel zadnja leta, mesece življenja; ekspr. brez konca isker se je razsulo po nebu veliko; ekspr. na koncu jezika imam, pa ne morem povedati poznam stvar, vem zanjo, vendar se trenutno ne morem spomniti njenega imena; ekspr. še s koncem očesa ga ni hotel pogledati sploh ga ni hotel pogledati; ekspr. niti na konec pameti mi ne pride, da bi kaj takega storil izraža močno zanikanje; ekspr. na konec sveta bi šel za njo zelo jo ima rad; ekspr. kaj bi jokala, saj ne greš na (drugi) konec sveta v zelo oddaljeno deželo, kraj; ekspr. ta kraj je na koncu sveta zelo daleč; ekspr. našel ga bom, pa če na koncu sveta gotovo ga bom našel; ekspr. to je začetek konca poraza, propada; ekspr. na več koncih si je izposodil pri več osebah, bankah; začetek in konec ekspr. zanj je Shakespeare začetek in konec dramatike samo Shakespearove drame ceni, občuduje; ekspr. to je začetek in konec temeljna, glavna stvar; konec ... kraj ekspr. to nima ne konca ne kraja zelo dolgo traja, je zelo dolgo, veliko; ekspr. prehodila sta ves svet od konca do kraja izraža podkrepitev trditve; ekspr. z vseh koncev in krajev so prihajali od povsod; ekspr. iskal sem te na vseh koncih in krajih povsod; konec dober, vse dobro; preg. palica ima dva konca sovražno dejanje lahko škoduje tudi tistemu, ki tako dejanje stori; prim. skonca ♪
  17.      konfrontácija  -e ž (á) ugotavljanje odnosa med dvema ali več sorodnimi pojavi, dejstvi, primerjava: zahtevajo svobodno konfrontacijo nazorov; potrebna je konfrontacija mnenj in stališč / konfrontacija dveh življenjskih principov ♦ jur. zasliševanje priče ali obdolženca v navzočnosti osebe, ki se je o isti stvari izpovedala drugače; soočenje // potrjevanje veljavnosti, neveljavnosti česa s takim ugotavljanjem, preverjanje: konfrontacija pripovedovanega z dejstvi / publ. gre za veliko konfrontacijo Amerike z drugimi velesilami ♪
  18.      kongrés  tudi kongrès -ésa m (ẹ̑; ȅ ẹ́) 1. po pristojnosti najvišji sestanek odposlancev politične, strokovne organizacije, združenja, zlasti v državnem ali mednarodnem merilu: udeležiti se kongresa; zdravniki so imeli v Moskvi kongres; organizirati, sklicati kongres; mednarodni, svetovni kongres / gozdarski, slavistični kongres; redni, ustanovni kongres; kongres geologov; X. kongres Zveze komunistov Jugoslavije // ekspr. udeleženci takega sestanka: o tem lahko odloča edinole kongres / publ. kongres dela plenarno in v komisijah 2. v Združenih državah Amerike zakonodajno telo, parlament: kongres ni sprejel proračuna v celoti; predsednik je predložil kongresu osnutek zakona 3. v nekaterih državah organizacija, zlasti politična: zasedanje indijskega kongresa ◊ rel. evharistični kongres; zgod. dunajski kongres kongres leta 1815 na Dunaju, na katerem je bila ustanovljena sveta aliansa; ljubljanski kongres kongres predstavnikov svete alianse v Ljubljani leta 1821 ♪
  19.      kongrésnik  -a m (ẹ̑) nav. ekspr. 1. v Združenih državah Amerike član zakonodajnega telesa, parlamenta: več let je bil kongresnik 2. udeleženec kongresa: skrb za dobro počutje gostov, zlasti kongresnikov ♪
  20.      kónjski  tudi kônjski -a -o prid. (ọ́; ó) 1. nanašajoč se na konje: konjski hrbet, rep; konjska griva, koža; peketanje konjskih kopit; juha iz konjskega mesa / konjski gnoj; konjska figa okrogel iztrebek konja; konjska žima žima iz repa ali grive konja / konjska salama; konjsko usnje / konjski hlev; konjska odeja, oprava; konjsko čohalo / konjski hlapec; bil je konjski prekupčevalec / goji konjski šport; kasaške in konjske dirke; konjska vprega voz z vpreženimi konji; konjsko dirkališče prostor za konjske dirke 2. slabš. podoben konju: ima konjski obraz; plavolaska s konjskimi zobmi ● pog. zmeraj je na cesti kot konjska figa vedno hodi okrog, nikoli ga ni doma; slabš. tak je kot konjska smrt zelo suh, slaboten; zelo grd, neprikupen ◊ bot. konjska kumina rastlina s pernato deljenimi listi in belimi ali rdečkastimi cveti v kobulih, Seseli; fiz. konjska moč enota za merjenje moči, približno 740 W; šah. konjska končnica končnica, v kateri se igra le s kmeti in skakači; zool. konjski zolj žuželka, katere ličinka zajeda konja, Gastrophilus equi; konjska muha muha s šilastim sesalom, ki pika, Hippobosca equina; konjska pijavka pijavka, ki sesa kri goveda in konj, Haemopis sanguisuga; konjsko morsko kopito školjka z lupino, znotraj podobno konjskemu kopitu, Spondylus gaederopus ♪
  21.      konôpen  -pna -o prid. (ō) nanašajoč se na konopljo: konopna slama; konopno seme, zrno / konopno platno / konopna vrv ♪
  22.      konopljén  -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na konopljo: konopljena slama; konopljeno seme, zrno / konopljena preja, tkanina; konopljeno platno, predivo, vlakno / konopljena srajca, vrv / konopljeno olje olje iz konopljenih semen za izdelavo firneža, oljnatih barv, lakov ♪
  23.      konopnína  -e ž (ȋ) 1. konopljena slama: konopnina je bila popolnoma suha 2. tekst. konopljina: rjuhe iz konopnine ♪
  24.      kopíca 1 -e ž (í) 1. v obliki polkrogle naloženo seno, slama: senena kopica; kopica otave, sena; vrsta kopic / pokrita kopica / spravljati seno v kopice / sušiti v kopicah; kopice žita kope 2. ekspr., z rodilnikom velika količina, množina: ima kopico opravkov / kopica otrok se lovi po cesti / zastar. videl je mrtve ljudi, ležeče na kopici kupu ◊ astr. zvezdna kopica skupina več zvezd ♪
  25.      kopítnik  -a m (ȋ) 1. bot. rastlina z ledvičastimi listi in rjavo rdečimi cveti, Asarum europaeum: kopitnik in ciklama 2. žarg., vet. kopitni nož: brusiti kopitnik ◊ arheol. (čevljarskemu) kopitu podobna neprevrtana sekira iz kamna ♪

   276 301 326 351 376 401 426 451 476 501  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA