Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

lak (1.201-1.225)


  1.      otépati  -am stil. -ljem nedov. (ẹ̄ ẹ̑) 1. z udarjanjem, tresenjem odstranjevati s česa: otepati prah z obleke; otepati sneg z drevja; z rok si je otepal čebele / otepati si plašč, klobuk / otepati konju muhe odganjati // nar. klatiti (s palico): otepati hruške, oreh 2. z udarjanjem snopa ob kaj ali po njem spravljati zrnje iz klasja, latja: otepati pšenico, rž, žito 3. nav. ekspr. delati neurejene gibe, navadno z rokami: v spanju je otepal okoli sebe in vpil; otepati po zraku / pes je veselo otepal z repom tolkel, udarjal 4. ekspr. jesti: otepati koruzni kruh; vsak dan otepajo žgance ● ekspr. hlačnice mu otepajo okrog nog mahedrajo, opletajo; ekspr. otepati neumnosti govoriti, pripovedovati; ekspr. otepati revščino slabo, revno živeti; ekspr. otepa prazno slamo govori vsebinsko prazno; ekspr. spet otepa tarok igra; knjiž., ekspr. volička sta utrujeno otepala po brazdi (s težavo) hodila otépati se ekspr. 1. odklanjati, ne marati: otrok se otepa zdravila / otepati se časti / vsi se ga otepajo; dolgo se ga je otepala, pa ji ni uspelo // braniti se, upirati se: otepati se bolezni; na vse načine se je otepal tega dela / otepati se misli na kaj; da ni vedel, se je otepal izgovarjal 2. ukvarjati se navadno s čim neprijetnim, težavnim: dolgo se že otepa s tem delom; otepati se z matematiko / škoda je časa, da bi se otepal s tem človekom / tovarna se otepa z velikimi težavami ● ekspr. hotel jo je objeti, pa se je otepala ni dovolila, ni pustila; ekspr. to se ti bo še otepalo bo imelo slabe, neprijetne posledice; ekspr. otepati se z lakoto živeti v pomanjkanju; knjiž. otepati se z mlini na veter spopadati se z namišljeno nevarnostjo; ekspr. ko so ga ujeli, se je otepal z vsemi štirimi zelo upiral otepáje: pes se mu je približal, otepaje z repom otepajóč -a -e: gledal jo je divje, otepajoč z rokami; vstopila je, otepajoč si sneg s plašča ♪
  2.      otéti  otmèm dov., otél; nam. otét in otèt (ẹ́ ȅ) star. 1. rešiti, obvarovati (pred čim): oteli so ga lakote, nevarnosti, smrti / oteti grad pred razpadanjem / oteti dogodek pozabi; oteti se neprijetnih misli znebiti se, otresti se / oteti ujetnike osvoboditi 2. (s silo) vzeti, odvzeti: oteli so jim premoženje ∙ zastar. sovraži jo, ker ji je otela fanta prevzela otét -a -o: če bi ga prej operirali, bi bil otet ♪
  3.      otévati  -am nedov. (ẹ́) zastar. reševati, varovati (pred čim): otevati ljudi lakote, smrti ♪
  4.      otíp  -a m (ȋ) 1. značilnost snovi, zlasti tkanine, ki se zaznava s tipom, tipanjem: po videzu in otipu so ta vlakna podobna volni; tkanina z mehkim, svilenim otipom ♦ tekst. hladni otip ki vzbuja, povzroča občutek hladnosti 2. glagolnik od otipati: oceniti kvaliteto blaga z otipom / otip z rokami, ustnicami / na otip prijetna tkanina ♪
  5.      ôvca  -e stil. -é ž, rod. mn. ôvc in ovác (ó) 1. manjša domača žival, ki se goji zlasti zaradi volne: ovca beketa, bleja; pasti, striči ovce; čreda, trop ovc; razbežali so se kakor ovce; krotek kot ovca / merino ovca z dolgo, mehko dlako, po izvoru iz Španije ♦ agr. karakul ovca z rahlo kodrasto, navadno črno dlako, po izvoru iz osrednje Azije; ovca mesnate pasme; vet. metljava ovca; zool. divja ovca zlasti v gorah živeča žival temne ali svetle barve, katere samec ima navadno velike, spiralasto zavite rogove, Ovis // ovčja samica: pomolsti ovco; breja ovca; ovca in jagnje 2. ekspr. pohleven, ubogljiv človek: vse življenje je bil ponižna ovca ● ekspr. je črna ovca v družini edini, ki je drugačen, slab; slabš. garjava ovca kdor zaradi negativnih lastnosti slabo vpliva na okolico; ekspr. pokazal je, da je gospodar, ne pa metljava ovca slaboten, neodločen, zmeden človek; knjiž. bili so kakor ovce brez pastirja zbegani, zmedeni ♪
  6.      ovčár  -ja m (á) 1. pastir ovc: ovčar žene ovce na planino; ovčarji in kozarji 2. ovčarski pes: pastirju pomagata dva ovčarja // srednje velik pes z razmeroma dolgim gobcem, dolgo ali srednje dolgo dlako in košatim repom: vzrejati ovčarje / nemški, škotski ovčar ♪
  7.      ovčíca  -e ž (í) 1. nav. ekspr. manjšalnica od ovca: pasti ovčice; tava okrog kakor izgubljena ovčica ∙ ekspr. pohlevnih ovčic gre veliko v en hlev več mirnih, nezahtevnih ljudi lahko živi skupaj tudi v majhnem prostoru 2. ekspr. faran, vernik v odnosu do svojega župnika, duhovnika: grajal je svoje neubogljive ovčice 3. mn. oblak v obliki majhnih, manjših kopic: ovčice kažejo na dež; rdeče večerne ovčice ♪
  8.      ôvčka  -e ž (ó) 1. nav. ekspr. manjšalnica od ovca: pasti ovčke in koze; pohleven kot ovčka / jesti pečeno ovčko 2. mn. oblak v obliki majhnih, manjših kopic; ovčice: po modrem nebu plavajo ovčke ♪
  9.      ovekovéčenje  -a s (ẹ̑) glagolnik od ovekovečiti: ovekovečenje dogodka / dočakal je svoje ovekovečenje na plakatu ♪
  10.      ovekovéčiti  -im dov. (ẹ́ ẹ̑) ekspr. z umetniško upodobitvijo narediti, da postane, ostane kaj v prihodnosti znano, poznano: ovekovečiti dogodek; ovekovečiti ženino lepoto; v pesmih je ovekovečil svoj čas; s tem romanom se je ovekovečil // narediti kaj znano, poznano sploh: svoj nastop so ovekovečili s plakati ∙ ekspr. prizor je ovekovečil s kamero ga posnel; ekspr. moral se je ovekovečiti na bukvi vrezati v bukev svoje ime ♪
  11.      ovésiti  -im dov. (ẹ́ ẹ̑) 1. z obešanjem česa pokriti, prekriti, navadno v veliki, preveliki meri: prazne stene je ovesil s slikami / sneg je pokril zemljo in ovesil smreke z ivjem 2. redko naložiti, naprtiti: ovesili so mu to neprijetno pravdo ● knjiž. ovesili so ji tatvino pripisali, prisodili ovéšen -a -o: bila je ovešena z nakitom; drevesa, razkošno ovešena z mladim zelenjem; ekspr. nebo je ovešeno z oblaki ♪
  12.      ovíti  ovíjem dov. (í) 1. z navijanjem okrog česa zavarovati ali združiti: oviti cevi; oviti mlado drevje; oviti šopek s trakom / ovila si je šal okrog vratu 2. nav. ekspr. biti, nahajati se okrog česa: mesto je ovila gosta megla / slak je ovil trto; fižol se je ovil okoli prekle // dati, položiti okrog česa: ovila mu je roko okrog pasu, vratu 3. dati, narediti čemu ovitek: oviti knjigo, revijo 4. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: ovil jo je velik strah; srce se ji je ovilo v žalost 5. z vitjem odstraniti tekočino: oviti perilo ● zastar. pot ovije okoli hriba zavije, je speljana; ekspr. oviti glavo z vencem dati venec na glavo; redko oviti lase v kito splesti, povezati ovíti se star. obleči se, zaviti se: ovil se je v suknjič ● trdneje se ga je ovila oklenila, se stisnila k njemu; ekspr. bič se je ovil okrog jetnikovih ramen zadel ga je udarec z bičem ovít -a -o: vas je bila ovita v meglo; ovito drevje ∙ ekspr. izvor te družine je ovit v meglo še ni raziskan, jasen; knjiž. ta junak je ovit v mnogo anekdot o njem se pripoveduje, širi mnogo anekdot ♦ obrt. ovita petlja petlja (pri kvačkanju, pletenju), pri kateri se nit le ovije okrog kvačke, igle; ovito krilo krilo, pri katerem se sprednja ali zadnja dela križata in je zapeto samo v pasu ♪
  13.      ozlatíti  -ím dov., ozlátil; ozlačèn in ozlatèn (ȋ í) redko pozlatiti: sonce je ozlatilo robove oblakov / s svojim smehom in humorjem zna vse ozlatiti ♪
  14.      oznaníti  in oznániti -im dov. (ȋ á ā) knjiž. 1. sporočiti javnosti, razglasiti: oznaniti zaroko; oznaniti po časopisih, radiu / nekdaj birič je na trgu oznanil nove predpise oklical ♦ rel. obvestiti vernike ob koncu maše o čem // povedati, sporočiti sploh: takoj mu je oznanil novico; najprej je oznanil svoj uspeh materi 2. naznaniti, napovedati: pasje lajanje je oznanilo njegov prihod / oblaki so oznanili nevihto ● star. cerkvena ura je oznanila devet odbila oznánjen -a -o: oznanjeni ukazi; kar je bilo oznanjeno, se je zgodilo ♪
  15.      oznanjeváti  -újem nedov. (á ȗ) knjiž. 1. razširjati, učiti: oznanjevati resnico, zmoto; oznanjevati vero // pripovedovati, sporočati: rad oznanjuje novice / napis na kamnu oznanjuje, da tam počiva zaslužen mož 2. izražati, kazati: njegov obraz oznanjuje užaljenost 3. naznanjati, napovedovati: stari ljudje so oznanjevali lakoto / hladni večeri oznanjujejo jesen ● preg. kdor sam sebe povišuje, prazno glavo oznanjuje hvaljenje samega sebe in pretirano dobro mnenje o sebi izražata, kažeta omejenost oznanjujóč -a -e: mir oznanjujoče besede ♪
  16.      ožíg  -a m (ȋ) 1. knjiž. majhen, droben del goreče snovi, navadno lesa; ogorek: veter je raznašal ožige; iz ožigov se je kadilo 2. glagolnik od ožgati: na koži se vidijo posledice ožiga / zavarovati rastline pred sončnim ožigom / na tleh pred pečjo je precej ožigov ožganin 3. agr. bolezen, pri kateri se oboleli deli rastline posušijo ali odmrejo: liste je napadel ožig; škropiti proti ožigu / rdeči ožig glivična bolezen vinske trte, ki se kaže v rdečih pegah na listih 4. vet. mesto na določenem delu telesa s stalno drugače obarvano dlako: doberman ima črno ali rjavo dlako z rdečkastimi ali svetlo rjavimi ožigi ♪
  17.      ožúljek  -jka m (ȗ) redko ožuljeno mesto (na koži): od nahrbtnika se mu je na rami naredil rdeč ožuljek; na lakteh ima umazano sive ožuljke ♪
  18.      padavína  -e ž (í) nav. mn. voda v tekočem ali trdnem stanju, ki pada iz oblakov: meriti količino padavin; letna množina padavin / napovedujejo padavine dež, sneg; kratkotrajne padavine deževanje, sneženje; ohladitve s snežnimi padavinami sneženjem / radioaktivne padavine z radioaktivnimi snovmi ♦ meteor. krajevne padavine deževanje, sneženje le v posameznih krajih; jakost padavin količina padavin v časovni enoti ♪
  19.      padavínski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na padavine: padavinsko povprečje / obsežno padavinsko področje / padavinski oblak / padavinska voda ♪
  20.      páglavec  -vca m (á) 1. slabš. kdor (rad) povzroča neprijetnosti, nevšečnosti, navadno fant, deček: paglavci so ga dražili in zasmehovali; obnaša se kot paglavec // ekspr. fant, deček: kruh je razdelil med svoje tri paglavce; naš poredni paglavec 2. zool. žaba, močerad na razvojni stopnji med jajčecem in razvito žabo, močeradom: loviti paglavce v mlaki ♪
  21.      pálčnik  -a [u̯č] m (ȃ) 1. nav. mn. rokavica z enim prstom: na rokah je imel palčnike; natakniti, sneti palčnike; usnjeni, volneni palčniki 2. tanka gumijasta prevleka za palec: čez obvezo na palcu so mu dali palčnik 3. nar. zgornji, krajši rogelj senenih vil: palčnik se je zlomil ◊ bot. palčnik dlakava rastlina s temno modrimi zvončastimi cveti v socvetju; koprivasta zvončnica; les. palčnik skobljič za izdelovanje zaokroženih robov ali okroglih palic; voj. palčnik nekdaj železna rokavica z enim prstom kot del oklepa ♪
  22.      pánama  -a m, tudi neskl. (ȃ) 1. tkanina, navadno za vezene bluze, moške srajce: bluza iz belega panama / bombažni, volneni panama 2. slamnik iz zelo tankih rastlinskih vlaken: v predsobi je odložil panama in palico; neskl. pril.: panama slamnik; panama tkanina ♦ tekst. vezava panama vezava, pri kateri se vežeta vsaj po dve podolžni in dve prečni niti ♪
  23.      Papínov  in Pápinov -a -o prid. (ȋ; ȃ) fiz., v zvezi Papinov lonec posoda, v kateri je zaradi zvišanega tlaka mogoče segreti vodo nad 100° C: odpiranje Papinovega lonca ♪
  24.      papír  -ja m (ȋ) 1. tanek, sploščen izdelek, zlasti iz rastlinskih vlaken, za pisanje, tiskanje, zavijanje: mečkati, rezati, trgati papir; pisati, risati na papir; zaviti v papir; otrok čečka po papirju; barvan, bel papir; porumenel papir; zbirati star papir; različna debelina papirja; lesk papirja; pola papirja; hrapava površina papirja; bled kot papir / industrija papirja; različne stopnje predelave papirja / cigaretni papir zelo tanek papir, navadno iz vlaken konoplje, ki rad tli; filtrirni papir; fotografski papir prevlečen s snovjo, občutljivo za svetlobo; indigo papir za kopiranje, prevlečen z modro barvo; karbon papir za kopiranje, prevlečen s črno snovjo; kopirni papir tanek, ne zglajen papir za kopiranje; pisarniški papir za pisanje v obliki listov; pisemski papir kakovosten bel ali svetlo barvast papir; risalni papir bel, dobro klejen papir za risanje, slikanje; toaletni papir vpojen, mehek, steriliziran papir; papir za pivnike // list iz takega izdelka: vzel je papir in svinčnik ter začel pisati; črno obrobljen papir / format papirja / papirji na mizi so pospravljeni 2. mn., pog. zapis, zapisek, navadno pomembnejši: urejevati papirje; orumeneli, stari papirji; pomembni papirji so izginili; zavitek papirjev; odnesel je aktovko s papirji / državni papirji; tehnični papirji 3. nav. mn., pog. listina z uradno veljavnostjo; dokument: papirje ima v redu; vse svoje papirje je izgubil; pokazati je moral papirje 4. ekspr., v povedni rabi kar je brez vrednosti, neuresničljivo: take besede so papir; vse, kar si rekel, je papir / denar je postal papir ● ekspr. papir vse prenese napiše, natisne se lahko tudi kaj, kar ni resnično, kar je pretirano; ekspr. brez papirja ni pravice brez veljavnih, potrjenih dokumentov; ekspr. vreči kaj na papir hitro, mimogrede zapisati; ekspr. odbor obstaja samo na papirju njegova dejavnost se ne čuti; ekspr. sklepi so ostali le na papirju niso bili uresničeni ◊ elektr. kondenzatorski papir tanek izolirni papir, ki ločuje oblogi kondenzatorja; fot. kromov papir fotografski papir, ki ima v svetlobno občutljivi plasti srebrov bromid; kem. lakmusov papir z lakmusovo tinkturo prepojen papir; muz. notni papir; papir. biblijski papir; brezlesni papir boljši papir iz celuloznih vlaken in brez lesovine; časopisni papir iz bele lesovine za tiskanje časopisov; havana papir zelo tanek papir, ki težje prepušča maščobo; japonski (svileni) papir tanek papir, izdelan iz dolgih vlaken eksotičnih rastlin; kartografski papir trden, zelo glajen brezlesni papir; konceptni papir slabši pisarniški papir iz nebeljene celuloze in lesovine; krep papir navadno mehek papir s prečno nagubano površino; lesovinski papir slabši papir z lesovino; milimetrski papir; plakatni papir trden, na eni strani gladek papir, navadno za reklamne tiskovine; staniol papir; svileni papir bel ali barvast zelo tanek papir, navadno za okraske; šport. papir kategorija težkoatletov telesne teže med 48 in 49 kg; teh. kalibrirati papir; logaritemski papir z logaritemsko mrežo; pavs papir močen, zelo prosojen papir za risanje načrtov; smirkov papir zelo trden papir, na eni strani posut z zrnci smirka za brušenje kovinskih delov; stekleni papir zelo trden papir, na eni strani posut z drobci stekla za brušenje, glajenje lesa; tisk. makulaturni papir odpadni papir iz tiskarne ♪
  25.      papíren  -rna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na papir: gladka papirna površina / papirna izolacija / papirni stroj; papirna industrija; papirna masa masa, zlasti iz rastlinskih vlaken, ki se predeluje v papir ∙ slabš. papirni mazač pisatelj, pesnik // papirnat: papirni izdelki; velike papirne rože / to je papirna učenost neživljenjska, nestvarna ◊ kem. papirna kromatografija; šport. papirna kategorija kategorija težkoatletov telesne teže med 48 in 49 kg ♪

   1.076 1.101 1.126 1.151 1.176 1.201 1.226 1.251 1.276 1.301  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA