Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

la (9.026-9.050)



  1.      čúdežen  -žna -o prid. () 1. nanašajoč se na čudež: čudežno ozdravljenje / ekspr. kakšna čudežna rešitev iz brezupnega položaja / čudežni svet pravljic // ki ima nenavadne, izredne lastnosti: čudežna palica, ptica / ekspr. čudežni otrok otrok, ki že zelo zgodaj pokaže nadpovprečno nadarjenost 2. pesn. nenavadno, izredno lep: doživljati čudežno ljubezen; njen obraz se je svetil kakor ožarjen od čudežne notranje luči; čudežna lepota, milina čúdežno prisl.: oči ji čudežno sijejo
  2.      čúdežnost  -i ž () lastnost čudežnega: zavrgel je čudežnost pojava in ga skušal razložiti; racionalizem nima smisla za čudežnost in fantastiko / v žarečih očeh je nosila čudežnost tega dneva
  3.      čudíti se  in čúditi se -im se nedov. ( ú ) čutiti in izražati presenečenje, začudenje: popotnik je poslušal in se čudil; čudili so se njegovemu nerodnemu vedenju; ekspr. čudim se nad tvojim vprašanjem; ekspr. čudim se, kako moreš to prenašati; čudila se je, ko je slišala, da sta se sprla; na ves glas se je čudil; star. čudom se je čudil njegovi prošnji // čutiti in izražati občudovanje: čudil se je njeni lepoti čudíti in čúditi preh., neustalj. spravljati v začudenje, presenečenje: njihovo početje ga čudi; čudi me, da tega še nihče ni opazil čudé se star.: čude se je poslušal njegove besede čudèč se -éča -e: čudeč se je gledal za njim
  4.      čúdnost  -i ž (ū) lastnost čudnega: premišljeval je čudnost svoje odločitve
  5.      čúdo  -a stil. -ésa s (ū, ẹ̑) 1. nenavaden, izreden dogodek ali naključje: tedaj se je zgodilo čudo, da so se oblaki razmaknili; želim si to čudo, da bi začel delati; o njem pripovedujejo razna čuda / ekspr. pravo čudo bo, če bo kaj ujel / ekspr., v povedno-prislovni rabi: saj je res čudo, da je vzdržal; ni čudo, ni čuda, da ga nihče ne mara; elipt. čudo, da ni padla // star. čudež: delati čuda 2. kar zaradi izredne dovršenosti, popolnosti vzbuja občudovanje: razkazoval mu je čuda starega gradu; ta človek je pravo čudo, vse si zapomni; Niagarski slapovi so eno od sedmih čudes sveta / ekspr. novi most je čudo sodobne tehnike izreden dosežek // nenavadno, fantastično bitje ali stvar: iz vode se je pokazalo čudo: pol človek, pol riba; železnica je bila nekdaj veliko čudo; gledali so ga kot deveto čudo zelo presenečeno 3. knjiž., s predlogom začudenje, presenečenje: od čuda je izbuljil oči; na največje čudo otrok se je zvezda utrnila; v veliko čudo vseh je zmagal; v strahu in čudu so se spogledali 4. v medmetni rabi izraža presenečenje, iznenadenje: žival se mu približa in - čudo - spregovori kot človek; čudo božje, kaj si še živ; čudo prečudno, zadeti petelin se ni premaknil
  6.      čudodélen  -lna -o prid. (ẹ̑) 1. rel. ki dela čudeže: čudodelna podoba 2. čaroven: čudodelna palica / čudodelna moč umetnikove besede
  7.      čudodélnik  -a m (ẹ̑) rel. kdor dela čudeže: velik čudodelnik in svetnik; pren. pisatelj, zdravnik čudodelnik
  8.      čudodélnost  -i ž (ẹ̑) rel. lastnost čudodelnega: čudodelnost podobe
  9.      čúdoma  prisl. () knjiž. z začudenjem, začudeno: čudoma je strmel vanj / vsemu se je čudoma čudila
  10.      čudovít  -a -o prid., čudovítejši () 1. ki zaradi izredne lepote vzbuja občudovanje: dan je bil čudovit; pogled na naše mesto je čudovit; zvezde so žarele s čudovitim ognjem; deklica ima čudovite lase; čudovita svetloba; dekle je čudovito; to je naravnost čudovito // ekspr. nenavadno, izredno dober: bil je čudovit človek / razveselil se je čudovite ocene poezij / prijatelja sta čudovite volje 2. nav. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji: čudovit red; delo je opravljeno s čudovito natančnostjo / tak čudovit mir je tu; čudovita hitrost / iron. čudovita jezikovna mešanica čudovíto prisl.: ledeniki so se čudovito blesketali v soncu; ima čudovito dober spomin
  11.      čudovítost  -i ž () lastnost čudovitega: lepota in čudovitost sveta / pritegnila jo je čudovitost njegovih dogodivščin / omara, polna orientalskih čudovitosti čudovitih predmetov
  12.      čúfati  -am tudi čufáti -ám nedov. (; á ) kljuvati: Ona .. zveže solato z vrvico in priveže vrvico k vratcem štedilnika, zato da jo kokoš lahko čufa (B. Pahor)
  13.      čúga  -e ž (ū) bot., navadno v zvezi kanadska čuga parkovno iglasto drevo s kratkimi, ploščatimi iglicami in majhnimi storži, Tsuga canadensis
  14.      čúha  -e ž () nar. dolenjsko, ekspr. krava, navadno velika in debela: nikar ne draži čuhe / pri klicanju čuha, na, na
  15.      čúhati  -am nedov. (ū) nar. oglašati se z zamolklim, nizkim glasom: Šopiril je [ruševec] krivce v repu, je čuhal in grulil (J. Jalen)
  16.      čúk  -a m (ū) 1. majhna nočna ptica, podobna sovi: čuk čuka, se oglaša, skovika; gleda kakor čuk jezno, neprijazno 2. ekspr. čuden, nekoliko omejen človek: pa si res čuk; ti čuk stari / glej ga čuka, že spet meče kamenje 3. star. zlatnik, goldinar: posodi mi petnajst čukov
  17.      čúkati  -am nedov.) 1. oglašati se z votlim, kratkim glasom: sove skovikajo in čuki čukajo 2. pog., slabš. pripovedovati, navadno kaj neprijetnega: pojdi čukat starim babam, jaz te ne bom poslušal
  18.      čúkec  -kca m () 1. manjšalnica od čuk: čukec je zletel iz dupla 2. ljubk. otrok: daj že čukca spat / kot nagovor ti moj mali čukec
  19.      čúlja  -e ž (ū) nar. zahodno panj, čok: deklica je sedela na čulji ob ognjišču
  20.      čuméti  -ím nedov. (ẹ́ í) čemeti: naslonil se je na palico in čumel; ptica čumi v kletki / dolgo je čumela predse / stari ljudje navadno ne spijo, samo čumijo
  21.      čúmnata  -e ž (ū) 1. nar. manjši stanovanjski prostor, zlasti v gorenjski kmečki hiši: spala je v temačni čumnati 2. ekspr. manjša, preprosta soba: atelje je imel v podstrešni čumnati
  22.      čúnka  -e ž () nar. štajersko, ekspr. svinja: naša čunka je povrgla
  23.      čúpa  -e ž () nar. primorsko, nekdaj preprost ribiški čoln iz enega debla: v spomin na deda jim je ostala njegova čupa
  24.      čúrimúri  medm. (-) posnema glas murna, črička: murni pojejo čurimuri
  25.      čústven  -a -o prid. () 1. nanašajoč se na čustvo: slabi čustveni odnosi v družini; čustvena navezanost na starše; čustvene motnje pri otroku; čustvena napetost, otopelost, prizadetost, zanesenost / upodabljanje človekovega čustvenega življenja 2. ki ga hitro obvladajo čustva: zelo ga je pretreslo, čeprav ni bil čustven človek; vesela, zelo čustvena ženska 3. ki vsebuje, izraža čustva: pel je neko staro čustveno pesem; čustvena recitacija ♦ lit. čustvena lirika čústveno prisl.: govoril je razvneto in čustveno; čustveno neuravnovešen, razgiban človek; čustveno obarvan opis

   8.901 8.926 8.951 8.976 9.001 9.026 9.051 9.076 9.101 9.126  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA