Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
la (8.751-8.775) 
- číčanje -a s (ȋ) glagolnik od čičati ♪
- číčati -am nedov. in dov. (ȋ) otr. sedeti: mama, čičala bi rada; čiča na tleh in se igra s kamenčki číčati se dov. sesti: čičaj se ♪
- číčkast -a -o prid. (ȋ) slabš. preveč in neokusno okrašen: čičkasta obleka číčkasto prisl.: oblači se zelo čičkasto ♪
- číčkati -am nedov. in dov. (ȋ) otr. sedeti: lepo čičkaj pa pridna bodi / ekspr. imenitno boste čičkali v tem naslanjaču číčkati se dov. sesti: čičkaj se ♪
- číčkati se -am se nedov. (ȋ) slabš. lepšati se, lepotičiti se: čička se in ogleduje pred ogledalom; kar naprej bi se čičkala / redko čičkati si obraz ♪
- číčniti -em dov. (í ȋ) otr. sesti: punčka čične na tla in se smeje ♪
- čífut -a m (ȋ) slabš. 1. pripadnik židovskega naroda; Žid: kaj ne veš, on je čifut 2. stiskač, oderuh, goljuf: ta čifut bi me rad ogoljufal / kot psovka presneti čifut ♪
- čifutaríja -e ž (ȋ) slabš. Židi, Židje: samo čifutarija se ukvarja s takimi posli ♪
- čífutski -a -o prid. (ȋ) slabš. židovski: umazana čifutska krčma; čifutska sinagoga / značilen čifutski obraz ♪
- čígar zaim. neskl. (ȋ) izraža lastnino posamezne moške osebe, na katero se nanaša: kmet, čigar hiša je zgorela; sosed, na čigar pomoč se zanaša // neustalj. izraža pripadnost stvarnemu ali pojmovnemu imenu moškega ali srednjega spola; katerega: kostanj, čigar senca ga je prikrivala; stvarstvo, čigar središče je luč ♪
- čigáv -a -o zaim. (á) vprašuje po pripadnosti ali izvoru: čigava roka je to? čigave so te besede? na čigavi njivi ni plevela? / vedel je, čigav glas je bil; ne vem, ali je to tvoje ali čigavo / čigav si, mali? iz katere družine; kako se pišeš? ♪
- čìh medm. (ȉ) posnema glas pri kihanju: pogleda v sonce in čih! ♪
- číkanje -a s (ȋ) glagolnik od čikati: njuhanje in čikanje; klobasa tobaka za čikanje ♪
- číkniti -em dov. (í ȋ) ekspr. 1. s silo izpljuniti slino, navadno skozi zobe: voznik čikne in požene; čikniti predse; preh. čikniti rjavo slino 2. pog. pasti, telebniti: pazi, da ne čikneš, drsi 3. žarg., šol. ne izdelati v šoli, pri izpitu; pasti: čiknil je v matematiki ♪
- číl -a -o prid. (ȋ í) raba peša krepek, čvrst, svež: starec je še vzravnan in čil; čuti se čilega; ostal je do konca telesno in duševno čil / čil konj / čil glas / ekspr. ste vsi čili in zdravi? ♪
- čílost -i ž (í) raba peša krepkost, spočitost, svežost: v sebi čuti novo moč in čilost; mladostna čilost / hvali čilost svojega konja ♪
- čím in čim vez. (ȋ) v primerjalnih odvisnih stavkih, s primernikom za izražanje sorazmernosti z dejanjem nadrednega stavka: čim nižje sva prihajala, tem bolj je bilo vroče; čim bolj ga opazuje, tem manj mu je všeč; čim prej, tem bolje ♪
- čimvèč in čím vèč in čim vèč prisl. (ȅ; ȋ-ȅ) kar se da veliko, kar največ: posvetiti čimveč skrbi kakovosti izdelkov; železnica naj prepelje čimveč blaga ♪
- čímža -e ž (ȋ) 1. kem. raztopina kovinskih soli, ki kemično veže barvila na vlakna: pred barvanjem namočiti blago v čimži 2. usnj. raztopina encimov, v kateri se mehčajo kože pred strojenjem ♪
- čímžanje -a s (ȋ) glagolnik od čimžati: čimžanje kož ♪
- čímžati -am nedov. (ȋ) teh. močiti, namakati v čimži: pred barvanjem je treba vlakna čimžati / čimžati kože pred strojenjem ♪
- čín 1 -a m (ȋ) stopnja na hierarhični lestvici v vojski in podobnih organizacijah: dobiti, imeti čin; odvzeti komu čin; vojaški čini / gostiteljica je razvrstila goste po činih ♦ voj. generalski, oficirski, vojaški čin ♪
- čìn medm. (ȉ) posnema glas činel: čin čin, je začela godba // nar. zahodno, pri trkanju s kozarci na zdravje!: čin čin ♪
- činčílec -lca m (ȋ) kunec z mehko, svetlo sivo dlako; činčila: razstava činčilcev ♪
- činčílji -a -e (ȋ) pridevnik od činčila: činčilji kožuh ♪
8.626 8.651 8.676 8.701 8.726 8.751 8.776 8.801 8.826 8.851 
