Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

la (8.151-8.175)


  1.      cepìč  cepíča m (ȉ í) 1. enoletni poganjek, s katerim se cepi: cepič se je prijel; prirezati cepič; jablanovi cepiči; cepiči najrodovitnejših trsov 2. redko preprosto orodje za ročno mlačev; cepec: pokanje cepičev ♪
  2.      cepíka  -e ž (í) enoletni poganjek, s katerim se cepi; cepič: cepika se je prijela; pren. bil je cepljen z najžlahtnejšimi cepikami slovenske kulture // cepljenka, cepljenec: v sadovnjaku opaziš dolge vrste mladih cepik / češnja cepika ♪
  3.      cepítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od cepiti: a) gospodarska cepitev Evrope; svetovnonazorska cepitev; cepitev sveta na bloke; cepitev družbe v razrede b) cepitev žlahtne trte na ameriško / cepitev bakterij na nova gojišča c) po cepitvi se pojavi na koži boleča oteklina ◊ biol. razmnoževanje najpreprostejših enoceličnih organizmov z razpolovitvijo; fiz. jedrska reakcija, pri kateri se cepijo jedra z veliko atomsko maso in sprošča energija ♪
  4.      cepíti  in cépiti -im nedov. (ȋ ẹ́) 1. po dolgem razsekovati, klati: cepiti drva / lasje, nohti se cepijo / cesta se cepi na dvoje 2. ločevati v dele, skupine: spori so začeli cepiti stranko; naše moči se cepijo ♦ fiz. nevtroni cepijo izotop urana 3. nedov. in dov. vstavljati cepič, požlahtnjevati s cepljenjem: cepiti divjake, vrtnico; cepiti merlot na ameriško trto / cepiti v precep, za lub; pren. cepiti evropsko umetnost na domačo tradicijo 4. nedov. in dov. vnašati v telo cepivo: cepiti otroka; cepiti prašiče proti rdečici; zaščitno cepiti / pog. koze cepiti proti kozam ● ekspr. cepiti dlako razčlenjevati problem do nepomembnih malenkosti cépljen -a -o: cepljena rastlina, trta; cepljeno usnje; biti cepljen proti davici ♪
  5.      cépkost  -i ž (ẹ́) lastnost cepkega: cepkost lesa ♪
  6.      cépljenje  -a s (ẹ́) glagolnik od cepiti: a) cepljenje drv b) lahkomiselno cepljenje sil c) cepljenje drevja; cepljenje v precep, za lub, z očesom č) zaščitno cepljenje; cepljenje živali; cepljenje proti kozam, tuberkulozi; potrdilo o cepljenju ♪
  7.      cepljív  -a -o prid. (ȋ í) 1. ki se da cepiti, klati: cepljiv les / cepljive niti 2. fiz. v katerem se lahko doseže cepitev: cepljiv plutonij, uran ♪
  8.      cepljívka  -e ž (ȋ) nav. mn., biol., navadno v zvezi z gliva enocelični rastlinski organizem brez klorofila, ki se množi s cepitvijo; bakterija ♪
  9.      cépniti  -em in cêpniti -em dov. (ẹ́ ẹ̑; é ȇ) 1. slišno, plosko pasti: hruška je cepnila v travo / pog., ekspr. cepnil je po tleh padel 2. žarg., šol. ne izdelati v šoli, pri izpitu; pasti: cepnil je iz matematike; že spet je cepnila pri maturi 3. ekspr. umreti, poginiti: Bodi naš, ali cepni pred pragom! (I. Cankar) ♪
  10.      ceponóžec  -žca m (ọ̑) nav. mn., zool. v morju in sladkih vodah živeči drobni planktonski rakci, Copepoda ♪
  11.      ceptáti  -ám nedov. (á ȃ) redko slišno udarjati z nogami ob tla; cepetati: trmasto je ceptala in jokala ♪
  12.      cèr  cêra m (ȅ é) bot. hrast z zelo hrapavo skorjo in bodičasto želodovo skledico, Quercus cerris: spomladi hrast in cer zadnja vzbrstita ♪
  13.      ceráda  -e ž (ȃ) velik kos blaga iz nepremočljivega platna, posebej pripravljen za pokrivanje; ponjava, plahta: pokriti s cerado; cerada za tovorni avtomobil ♪
  14.      cêrber  -a tudi -ja tudi cêrberus -a m (ȇ) slabš. nevljuden, strog vratar: neprijazni cerber mi je hotel preprečiti vstop // strog paznik, čuvaj: jetniški cerberi; mati je pazila nanjo kot cerber ♪
  15.      cereálije  -lij ž mn. (á ȃ) 1. knjiž. žita, žitarice: v cerealijah je le malo vitamina A 2. pri starih Rimljanih slavje v čast boginje Cerere ♪
  16.      cerebrálen  -lna -o prid. (ȃ) 1. anat. možganski: cerebralni živci 2. knjiž. umski, razumski: cerebralne in emocionalne asociacije ◊ lingv. cerebralni soglasnik soglasnik, ki se izgovarja z jezikom na trdem nebu ♪
  17.      ceremoniál  -a m (ȃ) 1. predpisi za potek slavnosti, obredov ali za vedenje pri njih: diplomatski, dvorni ceremonial; ravnati se po določilih ceremoniala / ceremoniar je vstopil in opravil predpisani ceremonial // predpisi za način življenja na dvoru: nadležno mu je bilo živeti po ceremonialu 2. ekspr. velika slovesnost: kongres se je začel z velikim ceremonialom ♪
  18.      ceremoniálen  -lna -o prid. (ȃ) slavnosten, obreden: ceremonialna pobožnost / ceremonialen nagovor; ceremonialne kretnje // knjiž. pretirano, nenaravno vljuden: njegovo ceremonialno vedenje odbija ceremoniálno prisl.: ceremonialno se priklanjati ♪
  19.      ceremoniálnost  -i ž (ȃ) slavnostnost, obrednost: ceremonialnost sprejema / polagoma se je znebil prisiljenosti in ceremonialnosti ♪
  20.      ceremoniár  -ja m (á) kdor vodi slavnosti, obrede: cerkveni, dvorni ceremoniar / ceremoniar je napovedal novega obiskovalca ♪
  21.      ceremónija  -e ž (ọ́) ekspr. slavnost, obred po ustaljenih predpisih: opraviti pogrebne ceremonije; dvorne ceremonije; ceremonija kronanja // nav. mn., pog. pretirano ravnanje po družabnih pravilih: samo nobenih ceremonij; kaj pa je treba teh ceremonij; predstavil se je brez ceremonij ● ekspr. ne uganjaj ceremonij ne zapletaj stvari; ne razburjaj se po nepotrebnem ♪
  22.      ceremóniti  -im nedov. (ọ́ ọ̑) pog. pretirano se ravnati po družabnih pravilih: kdor je lačen, vzame in je in nič ne ceremoni // dajati si veliko dela, skrbi s čim: gostom prijazno postrezite, a nikar preveč ne ceremonite ♪
  23.      cêrje  in cérje -a s (ē; ẹ̄) cerov gozd: šoja je preletela iz cerja med borovce ♪
  24.      cérkev  -kve ž, mn. stil. cerkvé (ẹ́) 1. stavba, namenjena za krščansko bogoslužje: ljudje gredo iz cerkve; stati pred cerkvijo; božjepotna, farna, stolna cerkev; baročna, gotska cerkev; cerkev sv. Petra; hlad cerkve; vidi se stolp domače cerkve; tiho kakor v cerkvi / ekspr. cela cerkev je pela vsi ljudje v cerkvi ∙ pog. hoditi v cerkev k verskim obredom; javno izpovedovati svojo vero; počutim se kot pes v cerkvi odveč, nezaželen 2. skupnost pripadnikov posameznih krščanskih veroizpovedi: cerkev to priporoča; izstopiti iz cerkve; anglikanska, katoliška, pravoslavna cerkev; avtoriteta cerkve; ločitev cerkve od države / Cerkev katoliška, pravoslavna cerkev ◊ rel. armenska, episkopalna, grška cerkev; vzhodna cerkev pravoslavna ali katoliška cerkev vzhodnega obreda; um. dvoranska cerkev cerkev z več ladjami, ki so vse enako visoke in ločene s stebri ♪
  25.      cerkvén  -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na cerkev: cerkveni stolp, zvon; cerkvena vrata / cerkveni ključar; cerkveni pevci / cerkveni dostojanstveniki; cerkvena hierarhija; cerkvene zapovedi; cerkveno pravo, sodišče / cerkveni pogreb; cerkvena pesem, umetnost; reven kot cerkvena miš zelo ◊ lingv. cerkvena slovanščina obredni slovanski jezik od 12. stoletja dalje; rel. cerkveni očetje krščanski pisatelji iz prvih sedmih stoletij; cerkveni zbor zborovanje škofov in teologov, na katerem rešujejo vprašanja doktrinarnih in disciplinskih zadev cerkve; cerkvena politika politika cerkve; načela, po katerih ureja država odnose do cerkve; cerkveno leto leto, ki se začne z adventom cerkvéno prisl.: cerkveno se poročiti ♪

   8.026 8.051 8.076 8.101 8.126 8.151 8.176 8.201 8.226 8.251  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA