Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

la (48.579-48.603)


  1.      zaplótništvo  -a s (ọ̑) ekspr. skrivno delovanje, zlasti s slabim namenom: očitati komu zaplotništvo; politično zaplotništvo / v njegovem ravnanju ni bilo čutiti zaplotništva zahrbtnosti ♪
  2.      zaplúnkati 1 -am dov. (ȗ) nav. ekspr. večkrat dati kratek, zamolkel glas ob premikanju tekočine: voda v čebru je zaplunkala / pri vsakem koraku so razmajane stopnice zaplunkale ♪
  3.      zaplúti  -plôvem in -plújem dov., tudi zaplovíte (ú ó, ú) 1. začeti pluti: dvignili so sidro in zapluli / jadrnica je zaplula z vetrom // ploveč se usmeriti, iti kam: ladja je zaplula k obali, skozi preliv, v pristanišče / ekspr. ptica je zaplula po zraku zletela / ekspr. temni oblaki so zapluli čez nebo so se pojavili na njem 2. ekspr. lahkotno, mirno iti, oditi: neslišno je zaplula po preprogi 3. ekspr. začeti se širiti, razširjati: vonj po pečenki je zaplul v sobo / njegov glas je zaplul po prostoru 4. ekspr., v zvezi z v postati deležen visoke stopnje stanja, kot ga določa samostalnik: zapluti v nezmernost / dežela je zaplula v nasprotja / zapluti v spanec zaspati ● ekspr. življenje je zaplulo v stare vode stvari se niso nič spremenile ♪
  4.      zapnéti  -ím dov. (ẹ́ í) redko poapneti: žile zapnijo zapnèl in zapnél -éla -o: zapnela mesta na pljučih ♪
  5.      započéti  -čnèm dov., započél; nam. započét in započèt (ẹ́ ȅ) star. 1. začeti: započeti boj za svobodo; započeti pogovor / kar započne, tudi konča / započeti igro z glasbo 2. nedov. delati: započeti neumnosti započét -a -o: vztrajati pri započetem delu ♪
  6.      zapodíti  -ím dov., zapódil (ȋ í) 1. narediti, povzročiti, navadno z ostrimi besedami, grobim ravnanjem a) da kdo zapusti določen kraj, prostor: zapoditi koga iz hiše; v jezi je zapodil sina od doma; če pride, ga bomo zapodili / zapoditi psa s palico b) da kdo kam gre, pride: zapoditi otroke domov / zapoditi ovce na pašnik c) da začne kdo kaj delati: zapoditi koga delat, učit 2. z glagolskim samostalnikom povzročiti premikanje, kot ga določa samostalnik: zapoditi konja v galop / zapoditi sovražnika v beg 3. pog. vreči, zagnati: zapoditi kamen v koga / zapodil je čevlje pod klop / zapoditi komu kroglo v glavo izstreliti / nož mu je zapodil naravnost v srce zasadil ● ekspr. zapoditi žalostne misli pregnati, odpoditi; ekspr. zapodili so ga iz službe odpovedali so mu službo; pog. na prazni cesti je zapodil začel hitro voziti zapodíti se ekspr. 1. začeti se hitro premikati: učenci so se zapodili iz razreda; zapoditi se proti domu; zapodil se je po stopnicah navzdol; zapoditi se za kom // skočiti, pognati se: zapoditi se čez potok; zapoditi se na konja; zapoditi se komu pod noge 2. preh., s predlogom hitro, sunkovito se premakniti h komu z namenom napasti ga: zapodil se je vanj in ga udaril; sovražnik se je zapodil nad sestradano vojsko / zapoditi se komu v lase zlasati ga ♪
  7.      zapogíbati  -am in -ljem nedov. (ȋ) 1. dajati del zlasti ob koncu česa v tak položaj, da na drugem delu tega leži ali tvori z njim kot: zapogibati rob blaga 2. delati, povzročati, da zlasti kaj prožnega dobi polkrožno, krivo obliko; upogibati: zapogibati veje ♪
  8.      zapogníti  -pógnem tudi -pôgnem dov. (ȋ ọ́, ó) 1. dati del zlasti ob koncu česa v tak položaj, da na drugem delu tega leži ali tvori z njim kot: zapogniti vogal lista, rjuhe; dvakrat zapogniti rob; zapogniti navznoter / zapogniti pločevino 2. narediti, povzročiti, da zlasti kaj prožnega dobi polkrožno, krivo obliko; upogniti: zapogniti poganjek rastline; polkrožno zapogniti zapógnjen tudi zapôgnjen -a -o: zapognjena rjuha; zapognjena veja ∙ miza z zapognjenimi nogami ukrivljenimi ♪
  9.      zapógnjenec  tudi zapôgnjenec -nca m (ọ́; ó) pecivo, ki se oblikuje z zapognjenjem enega dela čez drugega: zapognjenci z orehovim nadevom ♪
  10.      zapógnjenje  tudi zapôgnjenje -a s (ọ́; ó) glagolnik od zapogniti: zapognjenje tkanine ♪
  11.      zapókati  -am dov. (ọ́ ọ̑) 1. dati kratke, močne glasove: včasih je zapokala suha veja / ko se je vzravnal, so mu zapokali sklepi; brezoseb. stresla sta si roki, da je kar zapokalo / od časa do časa so zapokale puške streli iz pušk // povzročiti kratke, močne glasove: zapokal je s prsti // s tankim prožnim predmetom zamahniti po zraku tako, da se sliši pok: voznik je zapokal z bičem 2. začeti streljati: lovci so zapokali; brezoseb. navsezgodaj je zapokalo ♪
  12.      zapokljáti  -ám dov. (á ȃ) narahlo zapokati: deščica v parketu je zapokljala ♪
  13.      zapolníti  in zapólniti -im [u̯n] dov. (ȋ ọ́) 1. s kako snovjo narediti, da prazen prostor v čem, med čim preneha obstajati: zapolniti reže med zidaki z malto; zapolniti špranje s kitom / ilovica je zapolnila razpoke; plaz je zapolnil kotanjo napolnil / s svojo postavo je zapolnil okvir vrat; pren. zapolniti praznino, ki je nastala po odhodu tujih strokovnjakov; zapolniti vrzeli v znanju // narediti, da so prazni deli kake površine polni: zapolniti stene s slikami; zapolniti stran z ilustracijo 2. narediti, da se v kakem še razpoložljivem času kaj dogaja: zapolniti z glasbo čas med govornimi oddajami; zapolniti premor z zabavnimi prizori ◊ lingv. zapolniti zev z j odpraviti jo zapolníti se in zapólniti se postati poln: jama se je sčasoma zapolnila s prodom zapólnjen -a -o: z jalovino zapolnjeni rovi ♪
  14.      zapolnjevánje  -a [u̯n] s (ȃ) glagolnik od zapolnjevati: zapolnjevanje rež z malto; sredstvo za zapolnjevanje / zapolnjevanje notranje praznote ♪
  15.      zapolnjeváti  -újem [u̯n] nedov. (á ȗ) s kako snovjo delati, da prazen prostor v čem, med čim preneha obstajati: zapolnjevati jamice, reže; pren. pogovori so ji zapolnjevali čustveno praznino; zapolnjevati vrzeli v raziskovanju preteklosti // delati, da so prazni deli kake površine polni: zapolnjevati strani z ilustracijami ● publ. množični prizori zapolnjujejo prizorišče popolnoma napolnjujejo; publ. ustvarjalno zapolnjevati čas preživljati ♪
  16.      zapolzéti  -ím [u̯z] dov. (ẹ́ í) knjiž. spolzeti: solza mu je zapolzela po obrazu ♪
  17.      zapomínjanje  -a s (ȋ) glagolnik od zapominjati si: zapominjanje učne snovi ♪
  18.      zapomínjati si  -am si nedov. (í) delati, dosegati, da se kaj aktivno ohranja v zavesti: sproti si je zapominjal, kar je slišal ♪
  19.      zapomljív  -a -o prid. (ȋ í) ki se da zapomniti: lahko zapomljiva pravila ♪
  20.      zapomnítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od zapomniti si: zapomnitev števila; odvisnost znanja od zapomnitve ♪
  21.      zapómniti si  -im si dov. (ọ̑) 1. narediti, doseči, da se kaj aktivno ohrani v zavesti: zapomniti si imena predstavljenih gostov; dobro, natančno, slabo si kaj zapomniti / takega sem si zapomnil / star. zapomnite te prizore 2. naučiti se, navaditi se: zapomnite si te gibe 3. v medmetni rabi izraža grožnjo, svarilo: zapomni si, če bo nesreča, boš ti kriv; zapomni si, da tu jaz ukazujem // opozarja na trditev: zapomni si: posestva ne prodam; tukaj ni prehoda, zapomnite si; dobro si zapomnite, mene ne bo ● žarg., elektr. računalnik si informacijo zapomni jo shrani zapómnjen -a -o: pravilno zapomnjene besede; zapomnjena melodija ♪
  22.      zapómnjenje  -a s (ọ̑) glagolnik od zapomniti si: zapomnjenje imena, ljudi ♪
  23.      zapónka  -e ž (ọ̑) priprava za zapenjanje, navadno oblačil: odpeti zaponko; zapeti si bluzo z zaponko; bronasta, zlata zaponka; čevlji na zaponko; pas z zaponko / lasna, naprsna, varnostna zaponka ♪
  24.      zapopádati  -am nedov. (ā ȃ) star. razumevati, dojemati: učenci slabo zapopadajo učiteljevo razlago ♪
  25.      zapòr  -ôra m (ȍ ó) 1. prisilno bivanje v kakem zaprtem prostoru navadno za kazen: kaznovati razgrajače z zaporom; zapor v samici mu je zrahljal zdravje // jur. kazen, pri kateri mora obsojenec prebivati v kazenskem poboljševalnem zavodu: za ta prestopek je zagrožen zapor; obsoditi koga na več let zapora / preiskovalni zapor do 1968 omejitev obdolženčeve svobode med preiskavo do pravnomočnosti sodbe; strogi zapor do 1977 kazen za hujša kazniva dejanja 2. prostor za osebe, ki jim je odvzeta prostost: izpustiti koga iz zapora; pobegniti iz zapora; odpeljati, odvesti v zapor; sezidati nove zapore / sodni zapori nekdaj za priprte osumljence, obtožence 3. glagolnik od zapreti: nepričakovan zapor nekdanjih sodelavcev ● ekspr. vreči, vtakniti koga v zapor zapreti ga; pog., ekspr. sedeti v zaporu biti zaprt; hišni zapor omejitev gibanja le na hišo, v kateri živi; ekspr. kaznovati otroka s hišnim zaporom s prepovedjo zapuščanja domače hiše za določen čas ♪

   48.454 48.479 48.504 48.529 48.554 48.579 48.604 48.629 48.654 48.679  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA