Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

la (48.029-48.053)


  1.      zakikiríkati  -am dov. (ȋ) oglasiti se z glasom kikiriki: petelin je glasno zakikirikal // ekspr. reči z glasom, podobnim kikirikanju: povej mi, je zakikirikala ♪
  2.      zakímati  -am dov. (ȋ) 1. z glavo narediti nekaj gibov, navadno navzdol in navzgor: konj od napora zakima / zakimati z glavo; pren., ekspr. klasje zakima v vetru // redko pokimati: namesto odgovora je samo zakimala / zakimala je: Glasba je nekaj najlepšega 2. ekspr. sede, z glavo, usmerjeno navzdol, zadremati, zaspati: komaj je dobro sedel, je že zakimal; zakimati na klopi; med govorom, vožnjo zakimati // zadremati, zaspati sploh: popoldne je zakimal na kavču ♪
  3.      zakínkati  -am dov. (ȋ) 1. z glavo narediti nekaj gibov, navadno navzdol in navzgor, zaradi slabosti, utrujenosti: če ga je pestoval pokonci, je otrok zakinkal / bil je tako slaboten, da mu je glava zakinkala // redko pokimati: zakinka in reče: Prav imaš 2. ekspr. sede, z glavo, usmerjeno navzdol, zadremati, zaspati: nekajkrat je zazehal, potem pa je kar pri mizi zakinkal; med predavanjem, vožnjo zakinkati // zadremati, zaspati sploh: po kosilu rad zakinka ♪
  4.      zakipéti  -ím dov., zakípel (ẹ́ í) 1. zaradi močnega vretja se dvigniti: juha, mleko zakipi; brezoseb. v loncu je zakipelo 2. ekspr. zaradi določene sile se strmo dvigniti, pri čemer nastane vretju podobno gibanje: ob eksploziji voda zakipi / valovi zakipijo // strmo se dvigniti, vzpeti: v daljavi zakipijo v nebo stolpnice / gozdovi zakipijo do zasneženih grebenov 3. ekspr. nahitro pojaviti se v veliki meri: na travnikih je zakipela pomlad / v njem je zakipelo divje sovraštvo // doseči zelo visoko stopnjo določenega duševnega stanja: od razburjenja je zakipel / v meni je zakipela kri / srce ji zakipi v močni ljubezni 4. ekspr. razjeziti se, razburiti se: ni zakipel, le užaljeno je molčal / tako ne gre, je zakipel ♪
  5.      zakísanost  -i ž (ȋ) lastnost, stanje zakisanega: stopnja zakisanosti ♦ agr. zakisanost tal ♪
  6.      zakísati  -am dov. (ȋ) povzročiti, da postane kaj kislo: mikrobi zakisajo mleko ♦ agr. stoječa voda zakisa tla zakísati se zaradi vrenja postati kisel: smetana se zakisa ♦ agr. zemlja se sčasoma zakisa postane kisla zakísan -a -o: zakisano mleko; zakisano zemljišče ♪
  7.      zakítati  -am dov. (ȋ) izravnati površino s kitom: vrata zgladimo s steklenim papirjem in zakitamo / zakitati reže v lesu // zadelati, pritrditi s kitom šipe, zlasti okenske, v okvire: zakitati šipe / zakitati akvarij zakítan -a -o: zakitano mesto; okno je že zakitano ♪
  8.      zaklécati  -am dov. (ẹ̄) večkrat nehote, sunkovito upogniti nogo v kolenu, zlasti med hojo: noge so mu zaklecale od strahu / pogosto ji zaklecajo kolena ♪
  9.      zaklenítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od zakleniti: zaklenitev vrat ♪
  10.      zakleníti  -klénem dov. (ȋ ẹ́) dati mehanizem ključavnice v tak položaj a) da se kaj ne da odpreti: zaklenil je in spravil ključ; zakleniti s ključem; ključavnica se sama zaklene / dvakrat zakleniti / zakleniti lisice, vrata b) da kaj ne more več delovati: zakleniti kolo, volan // s takim dejanjem narediti a) da notranjost česa ni dostopna: zakleniti omaro, sobo / cerkev čez opoldne zaklenejo zaprejo; pren., ekspr. zakleniti svoje srce b) da tisto, kar je v čem, ni dostopno: zakleniti denar v blagajno; zakleniti slaščice v shrambo; pren., ekspr. zakleniti bolečino vase c) da se komu onemogoči dostop do česa: vino mu zmeraj zaklene / pred njim je treba vse zakleniti č) da kdo mora ostati, kjer je: zakleniti otroka v sobo / zaklenil jo je ven ● z odgovorom zakleniti komu usta zapreti zakleníti se z zaklenitvijo vrat onemogočiti komu drugemu vstop v svoj prostor: ko pride domov, se zaklene; zakleniti se z otrokom v hišo, sobo zaklenívši zastar.: zaklenivši vhodna vrata, je odšel spat zaklénjen -a -o: zaklenjen avtomobil ♪
  11.      zaklénkati  -am dov. (ẹ̑) nav. ekspr. zazvoniti, navadno ob nesreči, smrti: zajokal je, ko je zaklenkal zvon / zaklenkal bo mrtvaški zvon // zazvoniti sploh: ko zaklenka zvonec, pridite k večerji ● ekspr. preden je ura zaklenkala deset, je ugasnil luč odbila; star. kmalu mu bo zaklenkal zvon bo umrl ♪
  12.      zaklèp  -épa m (ȅ ẹ́) 1. zapiralo, pri katerem se zapirajoči element zapne, zatakne za kaj: zaklep se odpre, poči; zaklep blagajne; zaklep iz železa / nož na zaklep nož s pripravo, ki preprečuje, da bi se pregibno rezilo odpiralo, zapiralo samo 2. del strelnega orožja za zapiranje, polnjenje strelne cevi: potegniti zaklep nazaj; zaklep puške, strojnice; ročica zaklepa ● zastar. spraviti koga v zaklep zapreti ga ♪
  13.      zaklépanje  -a s (ẹ̑) glagolnik od zaklepati: zamuditi se z zaklepanjem / zaklepanje vrat ♪
  14.      zaklépati  -am nedov. (ẹ̑) dajati mehanizem ključavnice v tak položaj a) da se kaj ne da odpreti: ko je zaklepal, je zlomil ključ / zakaj ne zaklepaš vrat b) da kaj ne more več delovati: zaklepati volan // s takim dejanjem delati a) da notranjost česa ni dostopna: zaklepati predale / trgovine čez opoldne zaklepajo zapirajo b) da tisto, kar je v čem, ni dostopno: zaklepati denar v omaro c) da se komu onemogoči dostop do česa: kruh ji zaklepajo / pred njim so morali vse zaklepati; pren., ekspr. zaklepati skrivnost pred ljudmi č) da kdo mora ostati, kjer je: otroka zaklepajo v sobo ● knjiž., ekspr. njegova usta zaklepa molk molči zaklépati se z zaklenitvijo vrat onemogočati komu drugemu vstop v svoj prostor: kadar je sam doma, se zaklepa ♪
  15.      zaklepetáti  -ám in -éčem dov. (á ȃ, ẹ́) 1. ekspr. spregovoriti živahno, sproščeno o nepomembnih stvareh: zaklepetala sta o šolskih letih; zaklepetati po francosko // živahno, sproščeno reči, povedati: nič ti nisem zamerila, je zaklepetala 2. dati ostre glasove z udarjanjem zgornjega dela kljuna ob spodnji del: štorklje so glasno zaklepetale // zašklepetati: udaril je po mizi, da je vse zaklepetalo / zaklepetati z zobmi / spet so zaklepetali kolovrati zadrdrali zaklepetáti se ekspr. 1. živahno, sproščeno govoreč o nepomembnih stvareh se zadržati kje predolgo: zaklepetati se pri znancu; zaklepetala se je s sošolkami / zaklepetati se do polnoči 2. zareči se, zagovoriti se: ne zaklepetaj se, to ti bo škodovalo ♪
  16.      zaklépnica  -e ž (ẹ̑) zool. 1. nav. mn. polži s podolgovato hišico, ki se zapira z apnenčasto ploščico, Clausiliidae: zaklepnice živijo v gozdovih 2. apnenčasta ploščica, s katero ti polži zapirajo svojo hišico ♪
  17.      zakléščiti  -im dov. (ẹ́ ẹ̑) ekspr. dobiti kaj v položaj, iz katerega se zaradi stiska z dveh ali več strani ne more rešiti: močna roka mu je zakleščila prst zakléščiti se 1. ekspr. s kleščami se zagrabiti, se oprijeti: rak se je zakleščil na vabo 2. nar. gorenjsko široko, na vsa usta se zasmejati: mož se je zakleščil; škodoželjno, veselo se zakleščiti ♪
  18.      zakléti  -kólnem [u̯n] dov., zakolníte tudi zakólnite; zaklél; nam. zaklét in zaklèt (ẹ́ ọ́) 1. uporabiti grobe besede, besedne zveze, navadno v afektu: ko je odhajal, je zaklel; jezno, polglasno zakleti; zakleti po tuje; ekspr. zaklel je, da se je vse treslo zelo / preh., star. zaklel je svojega sina preklel / hudič, je zaklel ♦ rel. zelo nespoštljivo, žaljivo izraziti se o Bogu, svetih osebah ali stvareh 2. po ljudskem verovanju izreči besedo, besede, ki povzročijo a) da kdo ali kaj izgubi kako dobro, zaželeno naravno lastnost, sposobnost: zakleti zemljo, da ne rodi b) da se kaj hudega odvrne, izgubi moč: zakleti neurje, točo c) da se kdo ali kaj spremeni v kaj nižjega, slabšega: čarovnica je deklico zaklela; zakleti v kačo č) da kdo kam pride, od koder se ne more rešiti: zaklela bi ga v pekel / zakleti koga v samoto zakléti se ekspr. podkrepljeno s kletvijo izraziti svojo odločitev, sklep glede česa: zaklel se je, da jo bo dobil / hudič naj me vzame, če bom še šel tja, se je zaklel / policija se je zaklela napraviti red trdno odločila ● star. na to se lahko stokrat zakolnem prisežem; ekspr. zdelo se je, kot da so se vsi zakleli proti njemu kot da so vsi trdno odločeni, da mu nasprotujejo, ga onemogočijo zaklét -a -o 1. deležnik od zakleti: zaklet grad; zakleta kraljična; stvar se je, kot bi bilo zakleto, slabo končala 2. ekspr. velik, nepopustljiv: zaklet sovražnik alkohola 3. knjiž., navadno v povedni rabi prisiljen v kako stanje, iz katerega se ne da rešiti: usta, zakleta v molk / hiša, v katero so bili zakleti v kateri so bili prisiljeni živeti ♪
  19.      zaklícati  -klíčem dov., zaklícala in zaklicála (í ȋ) 1. glasno reči, zavpiti: zaklicala je njegovo ime; nekdo je zaklical, naj ga počaka; zaklicati komu, za kom; jezno, posmehljivo zaklicati / zaklicati na pomoč / pridi, je zaklical iz sobe 2. star. poklicati: zaklicati otroka / znan glas ga je zaklical po imenu / zaklicati k večerji ● star. zaklical je še en liter vina naročil zaklícan -a -o: besede so bile zaklicane nam ♪
  20.      zaklíniti  -im dov. (í ȋ) knjiž. 1. z zabitjem klina, klinov narediti, da je kaj trdno nameščeno: zakliniti toporišče / zakliniti sekiro / zakliniti jambor v pod 2. zakoličiti: zakliniti zemljišče 3. povzročiti, da ima kaj klinasto obliko: granata je zaklinila stolp ◊ gozd. zakliniti hlod zabiti vanj klin za spravilo iz gozda zaklíniti se prodreti, zariti se v kaj kot klin in tam ostati: železo se je zaklinilo med rebra / enota se je zaklinila v sovražno vojsko zaklínjen -a -o: zaklinjen hlod ∙ knjiž. zaklinjena planinska pot zavarovana s klini ♪
  21.      zaklínjanje  -a s (í) 1. glagolnik od zaklinjati: zaklinjanje soseda, naj pomaga / zaklinjanje zlih duhov / njegovo zaklinjanje nas ni prepričalo; po zaklinjanju vratarja ni nihče vstopil v stavbo 2. po ljudskem verovanju beseda, besede, s katerimi se kdo ali kaj zakolne: izgovarjati, peti zaklinjanja ♪
  22.      zaklínjati  -am nedov. (í) 1. star. zelo prositi, rotiti: z dvignjenimi rokami ga je zaklinjala; zaklinjal jo je, naj mu ne dela težav / na najino ljubezen, pri najini ljubezni ti zaklinjam, da mi pomagaš 2. po ljudskem verovanju izrekati besedo, besede, ki povzročajo a) da kdo ali kaj izgubi kako dobro, zaželeno naravno lastnost, sposobnost: zaklinjati sonce, da ne sveti b) da se kaj hudega odvrne, izgubi moč: zaklinjati zle duhove, točo zaklínjati se ekspr. podkrepljeno s kletvijo izražati svojo odločitev, sklep glede česa: vsi so se zaklinjali, da bodo pomagali / zaklinjati se na svojo čast / nisem bil tam, hudiča, se je zaklinjal ● star. zaklinjati se na evangelij prisegati zaklinjáje: prepričal jo je, zaklinjaje se na njuno prijateljstvo zaklinjajóč -a -e: zaklinjajoč se na svojo poštenost, jih je pregovoril ♪
  23.      zaklíti  -klíjem dov. (í) knjiž. 1. vzkaliti: žito zaklije 2. vzkliti: iz zemlje je zaklila nenavadna rastlina ♪
  24.      zakljubováti  -újem dov. (á ȗ) z dajalnikom namerno drugače narediti, kot se želi, zahteva: pogosto mu je zakljubovala ● knjiž., redko to pa ne, je zakljubovala kljubujoče rekla ♪
  25.      zakljúček  -čka m (ȗ) 1. del, ki zaključuje kak predmet: čipkast zaključek ovratnika; masiven, polkrožen zaključek stavbe / zaključek odprtine, prostora / arhitekturni zaključek // kar zaključuje a) kako dogajanje: zadnja radijska poročila in zaključek oddaje; slavnostni zaključek prireditve, zborovanja / za zaključek povedati šalo b) kako celoto: živahen zaključek skladbe; tretje dejanje je višek in zaključek // del besedila, ki vsebuje bistvene ugotovitve predhodnega besedila, razprave: napisati zaključek 2. glagolnik od zaključiti: s tem filozofom je smer doživela zaključek / po zaključku šolanja ni dobil službe / zaključek sezone / dati znak za zaključek tekmovanja konec 3. navadno s prilastkom končna sodba, misel, do katere se pride na podlagi podatkov z razmišljanjem, logičnim povezovanjem: iz povedanega sledi nekaj zaključkov; priti do zaključka, da je treba marsikaj spremeniti / narediti, publ. potegniti zaključek / zaključki posvetovanja / logični, miselni zaključek ● zastar. zaključek o najemu pogodba ♪

   47.904 47.929 47.954 47.979 48.004 48.029 48.054 48.079 48.104 48.129  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA