Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
la (47.779-47.803) 
- zadušíti -ím dov., zadúšil (ȋ í) 1. z dušenjem usmrtiti: past je zadušila žrtev; manjša žival je zadušila jelena / naduha ga je zadušila; brezoseb., ekspr. odpri okno, sicer me bo zadušilo; pren. čustva so ga skoraj zadušila 2. ekspr. s silo zavreti, preprečiti: zadušiti osvobodilno gibanje, revolucijo, vstajo / kaj v kali zadušiti preprečiti, onemogočiti, da se kaj razvije, takoj ko se prvič pojavi; popolnoma uničiti; zadušiti upor v krvi / zadušiti svobodno misel, upanje / plevel je zadušil skoraj vso setev 3. ekspr. zadržati, premagati: zadušiti bolečino, smeh, solze 4. zmanjšati jakost zvoka: ropot je zadušil govorjenje / ekspr. bojazen mu je zadušila glas 5. pogasiti z odvzemom zraka: zadušiti ogenj, požar / zadušiti plamen zadušíti se zaradi dušenja umreti: rudarji so se v jami zadušili s plinom; nezavestni se lahko zaduši zadušèn -êna -o: upor je zadušen; zadušena želja; zadušena žival; prisl.: zadušeno krikniti ♪
- zadušljív -a -o prid. (ȋ í) 1. ki onemogoča dihanje, jemlje dih: zadušljiv dim, plin / zadušljiv kašelj // ki zaradi pomanjkanja dobrega, svežega zraka otežuje dihanje, povzroča slabo počutje; zadušen: zadušljiv prostor / zadušljiva sopara, vročina 2. ki moreče, neprijetno deluje, vpliva: zadušljiv molk zadušljívo prisl.: ozračje je zadušljivo onesnaženo / v povedni rabi v sobi je zadušljivo ♪
- zadušljívost -i ž (í) lastnost, značilnost zadušljivega: zadušljivost ozračja / zaradi zadušljivosti komaj diha ♪
- zadúšnost -i ž (ū) lastnost, značilnost zadušnega, zadušljivega: zadušnost majhnega prostora / zadušnost razmer ♪
- zadúžbina -e ž (ȗ) v srbskem okolju cerkev, samostan, ki ga da postaviti vladar, fevdalni gospod in v katerem se zanj opravlja bogoslužje, molitve: samostan je kraljeva zadužbina ♪
- zaêno prisl. (é) zastar. hkrati, obenem: govorili so vsi zaeno / bila je pogumna in zaeno bistra // skupaj: zaeno z njima je prišlo več ljudi ♪
- zafecljáti -ám [fǝc tudi fec] dov. (á ȃ) pog. zaplesti, zavozlati: zafecljati nit; volna se je zafecljala / ekspr. pazi, da ne boš kaj zafecljal ♪
- zaflíkati -am dov. (í) nižje pog. zakrpati: zaflikati hlače / zaflikati čevlje / zaflikati streho ♪
- zafofotáti -ám tudi -óčem dov. (á ȃ, ọ́) večkrat slišno zamahniti s perutmi, zlasti velikimi: sokol je zafofotal in odletel / zastava je zafofotala v vetru zaplapolala, zavihrala ♪
- zafrčáti -ím dov. (á í) ekspr. hitro, slišno leteč se premakniti: nekaj ptic je zafrčalo po grmovju / nad glavami so zafrčale snežne kepe ♪
- zafrčkáti -ám dov. (á ȃ) pog., ekspr. zapraviti, razmetati (denar): vso plačo je zafrčkal; zafrčkati za drobnarije / zafrčkati dan ♪
- zafrfotáti -ám tudi -óčem dov. (á ȃ, ọ́) 1. večkrat hitro, slišno zamahniti s perutmi: ptič je zafrfotal in odletel // frfotaje se premakniti: netopir je zafrfotal mimo 2. zaplapolati, zavihrati: zastave so zafrfotale v vetru ♪
- zafrfráti -ám dov. (á ȃ) ekspr. zafrfotati: ptič je zafrfral s pisanimi krili / krilo je zafrfralo okrog plesalke zaplapolalo, zavihralo ♪
- zafrkácija -e ž (á) pog. 1. draženje, norčevanje: to dejanje je samo zafrkacija / ušla mu je duhovita, ostra zafrkacija; zbadljivke in zafrkacije 2. namerno povzročanje neprijetnosti, težav: preprečiti zafrkacijo / niso mogli več prenašati njegovih zafrkacij dejanj, s katerimi jim je namerno povzročal neprijetnosti, težave ♪
- zafrkáncija -e ž (á) pog. 1. draženje, norčevanje: bal se je zafrkancije sošolcev / ni hotel poslušati njihovih zafrkancij 2. namerno povzročanje neprijetnosti, težav: zahtevati vsa ta potrdila je navadna zafrkancija ♪
- zafrkávanje -a s (ȃ) glagolnik od zafrkavati: ni mogel prenesti njegovega zafrkavanja / zaslišal je dovtipe, zafrkavanje in preklinjanje ♪
- zafrkljívost -i ž (í) pog. lastnost, značilnost človeka, ki (rad) draži koga, se norčuje iz koga: motila jih je fantova zafrkljivost; robatost in zafrkljivost / ni mogel prenašati takih žalitev in zafrkljivosti besed, dejanj, ki dražijo koga, se norčujejo iz koga ♪
- zafŕkniti -em dov. (ŕ ȓ) 1. ekspr. zavihati: zafrkniti rokave / po teh besedah je malo zafrknila nos 2. pog. odrezavo zavrniti, spraviti v zadrego: zafrknil jo je pred vsemi, da je zardela 3. pog. namerno povzročiti komu neprijetnosti, težave: s tem so ga hoteli zafrkniti zafŕkniti se pog. prevarati se, zmotiti se: prepozno je spoznal, da se je zafrknil zafŕknjen -a -o: zafrknjen klobuk ∙ pog. to je zafrknjena stvar težavna, neprijetna ♪
- zafrkováti -újem nedov. (á ȗ) star. 1. dražiti koga, norčevati se iz koga: smejala se mu je in ga zafrkovala 2. namerno povzročati komu neprijetnosti, težave: učitelji so ga zafrkovali ● star. zafrkoval je brke zavihoval ♪
- zafrléti -ím dov. (ẹ́ í) nav. ekspr. 1. frleč se premakniti: zapihal je veter in listje je zafrlelo po zraku 2. večkrat zibaje se, lahkotno se premakniti po zraku: maškara je poskočila in pisani trakovi so zafrleli okrog nje ♪
- zafugírati -am dov. (ȋ) grad. zaliti, zadelati fuge, reže zaradi zaščite ali olepšave: zafugirati stike s cementno malto ♪
- zagágati -am dov. (ā) oglasiti se z glasom ga: divje gosi so zagagale // nizko reči, povedati: ona je kriva, so zagagale ženske ● ekspr. če se bo tako nadaljevalo, bomo kmalu zagagali zelo slabo zaživeli ♪
- zaganjáč -a m (á) avt. elektromotor na tok iz baterije, ki požene glavni motor avtomobila; zaganjalnik: popraviti zaganjač ◊ strojn. stroj, ki spravi v delovanje drug pogonski stroj; zaganjalnik ♪
- zaganjálen -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na zaganjanje: zaganjalna moč / zaganjalni motor; zaganjalna kljuka navadno pravokoten kos železa z ročico za zaganjanje glavnega motorja avtomobila; zaganjalna ročica ♪
- zaganjálnik -a m (ȃ) avt. elektromotor na tok iz baterije, ki požene glavni motor avtomobila: okvara zaganjalnika / avtomobilski zaganjalnik ◊ strojn. stroj, ki spravi v delovanje drug pogonski stroj ♪
47.654 47.679 47.704 47.729 47.754 47.779 47.804 47.829 47.854 47.879 
