Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

la (46.104-46.128)


  1.      véščec  -a [čǝc] m (ẹ̄) 1. star. čarovnik: veščeci delajo točo 2. zastar. padar, mazač: vaški veščec mu je naredil zdravilo ◊ zool. veščec zelo strupena riba Indijskega in Tihega oceana, ki se zakopava do polovice telesa v morsko dno, Synanceia verrucosa; veščeci nočni metulji z močnim telesom in ozkimi, dolgimi prednjimi krili; somračniki; borov veščec somračnik, katerega gosenice živijo na iglavcih, Hyloicus pinastri ♪
  2.      veščíca  tudi véščica -e ž (í; ẹ̄) star. čarovnica: veščice delajo točo ♪
  3.      veščína  -e ž (í) 1. lastnost, značilnost veščega: manjka mu veščine; organizacijska, pogajalna veščina; veščina v ravnanju s puško / delati z veliko veščino / dokazati veščino zagovarjanja 2. dejanje, dejavnost, ki zahteva to lastnost: plavanje je veščina; izpopolnjevati se v veščini; akrobatske, vojaške veščine ♦ šol. pisanje, risanje in druge učne veščine nekdaj predmeti v osnovni šoli, ki zahtevajo to lastnost ♪
  4.      véščost  -i ž (ẹ́) lastnost, značilnost veščega človeka: občudovati veščost koga; pridobiti si veliko veščost; veščost v igranju, zapeljevanju / strokovna, umetniška veščost / v njegovih pesmih je preveč veščosti in premalo navdiha ♪
  5.      véšda  in véš da prisl. (ẹ̄) pog. seveda: to vešda ni res / ali boš prišel? Vešda; prim. vedeti ♪
  6.      véter  -tra m, mn. vetróvi stil. vétri (ẹ̑) zaradi razlik v zračnem pritisku, temperaturi gibajoči se, premikajoči se zrak: veter piha, potegne, vleče, se zaganja; knjiž., ekspr. veter joka, se smeje; veter napenja jadra; veter mu je odnesel klobuk; veter povzroča valove; veter šumi v krošnjah dreves; ekspr. veter tuli, žvižga; veter ziblje žito na polju; hoditi proti vetru; zastave vihrajo v vetru; blag, močen, ugoden veter; hladen, mrzel, oster, topel veter; severni, zahodni vetrovi; spodnji veter ki piha s spodnje strani, iz doline; veter od juga, z juga; nasadi, izpostavljeni vetru; hitrost, smer vetra; hiše stojijo, kot bi jih veter nanesel brez reda, načrta; jahali so, kot bi jih nesel veter zelo hitro / mlin na veter / pri označevanju krajevnosti ali časovnosti: posušiti perilo na vetru; vzleteti ob močnem vetru // gibanje, premikanje zraka zaradi razlik v zračnem pritisku, temperaturi: nenadoma je nastal veter; veter je ponehal / s pahljačo si je delala veter ● ekspr. vem, od kod veter piha kakšen je skriti namen takega govorjenja, ravnanja; ekspr. zdaj piha za nas ugoden veter razmere, okoliščine so za nas ugodne; ekspr. kakšen veter te je prinesel k nam iz kakšnih razlogov, vzrokov si prišel; ekspr. z nastopom novega šefa je začel pihati, vleči drug, nov veter razmere so se spremenile; ekspr. (jaz) ti bom dal vetra nabil te bom; napravil ti bom kaj neprijetnega; ekspr. govoriti vetru, v veter prepričevati ljudi, ki se ne dajo prepričati; ekspr. predati se vetru dopustiti, da postane življenje odvisno od okoliščin; ekspr. delati hud veter zaradi česa močno se razburjati, ostro ukrepati; evfem. bolnik ima vetrove v črevesju mu nastajajo plini; ekspr. ljudje so se zbrali z vseh vetrov od povsod; jadrati proti vetru ravnati, živeti v nasprotju s stališči, nazori okolja; ekspr. raziti se na vse (štiri) vetrove na vse strani; knjiž. boriti se z mlini na veter spopadati se z namišljeno nevarnostjo; knjiž. kdor seje veter, bo žel vihar kdor povzroča kaj slabega, se mu to povrne v še večji meri ◊ aer. čelni veter ki piha pravokotno na čelo vozila; astr. sončni veter stalni tok naelektrenih delcev, ki jih oddaja Sonce; geogr. pasatni vetrovi; meteor. kopni, morski veter; padajoči veter ki nastane pri prehajanju hladnega zraka čez gorsko prepreko; rafalni veter ki piha v posameznih trenutkih s povečano hitrostjo, v sunkih; vzgonski veter; jakost vetra; navt. dobiti veter v jadro; obrniti jadro od vetra; jadrati proti vetru, z vetrom; krmni, premčni veter ♪
  7.      veterán  -a m (ȃ) 1. star, doslužen vojak: veterani iz druge, prve svetovne vojne; društvo veteranov / vojni veterani ♦ zgod. starorimski vojak, ki je po odsluženju vojaške službe dobil denarno odpravnino ali zemljišče in državljanske pravice 2. s prilastkom starejši in izkušen delavec na določenem področju: gledališki, smučarski veterani; veteran vesoljskih poletov ♪
  8.      véti  véjem nedov. (ẹ́ ẹ̑) 1. nav. 3. os., knjiž. gibati, premikati se z enega področja na drugo zaradi razlik v zračnem pritisku, temperaturi; pihati: vela je rahla sapa; od reke veje mrzel veter 2. nav. 3. os., ekspr., s prislovnim določilom širiti se, prihajati: iz gozda veje prijeten hlad; skozi okno veje vonj po travi / iz njih sta vela moč in odločnost; od njega veje zdravje / iz knjige veje rodoljubje 3. nar. vejati: veti žito z vejalnikom ♪
  9.      vétje  -a s (ẹ́) glagolnik od veti: vetje vročega vetra iz puščave / vetje vonja po vijolicah ♪
  10.      véto  -a m (ẹ̑) jur. pravica koga, da z ugovorom, nasprotovanjem prepreči sprejem, izpolnitev sklepa, zakona: član predsedstva je uporabil veto / dati, vložiti veto na predlagani zakon; pravica (do) veta / absolutni veto s katerim se zavrne izglasovani sklep, zakon; odložilni ali suspenzivni veto ki povzroči odložitev sklepa, zakona ♪
  11.      vétrc  -a m (ẹ̑) manjšalnica od veter: vetrc prinaša duh po cvetju; pihal je slab vetrc; topel, večeren, vlažen vetrc / ozračje je mirno, brez vetrca ◊ gastr. španski vetrc belo pecivo iz beljakov in sladkorja ♪
  12.      vetrén  -a -o prid. (ẹ̑) knjiž. vetroven: dan je bil oblačen in vetren / drevo je raslo na vetrenem kraju ♪
  13.      vetrênje  -a s (é) glagolnik od vetriti: vetrenje prostorov ♪
  14.      vétrič  -a m (ẹ̑) manjšalnica od veter: hladen vetrič pihlja z morja; ekspr. vetrič se igra z njenimi lasmi ♪
  15.      vetrílnik  -a m (ȋ) knjiž. 1. ventilator: vključiti vetrilnik / stropni vetrilnik 2. odprtina, luknja za zračenje; zračnik: v strop napravljen vetrilnik / iz kurilnice vodeči vetrilnik ♪
  16.      vetrílo  -a s (í) 1. knjiž. ventilator: izključiti vetrilo / namizno vetrilo 2. knjiž. odprtina, luknja za zračenje; zračnik: napraviti vetrilo v stropu hleva 3. teh. priprava, ki daje, oddaja močen tok zraka: dovajati zrak v peč z vetrili / batno vetrilo ♪
  17.      vétrnica  -e ž (ẹ̑) 1. naprava s krili, lopatami, ki jih vrti veter: vetrnica poganja črpalko / otroci se igrajo s papirnatimi vetrnicami // taka naprava za določanje smeri vetra: vetrnica kaže, da piha jugovzhodnik; vetrnica na strehi 2. krila, lopate te naprave: vetrnica se vrti / dolge vetrnice klopotca; vetrnice mlina na veter 3. nav. mn., star. naoknica, oknica: odpreti, zapreti vetrnice; okna z zaprtimi vetrnicami // žaluzija: dvigniti, spustiti vetrnice 4. ekspr., redko nestanoviten, neznačajen človek: ne drži besede, prava vetrnica je 5. bot. nižinska ali gorska rastlina z belimi, rdečkastimi ali rumenimi cveti, Anemone: vetrnice že cvetijo / kobulasta, podlesna vetrnica 6. nav. mn., zool., navadno v zvezi morska vetrnica na morskem dnu živeče živali, ki imajo lovke, pokrite z ožigalkami, Actiniaria: na skalo prirasle, v blato zarite morske vetrnice; polipi morskih vetrnic / rdeča, voščena vetrnica; stražna vetrnica ki živi v sožitju z rakom samotarcem, Adamsia palliata 7. mn., nar. nalezljiva bolezen z mehurčki na koži, ki se pojavlja zlasti pri otrocih; norice: zboleti za vetrnicami ◊ geogr. jama, iz katere piha ♪
  18.      vétrnik  -a m (ẹ̑) knjiž. 1. vetrolov: soba pri vetrniku 2. odprtina, luknja za zračenje; zračnik: narediti vetrnik v strehi ● knjiž. obleči vetrnik vetrovko; nar. z vetrnikom očistiti žito z vejalnikom ◊ muz. zaboj v orglah s stisnjenim zrakom, na katerem stojijo piščali, za vsak manual ali pedal najmanj ena; sapnica; teh. vetrovnik ♪
  19.      vetrnjákinja  -e ž (á) ženska oblika od vetrnjak: lahkomiselna vetrnjakinja ♪
  20.      vetrobránski  -a -o prid. (ȃ) avt., v zvezi vetrobransko steklo sprednja šipa avtomobila, ki ščiti, varuje pred vetrom, dežjem: brisati vetrobransko steklo ♪
  21.      vetrolòv  -óva m (ȍ ọ̄) manjši prostor pri vhodu, ki zmanjšuje vdor hladnega zraka v notranje prostore poslopja: vstopiti v vetrolov / zgraditi vetrolov ♪
  22.      vetrolóvka  -e ž (ọ̑) navt. lijakasto razširjena naprava, pritrjena na prezračevalno cevje: obrniti vetrolovko v smer vožnje ladje ♪
  23.      vetróven  -vna -o prid. (ọ̄ ọ̑) nanašajoč se na pihanje vetra: vetroven dan; vreme je vetrovno / hodili so po vetrovnih travnikih travnikih, izpostavljenih vetru / vetroven sunek sunek vetra ◊ aer. vetrovni kanal vetrovnik; meteor. vetrovna roža grafični prikaz povprečne hitrosti in relativne pogostosti smeri vetra v kakem kraju v določenem časovnem obdobju; vetrovna vreča vreči podobna priprava za približno ocenjevanje smeri vetra vetróvno prisl.: vetrovno pihati / v povedni rabi jutri bo vetrovno ♪
  24.      vétrovka  -e ž (ẹ̑) jopič iz goste tkanine, ki dobro ščiti pred vetrom: obleči, sleči vetrovko; rokav vetrovke ◊ bot. rastlina z vijoličastimi prašnimi nitmi in visečimi krilastimi plodovi, Thalictrum aquilegiifolium ♪
  25.      vetróvnica  -e ž (ọ̑) navt. okrogla plošča pri kompasu z označenimi stopinjami in glavnimi stranmi neba: odčitati kot na vetrovnici ♪

   45.979 46.004 46.029 46.054 46.079 46.104 46.129 46.154 46.179 46.204  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA