Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

la (45.879-45.903)


  1.      vedeževálka  -e [u̯k] ž (ȃ) ženska, ki vedežuje: vedeževalka ji je napovedala poroko / vedeževalka s kartami ♪
  2.      vedeževánje  -a s (ȃ) glagolnik od vedeževati: vedeževanje iz kart / poslušati vedeževanje ♪
  3.      vedeževáti  -újem nedov. (á ȗ) na osnovi kakih znakov vedeti, pripovedovati preteklost, zlasti pa prihodnost koga: vedeževala mu je ciganka / vedeževati iz kart, kave / zgodilo se je, kakor mu je vedeževala vedeževalka prerokovala, napovedovala // etn. z dejanjem, ki se mu pripisuje poseben pomen, delati, da se (iz)ve kaj prihodnjega: vedeževati z metanjem čevlja / dekleta so vedeževala za ženina ♪
  4.      védno  prisl. (ẹ̄) 1. izraža, da kaj obstaja, se dogaja brez prenehanja: vedno ima dosti dela; vedno mislimo nanje; vrata so vedno odprta; biti vedno pripravljen; ekspr. vedno in povsod so bili uspešni 2. izraža pojavitev, ponovitev ob vseh primerih, vseh priložnostih: to je vedno pomagalo; pride vedno v nepravem trenutku; tako je storila vedno, kadar je hotela imeti mir / vedno znova ga vznemiri / spet tista stara, vendar vedno nova zgodba 3. v zvezi s še izraža nadaljevanje prejšnjega dogajanja: reke še vedno naraščajo / babica ji še vedno pripoveduje pravljice 4. v zvezi z za izraža dokončnost, nepreklicnost: brezskrbni dnevi so za vedno minili; prišla bo za vedno domov ∙ za vedno nas je zapustil ljubi oče v osmrtnicah umrl je; evfem. za vedno je zaspal umrl je 5. s primernikom izraža postopno naraščanje ali upadanje: prihajati vedno bližje; ta postopek vedno bolj opuščajo; denarja je imel vedno manj; iron. tako, vedno lepše izraža nejevoljo ♪
  5.      védnost  -i ž (ẹ́) 1. dejstvo, da kdo kaj ve: vednost nalaga človeku tudi odgovornost; vednost, da še ni prepozno, ga pomirja; vednost o duševnih procesih / narediti brez vednosti, z vednostjo koga / pisar. v vednost: a) predsedniku b) članom 2. kar kdo ve: dlje pa naša vednost ne sega; po moji vednosti sosed nima več avtomobila / to trdim iz lastne vednosti // kar se ve sploh: sodobna vednost ne daje opore za tako razlago; vednost o družbi se širi, poglablja 3. zastar. znanje: potrebna je dobra vednost nemškega jezika 4. zastar. veda, znanost: ukvarjati se z geologijo in drugimi vednostmi; odkritja vednosti; umetnost in vednost / vremenska vednost vremenoslovje ♪
  6.      védoma  prisl. (ẹ̄) star. vede, zavestno: vedoma narediti napako; vedoma si prilastiti kaj; vedoma ali ponevedoma precenjevati težave / vedoma žaliti koga namenoma, premišljeno ♪
  7.      védomec  tudi vedómec -mca m (ẹ́; ọ́) etn., po ljudskem verovanju 1. človek, ki mu je usojeno, da med spanjem zapušča telo in postane zli duh: zraščene obrvi ima, vedomec bo; vedomec mu pije kri; hlapec je z vedomci divjal vsako noč do zore; ta misel ga duši kot vedomec 2. duša pred krstom umrlega otroka, ki se prikazuje kot lučka: lučka je bila vedomec ♪
  8.      védomen  -mna -o prid. (ẹ̄) zastar. izkušen, pameten: vedomen čebelar, voditelj / vedomne oči védomno prisl.: ravnati vedomno ● zastar. vedomno izpustiti koga vede, zavestno ♪
  9.      vedožêljnost  -i ž (é) lastnost, značilnost vedoželjnega človeka: njegova vedoželjnost je znana; otroška vedoželjnost / ekspr. vedoželjnost ga je gnala naprej ♪
  10.      vedríti  -ím nedov. (ȋ í) 1. čakati v zavetju, da preneha deževati: zaradi neurja so morali vedriti; vedriti pod napuščem 2. delati, povzročati, da postane kdo veder, dobro razpoložen: ta glasba vedri in pomirja; družbo je vedril s šalami / pogled na naravo jim začne vedriti obraze ∙ ekspr. tu vedri in oblači on tu odloča, ima oblast on vedríti se nav. 3. os. postajati veder, brezoblačen: nebo se vedri; brezoseb. na zahodu se vedri ♪
  11.      vêdrn  tudi védrn -a -o prid. (ē; ẹ̑) nanašajoč se na vedro: vedrni ročaj ◊ teh. vedrni bager bager z brezkončno verigo posod za zajemanje (sipkega) materiala ♪
  12.      vêdro  -a s, mn. tudi védra (é) 1. navadno kovinska posoda z ročajem: spustiti vedro v vodnjak; nositi, zajemati vodo z vedrom / vedro za premog; vedro za smeti ∙ lije kakor iz vedra zelo, močno dežuje ♦ teh. vsaka od posod na brezkončni verigi bagra, elevatorja za zajemanje (sipkega) materiala // s prilastkom količina kake tekočine, snovi, ustrezna taki posodi: porabili so več veder barve; v peč je zmetal pet veder premoga 2. nekdaj prostorninska mera, navadno za tekočine, od 30 do 60 l: kupiti vedro vina; sod drži deset veder ♪
  13.      vêdrost  in védrost tudi vedróst -i ž (é; ẹ́; ọ̑) 1. stanje vedrega človeka: obšla ga je vedrost / vedrost duha 2. lastnost, značilnost vedrega: vedrost neba / vedrost pomladanskega vremena ♪
  14.      vedúta  -e ž (ȗ) mesto, pokrajina ali njun del, ki se vidi z določene točke: gledal je znano veduto pred seboj; mestna veduta se je spremenila; vedute parkov, spomenikov // um. slika, na kateri so natančno, stvarno upodobljeni mesto, pokrajina ali njun del: razstavljati portrete in vedute; vedute beneških slikarjev / z vedutami poslikani krožniki ♪
  15.      végavost  -i ž (ẹ́) lastnost, značilnost vegavega: vegavost desk ♪
  16.      véha 2 -e ž (ẹ́) 1. štrleč zeljni list: obirati vehe; pokladati živini vehe / zeljna veha // zelje, ki ne naredi glave: na polju so ostale samo vehe 2. star. širokokrajni klobuk: dal si je veho na glavo 3. star. omahljivec, neodločnež: ta človek je prava veha ♪
  17.      vehíkel  -kla m (í) zastar. 1. prevozno sredstvo, vozilo: proučevati nekdanje vehikle; odpeljati se z vehiklom 2. sredstvo, pripomoček: jezik ni samo vehikel za sporočanje ♪
  18.      véja  -e ž (ẹ̑) 1. oleseneli stranski poganjek lesnatih rastlin: veja ozeleni, vzbrsti; odlomiti, odsekati vejo; drevo je pognalo veje; skakati z veje na vejo; ptič sedi na veji; plezati po vejah; debela, gola, odmrla veja; goste, košate veje; veje jablane; biti prost kot ptiček na veji; živi kot ptiček na veji svobodno, brezskrbno / mreža iz vrbovih vej 2. vsak od manjših, navadno stranskih delov, enot, ki potekajo od česa glavnega: živec se cepi v dve veji; žilna veja / železniška prometna veja; pren. veje zarote segajo v druge države 3. navadno s prilastkom potomstvo v zaporednih generacijah: avstrijska veja habsburške dinastije / stranska veja (rodu) osebe, ki po rojstvu izhajajo iz skupnega prednika / sorodniki po materini, očetovi veji 4. navadno s prilastkom samostojen del, ki z drugimi tvori določeno širšo dejavnost: to znanstveno področje se deli v več vej; razvijati različne industrijske veje; specializirane veje medicine ● ekspr. žagajo si vejo, na kateri sedijo ogrožajo si (družbeni) položaj, materialno osnovo; knjiž. točiti pod vejo začasno točiti, prodajati domače vino; ekspr. biti mrtva veja nedejaven, neuspešen član kake skupnosti; ekspr. priti na zeleno vejo gmotno si opomoči; pesn. človek je kot kaplja na veji njegova usoda je negotova; je nepomemben, neznaten ◊ agr. ogrodne veje prve glavne veje drevesa; lov. veja glavni del roga pri jelenu, na katerem so parožki ♪
  19.      vejálnik  -a [u̯n in ln] m (ȃ) stroj ali naprava za odstranjevanje plev in primesi pri žitu: sito vejalnika; mlatilnica in vejalnik ♪
  20.      véjanje  -a s (ẹ̑) glagolnik od vejati: vejanje žita / vejanje vetra ♪
  21.      véjati  -am nedov. (ẹ̑) 1. odstranjevati pleve in primesi iz žita: vsul je žito v vejalnik in začel vejati; vejati pšenico / ročno, strojno vejati / nekdaj vejati z velnico 2. nav. 3. os., star. veti, pihati: veter veja po dolini / brezoseb. od reke je hladno vejalo // širiti se, prihajati: iz gozda veja hlad; po sobi veja prijeten vonj ♪
  22.      véjavica  -e ž (ẹ̑) knjiž. metež: vejavica se je polegla / snežna vejavica ♪
  23.      vejevína  -e ž (í) les v obliki vej: oglarji so uporabljali zlasti vejevino; pokriti jamo z vejevino ♪
  24.      vejévnik  -a m (ẹ̑) nar. vejnik: z vejevnikom obsekati vejo / polagati živini vejevnik ♪
  25.      véjica  -e ž (ẹ̑) 1. manjšalnica od veja: vejice se sušijo; odlomiti vejico; grm je pognal nove vejice; pušpanova, smrekova vejica / za klobuk zataknjena vejica / vejica asparagusa ∙ knjiž., ekspr. odposlanec z oljkovo vejico z namenom, pooblastilom za sklenitev miru, prijateljstva; v rokah drži palmovo vejico kot simbol zmage 2. lingv. ločilo, ki označuje priredno razmerje v besedni zvezi, loči med seboj stavke iste povedi ter pristavek, vrinek od sobesedila: napisati vejico; v nalogi manjka nekaj vejic; stava vejice 3. nav. mn., knjiž. trepalnica: ima goste, črne vejice ◊ lov. zelena vejica navadno trikraki vršiček iglavca na levi strani klobuka kot lovsko stanovsko znamenje; vejica divjadi zelena vejica, ki se položi uplenjeni veliki divjadi pri pozdravu lovini na leva pleča ali levo perut; vejica plena zelena vejica, ki si jo lovec zatakne na desno stran klobuka ob uplenitvi velike divjadi; mat. decimalna vejica grafično znamenje, ki loči enice od desetin ♪

   45.754 45.779 45.804 45.829 45.854 45.879 45.904 45.929 45.954 45.979  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA