Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

la (45.304-45.328)


  1.      ústež  -a m (ȗ) ekspr. kdor se (rad) hvali, baha: temu ustežu nič ne verjame; imajo ga za lažnivca in usteža ♪
  2.      ústiti se  -im se nedov. (ú ȗ) ekspr. hvaliti se, bahati se: ustila se je s svojimi izkušnjami; ne verjemi mu vsega, rad se usti / ustila se je, da ga ne bi nikoli marala prevzetno je govorila ♪
  3.      ústje  -a s (ū) 1. kraj, kjer se reka izliva v drugo reko, morje: pripluti do ustja; lijakasto, široko ustje / ustje reke 2. začetni ali končni del česa votlega, podolgovatega: ustje cevi, posode, steklenice; ustje dimnika, predora; ustje peči / ustje vulkanskega žrela // začetni del česa podolgovatega sploh: ustje ceste, doline ♦ anat. maternično ustje; teh. škarjasto ustje ustje silokombajna z dvema sestavoma dovajalnih verig ♪
  4.      ústka  ústk s mn. (ú ū) manjšalnica od usta: deklica je odprla ustka / našobiti ustka ustnice ♪
  5.      ústmen  -a -o prid. (ȗ) raba peša usten: ustmeno poročilo / ustmeni in pismeni izpit ústmeno prisl.: odgovorila mu je ustmeno ♪
  6.      ústna  -e ž (ū) knjiž. ustnica: ustna se ji je povesila; v zadregi si je grizla ustne; stisnil je ustni in molčal; spodnja, zgornja ustna / odšla sta s pesmijo na ustnah pojoč ♦ anat. sramna ustna sramna ustnica; bot. ustna del cveta nekaterih rastlin, sestavljen iz enega ali več zraščenih venčnih listov; medena ustna venčni list kukavic, navadno podaljšan v ostrogo; spodnja, zgornja ustna; zool. ustna vsak od dveh mesnatih robov ustne odprtine pri nekaterih sesalcih in ribah; ustnica ♪
  7.      ustnáča  -e ž (á) nav. mn., zool. morske ribe z raznobarvnimi pegami na hrbtu in z dolgo hrbtno plavutjo, Labridae ♪
  8.      ustnática  -e ž (ȃ) nav. mn., bot. rastline s štirioglatim steblom in cvetom, sestavljenim iz dveh usten, Lamiaceae ♪
  9.      ústnica  -e ž (ȗ) 1. vsak od dveh mesnatih robov ustne odprtine a) pri človeku: ustnice so mu drhtele od vznemirjenja; barvati, ličiti ustnice; v zadregi si je grizel ustnico; oblizovati si ustnice; stisniti ustnice; zmočiti bolniku ustnice; okrog ustnic so se ji naredili izpuščaji; poljubiti na ustnice; blede, brezkrvne, rdeče ustnice; čutne, debele, mesnate, naprej potisnjene, štrleče, velike ustnice; od mraza pomodrele, razpokane ustnice; spodnja, zgornja ustnica; robovi ustnic; črtalo, rdečilo za ustnice / skriviti ustnice v posmeh; odhajali so s pesmijo na ustnicah pojoč / zajčja ustnica prirojena preklana zgornja ustnica ∙ ekspr. le pomočila je ustnice v vino vino je le pokusila; ekspr. v takem položaju ne kaže drugega kot stisniti ustnice se obvladati, potrpeti; ekspr. beseda, prošnja mu je zamrla na ustnicah ni je (do konca) izrekel, povedal b) pri nekaterih sesalcih in ribah: konjska, pasja ustnica 2. muz. posebno oblikovana odprtina cevi, kjer se pod vplivom zračnega toka tvori zvok: ustnice pri orgelskih piščalih ◊ anat. sramna ustnica parna kožna guba zunanjega ženskega spolovila; male, velike sramne ustnice ♪
  10.      ústničen  -čna -o prid. (ȗ) nanašajoč se na ustnico: ustnična rdečina ♦ lingv. ustnični soglasniki; ustnični zapornik; ustnična pripora, zapora pripora, zapora, tvorjena z ustnicami; muz. ustnična piščal piščal, ki ima ustnico ♪
  11.      ústničnik  -a m (ȗ) lingv. soglasnik, tvorjen z ustnicami: ustničnik b ♪
  12.      ústničnoústničen  -čna -o prid. (ȗ-ȗ) lingv. ki se tvori z obema ustnicama: ustničnoustnični soglasnik ♪
  13.      ústnik  -a m (ȗ) priprava cevkaste oblike, v katero se da cigareta, cigara: vtakniti cigareto v ustnik; jantaren, lesen ustnik / ustnik pipe; ustnik za cigarete // temu podoben nastavek: ustnik balona, cevi ♦ muz. del pihala ali trobila, ki ga izvajalec drži med ustnicami ali ga naslanja nanje ♪
  14.      ústnost  -i ž (ȗ) značilnost ustnega: ustnost ankete, poročila ♦ jur. načelo ustnosti načelo, po katerem je postopek usten, neposreden ♪
  15.      ustolíčenje  -a s (ȋ) glagolnik od ustoličiti: ustoličenje novega vladarja / obred ustoličenja koroških vojvod na Gosposvetskem polju / slovesno ustoličenje predsednika v Ameriki / ustoličenje režima ♪
  16.      ustoličevánje  -a s (ȃ) glagolnik od ustoličevati: ustoličevanje koroških vojvod / ustoličevanje liberalizma v vzgoji ♪
  17.      ustoličeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. podeljevati, priznavati visoko cerkveno službo ali vladarsko oblast s simbolično postavitvijo na prestol: ustoličevati škofe, vladarje ♦ zgod. ustoličevati koroške vojvode // ekspr. uradno postavljati, uvajati na službeno mesto: ustoličevati novega predsednika, urednika 2. ekspr. uveljavljati, utrjevati: ustoličevati humanizem / ustoličevati nov politični režim ♪
  18.      ustolíčiti  -im dov. (ȋ ȋ) 1. podeliti, priznati visoko cerkveno službo ali vladarsko oblast s simbolično postavitvijo na prestol: ustoličiti nadškofa, vladarja; slovesno ustoličiti ♦ zgod. ustoličiti koroškega vojvodo // ekspr. uradno postaviti, uvesti na službeno mesto: ustoličiti predsednika republike; na občini so ustoličili novi odbor 2. ekspr. uveljaviti, utrditi: ustoličiti socializem; ustoličile so se lažne vrednote / nova moda je ustoličila dolga krila / ustoličil je novo glasbeno obdobje začel; Trubar je svoje ljudstvo ustoličil med kulturne narode s svojim delom uvrstil ● ekspr. tu se je ustoličil šele pred štirimi meseci nastanil, naselil ustolíčen -a -o: ustoličeni vojvoda; slovesno ustoličen ♪
  19.      ustonóša  -e ž (ọ̄) zool. sladkovodna riba, ki vali ikre v ustni votlini, Tilapia ♪
  20.      ustòp  -ópa m (ȍ ọ́) knjiž. drža, položaj (telesa), zlasti pri stanju: dekleti sta si enaki po ustopu in koraku / postavil se je v boksarski ustop ♪
  21.      ustrahovánje  -a s (ȃ) glagolnik od ustrahovati: ustrahovanje otrok s palico; ustrahovanje, grožnje in nasilje / sinovo ustrahovanje očeta ♪
  22.      ustrahováti  -újem nedov. in dov. (á ȗ) z grožnjami, s silo dosegati, da se kdo boji: ni se pustil ustrahovati; ustrahovati prebivalstvo // z vplivom, ravnanjem dosegati, da si kdo ne upa ravnati v skladu s svojimi željami: žena ga hoče ustrahovati; ustrahovati podrejene ustrahujóč -a -e: preplašil jo je njegov ustrahujoči glas ustrahován -a -o: ustrahovani učenci; žena je bila ustrahovana ♪
  23.      ustrašíti  -ím in ustrášiti -im dov., ustrášil (ȋ í; á ȃ) 1. vzbuditi strah: nič mu ni storil, le ustrašil ga je; ustrašiti koga s krikom / bav bav, ga je ustrašila skozi okno 2. z vzbujanjem strahu, vznemirjenosti odvrniti koga od kakega dejanja, dela; oplašiti: grožnja jih ni ustrašila, šli so naprej; slabo vreme ga je ustrašilo, zato je ostal doma ustrašèn -êna -o in ustrášen -a -o: ustrašen otrok; bil je ves ustrašen ♪
  24.      ustrášiti se  -im se dov. (á ȃ) začutiti strah: ustrašil se je in zbežal; ob pogledu nanj se je ustrašila; zelo, ekspr. na smrt se ustrašiti / ustrašiti se svojih besed, misli; ustrašiti se groženj; ustrašila se je za svoje zdravje ● ekspr. nobenega dela se ne ustraši loti se vsakega dela ♪
  25.      ustréči  ustréžem dov., ustrézi ustrézite in ustrezíte; ustrégel ustrégla (ẹ́) z dajalnikom izpolniti komu željo, zahtevo: njemu ni mogoče ustreči; bolniku naj vse, v vsem ustrežejo; z nobeno stvarjo bi ji ne mogla bolj ustreči; rad jim ustreže / ustregel je njeni radovednosti / ustreči pritožbi, prošnji ugodno jo rešiti / ustregel je vsaki njeni zahtevi, želji ∙ star. te besede mu niso ustregle mu niso bile všeč, mu niso ugajale; ekspr. drevesu najbolj ustrežemo, če ga dobro pognojimo za drevo je najbolje ustréžen -a -o: ustrežena prošnja / v povedno-prislovni rabi: njegovi zahtevi je bilo ustreženo; vsem bo ustreženo ♪

   45.179 45.204 45.229 45.254 45.279 45.304 45.329 45.354 45.379 45.404  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA