Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

la (43.754-43.778)


  1.      tovornjáča  -e ž (á) ekspr. tovorna ladja: naložiti tovornjačo; stara tovornjača / ribiška tovornjača ♪
  2.      tovornják  -a m (á) 1. večji avtomobil za prevoz tovorov: tovornjak se ustavi; natovarjati, voziti tovornjak; velik tovornjak; vojaški tovornjak; kabina tovornjaka; voznik tovornjaka / pripeljati tovornjak hrane / pettonski tovornjak; tovornjak hladilnik 2. redko tovorna ladja: rečni tovornjak ♪
  3.      tóvoten  -tna -o prid. (ọ̑) teh., v zvezi tovotna mast konsistentna mast, ki se uporablja zlasti za mazanje krogličnih ležajev: mazati s tovotno mastjo; plast tovotne masti ♪
  4.      tóvŕsten  -tna -o prid. (ọ̑-ȓ) ki je te vrste: povečano povpraševanje po tovrstnem blagu ♪
  5.      tozadéven  -vna -o prid. (ẹ́) publ. tak, ta: v tozadevnih vprašanjih se obračajte na upravne delavce / tozadevne literature ni na razpolago ustrezne ♪
  6.      tózd  -a m (ọ̑) kratica, do 1989 temeljna organizacija združenega dela: ukiniti, ustanoviti tozde; samoupravljanje v tozdih ♪
  7.      tožáriti  -im nedov. (á ȃ) ekspr. večkrat, pogosto tožiti: učenka rada tožari; tožariti razredniku; tožariti sodelavce / tožariti o slabi letini tožáriti se večkrat, pogosto se tožiti: tožari se za odškodnino; tožari se s sosedi ♪
  8.      tožárjenje  -a s (á) glagolnik od tožariti: odvaditi otroke tožarjenja; kaznovati koga za tožarjenje; tožarjenje in obrekovanje / tožarjenje za mejo; stroški tožarjenja ♪
  9.      tôžba  -e stil. -é ž (ó) 1. jur. zahteva za rešitev pravnega spora na sodišču: stranka umakne tožbo; sodišče zavrne tožbo; odstopiti od tožbe; elementi tožbe; utemeljenost tožbe / delitvena tožba v zvezi z delitvijo skupne stvari ali premoženja; lastninska tožba za priznanje lastninske pravice; očetovska tožba za ugotovitev očetovstva; razvezna tožba // besedilo s tako zahtevo: sestaviti tožbo; vročiti tožencu izvod tožbe / vložiti tožbo proti komu 2. reševanje spora na sodišču: začela se je tožba za zemljo; groziti komu s tožbo / dobiti tožbo pravdo; imeti tožbo s kom 3. glagolnik od tožiti: prenašati bolečine brez tožbe / tožbe kmetov zaradi škodljivosti divjadi pritožbe, pritoževanja // besede, glasovi, ki izražajo telesno ali duševno bolečino: poslušati tožbe ranjencev; glasne tožbe // kar kdo toži: njegove tožbe ga niso ganile ♪
  10.      tóženka  -e ž (ọ́) 1. ženska, ki je tožena, obtoževana: toženka se je dobro izgovorila 2. jur. ženska v sodnem postopku, ki je tožena: tožnica in toženka ♪
  11.      tožílka  -e [u̯k in lk] ž (ȋ) ženska, ki koga toži, obtožuje: tožilka je pri očetu zahtevala kazen za pretepaškega sina ♦ jur. javna tožilka predstavnica javnega tožilstva ♪
  12.      tožílnik  -a m (ȋ) lingv. četrti sklon: postaviti samostalnik v tožilnik; značilnosti tožilnika pri samostalnikih moškega spola ♪
  13.      tožíteljica  -e ž (ȋ) tožnica: vedla se je kot tožiteljica, ne kot obtoženka ♪
  14.      tožíti  in tóžiti -im nedov. (ȋ ọ́) 1. sporočati komu, da je kdo storil kaj nedovoljenega, negativnega: otroci radi tožijo; tožiti sošolce učitelju; tožili so ga očetu, da se potepa / odvaditi koga tožiti 2. jur. zahtevati rešitev pravnega spora s kom na sodišču: ker mu denarja ni hotel vrniti, ga je tožil; iti koga tožit; tožiti koga za očetovstvo, odškodnino; tožil jo je zaradi razžaljenja časti 3. nepreh. z besedami, glasovi izražati telesno ali duševno bolečino: ranjenec je začel tožiti; vso noč toži; glasno, presunljivo tožiti / ekspr.: glas zvona toži; veter toži v golih vejah; brezoseb. med ločjem je tožilo in klicalo 4. govoriti, pripovedovati komu o svojih skrbeh, težavah, trpljenju: preveč ponosen je, da bi tožil; ekspr. kaj bi tožil, bo že bolje / tožili so, koliko dela imajo / v pismih samo toži / knjiž.: tožiti komu svojo nesrečo, žalost razkrivati; toži o lakoti izraža potrebo po jedi; nič ni tožil za večerjo izražal potrebe, da bi jo dobil; toži po materi izraža žalost zaradi izgube matere; toži nad svojo usodo se pritožuje tožíti se in tóžiti se 1. jur. reševati pravni spor na sodišču kot toženec ali tožnik: toži se s sosedom zaradi meje; pogosto se toži 2. s smiselnim osebkom v dajalniku, navadno v zvezi s po čutiti močno željo po ponovnem bivanju kje, v bližini koga: toži se mu po domu, gorah; toži se mu po prijateljih / star.: toži se mu po domači hrani rad bi jo jedel; toži se mu po prepiru rad bi se prepiral; toži se mu za starimi časi želi si, da bi se vrnili 3. nepreh., star. čutiti domotožje: v tujini se mu je tožilo; morali so ga peljati domov, ker se mu je preveč tožilo tožèč -éča -e: govoriti s tožečim glasom ♦ jur. tožeča stranka stranka, ki zahteva rešitev pravnega spora na sodišču; prisl.: jastreb tožeče pivka tóžen -a -o: pogovoriti se s toženim otrokom ♦ jur. tožena stranka stranka, proti kateri je vložena tožba ♪
  15.      tožljív  -a -o prid. (ȋ í) 1. ki rad toži, zatoži: tožljiv sošolec; tožljiva ženska 2. knjiž. za katerega se lahko toži: tožljivi izrazi; tožljivo žaljenje koga 3. star. otožen, žalosten: zmeraj je sam, zmeraj tožljiv ● star. od zaspanosti tožljiv otrok cmerav ♪
  16.      tožljívost  -i ž (í) lastnost, značilnost tožljivega: tožljivost otrok / knjiž. tožljivost dejanja ♪
  17.      tóžnost  -i ž (ọ́) star. otožnost, žalost: prevzela ga je tožnost ♪
  18.      trabákul  -a m (ȃ) navt. trabakula: popravljati trabakul; s peskom natovorjen trabakul ♪
  19.      trabánt  -a m (ā á) 1. astr. nebesno telo, ki kroži okoli kakega planeta; satelit: Jupitrovi trabanti 2. knjiž. stalen spremljevalec: prišla je dama s svojimi trabanti; zvesti trabanti // somišljenik, privrženec: tako hočejo on in njegovi trabanti; poslušni trabanti 3. publ. formalno samostojna država, vlada, politično, gospodarsko podrejena močnejši državi, vladi: razvite države in njihovi trabanti 4. nekdaj telesni stražar pomembne osebe: doža sta spremljala dva trabanta; kraljev sprevod s trabanti 5. tip osebnega avtomobila vzhodnonemške tovarne iz Zwickaua: trabant in wartburg ♪
  20.      tráčen  -čna -o prid. (ȃ) teh. nanašajoč se na trak: tračni meter / tračno jeklo, železo / tračni prenos / tračni brusilnik brusilnik z brezkončnim brusilnim trakom, navadno gumijastim; tračni transporter transporter z brezkončnim trakom ♦ agr. tračni obračalnik obračalnik z vilami na brezkončnem traku; avt. tračna zavora zavora, ki jo sestavljata zavorni boben ali zavorni kolut in zavorni trak; elektr. tračna enota enota (elektronskega) računalnika z magnetnim trakom; les. tračna žaga strojna žaga v obliki brezkončnega traku ♪
  21.      tráčnica  -e ž (ȃ) 1. posebno oblikovan podolgovat jeklen nosilec, ki se uporablja za izdelavo zlasti železniških tirov; tirnica: izdelovati tračnice; polagati tračnice; pritrjevati tračnice na železniške pragove ♦ žel. glava tračnice glava tirnice; noga tračnice noga tirnice // taki nosilci, položeni drug za drugim navadno v dveh vzporednih črtah, da po njih tečejo kolesa vozil: kolesa udarjajo ob tračnice, po tračnicah; razdalja med tračnicama / tramvajske, železniške tračnice 2. posebno oblikovan nosilec, po katerem kaj drsi, se premika: tračnice avtomobilskega sedeža; tračnice za zavese ♪
  22.      tradeunion  -a [tréjdjúnjon] m (ẹ̑-ȗ) v angleškem okolju strokovna organizacija, ki skrbi za ureditev gospodarskih in socialnih razmer delavcev, sindikat: organizirati tradeunione; kongres tradeunionov ♪
  23.      tradeunioníst  -a [trejdjunjon-] m (ȋ) v angleškem okolju član tradeuniona, sindikalist: angleški tradeunionisti ♪
  24.      tradeunionízem  -zma [trejdjunjon-] m (ȋ) v nekaterih državah gibanje, ki si prizadeva za ureditev gospodarskih in socialnih razmer delavcev brez odprave kapitalizma ♪
  25.      tradícija  -e ž (í) 1. kar se je ustalilo v življenju kake skupnosti s prenašanjem iz roda v rod; navada, običaj: tukaj je tradicija, da na ta dan kurijo kresove; ohranjati, spoštovati tradicije; delati kaj iz tradicije; predati posestvo prvemu sinu zaradi tradicije; prenehati s kako tradicijo; družinske, narodne tradicije / po tradiciji obdarovati kolednike // ed. skupek tega: nadaljevati, spoštovati družinsko tradicijo; zavrgli so tradicijo in začeli živeti po svoje; kmečko življenje je bilo polno tradicije 2. navadno s prilastkom kar se je uveljavilo, doseglo na področju kake dejavnosti med njenim daljšim obstajanjem, izročilo: zanemariti pedagoško tradicijo; pesnik izhaja iz domače pesniške tradicije; prikazati kako delo kot nadaljevanje slovenske slovstvene tradicije // uveljavljena, dalj časa trajajoča dejavnost: za kraj je značilna kovaška tradicija; iz ohranjenih drobcev je mogoče sklepati na pismeno tradicijo; pospeševati domačo tiskarsko tradicijo / festival je še brez tradicije, nima tradicije še ni uveljavljen, še ne obstaja dolgo; tu je doma gledališka tradicija se že dolgo ukvarjajo z uprizarjanjem gledaliških del; imajo tradicijo v knjigotrštvu se že dolgo ukvarjajo s knjigotrštvom 3. nav. mn., publ. vrednota, dosežek: gojiti revolucionarne tradicije; biti predan ljudstvu in njegovim svetlim tradicijam; razvijanje tradicij narodnoosvobodilnega boja ● knjiž., redko tradicija dopolnjuje svetopisemsko sporočilo (ustno) izročilo ♪

   43.629 43.654 43.679 43.704 43.729 43.754 43.779 43.804 43.829 43.854  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA