Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

la (4.301-4.325)


  1.      skládnja  -e ž (á) lingv. zlaganje besed v besedne zveze, stavke: dobro obvlada slovensko skladnjo / skladnja tega besedila je slaba zloženost besednih zvez, stavkov // nauk o tem: skladnja in pomenoslovje ● knjiž., redko skladnja med besedami in dejanji skladnost ♪
  2.      skládnost  -i ž (á) lastnost, značilnost skladnega: skladnost telesa / skladnost barv / skladnost pravnega sistema / doseči skladnost med vsebino in obliko; skladnost zakona z ustavo; stavba je lepa v svoji skladnosti / spraviti v skladnost s čim uskladiti ◊ geom. enakost geometrijskih likov po obliki in velikosti ♪
  3.      skladóven  tudi skládoven -vna -o prid. (ọ̄; á) nanašajoč se na sklad: skladovna ploskev / delitev skladovnega denarja ◊ les. skladovni les les, ki se meri zložen v skladovnico; prostorninski les; teh. skladovni spoj spoj, pri katerem sta kosa pločevine položena drug na drugega ♪
  4.      skladovít  -a -o prid. (ȋ) ki je iz skladov: skladovito pobočje ♪
  5.      skladóvje  tudi skládovje -a s (ọ̑; á) knjiž. več skladov, skladi: skladovje gorskih sten ♪
  6.      skládovnica  tudi skladóvnica -e ž (á; ọ̑) 1. kar sestavljajo zlasti drug na drugem urejeno zloženi kosi, predmeti: skladovnica se je podrla; jemati polena s skladovnice; skladovnica desk, drv, škatel / skladovnica papirja, perila / zložiti v skladovnico / debele skladovnice usedlin plasti 2. ekspr., z rodilnikom velika količina, množina: prebrati celo skladovnico spisov ♪
  7.      sklámfati  -am dov. (ȃ) nižje pog. sestaviti, zbiti: sklamfati trame; pren., ekspr. sklamfati nalogo ♪
  8.      sklánja  -e ž (ȃ) knjiž. sklanjatev: sklanja samostalnikov ♪
  9.      sklánjanje  -a s (ȃ) glagolnik od sklanjati: sklanjanje glave / sklanjanje samostalnika ♪
  10.      sklanjátev  -tve ž (ȃ) lingv. menjanje končnic pri samostalniku, pridevniku, zaimku in števniku: sklanjatev in spregatev / samostalnik lipa se sklanja po ajevski sklanjatvi; imenska, pridevniška sklanjatev; moška sklanjatev samostalnikov moškega spola ♪
  11.      sklánjati  -am nedov. (ȃ) 1. premikati zgornji del česa navzdol, proti tlom: sklanjati in vzravnavati glavo, hrbet / sklanjal je glavo in poslušal; sklanjati glavo nad šopkom ∙ knjiž. spoštljivo sklanjam glavo pred takim človekom izkazujem mu čast, spoštovanje 2. lingv. menjavati končnice pri samostalniku, pridevniku, zaimku in števniku: sklanjati samostalnike; sklanjati po pridevniški sklanjatvi sklánjati se 1. premikati glavo, zgornji del telesa navzdol, zlasti naprej: hitro se sklanjati / sklanjati se k otroku; sklanja se čez ograjo, skozi okno / sklanjati se po steklenice pod točilno mizo / težki cveti se sklanjajo; veje se sklanjajo nad vodo 2. ekspr., s širokim pomenskim obsegom, v zvezi z nad izraža opravljanje dela, opravila, kot ga določa sobesedilo: ves dan se sklanja nad delo; pogosto se sklanja nad knjigo bere, študira; bolničarke so se sklanjale nad ranjenci so jim stregle ● pesn. na gredi se cvet sklanja k cvetu je dosti cvetov; ekspr. sonce se sklanja k obzorju kmalu bo zašlo; knjiž. čas se sklanja v jesen kmalu bo jesen sklanjáje: kašljal je, sklanjaje glavo sklanjajóč -a -e: šla sta navkreber, sklanjajoč glave; sklanjajoča se drevesa ♪
  12.      sklanjátven  -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na sklanjatev: sklanjatvena končnica / sklanjatveni vzorec ♪
  13.      sklápljanje  -a s (ā) 1. glagolnik od sklapljati: sklapljanje vagonov 2. lingv. tvorjenje (nove) besede s sestavljanjem dveh ali več besed: beseda seveda je nastala s sklapljanjem ♪
  14.      sklápljati  -am nedov. (ā) 1. s povezovalno napravo delati, da je kaj skupaj, združeno: sklapljati cevi, vagone 2. knjiž. zapirati: sklapljati čeljusti / od utrujenosti sklapljati oči ♪
  15.      sklapoúhati  -am tudi izklapoúhati -am dov. (ū ȗ) nar. vzhodno oklofutati: pošteno ga je sklapouhal ♪
  16.      sklapoúškati  -am dov. (ȗ) nar. vzhodno oklofutati: sklapouškala jo je, ker je ugovarjala ♪
  17.      sklasíti se  -ím se in sklasíti -ím dov., sklásil se in sklásil (ȋ í) nav. 3. os., nav. ekspr. narediti klase: pšenica, rž se sklasi ♪
  18.      sklásti  skládem dov. (á ȃ) redko zložiti: sklasti hlode; sklasti snope v kup skláden -a -o: skladena drva sklájen -a -o nar. vzhodno zložen: sklajeni hlodi ♪
  19.      sklát  in sklàt -áta m (ȃ; ȁ á) zastar. potepuh, klatež: bil je velik sklat ♪
  20.      skláti  skóljem dov., skôlji skoljíte (á ọ́) redko razklati: sklati poleno skláti se ekspr. stepsti se, spopasti se: psi so se sklali / na veselici so se sklali sklán -a -o: sklano deblo ♪
  21.      sklatíti  in sklátiti -im, tudi sklátiti -im dov. (ȋ á; á) 1. povzročiti, da zaradi tolčenja s palico, obmetavanja s kamenjem padejo sadeži z drevesa: sklatiti jabolka, orehe / toča je sklatila listje ∙ ekspr. artilerija je sklatila sovražno letalo sestrelila; ekspr. zanjo bi sklatil zvezdo z neba zanjo bi storil vse; ekspr. sklatili so precej ptic postrelili 2. slabš. reči, povedati: sklatil je veliko neumnosti skláten -a -o: sklateno sadje ♪
  22.      skodéla  -e ž (ẹ̑) manjša nizka, okrogla posoda a) za serviranje hrane: jesti iz skodele; keramična, pločevinasta skodela; skodele in skodelice / vojaška skodela b) navadno s prilastkom za kaj sploh: brivska skodela; skodela na tehtnici // pog. vsebina skodele: popiti skodelo mleka ♪
  23.      skódla  -e ž (ọ̑) kalana deščica za pokrivanje streh: streho so pokrili s skodlami; jelove, macesnove, smrekove skodle / klati skodle / klati, žagati les v skodle ♪
  24.      skódlar  -ja m (ọ̑) izdelovalec skodel: skodlarji in tesarji // kdor se (poklicno) ukvarja s pokrivanjem, popravljanjem streh s skodlami ♪
  25.      skódlast  -a -o prid. (ọ̑) ki je iz skodel: lesena hiša s skodlasto streho ♪

   4.176 4.201 4.226 4.251 4.276 4.301 4.326 4.351 4.376 4.401  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA