Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

la (42.054-42.078)


  1.      ščebèt  -éta [tudi čǝb] m (ȅ ẹ́) ščebetanje: ptičji ščebet; ščebet lastovk / ščebet žensk ♪
  2.      ščebetánje  -a [tudi čǝb] s (ȃ) glagolnik od ščebetati: ščebetanje lastovk / ščebetanje otroka / živahno ščebetanje deklet ♪
  3.      ščebetáti  -ám tudi -éčem [tudi čǝb] nedov. (á ȃ, ẹ́) 1. oglašati se s kratkimi, nerazločnimi glasovi: lastovke ščebetajo; na strehah so ščebetali vrabci; ob nevihti sinice nemirno ščebetajo / otročiček že ščebeta 2. ekspr. živahno, lahkotno govoriti, pripovedovati: ženske so ščebetale o tem, kar se je zgodilo ščebetáje: lastovke so ščebetaje obletavale zvonik; otroci so se vračali domov, veselo ščebetaje ščebetajóč -a -e: ščebetajoče sinice na vrtu ♪
  4.      ščebetàv  -áva -o [tudi čǝb] prid. (ȁ á) ki (rad) ščebeta: ščebetave lastovke / ekspr. ščebetavi otroci ♪
  5.      ščebljáti  -ám [tudi čǝb] nedov. (á ȃ) čebljati: dekleta so živahno ščebljala / lastovke ščebljajo ščebljáje: otroci so se veselo ščebljaje vračali domov ♪
  6.      ščegèt  -éta [čǝg in čeg] m (ȅ ẹ́) ščegetanje: ščeget po podplatih; ščeget s slamico / kadar ga je pogledala, je čutil ščeget po telesu ♪
  7.      ščegetánje  -a [čǝg in čeg] s (ȃ) glagolnik od ščegetati: zaradi ščegetanja se je začela glasno smejati; ščegetanje po podplatih / že po prvem kozarcu vina je čutil prijetno ščegetanje po vsem telesu ♪
  8.      ščegetáti  -ám tudi -éčem stil. -áčem [čǝg in čeg] nedov. (á ȃ, ẹ́, á) 1. s premikanjem rahlo dotikajočega se predmeta povzročati dražeč občutek, ki sili k smehu, refleksnim gibom: fant je ščipal in ščegetal sošolce; ščegetati po podplatih, pod brado, za vratom; ščegetati s slamico / senene bilke, ki so mu padle za srajco, so ga ščegetale; britje ga ščegeta; brezoseb. mene sploh ne ščegeta; pren., ekspr. njene besede so ga ščegetale okoli srca, pri srcu 2. delovati na organizem tako, da nastane reakcija; dražiti: prah ščegeta pljuča / pečenka ga prijetno ščegeta v nos ● ekspr. pijača ga je ščegetala po grlu povzročala pekoč občutek; ekspr. med govorom ga je večkrat ščegetal smeh bi se rad smejal ščegetajóč -a -e: ščegetajoč prah; prijetno ščegetajoč vonj ♪
  9.      ščegetávček  -čka [čǝg in čeg] m (ȃ) anat. majhen nabrekljiv organ zunanjega ženskega spolovila ♪
  10.      ščegetljív  -a -o [čǝg in čeg] prid. (ȋ í) 1. občutljiv za ščegetanje: ščegetljiva koža; ščegetljiva mesta na telesu / bolnik je bil ščegetljiv; ščegetljiva kobila 2. dražljiv: ščegetljiv vonj po čebuli / ščegetljiva zgodba ščegetljívo prisl.: ščegetljivo se smejati ♪
  11.      ščegetljívost  -i [čǝg in čeg] ž (í) lastnost, značilnost ščegetljivega: ščegetljivost kože ♪
  12.      ščèk  medm. (ȅ) posnema glas srake: šček, šček, šček, se oglaša sraka ♪
  13.      ščekáti  -ám tudi ščékati -am nedov. (á ȃ; ẹ̑) 1. oglašati se z glasom šček: v daljavi so ščekale srake 2. nar. bevskati: pes je besno ščekal ♪
  14.      ščekèt  -éta m (ȅ ẹ́) glagolnik od ščeketati: ščeket psov / materin ščeket ni nič zalegel ♪
  15.      ščeketáti  -ám tudi -éčem nedov. (á ȃ, ẹ́) 1. oglašati se z glasom šček: srake ščeketajo 2. nar. bevskati: lisica, pes ščeketa / mitraljezi so vso noč ščeketali / ta ženska že spet ščeketa zadirčno govori, se jezi ♪
  16.      ščemênje  -a [čǝm tudi čem] s (é) glagolnik od ščemeti: ščemenje je prenehalo / začutil je ščemenje v glavi, rokah ♪
  17.      ščeméti  -ím [čǝm tudi čem] nedov., ščemì tudi ščêmi (ẹ́ í) povzročati zlasti v očeh rahlo bolečino, ki sili k drgnjenju: dim, premočna svetloba me ščemi / luč, sonce ščemi v oči / nos ga ščemi; z alkoholom razkužena rana jo je ščemela; od vetra me ščemi po obrazu; brezoseb. v grlu ga ščemi ščemèč -éča -e: ščemeč dim; ščemeče solze ♪
  18.      ščenè  -éta s (ȅ ẹ́) 1. slabš. majhen, zanikrn pes: ščene je veselo skakalo; gledal je kot polito ščene boječe, preplašeno // pes sploh: kaj bo s tem starim ščenetom 2. nizko pohleven, bojazljiv človek: to ščene ne bo nič doseglo ♪
  19.      ščênec  -nca m (é) knjiž. ščene: ščenec je lajal / le kaj bo ta ščenec naredil ◊ vet. odščipnjeni vrh podkovskega žeblja ♪
  20.      ščèp  -à in -a tudi ščèp ščêpa [prva oblika čǝp] m (ǝ̏ ȁ, ǝ̀; ȅ é) 1. kar nastane s stikom konic navadno prvih treh prstov: narediti ščep / dati prste v ščep 2. z rodilnikom količina česa, ki se lahko naenkrat zagrabi, drži s konicami teh prstov: dati v jed ščep soli; ščep tobaka / sladkorja je komaj za ščep zelo malo // ekspr. zelo majhna količina česa sploh: dati ptičkom ščep prosa / nima niti ščepa moke prav nič 3. zastar. ščip, polna luna: ščep in mlaj ♪
  21.      ščepèc  -pcà in ščèpec -pca tudi ščêpec -pca [prvi dve obliki čǝp] m (ǝ̏ ȁ; ǝ̀; é) 1. kar nastane s stikom konic navadno prvih treh prstov: pokaži, kaj je ščepec / dati prste v ščepec; v ščepcu je prinesla pesek 2. z rodilnikom količina česa, ki se lahko naenkrat zagrabi, drži s konicami teh prstov: jedi dodati ščepec popra, soli; ponudil mu je ščepec tobaka / vsega je komaj za ščepec zelo malo // ekspr. zelo majhna količina česa sploh: za večerjo je imela ščepec riža / niti ščepca cimeta nima doma prav nič; pren. hoče vsaj ščepec sreče ● ekspr. njegovo govorjenje nima niti ščepca soli je zelo neumno, vsebinsko prazno ♪
  22.      ščepériti  -im nedov. (ẹ́ ẹ̑) postavljati v pokončen, štrleč položaj: ptice so ščeperile perje / fant je ščeperil obrvi mrščil // s postavljanjem perja v pokončen, štrleč položaj delati kaj bujno, košato: pav ščeperi rep ščepériti se 1. dobivati pokončno, štrleče perje: škorec se je ščeperil 2. ekspr., s prislovnim določilom biti kje zelo opazen, viden zaradi velikosti, bujnosti: po gredah se je ščeperil osat / pod nosom se mu ščeperijo brki; pren. v njenem srcu se ščeperi sovraštvo 3. ekspr. postavljati se, ponašati se: ščeperi se z novo obleko / celo ščeperi se s svojim izdajstvom baha 4. ekspr. oblastno, prevzetno se vesti, ravnati: tukaj se ščeperiš, doma si pa ne upaš nič reči / za mizo se je ščeperil moj znanec ščeperèč -éča -e: vrabec je čivkal, ščepereč repek ♪
  23.      ščét  -í ž, daj., mest. ed. ščéti in ščêti (ẹ̑) star. krtača: čistiti sod s ščetjo / ščet iz konjske žime, jeklene žice ∙ star. ostriči se na ščet na krtačo; star. lasje mu stojijo kot ščet pokonci; star. dlaka, naježena kot ščet zelo ♪
  24.      ščetárski  -a -o prid. (á) nanašajoč se na ščetarje ali ščetarstvo: ščetarska delavnica / ščetarski svedri; ščetarske škarje / ščetarski izdelki / ščetarska obrt ♪
  25.      ščetína  -e ž (í) trša dlaka, zlasti pri prašiču: odstranjevati, strgati ščetine; poraščen z gostimi ščetinami; njegovi lasje so trdi kot ščetine / ekspr. teh nekaj ščetin še ni brada kocin / krtača, zobna ščetka iz naravnih ščetin // kar je tej dlaki podobno: perlonske ščetine omela; čopič iz umetnih ščetin ◊ gozd. ščetina zatrgani del pri štoru, pri tramu; zool. tipalne ščetine trše, resaste dlake nekaterih živali, s katerimi tipajo ♪

   41.929 41.954 41.979 42.004 42.029 42.054 42.079 42.104 42.129 42.154  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA