Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

la (39.829-39.853)


  1.      snóči  prisl. (ọ̑) včeraj zvečer: snoči sem bil v gledališču; že od snoči me boli glava // v noči pred današnjim dnevom: snoči sem zelo slabo spal ♪
  2.      snohódec  -dca m (ọ̑) knjiž., redko kdor ponoči v trdnem spanju hodi, kaj dela, ne da bi se tega pozneje spominjal; mesečnik: tavanje snohodca; počutil se je kot snohodec ♪
  3.      snohódka  -e ž (ọ̑) knjiž., redko ženska, ki ponoči v trdnem spanju hodi, kaj dela, ne da bi se tega pozneje spominjala; mesečnica: klic je snohodko prebudil; hodi kot snohodka ♪
  4.      snòp  snôpa m (ȍ ó) 1. večji šop povezanega požetega žita, slame: snopi se sušijo na njivi; otepati, zlagati snope; vezati snope s poveslom; padel je kot snop z iztegnjenim telesom / snop slame, žita // več skupaj povezanih istovrstnih predmetov: snop cevi, šibja / izgubil je cel snop ključev šop; snop pisem je vrgla v peč sveženj // nav. ekspr., z rodilnikom kar je temu podobno: snopi isker so padali na streho / snop svetlobe je osvetlil prostor / temo prebadajo snopi žarometov / mesečina lije v snopih 2. nar., v krščanskem okolju snop šibja in zelenja za cvetno nedeljo; butara: narediti snop ◊ fiz. elektronski snop skupina elektronov, ki se gibljejo v isti smeri; laserski snop; snop žarkov skupina žarkov, ki gredo skozi dani presek ali dano točko; zgod. pasji snop del desetine, ki so ga podložniki dajali zemljiškemu gospodu za vzdrževanje njegovih psov ♪
  5.      snôpek  -pka m (ō) manjšalnica od snop: delati snopke; povezati požeto pšenico v snopek ♪
  6.      snôpič  -a tudi snopìč tudi snôpič -íča m (ȏ; ȉ í; ó í) zal. vsak od več posameznih delov knjige, tiskanega dela navadno v broširani izdaji: drugi del romana bo izšel v dveh snopičih / poskusni snopič slovarja ♪
  7.      snopìč  tudi snôpič -íča m (ȉ í; ó í) manjšalnica od snop: vezati lan v snopiče / snopič orumenelih pisem je vrgel v peč ♪
  8.      snôpje  -a s (ō) več snopov, snopi: omlatiti snopje; povezati pšenico v snopje; ležali so po tleh kakor snopje ♪
  9.      snopovéznik  -a m (ẹ̑) agr. stroj, ki sam žanje in veže snope: kombajn, snopoveznik in mlatilnica ♪
  10.      snóv  -í ž (ọ̑) 1. kar tvori, sestavlja stvari, predmetna telesa: snov se spreminja; mrtva, živa snov; zakon o ohranitvi snovi 2. navadno s prilastkom kar tvori, sestavlja stvari, predmetna telesa in ima določene lastnosti, značilnosti: ta snov dobro prevaja električni tok; naštej nekaj snovi; eksplozivne, gorljive snovi; grenka snov; hranilne snovi; plinasta, tekoča, trdna snov; prozorna snov; lahko topljiva snov; snov za barvanje; ugotavljati lastnosti, sestavo snovi / rudninske snovi anorganske snovi, ki so potrebne za pravilno rast organizmov; umetna snov umetno pridobljena 3. kar tvori, sestavlja predmet, vsebino govornega, pisnega obravnavanja: izbrati primerno, zanimivo snov za spis; snov pogovora; snov za razmišljanje; imeti dovolj snovi za razpravo // kar tvori, sestavlja predmet umetniškega oblikovanja, ustvarjanja: pisatelj je vzel snov za dramo iz kmečkega življenja; filmska snov; roman s snovjo iz sodobnega življenja 4. šol., navadno v zvezi učna snov kar tvori, sestavlja znanje, védenje, ki se podaja v izobraževalnem procesu: učna snov je zelo zahtevna; narekovati, podajati učno snov; razporediti učno snov po predmetih; predpisana učna snov ◊ agr. huminska snov; suha snov ki ostane po (umetnem) odstranjevanju vode, vlage iz rastlin, živil; astr. medzvezdna snov plinasta in trdna snov v medzvezdnem prostoru; farm. indiferentna snov brez zdravilnega učinka; filoz. snov od človeka neodvisno obstoječa objektivna stvarnost; materija; fiz. optično aktivna snov prozorna snov, ki suka ravnino polarizirane svetlobe; diamagnetna, higroskopska snov; fiz., kem. desnosučna ki suka polarizacijsko ravnino v desno, levosučna snov ki suka polarizacijsko ravnino v levo; kem. anorganska, organska snov; radioaktivna snov; med. karcinogena snov; kontrastna snov ki ne prepušča rentgenskih žarkov; min. amorfna, polimorfna snov; optično dvoosna snov ki ima dva preseka, v katerih je lomni količnik v vseh smereh enak; optično enoosna snov ki ima samo en presek, v katerem je lomni količnik v vseh smereh enak; izomorfne snovi ki kristalijo v podobnih kristalih ♪
  11.      snoválka  -e [u̯k in lk] ž (ȃ) 1. tekst. delavka, ki snuje: biti snovalka 2. nar. priprava na statvah za vnašanje votka med osnovne niti; čolniček ♪
  12.      snovánje  -a s (ȃ) glagolnik od snovati: snovanje slavnostnega govora / gledališko, kulturno, umetniško snovanje / ekspr. skrivnostno snovanje narave / snovanje nove organizacije / preja za snovanje ♪
  13.      snováti  snújem nedov., snovál (á ú) 1. sestavljati, ustvarjati kaj, navadno v začetni, nedokončni obliki: pisatelj je snoval roman več let; snovati nove modele / v tej hiši je živel in snoval znanstvenik ustvarjal / njegova domišljija vedno kaj snuje 2. naskrivaj pripravljati: snovati maščevanje, umor, zaroto; nekaj snuje proti njim 3. knjiž. ustanavljati: snovati stranko; že dolgo časa se snuje nov odbor ◊ tekst. izdelovati osnovo za tkanje ali pletenje snováti se ekspr. nastajati, pojavljati se: kakšne misli se snujejo za njegovim čelom; nejasni načrti se mu snujejo po glavi snujóč -a -e: sprehajal se je, snujoč načrte; snujoča domišljija ♪
  14.      snóven  -vna -o prid. (ọ̄) nanašajoč se na snov: snovni svet; snovne spremembe / snovne lastnosti / raziskati snovne vire romana; snovna razporeditev govora ◊ fin. snovni denar denar, katerega nominalna vrednost je določena po njegovi snovni vrednosti; lingv. snovno ime snóvno prisl.: pisatelj snovno zajema iz kmečkega življenja; snovno preobsežen učni načrt; sam.: razlike med snovnim in duhovnim ♪
  15.      snóvnost  -i ž (ọ̄) 1. lastnost, značilnost snovnega: snovnost teles 2. knjiž. resničnost, predmetnost: opisovati snovnost; preoblikovati snovnost v romanu ♪
  16.      snóvnosten  -tna -o prid. (ọ̄) knjiž. nanašajoč se na snovnost: snovnostne lastnosti teles / snovnostni elementi v literarnem delu ♪
  17.      snubáč  -a m (á) snubec: ni ji manjkalo snubačev; zavrnila je že več snubačev; bogat snubač ♦ etn. snubači so posedli okoli mize moški, ki želi žensko slovesno zasnubiti, in njegovi spremljevalci ♪
  18.      snubáčica  in snubačíca -e ž (á; í) v ruskem okolju ženitna posredovalka: bila je njegova snubačica ♪
  19.      snubáčka  -e ž (ȃ) v ruskem okolju ženitna posredovalka: snubačka je bila zelo vztrajna ♪
  20.      snúbec  -bca m (ú) moški, ki zasnubi, snubi: zavrniti snubca; zaljubljeni snubec; imela je veliko snubcev ♦ etn. pogostiti snubce moškega, ki želi žensko slovesno zasnubiti, in njegove spremljevalce ♪
  21.      snubílec  -lca [lc in u̯c] m (ȋ) knjiž., redko snubec: prošnje mladega snubilca ♪
  22.      snubítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od snubiti: zavrnila je njegovo snubitev // etn. obred, pri katerem se ženski slovesno predlaga poroka z določenim moškim: slovesna snubitev ♪
  23.      snubíti  in snúbiti -im nedov. (ȋ ú) 1. prizadevati si pridobiti žensko, da pristane na predlagano poroko: snubiti bogato dekle; snubilo jo je veliko fantov / snubil jo je za ženo / dov. snubil je dekle pri očetu zasnubil ∙ ekspr. snubil jo je z očmi z zapeljivim gledanjem si je skušal pridobiti njeno ljubezensko naklonjenost ♦ etn. v nedeljo bodo prišli snubit bo prišel moški, da ženski slovesno predlaga poroko s seboj, in njegovi spremljevalci 2. ekspr. (s prigovarjanjem) pridobivati: snubiti turiste, volivce; podjetja so snubila strokovnjake za delo v tujini; snubili so ga za svoj klub snúbljen -a -o: večkrat snubljeno dekle ♪
  24.      snúbljenje  -a s (ú) glagolnik od snubiti: njegovega snubljenja ni vzela resno / preprečiti snubljenje delavcev za delo v tujini ♪
  25.      snúbljenka  -e ž (ú) ženska, ki jo kdo snubi: mlada snubljenka je odgovorila pritrdilno ♪

   39.704 39.729 39.754 39.779 39.804 39.829 39.854 39.879 39.904 39.929  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA