Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

la (39.654-39.678)


  1.      slúznica  -e ž (ȗ) plast na notranji strani votlih organov, v kateri so žleze, ki izločajo sluz: sluznica obdaja nosno votlino; plini dražijo sluznico dihalnih organov; bleda, nabrekla, vlažna sluznica; prekrvljenost, vnetje sluznice / črevesna, nosna, želodčna sluznica ♪
  2.      slúzničen  -čna -o prid. (ȗ) nanašajoč se na sluznico: sluznične gube / vlažna sluznična površina ♦ anat. sluznične resice ♪
  3.      slúznik  -a m (ȗ) anat. s tekočino napolnjena vrečica med mišico in kostjo, navadno ob sklepu: sluzniki olajšujejo drsenje mišic ob kosti ♪
  4.      sluznína  -e ž (ȋ) biol. glavna sestavina sluza: sluznina v slini, želodčnem soku ♪
  5.      služábnica  -e ž (ȃ) ženska oblika od služabnik: imeti, najeti služabnico; grofova služabnica; bila je služabnica v sodnikovi hiši ∙ evfem. služabnica ljubezni vlačuga, prostitutka ♪
  6.      služábnik  -a m (ȃ) 1. v nekaterih deželah stalno najet moški za pomoč pri hišnih delih in za osebno strežbo: imeti, najeti služabnike; grajski služabniki; stregel je livriran služabnik 2. ekspr., s prilastkom kdor vneto, prizadevno dela, deluje za kaj: zvest služabnik gledališča, medicine / biti služabnik lepe besede ● star. služabnik božji duhovnik; star. cesarski služabnik državni uradnik; star. to so satanovi služabniki hudobni, zlobni ljudje; star. služabnik pravice stražnik, orožnik ♪
  7.      služábništvo  -a s (ȃ) v nekaterih deželah služabniki: gospodar je sklical služabništvo ● knjiž., redko njegovo služabništvo pri tem gospodarju je trajalo deset let v nekaterih deželah služba, služenje ♪
  8.      slúžba  -e ž (ȗ) 1. delo na podlagi delovnega razmerja: dobiti, imeti, iskati, izgubiti, odpovedati službo; biti brez službe; odpustiti, ekspr. napoditi koga iz službe; biti ob službo; sprejeti koga v službo / priložnostna, stalna, začasna služba / pisar. nastop službe takoj, plača po dogovoru // opravljanje takega dela: ta teden nimam službe; službo jemlje resno, zavzeto; za danes smo službo končali, ekspr. odbrenkali / dežurna služba; nočna služba / voziti se v službo; zamuditi službo začetek delovnega časa / opravljati službo tajnice biti tajnica // pog. stavba, prostor, kjer se opravlja tako delo: v službi imamo centralno kurjavo; počakal te bom ob dveh pred službo / to sem slišal v službi 2. s prilastkom delo, dejavnost, vezana na določeno področje: biti v civilni, diplomatski, vojaški službi; prosvetna, socialna, upravna, zdravstvena služba // dejavnost, ki se ukvarja z delom, kot ga določa prilastek: hidrometeorološka, inšpekcijska, patronažna, požarna služba / gorska reševalna služba; informacijsko dokumentacijska [INDOK] služba ki zbira, obdeluje in posreduje informacije z določenega področja; prijavna in odjavna služba; strokovna služba; služba družbenega knjigovodstva družbena organizacija, ki nadzoruje uporabljanje družbenih sredstev 3. nav. mn. oddelek (v delovni organizaciji): o sklepu je treba obvestiti vse službe; usklajevati delo posameznih služb / evidenčna, finančna, računovodska služba 4. redko služenje: namen gledališča je služba družbi, resnici / biti v službi domovine ● žarg., jur. skupne službe delovna skupnost; šalj. vse gre, spada v rok službe delovni čas teče, mineva, ne glede na koristnost, smiselnost dela, ki ga kdo opravlja; ekspr. družba je družba, služba pa služba ločevati je treba prijateljske odnose od delovnih dolžnosti, obveznosti; preg. goste službe, redke suknje kdor zelo pogosto menjava delo, službe, revno živi ◊ agr. pospeševalna služba ki se ukvarja s strokovnim svetovanjem kmetovalcem, kako izboljšati in posodobiti delo; avt. vlečna služba ki skrbi za odvoz poškodovanih in pokvarjenih vozil; jur. služba državne varnosti del državne uprave, ki skrbi za varovanje ustavne ureditve; navt. krovna, strojna služba; rel. služba božja maša; šol. prosvetno-pedagoška služba strokovna služba, ki svetuje in pomaga šolam pri pedagoškem delu; žel. izvršilne službe ki sodelujejo pri prevozu na železnici ali ga tehnično omogočajo ♪
  9.      slúžben  -a -o prid. (ȗ) nanašajoč se na službo: dobro izkoriščen službeni čas; dosegel je visok službeni položaj; službene dolžnosti, zahteve / službena leta delovna doba / službeni telefonski pogovor; službeni telegram; službena obleka / službeni psi psi, ki se glede na sposobnosti uporabljajo v vojski, policiji in za reševanje; službeni vagon; službena izkaznica izkaznica, ki potrjuje, da je kdo zaposlen v določeni delovni organizaciji; službeno potovanje potovanje iz kraja stalne zaposlitve zaradi opravljanja določenih delovnih nalog, obveznosti ♦ filat. službena znamka znamka, s katero se frankirajo samo pošiljke državnih organov in uprave; ptt službeni telegrafski kod črkovne skupine, navadno iz petih črk, ki imajo v službenih telegramih določen stavčni pomen slúžbeno prisl.: poslati vabilo službeno; direktor je službeno zadržan ∙ ekspr. tajnica je odgovarjala zelo službeno uradno, zadržano ♪
  10.      slúžbenost  -i ž (ȗ) službeno vedenje, ravnanje: odbija ga njegova službenost / ekspr. ženska pri okencu je bila poosebljena službenost ♪
  11.      službodajálec  -lca [u̯c in lc] m (ȃ) knjiž. delodajalec: zaradi spora je zapustil službodajalca; odnosi med službodajalci in delavci ♪
  12.      službovánje  -a s (ȃ) glagolnik od službovati: končati, začeti službovanje; vrnil se je v kraj svojega prvega službovanja; v vseh letih službovanja ni bil bolan ∙ zastar. prejšnje službovanje prejšnja služba ♪
  13.      slúženje  -a s (ú) glagolnik od služiti: nezakonito služenje in bogatenje / služenje narodnim koristim / med služenjem vojaškega roka je opravil vozniški izpit ♪
  14.      služinčád  -i ž (ȃ) v nekaterih deželah služabniki: služinčad stanuje v stranskem krilu poslopja; gospodar je izplačal, nadzoroval služinčad ♪
  15.      služíti  in slúžiti -im nedov. (ȋ ú) 1. biti v službi, opravljati službo: takrat je še služil, zdaj pa je v pokoju; njegov oče služi pri železnici; kot učitelj je deset let služil v tej vasi / služila je na sodišču za tajnico bila je tajnica // voj., navadno v zvezi služiti kadrovski, vojaški rok opravljati določen čas trajajočo obvezno dejavnost v vojski: njen sin služi kadrovski rok; vojaški rok je služil pri mornarici / služiti vojsko; služil je v isti četi kot jaz 2. z dajalnikom delati za koga, ki ima oblast: kmetje so stoletja služili graščakom / zvesto služi svojim nadrejenim // nav. ekspr. vneto, prizadevno delati, delovati za kaj: služiti domovini, revoluciji / služiti lepoti, resnici 3. nekdaj biti stalno najet za opravljanje določenih del: služil je na veliki kmetiji; odšla je služit v mesto; služiti za deklo, hlapca, pestunjo; služi pri dobrem gospodarju 4. navadno s prislovnim določilom dobivati kaj, navadno denar, za opravljeno delo: ti ljudje dobro služijo / koliko služiš na mesec zaslužiš / služiti denar // ekspr., v zvezi služiti kruh pridobivati (osnovna) materialna sredstva, materialne dobrine: kdaj boš začel sam služiti kruh; služiti si kruh s poučevanjem, kot rudar 5. biti koristen, dober pripomoček: uničili so vse, kar bi služilo sovražniku; palica mu je na poti dobro služila / gradivo bo služilo vsem, ki bodo raziskovali to obdobje koristilo, pomagalo // biti uporaben, koristen: vse je urejeno tako, da bodo naprave služile tudi kasneje / noge mu ne služijo več ne more več hoditi; tudi leva roka mu dobro služi lahko dela z njo 6. z oslabljenim pomenom izraža namenskost, kot jo določa samostalnik: ta prostor je dolgo služil za skladišče; soba je služila tudi kot delavnica / čipke služijo samo za okras so; ta steza služi samo pastirjem uporabljajo jo samo pastirji; za posteljo jim služi živalska koža imajo živalsko kožo / publ. stavba služi svojemu namenu se uporablja za to, za kar je zgrajena // z glagolskim samostalnikom izraža, da je kaj predmet dejavnosti, kot jo določa samostalnik: ključ služi za odpiranje konzerv / take prireditve služijo medsebojnemu spoznavanju omogočajo medsebojno spoznavanje; taka umetnost služi uspavanju družbene zavesti uspava družbeno zavest; slovnica bo služila za dvojezični pouk se bo uporabljala ● ekspr. od razburjenja ji jezik ni več služil ni mogla več govoriti; bibl. nihče ne more služiti dvema gospodoma se ravnati po dveh izključujočih se moralnih načelih hkrati; star. služiti kralju, cesarja biti pri vojakih; ekspr. služi mamonu kopičenje bogastva, denarja mu je najvažnejše v življenju; star. služiti poželenju predajati se mu; zastar. služiti goste streči jim služíti se in slúžiti se zastar. uporabljati: služiti se dobrih zdravil / služiti se s tujim jezikom služèč -éča -e: nekateri ljudje pozabljajo na svoje osebne koristi, služeč skupnim; v ta namen služeče grablje imajo zobe na obeh straneh ♦ jur. služeče zemljišče zemljišče, na katerem obstaja služnostna pravica v korist drugega zemljišča ♪
  16.      slúžkinja  -e ž (ȗ) v nekaterih deželah stalno najeta ženska, navadno v mestu, za pomoč pri gospodinjskih delih: imeti, najeti služkinjo ∙ ekspr. bila je vsem za služkinjo vsem je morala streči, pomagati ♪
  17.      slúžnost  -i ž (ú) 1. jur. pravica do delnega omejevanja lastnika pri razpolaganju s svojo lastnino ali do delne uporabe tuje lastnine: pridobiti služnost / osebna služnost pravica do uživanja, rabe tuje stvari in stanovanja; vodna služnost pravica zajemanja vode na tujem zemljišču; služnost poti pravica prehoda čez tuje zemljišče 2. knjiž. podrejenost, odvisnost: upreti se služnosti čemurkoli / prizadevanja, da bi ne bila nobena družbena skupina v služnosti v podrejenem položaju ♪
  18.      smálta  -e ž (ȃ) kem. s kobaltovim oksidom modro obarvano, v prah zmleto kalijevo steklo za barvanje emajla, stekla ♪
  19.      smedêrevka  -e ž (ē) agr. trta z velikimi belimi grozdi, ki se goji zlasti v okolici Smedereva: gojiti smederevko // kakovostno belo vino iz grozdja te trte: steklenica smederevke ♪
  20.      sméh  -a m (ẹ̑) izražanje zlasti veselja, sreče z izrazom na obrazu, navadno z raztegnjenimi ustnicami, in glasovi: loteval se ga je smeh; ob pogledu na ta prizor ga je smeh hitro minil; ekspr. smeh ga grabi, lomi, popade, razganja; izzvati smeh pri poslušalcih; premagovati, zadrževati, ekspr. krotiti smeh; glasen, pritajen, ekspr. krčevit smeh; histeričen, hudomušen, porogljiv smeh; narejen, prisiljen, razposajen, sproščen smeh; smeh iz zadrege; napad smeha / ni mi do smeha, za smeh; od smeha se je tolkel po kolenih; valjati, zvijati se, ekspr. pokati od smeha; držati se na smeh; ekspr. bruhniti, planiti, prasniti v smeh; spraviti koga v smeh; elipt. odšel je, ona pa v smeh; v smehu, med smehom kaj reči / ekspr.: okrog ust mu je zaigral smeh; obraz se mu je raztegnil v vesel smeh veselo se je zasmejal ∙ ekspr. ima smeh in jok v enem mehu njegovo razpoloženje zelo hitro prehaja iz ene skrajnosti v drugo // glasovi, ki nastanejo pri tem: dvorano je napolnil smeh; smeh se je polegel; iz hiše je prihajal smeh; po sobi se je razlegal bučen smeh; slišati smeh ♪
  21.      smehljáj  -a m (ȃ) manj poudarjen izraz na obrazu, navadno raztegnjene ustnice, ki kaže zlasti veselje, srečo: občudoval je njen smehljaj; nagajiv, otožen, prijazen smehljaj / odgovoriti, pogledati s smehljajem; pozdravil je z vljudnim smehljajem / ekspr.: materin obraz je preletel nežen smehljaj; hudomušen smehljaj jim je zaigral okrog ustnic, na obrazih, v očeh; pren., pesn. smehljaj cveta ♪
  22.      smehljájček  -čka m (ȃ) ekspr. manjšalnica od smehljaj: s prijaznim smehljajčkom mu je odgovorila na vprašanje ♪
  23.      smehljánje  -a s (ȃ) glagolnik od smehljati se: bližal se jim je s prijaznim smehljanjem; posmehljivo smehljanje ♪
  24.      smehljáti se  -ám se nedov. (á ȃ) z manj poudarjenim izrazom na obrazu, navadno z raztegnjenimi ustnicami, kazati zlasti veselje, srečo: mati se smehlja otroku; prijazno, prizanesljivo, veselo, zadovoljno se smehljati; smehljati se v zadregi / smehljala se mu je v pozdrav / ekspr. oči so se ji hudomušno smehljale; pren., pesn. rosno jutro se nežno smehlja; sonce se mi smehlja ● ekspr. sreča se mu smehlja doživlja uspeh, uspehe, navadno brez svojih zaslug; smehljati se v brado sam pri sebi smehljáje: smehljaje odgovoriti smehljáje se: smehljaje se pogledati smehljajóč se -a -e: človek s smehljajočim se obrazom; prisl.: smehljajoče se govoriti, pokimati ♪
  25.      sméhoma  prisl. (ẹ̑) knjiž. smeje se, smejoč se: odgovoril mu je smehoma; zavrnila ga je napol smehoma, napol nejevoljno ♪

   39.529 39.554 39.579 39.604 39.629 39.654 39.679 39.704 39.729 39.754  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA