Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

la (37.854-37.878)



  1.      rotácija  -e ž (á) 1. knjiž. gibanje okoli osi; vrtenje: os rotacije 2. publ. menjava, zamenjava nosilcev samoupravnih, javnih in drugih družbenih funkcij: rotacija urednikov; uveljavljati sistem rotacije / rotacija delavcev pri tekočem traku menjavaagr. rotacija ustaljeno zaporedje, po katerem se menjujejo kmetijske rastline na določenem zemljišču; kolobar; astr. rotacija Zemlje
  2.      rotácija  tudi rotacíja -e ž (á; ) žarg., tisk. rotacijski stroj: tiskarna je kupila novo rotacijo; tiskati časopis na rotaciji // prostor, v katerem je ta stroj: delati v rotaciji
  3.      rotacíjski 2 -a -o prid. () nanašajoč se na rotacijo, stroj: rotacijski deli ♦ papir. rotacijski papir tanjši papir v zvitkih z veliko lesovine za tiskanje zlasti časopisov v visokih nakladah; tisk. rotacijski stroj tiskarski stroj za hitro tiskanje v visokih nakladah; rotacijski tisk
  4.      rotacízem  -zma m () 1. lingv. sprememba nekaterih soglasnikov v glas r: može je po rotacizmu prešlo v more 2. med. govorna motnja, pri kateri je glas r izpuščen, zamenjan z drugim glasom ali izgovorjen nepravilno: rotacizem in jecljanje
  5.      rótaprínt  -a m (ọ̑-) tisk. ofsetni stroj za razmnoževanje odtisov manjših formatov v manjših nakladah: razmnožiti na rotaprintu
  6.      rotárijec  -jca m (á) v nekaterih zahodnih deželah član rotarijskega kluba: zborovanje rotarijcev
  7.      rotárijski  -a -o prid. (á) v nekaterih zahodnih deželah, v zvezi rotarijski klub klub, ki združuje zlasti poslovne ljudi raznih poklicev: milanski rotarijski klub
  8.      rotênje  -a s (é) glagolnik od rotiti: njeno rotenje ga ni ganilo; jok in rotenje / knjiž. zaradi neprestanih rotenj se mu je začela oglašati vest prošenj / z rotenjem obvladati zle duhove
  9.      rotílec  -lca [lc in c] m () po ljudskem verovanju kdor roti: rotilec je iz strahu opustil svoje početje ● knjiž., ekspr. rotilec lastne pogube kdor pripravlja lastno pogubo
  10.      rotírati  -am nedov. () 1. knjiž. gibati se okoli osi; vrteti se: luč na strehi vozila rotira; rotirati in krožiti ♦ astr. galaksija, Sonce, Zemlja rotira se vrti 2. dov. in nedov., publ. menjati, zamenjati nosilce samoupravnih, javnih in drugih družbenih funkcij: rotirati vodilne kadre rotirajóč -a -e: kosmatiti usnje na rotirajočem valju rotíran -a -o: ne ve, ali bo rotiran
  11.      rotítev  -tve ž () glagolnik od rotiti: ni maral poslušati njihovih rotitev / rotitev hude ure / mrmrati skrivnostne rotitve zarotitvene obrazce
  12.      rotíti  -ím nedov. ( í) 1. nav. ekspr. zelo, vztrajno prositi: začel ga je rotiti, naj odide; rotil ga je za pomoč / pri najinem prijateljstvu te rotim, pusti ga / rotimo in prosimo vas, pomagajte nam 2. po ljudskem verovanju izgovarjati določene besede, delati določene kretnje, da se kaj hudega odvrne, da kaj izgubi moč: rotiti hudo uro ● star. rotiti duhove klicati; zastar. rotiti sovražnike preklinjati, zmerjati rotíti se 1. knjiž. prisegati, zaklinjati se: vsi so se mu rotili, da bodo sodelovali / rotil se je, da o tem nič ne ve / rotil se je na svojo čast, da ne bo prej miroval, dokler ne bo krivec kaznovan / ubil ga bom, se je rotil 2. zastar. jeziti se, hudovati se: rotil se je na gospodarja, nad gospodarjem rotèč -éča -e: roteč opozarjati koga; roteče besede; roteče ljubezensko pismo
  13.      rotúnda  -e ž () arhit. okrogla stavba, navadno pokrita s kupolo: krstilnica v obliki rotunde
  14.      ròv  rôva in róva m ( ó, ọ̑) 1. daljši, navadno vodoraven cevast prostor pod zemeljskim površjem: rov se je podsul; kopati, vrtati rov; skriti se v rov; ozek, temen, vlažen rov; poševen rov; dolžina rova / jamski, podzemski rovi // tak prostor, ki vodi v notranjost rudnika: odpreti, zapreti rov; glavni, stranski rovi; jaški in rovi so med seboj povezani // tak prostor sploh: v prerezani zeljnati glavi so se videli rovi in iztrebki gosenic; krtovi rovi; žuželčji rovi v drevesnem lubju 2. v zemljo narejena ožja, podolgovata vdolbina za oviro ali obrambo; jarek: streljati iz rovov; strelski rov; rovi in nasipi
  15.      róv  -í ž (ọ̑) nar. odkrušena skala: kršje in rovi
  16.      rovárjenje  -a s (á) glagolnik od rovariti: obsoditi rovarjenje proti oblasti; spletkarjenje in rovarjenje
  17.      rováš  -a m (á) 1. nekdaj po dolgem preklana palica, na katero se z zarezami označuje količina česa, navadno pri menjavi blaga, posojilu: z nožičem je zarezoval na rovaš merice mleka; črtice in križci na rovašu / volitev župana z rovašem 2. ekspr., v zvezi na rovaš na račun: smejali so se na njen rovaš; uganjati norčije na rovaš sosedov / bogastvo si je pridobil na rovaš revežev / pomota na rovaš naglice ● star. pri njem ima še nekaj na rovašu nekaj mu je dolžen; star. nekaj imata na rovašu zaradi otrok sta sprta
  18.      rováti  rújem nedov., rovál (á ú) star. 1. riti: rovati po zemlji 2. rovariti: vedno so kaj rovali proti oblasti
  19.      róvček  -čka m (ọ̑) manjšalnica od rov: delati rovčke v zemljo / v lubju je bilo veliko rovčkov
  20.      róvka  -e ž (ọ̑) miši podoben sesalec z zelo ostrimi zobmi: krti in rovke ♦ zool. mala rovka majhen močvirski sesalec z dolgim rilčkom in čopastim repom, Sorex minutus
  21.      rovokopáč  -a m (á) grad. stroj za kopanje jarkov in nakladanje izkopanega materiala: kopati z rovokopačem
  22.      róvtar  -ja m (ọ̑) 1. ekspr. kdor živi v rovtah ali je doma iz rovt: rovtarji in dolinci 2. slabš. neroden, neuglajen človek: takle rovtar me ne bo učil olike
  23.      róvtarstvo  -a s (ọ̑) slabš. nerodnost, neuglajenost: očitati komu rovtarstvo / boriti se proti rovtarstvu nekulturnosti
  24.      róvtarščina  -e ž (ọ̑) 1. rovtarsko narečje: rovtarščina in gorenjščina 2. slabš. nerodno, neuglajeno govorjenje, pisanje: kdo bo poslušal to rovtarščino / slogovna rovtarščina
  25.      róvte  róvt ž mn. (ọ̑) ekspr. samoten, odmaknjen kraj, zlasti v hribovitem svetu: premestili so ga v rovte

   37.729 37.754 37.779 37.804 37.829 37.854 37.879 37.904 37.929 37.954  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA