Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
la (36.304-36.328) 
- razmaščevánje -a s (ȃ) glagolnik od razmaščevati: razmaščevanje volne; sredstvo za razmaščevanje ♪
- razmaščeváti -újem nedov. (á ȗ) odstranjevati mast, maščobo iz česa: razmaščevati kosti za izdelavo kleja ♪
- razmàz -áza m (ȁ á) plast snovi, razmazane po čem: gost razmaz // med. tanka plast krvnih celic, celic v gnoju, izcedku, razmazana na objektnem stekelcu za mikroskopiranje: obarvati razmaz / krvni razmaz ♪
- razmázati -mážem dov., razmázala in razmazála (á ȃ) narediti, da se mastna ali tekoča snov porazdeli po površini: razmazati marmelado, maslo; razmazati nadev po testu / brisalci so razmazali blato po avtomobilski šipi // narediti, povzročiti, da se kaj razširi, razleze po površini: dež je razmazal barve na sliki; črnilo se je razmazalo / solze so ji razmazale ličilo razmázan -a -o: dobro razmazano lepilo ♪
- razmazováti -újem nedov. (á ȗ) delati, da se mastna ali tekoča snov porazdeli po površini: razmazovati lepilo po papirju ♪
- razmeglíti -ím [mǝg] dov., razmeglì in razmègli; razmèglil (ȋ í) knjiž. razpršiti: razpršilec razmegli vodo razmeglíti se postati jasen, viden: gore so se razmeglile ● knjiž. njena podoba se mu je razmeglila razblinila ♪
- razmehčánost -i ž (á) lastnost, značilnost razmehčanega: razmehčanost tal / ekspr. ob poslušanju glasbe se ga je polastila razmehčanost ♪
- razmehčáti -ám dov. (á ȃ) narediti, povzročiti, da postane kaj (zelo) mehko: dež je razmehčal tla / razmehčati vosek / razmehčati usnje razmehčáti se ekspr. postati zelo ganjen: ob poslušanju glasbe se je čisto razmehčal razmehčán -a -o: razmehčan sneg; razmehčana tla ♪
- razmejênost -i ž (é) lastnost, značilnost razmejenega: razmejenost zemljišč / razmejenost duševnih pojavov ♪
- razmejevánje -a s (ȃ) glagolnik od razmejevati: razmejevanje zemljišč / razmejevanje duševnih pojavov; razmejevanje med umskim in fizičnim delom ♪
- razmejeváti -újem nedov. (á ȗ) določati, označevati mejo med čim: razmejevati zemljišča / razmejevati duševne pojave med seboj / razmejevati dobro od slabega ločevati ♪
- razmejítev -tve ž (ȋ) glagolnik od razmejiti: razmejitev zemljišč / upravna razmejitev; razmejitev med državama / razmejitev književnih zvrsti ♪
- razmejíti -ím dov., razméjil (ȋ í) določiti, označiti mejo med čim: razmejiti zemljišča / razmejiti države / razmejiti realizem in naturalizem / razmejiti dobro od slabega ločiti ♪
- razméra -e ž (ẹ̑) nav. mn., navadno s prilastkom 1. kar je opredeljeno z določenimi dejstvi, odnosi, ki vplivajo na življenje, dejavnost koga: razmere se spreminjajo; prilagoditi se razmeram; v takih razmerah ni mogoče delati; živeti v dobrih, slabih razmerah; razmere v družbi, državi, tovarni; razmere v njegovi družini so zelo težke / delovne razmere; gmotne, stanovanjske razmere; gospodarske, kulturne, politične razmere; razmere v znanosti // kar je opredeljeno z določenimi dejstvi na kakem območju in more vplivati na kako dejavnost: podnebne, vremenske razmere; poročilo o snežnih razmerah / prometne razmere v turistični sezoni 2. publ. mera, razsežnost: bazen olimpijskih razmer / stavka je zavzela velike razmere ● zastar. njuna razmera je bila skrivnost
njuno ljubezensko razmerje; publ. v razmerah popolne svobode in neodvisnosti v popolni svobodi in neodvisnosti; publ. narediti kaj po sili razmer ker ni (bilo) druge izbire ♪
- razméren -rna -o prid. (ẹ́ ẹ̄) knjiž. sorazmeren: to je bil čas razmerne blaginje razmérno prisl.: razmerno bogata zbirka; razmerno visoka stopnja razmeroma ♪
- razmérje -a s (ẹ̑) 1. kar izraža medsebojno odvisnost, povezanost količin, vrednosti, ki imajo kaj skupnega: ugotoviti razmerje med časom in dolžino poti; formula kaže elemente v spojini in njihovo medsebojno razmerje; mehanska energija je v stalnem razmerju s toplotno energijo / razdeliti vsoto v razmerju 1 : 5 / določiti razmerja med domačimi in tujimi cenami / razmerje sil v svetu se je spremenilo / človek podira razmerja v naravi sorazmerja / z oslabljenim pomenom biti v sorodstvenem razmerju v sorodstvu 2. navadno s prilastkom kar obstaja med posamezniki, skupinami a) ob skupni dejavnosti: družbeno, produkcijsko razmerje; razmerje med delovno organizacijo in skupnimi službami b) v osebnem življenju: bratsko, prijateljsko razmerje / publ. stopiti v osebno razmerje s kom imeti osebne stike s kom / napeto
razmerje v družini ga je zelo težilo napeti odnosi / intimno, ljubezensko, spolno razmerje // zunajzakonski odnosi moškega in ženske, temelječi na spolnosti: razmerja z njo ni skrival; imela je razmerje s poročenim moškim 3. kar se izraža, kaže v ravnanju s kom, vedenju do koga; odnos: urediti razmerje med državo in cerkvijo / dobra medčloveška razmerja // v zvezi z do kar se izraža, kaže v ocenjevanju, presojanju česa: opredeliti razmerje do življenja // v prislovni rabi, navadno v zvezi v razmerju do izraža omejitev, izhodišče pri opredeljevanju: vsak človek v razmerju do drugih ljudi; oblast v razmerju do ljudstva / beseda je v razmerju do sinonima precej redka 4. v prislovni rabi, navadno s prilastkom, v zvezi v razmerju izraža primerjanje, vrednotenje, presojanje: zastavljeni načrti niso bili v pravem razmerju s sposobnostmi delavcev; biti v ustreznem razmerju
5. star. razmere, okoliščine: ostro so kritizirali razmerje v tej deželi ◊ fiz. kompresijsko razmerje; geom. delilno razmerje število, značilno za medsebojno lego treh točk na premici; jur. delovno razmerje pravno razmerje med delavci pri delu z družbenimi sredstvi ali med delodajalcem in delojemalcem; obligacijsko ali obveznostno razmerje pravno razmerje, na podlagi katerega je ena stranka upravičena zahtevati od druge določeno dajatev, storitev; obveznost; pogodbeno razmerje; pravno razmerje urejeno s pravnimi normami; lingv. frekvenčno razmerje med besedami; posledično, sklepalno, vzročno razmerje; mat. razmerje kvocient dveh količin ♪
- razmérnik -a m (ẹ̑) obrt. tabela s podatki o merah in sorazmerjih pri posameznih krojih: narediti razmernik; delati po razmerniku ♪
- razmérnost -i ž (ẹ́) knjiž., redko sorazmernost, skladnost: razmernost figur na sliki ♪
- razméroma prisl. (ẹ̑) izraža visoko mero, stopnjo glede na primerjano: dežela je razmeroma bogata z gozdovi; promet v mestu je razmeroma gost; v pokoj je stopil razmeroma zgodaj / taki primeri so razmeroma redki; zrak je razmeroma vlažen precej ♪
- razmestítev -tve ž (ȋ) 1. glagolnik od razmestiti: razmestitev predmetov v prostoru / razmestitev vojaških enot po mestih / pravilna razmestitev industrije 2. položaj, v katerem je kaj kje glede na druge stvari: vretenčasta razmestitev listov po steblu ♪
- razmestíti -ím tudi razméstiti -im dov., razmésti; razméstil (ȋ í; ẹ̄ ẹ̑) narediti, da pride kaj na več mest: razmestiti predmete po polici / razmestiti delavce po delovišču; gostje so se razmestili po sobah razmeščèn -êna -o tudi razméščen -a -o: zavoji, razmeščeni po mizi; letala so razmeščena na raznih krajih; vretenčasto razmeščeni listi ♪
- razméščanje -a s (ẹ́) glagolnik od razmeščati: razmeščanje pohištva / razmeščanje gostov po sobah ♪
- razméščati -am nedov. (ẹ́) delati, da pride kaj na več mest: razmeščati stole okoli mize; razmeščati zvezke po klopi / razmeščati otroke po sobi ♪
- razmèt -éta m (ȅ ẹ́) glagolnik od razmetati: razmet kart ♪
- razmetáti -méčem dov., razmêči razmečíte; razmêtal (á ẹ́) 1. z metanjem narediti, da pride kaj na večjo površino, na več mest: razmetati gnoj, seno; razmetati z vilami; enakomerno razmetati 2. spraviti v nered: razmetati igrače, knjige / razmetati sobo; ekspr. vse stanovanje mi je razmetal 3. nav. ekspr. pretirano, nepremišljeno porabiti dobrine: lahkomiselno razmetati denar; ves zaslužek razmeče za obleko ◊ tisk. razmetati stavek razstaviti stavek in zložiti črkovni material na ustrezna mesta razmetán -a -o: papirji, razmetani po mizi; razmetana postelja; razmetano stanovanje; seno je že razmetano; imajo zelo razmetano ♪
36.179 36.204 36.229 36.254 36.279 36.304 36.329 36.354 36.379 36.404 
