Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

la (31.729-31.753)


  1.      povédkov  -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na povedek: povedkove značilnosti / povedkov odvisnik odvisni stavek, ki izraža povedkovo določilo nadrednega stavka; povedkov prilastek nesamostojni stavčni člen, ki pojasnjuje samostalniški osebek, predmet in se dá razviti v samostojen stavek z glagolom biti; povedkovo določilo nesamostojni stavčni člen, ki dopolnjuje pomensko nepopolne glagole ♪
  2.      povédkovnik  -a m (ẹ̑) lingv. nepregibna beseda, ki s pomožnim glagolom tvori povedek: v stavku Zunaj je mraz, temno sta mraz in temno povedkovnika ♪
  3.      povédnik  -a m (ẹ̑) lingv. glagolska oblika za izražanje povednega naklona: uporabiti povednik ♪
  4.      povédnost  -i ž (ẹ̄) lastnost, značilnost povednega: povednost vzdevka / avtor kaže večji smisel za muzikalnost kot za povednost stavkov vsebinsko polnost, bogatost ♪
  5.      povelíčanje  -a s (ȋ) glagolnik od poveličati: poveličanje žrtvujoče se žene v romanu / recitirati v poveličanje junaka / trpljenje in poveličanje // rel. stanje poveličanega človeka: poteze upodobljenih svetnikov izražajo poveličanje ♪
  6.      povelíčati  -am dov. (ȋ) 1. narediti, da kaj dobi velik ugled, veljavo: poveličati delo; njeno ime je poveličal v veliko pesmih; poveličati in ponižati 2. knjiž. poplemenititi, očistiti: trpljenje človeka poveliča // rel. narediti deležnega božjih lastnosti: Bog bo mučence poveličal ● zastar. poveličati vesti napihniti povelíčan -a -o: dolgo je strmel v poveličani obraz mrtvega prijatelja; v povesti je poveličana njihova junaška preteklost; sam.: sreča poveličanih ♪
  7.      poveličevánje  -a s (ȃ) glagolnik od poveličevati: poveličevanje junaštev, uspehov ♪
  8.      poveličeváti  -újem nedov. (á ȗ) izražati, poudarjati pozitivne lastnosti: poveličevati lepoto narave, telesa; v pesmi, s pesmijo poveličevati; pretirano poveličevati / poveličevati samega sebe poveličeván -a -o: zelo poveličevane naravne lepote ♪
  9.      povêlje  -a s (ē) kratek ustni ukaz, zlasti v vojski: slišati je glasna povelja desetarjev / ustaviti se na povelje stoj ♦ voj. dnevno povelje s katerim se organizira vse notranje delo določene vojaške enote za naslednji dan // ukaz sploh: zaradi novega povelja smo odpluli predčasno; čakati na povelje za odhod; izdati povelje o deportaciji / pokazati povelje listino z ukazom / na povelje, star. po povelju deželnega glavarja so ga zaprli / šalj., kot pritrdilni odgovor na izraženo željo, zahtevo na povelje, draga žena, je rekel; pren. iz možganov se prenesejo povelja po živčnih poteh v druge organe ● zastar. pod polkovnikovim poveljem so odšli proti meji poveljstvom; vstali so kakor na povelje zelo hitro in vsi hkrati ♪
  10.      poveljeválen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na poveljevanje: poveljevalni jezik / njegov glas je bil preveč poveljevalen ♪
  11.      poveljevánje  -a s (ȃ) glagolnik od poveljevati: biti izšolan za poveljevanje modernim vojaškim enotam / razprave o načinu in jeziku poveljevanja v vojski / izročiti poveljevanje najsposobnejšemu poveljstvo ♪
  12.      poveljeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. opravljati vodilne, voditeljske funkcije v vojaški enoti ali ustrezni ustanovi: poveljevati bataljonu, četi; na desnem krilu je poveljeval novi poročnik / poveljevati trdnjavi // opravljati vodilne, voditeljske funkcije v kaki enoti, skupini sploh: poveljevati mladinski delovni brigadi; poveljevati gasilski četi / poveljevati vesoljski ladji / ekspr. otrokom iz soseske je poveljeval naš najmlajši jim ukazoval, jih vodil 2. izrekati povelja: komandir je poveljeval glasno in razločno / dov. poročnik je poveljeval: na desno ♦ voj. poveljevati zbor ukazati vojakom, naj se postavijo v zbor poveljujóč -a -e: dvignil se je iz rova, poveljujoč: juriš; knjiž. zmotili so ga poveljujoči materini klici ukazujoči ♦ voj. javil se je pri poveljujočem oficirju oficirju, ki poveljuje v enoti ♪
  13.      povêljnica  -e ž (ȇ) ženska oblika od poveljnik: hitro se je znašla in začela ukrepati kot prava poveljnica ♪
  14.      povêljnik  -a m (ȇ) kdor poveljuje vojaški enoti ali ustrezni ustanovi: poveljnik je pregledal utrdbe; poveljnik bataljona, čete / vrhovni poveljnik oboroženih sil ∙ ekspr. lahko je biti poveljnik po bitki ukazovati, dajati nasvete potem, ko je stvar že končana // kdor poveljuje kaki enoti, skupini sploh: taboriščni poveljnik; poveljnik ladje, letala / ekspr. dečki so ga priznavali za svojega poveljnika vodjo, voditelja ♪
  15.      povêljniški  -a -o prid. (ȇ) nanašajoč se na poveljnike ali poveljevanje: imeti poveljniške dolžnosti, pravice ♦ navt. poveljniški most najvišji del krova, odkoder se ladja upravlja; voj. poveljniško mesto mesto, prostor, na katerem je poveljstvo pred bojem in po njem ♪
  16.      povêljstvo  -a s (ȇ) 1. skupina vojaških starešin, ki (lahko) poveljuje vojaški enoti ali skupini enot: poveljstvo je sestavilo poročilo o spopadu; armadno poveljstvo // sedež te skupine: po dovoljenje je šel na poveljstvo 2. pravica poveljevati vojaški enoti ali skupini enot: prevzeti poveljstvo armade; poveljstvo nad četo je bilo izročeno novemu poročniku / poveljstvo ladje / pod poveljstvom generala ♪
  17.      povenéti  -ím dov. (ẹ́ í) drug za drugim oveneti: rože so povenele; jesen je prišla, vse je povenelo in usahnilo ♪
  18.      povérek  -rka m (ẹ̑) drog za nošenje na rami: prekladala je poverek z ene rame na drugo; natakniti polni vedri na poverek ♪
  19.      poverílen  -lna -o prid. (ȋ) polit., v zvezi poverilna pisma pooblastilne listine, ki jih poslanik ob nastopu službe izroči poglavarju tuje države: poverilna in odpoklicna pisma ♪
  20.      poverílo  -a s (í) zastar. mandat, pooblastilo: dobil je poverilo in častne pravice ministra / podpisati poverilo ♪
  21.      povériti  -im dov. (ẹ́ ẹ̑) narediti, da ima kdo nalogo opraviti, opravljati kaj: organizacijo in izvedbo volitev poveriti komisiji / publ. poklicno svetovanje so poverili strokovnjakom; poveril mu je pomembno nalogo zaupal povérjen -a -o: poverjena ji je odgovorna funkcija, zadeva; naloga, poverjena kolektivu, ni bila lahka ♪
  22.      povérjati  -am nedov. (ẹ́) delati, da ima kdo nalogo opraviti, opravljati kaj: poverjati izvedbo volitev posebni komisiji / publ. izdelavo programa poverjajo izkušenim ljudem dajejo, izročajo ♪
  23.      povérjenec  -nca m (ẹ̑) zastar. 1. poverjenik, zastopnik: bil je poverjenec Kmetijske družbe 2. varovanec: slabo skrbi za svojega poverjenca ♪
  24.      povérjenica  -e ž (ẹ̑) ženska oblika od poverjenik: na šoli je poverjenica za mladinski tisk; poverjenica Slovenske matice ♪
  25.      povérjenik  -a m (ẹ̑) 1. kdor (ljubiteljsko) zbira naročnike, predplačnike: knjige, revije dobivajo po poverjenikih; poverjenik Slovenske matice; bil je poverjenik za mladinski tisk na šoli / bil je poverjenik partizanov zaupnik 2. med narodnoosvobodilnim bojem član poverjeništva: posvet poverjenikov // vodja poverjeništva: poverjenik za finance, kmetijstvo in prehrano ♪

   31.604 31.629 31.654 31.679 31.704 31.729 31.754 31.779 31.804 31.829  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA