Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

la (22.304-22.328)


  1.      nagónski  -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na nagon: čutiti, imeti nagonski odpor do česa; nagonski strah; nagonsko dejanje, življenje / z nagonsko kretnjo si je zapel ovratnik / človekov nagonski svet / to je nagonski človek nagónsko prisl.: nagonsko čutiti, sovražiti; nagonsko je planil pokonci ♪
  2.      nagónskost  -i ž (ọ̑) lastnost, značilnost nagonskega: nagonskost gibov / človekova nagonskost ♪
  3.      nagornják  -a m (á) 1. nar. vzhodno lastnik vinograda, vinogradnik: bil je sin nagornjaka 2. zgod., v fevdalizmu zakupnik vinograda po gorskem pravu ♪
  4.      nagostíti  -ím dov., nagóstil; nagoščèn (ȋ í) knjiž., redko pogostiti, postreči: lepo jih je nagostila nagostíti se nav. ekspr. dobro se najesti in napiti: nagostili in nazabavali so se ♪
  5.      nagóstnost  -i ž (ọ̑) knjiž. pogostnost, gostota: nagostnost organskih delcev v plasteh usedlin ♪
  6.      nagôta  -e ž (ó) 1. lastnost, značilnost nagega: sramovati se nagote / nagota telesa / ekspr. nagota zemlje // ekspr. kar je nago, golo: zagrniti nagoto 2. knjiž. neprikritost, očitnost: v tem dogodku se kaže nagota njihove nezavednosti ● ekspr. videl je družbo v vsej njeni nagoti kot v resnici je ♪
  7.      nagovárjanje  -a s (ȃ) glagolnik od nagovarjati: nagovarjanje mimoidočih; nagovarjanje z imenom / nagovarjanje h kaznivemu dejanju ♪
  8.      nagóvor  -a m (ọ̑) beseda, stavek, s katerim se začne pogovor: izreči nagovor; nagovor v angleščini / vljudnostni nagovor; kolega, tovariš in drugi nagovori // govor, navadno krajši, v katerem govornik pozdravi navzoče: nagovoru so sledile zdravice; v zaključnem nagovoru ob razglasitvi nagrad je poudaril izvirnost nagrajenih del ♪
  9.      nagovoríti  -ím dov., nagovóril; nam. nagovôrit in nagovorít (ȋ í) 1. z besedo, stavkom začeti pogovor: nagovoriti neznanca na cesti; ni si ga upal nagovoriti; prijazno koga nagovoriti; nagovorila ga je po francosko; nagovoriti koga kakor dobrega znanca / nagovoril ga je s tovariš / nagovoril je vse navzoče pozdravil 2. s prepričevanjem povzročiti pri kom psihično pripravljenost, da kaj stori: nagovorila ga je, da je šel z njo; nagovoriti koga k čemu ● knjiž. veliko mi je nagovoril o njej povedal nagovoríti se zadovoljiti svojo potrebo, željo po govorjenju, pripovedovanju: po ponovnem srečanju se kar nista mogla nagovoriti; nagovoriti se o čem nagovorjèn -êna -o: biti nagovorjen; sam.: nagovorjeni ni odgovoril ♪
  10.      nagovorjênka  -e ž (é) ženska oblika od nagovorjenec: nagovorjenka se je nasmehnila in spregovorila ♪
  11.      nagráda  -e ž (ȃ) 1. kar se da komu kot dokaz priznanja za pomemben znanstveni, umetniški dosežek, za plemenito dejanje: izročiti, odkloniti nagrado; mednarodna, občinska nagrada; na tekmovanju plesnih parov sta dobila prvo nagrado; nagrada za režijo, tekst; dobitnik nagrade / dati nagrado nagraditi / za nagrado je dobil teden dni dopusta / častna, odkupna nagrada; filmska, literarna nagrada / Nobelova, Prešernova nagrada; velika nagrada pri nekaterih tekmovanjih, zlasti športnih najvišje priznanje za zmago // kar se dobi, če se izpolni določen pogoj: izžrebati, razpisati nagrado; denarna, knjižna, praktična nagrada / pri večjem nakupu da tovarna lepo nagrado / tolažilna nagrada / publ. najditelj naj izgubljeni predmet vrne proti nagradi 2. plačilo za vestno, prizadevno delo, ki ni vezano na redno delovno razmerje: določiti, odobriti nagrado blagajniku društva; nagrada za nadurno delo / enkratna, mesečna nagrada / zastar. nagrada se plačuje od tiskarske pole honorar ♪
  12.      nagradítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od nagraditi: dobiti čestitke ob nagraditvi / nagraditev najboljših del ♪
  13.      nagradíti  -ím dov., nagrádil (ȋ í) 1. dati komu kaj kot dokaz priznanja za pomemben znanstveni, umetniški dosežek, za plemenito dejanje: nagraditi najzaslužnejše umetnike, znanstvenike; žirija ga je nagradila za odlično igro; rešitelja je bogato nagradil / nagraditi film, knjigo / nagradili so ga z dopustom / ekspr. nagraditi s ploskanjem // dati komu kaj, ker je izpolnjen določen pogoj: nagraditi izžrebane gledalce, kupce / nagraditi s knjigo, televizorjem / nagraditi z izletom, s pozornostjo 2. dati komu kaj kot plačilo za vestno, prizadevno delo, ki ni vezano na redno delovno razmerje: nagraditi dolgoletnega tajnika društva ● ekspr. življenje ga je za to dejanje, odkritje bogato nagradilo to dejanje, odkritje mu je prineslo veliko zadovoljstva, koristi nagrajèn -êna -o: nagrajeni umetnik; nagrajeno delo / ekspr. njegovi napori so bili nagrajeni z velikim uspehom ♪
  14.      nagrajênec  -nca m (é) kdor dobi nagrado: čestitati nagrajencu; razglasiti nagrajence / nagrajenci natečaja, tekmovanja / Nobelov, Prešernov nagrajenec / ta film je letošnji nagrajenec ♪
  15.      nagrajevánje  -a s (ȃ) glagolnik od nagrajevati: nagrajevanje znanstvenikov / kriteriji za nagrajevanje umetniških del / nagrajevanje po delu, učinku ♪
  16.      nagrajeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. dajati komu kaj kot dokaz priznanja za pomemben znanstveni, umetniški dosežek, za plemenito dejanje: nagrajevati najboljše umetnike, znanstvenike / nagrajevati filme, knjige / nagrajevati z visokimi nagradami / ekspr. nagrajevati s ploskanjem // dajati komu kaj, ker je izpolnjen določen pogoj: nagrajevati kupce / nagrajevati pravilne odgovore, rešitve / nagrajevati z izleti 2. dajati komu kaj kot plačilo za vestno, prizadevno delo, ki ni vezano na redno delovno razmerje: nagrajevati funkcionarje, poslance / publ. nagrajevati po učinku plačevati nagrajeván -a -o: to delo ni primerno nagrajevano ♪
  17.      nagrbánčiti  -im dov. (á ȃ) narediti gube, zlasti na koži: zamišljeno je nagrbančila čelo; v starosti se koža nagrbanči / zaradi suše so se kaktusi nagrbančili nagrbánčen -a -o: nagrbančen obraz; koža je bila nagrbančena kakor jabolko spomladi ♪
  18.      nagŕbiti  -im dov. (ŕ ȓ) 1. dati čemu navzgor ukrivljeno obliko: nagrbiti hrbet; mačka se je nagrbila 2. redko nagrbančiti: nagrbiti čelo / strah mu je nagrbil kožo nagŕbljen -a -o: nagrbljen hrbet; nagrbljen obraz ♪
  19.      nagrdíti  -ím dov., nagŕdil (ȋ í) knjiž. skaziti, iznakaziti: bolezen ji je nagrdila obraz ♪
  20.      nagrêbsti  -grêbem dov., nagrébel nagrêbla; nagrêben (é) z grebenjem priti do določene količine česa: nagrebla je pest kamenčkov / nagrebsti kup žerjavice ♪
  21.      nagrísti  -grízem dov. (í) 1. z grizenjem načeti: nagristi jabolko; miši so nagrizle zelje 2. ekspr. povzročiti, da postane kaj deloma poškodovano: kemikalije lahko nagrizejo kovino ∙ ekspr. spomenike je že nagrizel zob časa zaradi starosti začenjajo razpadati nagrízen -a -o: nagrizena čokolada; od črvov nagrizena vrata ♪
  22.      nagrmáditi  -im dov. (ā ȃ) z grmadenjem spraviti skupaj: kamenje v dolini so nagrmadili hudourniki; pren., ekspr. nagrmaditi goro dokazov; nagrmaditi si bogastva nagrmáditi se priti kam, pojaviti se kje v veliki količini: v skladiščih se nagrmadijo zaloge blaga / ob kiosku se je nagrmadilo veliko ljudi; pren., ekspr. težke skrbi so se nagrmadile nanjo nagrmáden -a -o: na bregu nagrmadene ledene plošče; soba je nagrmadena z dragocenim pohištvom ♪
  23.      nagrméti  -ím dov. (ẹ́ í) ekspr. zelo glasno, hrupno priti: v hišo so nagrmeli vojaki nagrméti se reči, povedati veliko takega, kar človeka vznemirja, razburja: dovolj sem se nagrmel proti takemu ravnanju ♪
  24.      nagrníti  in nagŕniti -em dov. (ȋ ŕ) nar. nagrebsti, nasuti: nagrni še malo zemlje k roži / nagrnila je skledo fižola z mize nagrníti se in nagŕniti se knjiž. zgrniti se: vsi so se nagrnili na prvo predstavo; nagrniti se k vratom ♪
  25.      nagromáditi  -im dov. (á ȃ) zastar. nagrmaditi: reka je nagromadila kup vejevja / na trgu se je nagromadilo mnogo ljudstva ♪

   22.179 22.204 22.229 22.254 22.279 22.304 22.329 22.354 22.379 22.404  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA