Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

la (17.354-17.378)


  1.      kobálja  -e ž (á) 1. star. v dva ali več krakov razraslo drevo; debelna rogovila: na voz je naložil tri kobalje / splezati v kobaljo hrasta v prostor med kraki drevesa 2. nav. mn., zastar. noga: potegnil ga je za kobalje iz vode; dolge, suhe kobalje / v prislovni rabi v kobaljo sedeti okobal // mesto med nogami, korak: hlače so se v kobalji raztrgale ♪
  2.      kobílica  -e ž (í) 1. žuželka zelene barve z zelo dolgima zadnjima nogama: po travniku so poskakovale kobilice; cvrčanje kobilic; vojakov je bilo kot kobilic 2. nav. ekspr. manjšalnica od kobila: svoje kobilice ne bi dal za štiri konje; pripeljal se je s črno kobilico 3. vzdolžni, nosilni del ogrodja ladje, čolna; gredelj: teše kobilico / ladijska kobilica; kobilica čolna / položiti, postaviti kobilico začeti graditi ladjo, čoln ◊ muz. kobilica ploščica na trupu godalnih instrumentov, čez katero so napete strune; zool. kobilica selivka žuželka, ki se v velikih rojih seli in uničuje zelenje, Locusta migratoria ♪
  3.      kobíličar  -ja m (í) zool. ptica pevka, ki živi zlasti na močvirnih tleh, ob vodi, Locustella naevia ♪
  4.      kobíličji  -a -e prid. (ȋ) nanašajoč se na kobilice: kobiličja krila; kobiličje telo / kobiličje leto leto, ko se v velikih množinah pojavijo kobilice selivke ♪
  5.      kobílji  -a -e prid. (ȋ) nanašajoč se na kobile: kobilja griva / kobilje mleko / njen kobilji smeh zelo glasen, hrupen ♪
  6.      kóbranka  -e ž (ọ̑) zool. belouški podobna nestrupena kača, Tropidonotus tesselatus ♪
  7.      kobúl  -a m (ȗ) več tesno skupaj rastočih cvetov ali plodov: na koncih vejic so zorele v kobulu zelene jagode / odtrgala je kobul cvetja ♦ bot. kobul socvetje s cveti v isti ravnini, katerih peclji rastejo iz iste točke glavne osi; sestavljeni kobul socvetje s kobulčki na poganjkih, ki rastejo iz iste točke glavne osi ♪
  8.      kobúlček  -čka m (ȗ) manjšalnica od kobul: kobulček jagod ♦ bot. kobulček socvetje na posameznem poganjku sestavljenega kobula; zali kobulček rastlina z drobnimi cveti v kobulih, ki jih obdajajo beli ali rdečkasti listi, Astrantia ♪
  9.      kobúlica  -e ž (ú) manjšalnica od kobula: kobulica lešnikov ♪
  10.      kòc  kôca m (ȍ ó) pog. (volnena) odeja, zlasti slabša: s seboj je nosil šotorko in koc; razgrniti koc na tla; pokriti se s kocem; debel, volnen koc; konjski, vojaški koc ♪
  11.      kôca  -e ž (ó) nar. vzhodno (volnena) odeja, zlasti slabša: pokriti se s koco ♪
  12.      kôcast  -a -o prid. (ó) 1. pokrit, obdan z neurejeno razvrščenimi (dolgimi) dlakami: majhen kocast pes; kocast rep veverice / bundo je imel podloženo s kocasto kozjo kožo / kocasta površina tkanine / telovnik iz kocastega blaga; kocasto posteljno pregrinjalo 2. redko velik, cunjast: kocaste snežinke ♪
  13.      kocén  -a m (ẹ̑) 1. zelnato steblo, zlasti pri zelju, ohrovtu: zeljne glave je porezala, koceni pa so ostali kar na njivi; zeljne in ohrovtove kocene pokrmijo kravam 2. peclju podoben del gobe: kocen ni bil več užiten ♪
  14.      kocénje  -a s (ẹ̑) več (zeljnih, ohrovtovih) kocenov, koceni: košaro kocenja je stresla kravi v jasli ♪
  15.      kocína  -e ž (í) trša dlaka, zlasti pri človeku: izpuliti kocino; roke je imel poraščene z dolgimi črnimi kocinami; kocine na bradi, prsih ♪
  16.      kocínar  -ja m (ȋ) ekspr. 1. neobrit, po obrazu s kocinami porasel človek: tega kocinarja bi se človek še pri belem dnevu ustrašil 2. z dlako zelo porasla žival, zlasti medved: kje si pa ustrelil tega kocinarja ♪
  17.      kocínast  -a -o prid. (í) nav. ekspr. porasel s kocinami: kocinast obraz; kocinasta brada; prsi je imel zelo kocinaste / zverina ga je zgrabila s svojo kocinasto šapo kosmato / kocinasta kučma s kosmato, dlakavo površino ♪
  18.      kócka  -e ž (ọ̑) 1. geom. telo, ki ga omejuje šest kvadratov: narisati kocko; izračunaj prostornino kocke / marmornati podstavek v obliki kocke 2. predmet take ali podobne oblike: rezljal je kocke iz lesa; na cesti so veliki kupi granitnih kock za tlakovanje / otroka se najraje igrata s kockami / dati v čaj dve kocki sladkorja / mn. narezati kruh, slanino na kocke / mn. sladkor je v kockah, prahu / jušna kocka v obliki kocke embaliran koncentrat za pripravo juhe ali izboljšavo njenega okusa // tak predmet s pikami na ploskvah, ki se uporablja pri igrah na srečo: vreči, zakotaliti kocko; igralci so napeto gledali v kotalečo se kocko / jetnika sta vrgla kocko za poslednjo cigareto sta žrebala s kocko; žrtev so določili s kocko z žrebanjem s kocko / pog. metati kocke kockati ● ekspr. kocka je padla ob pomembni odločitvi z negotovim izidom odločeno je; (po)staviti ugled, prihodnost, življenje na kocko tvegati ob pomembni odločitvi; ekspr. njegova usoda je na kocki možna je najbolj neugodna rešitev, razplet ♪
  19.      kôcka  tudi kócka -e ž (ȏ; ọ̑) nekdaj veliko, navadno v obliki trikotnika preganjeno ogrinjalo iz debelejšega blaga: ogrniti kocko; pokriti se s kocko; topla zimska kocka ♪
  20.      kóckanje  -a s (ọ̑) glagolnik od kockati: oblast je kockanje prepovedala; kockanje in popivanje / kockanje ceste bo v dveh dneh končano ♪
  21.      kóckast  -a -o prid. (ọ̑) 1. ki ima obliko kocke: kockast kristal; kockaste zgradbe moderne stanovanjske četrti 2. ki ima navadno večbarvni vzorec v obliki kvadratov: kockast prt / kockasto blago za obleko karirasto / kockast vzorec ♪
  22.      kóckati  -am nedov. (ọ̑) 1. igrati igro (na srečo) s kockami: kocka z bogatim tujcem / ekspr. kockati na srečo / otroci so se vse popoldne kockali // pog. igrati igro (na srečo) sploh: samo pije in kocka 2. tlakovati z (granitnimi) kockami: delavci kockajo še zadnji del cestišča kockajóč -a -e: slika prikazuje kockajoče vojake kóckan -a -o: cesta je skozi vas kockana; kockano cestišče ♪
  23.      koconóg  -a -o prid. (ọ̑ ọ̄) vet. ki ima z dolgo dlako ali perjem porasle noge: koconogi konj, pes; koconoga kokoš ♦ zool. koconoga kanja ptica ujeda z nogami, poraslimi do prstov, Buteo lagopus ♪
  24.      kòč  kôča m (ȍ ó) 1. nar. gorenjsko ograjen prostor v kotu hleva, zlasti za prašiče: zapreti prašičke v koč 2. lov. skrivališče za lovca na tleh, narejeno iz vej: skril se je v koč in čakal na ruševca ♪
  25.      kóča  -e ž (ọ́) 1. gostišče v gorah, zlasti manjše: koča je vse leto oskrbovana; prenočila sta v koči / planinska koča 2. zasilno, občasno prebivališče: sredi gozda si je postavil kočo / drvarska, planšarska, ribiška koča 3. star. majhna, preprosta hiša, bajta: posedati pred kočo; kmečka, lesena koča // zelo majhno posestvo: na koči se težko živi ◊ rib. vlačilna mreža v obliki vreče za lov morskih rib ♪

   17.229 17.254 17.279 17.304 17.329 17.354 17.379 17.404 17.429 17.454  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA