Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

la (15.804-15.828)


  1.      izvózen  -zna -o prid. (ọ̄) nanašajoč se na izvoz 1: izvozni artikel; izvozno blago; izvozno vino / izvozno podjetje / izvozni trg; izvozna luka / podjetje je že izpolnilo izvozne obveznosti; izvozno dovoljenje / izvozna carina; izvozno-uvozna banka ♦ ekon. izvozna premija premija države izvozniku za pospeševanje izvoza; fin. izvozni kredit kredit, ki ga dobi izvoznik ♪
  2.      izvozíti  -vózim dov. (ȋ ọ́) 1. prodati blago v drugo državo: izvoziti les, žito; izvoziti na evropski trg, v Ameriko; podjetje je izvozilo za milijon dolarjev izdelkov ♦ ekon. izvoziti kapital naložiti kapital v drugi državi v obliki posojil, investicij v gospodarska podjetja ali v obliki pomoči 2. z vožnjo spraviti iz česa: izvoziti gnoj iz hleva 3. žarg., žel. odpeljati (s postaje): vlak je uvozil in izvozil izvóžen -a -o: izvoženo blago; prim. zvoziti ♪
  3.      izvóznica  -e ž (ọ̑) država, dežela, ki izvaža: izvoznica lesa, kmetijskih proizvodov / država izvoznica / publ. izvoznica kapitala ♪
  4.      izvóznik  -a m (ọ̑) kdor se ukvarja z izvozom: ta podjetja so naši največji izvozniki; izvoznik industrijskih izdelkov, lesa, žita / publ. izvoznik kapitala ♪
  5.      izvréči  -vŕžem tudi zvréči zvŕžem dov., izvŕzi izvŕzite in izvrzíte tudi zvŕzi zvŕzite in zvrzíte; izvŕgel izvŕgla tudi zvŕgel zvŕgla (ẹ́ ȓ) 1. (s silo) spraviti iz sebe: bolnik je s kašljanjem izvrgel kri; izvreči hrano iz želodca / vulkan je izvrgel veliko lave / voda je izvrgla utopljenca / publ. elektronski računalnik izvrže podatke 2. nav. ekspr. imeti, šteti za neprimernega, nesposobnega; izločiti: zaradi slabega vida so ga na naboru izvrgli / konja so pred tekmovanjem izvrgli / izvreči defektno blago / njegov članek so na seji uredništva izvrgli 3. nav. ekspr. napraviti, da kdo ni več član kake organizacije, skupnosti, društva; izključiti: vsi člani so bili za to, da ga izvržejo / izvrgli so ga iz svoje srede 4. vet. spraviti iz rodil odmrl, nezrel plod: krava, svinja izvrže izvréči se tudi zvréči se 1. izroditi se, degenerirati: govedo, krompir se izvrže / sin se jim je izvrgel; plemstvo se je večinoma izvrglo 2. ekspr., v zvezi z v spremeniti se (v kaj slabšega); sprevreči se: oblast se je izvrgla v tiranstvo; moja žalost se je izvrgla v bolezen 3. redko postati neraven, kriv: les se izvrže; smuči se izvržejo izvŕžen tudi zvŕžen -a -o: izvržen les; izvržen iz družbe, na naboru; izvrženo blago; prim. zvreči ♪
  6.      izvŕsten  -tna -o prid. (r̄) 1. s širokim pomenskim obsegom ki ima zaželeno lastnost v zelo veliki meri: izvrsten film; fotograf je izdelal izvrstne slike; pripravili so mu izvrstno kosilo / ima izvrsten vid // ki v veliki meri izpolnjuje dolžnosti ali delovne zahteve: izvrsten delavec, športnik; fant je izvrsten; izvrstna gospodinja // glede na določene zahteve zelo uspešen, učinkovit: izvrsten načrt / to je izvrstna misel 2. ki glede na možni razpon dosega zelo visoko pozitivno stopnjo: izvrstna kakovost / izvrstni rezultati izvŕstno 1. prislov od izvrsten: izvrstno igra na klavir; izvrstno kuhati; počuti se izvrstno; izvrstno ubran zbor 2. v povedni rabi izraža veliko zadovoljstvo nad čim: izvrstno je, da si prišel / elipt. izvrstno, da si to naredil; sam.: dobiti izvrstno iz fizike nekdaj najvišjo pozitivno oceno ♪
  7.      izvŕstnost  -i ž (r̄) lastnost, značilnost izvrstnega: izvrstnost vina ♪
  8.      izvŕšen  -šna -o prid. (ȓ) ki ima pravico do odločanja in izvrševanja zakonov ali predpisov: izvoliti izvršni odbor; izvršni organi / izvršna oblast / izvršne funkcije / izvršni svet izvršilni organ (republiške, zvezne) skupščine; Republiški izvršni svet; Zvezni izvršni svet ◊ jur. izvršna sodba izvršljiva sodba ♪
  9.      izvrševálen  -lna -o prid. (ȃ) redko izvršen, izvršilen: izvrševalni odbor; izvrševalni organi / izvrševalna oblast ♪
  10.      izvrševánje  -a s (ȃ) glagolnik od izvrševati: izvrševanje dolžnosti, nalog / izvrševanje predpisov, zakonov / vestno izvrševanje poklica / izvrševanje oblasti / izvrševanje kazenskih sankcij ♪
  11.      izvrševáti  -újem nedov. (á ȗ) publ. delati, da kaj zahtevanega, obvezujočega postane stvarnost, dejstvo; izpolnjevati: izvrševati svoje dolžnosti; izvrševati povelja, ukaze / zakon se ni strogo izvrševal izvajal / imeti in izvrševati oblast ♦ jur. izvrševati smrtne kazni // delati, opravljati: svoje delo je izvrševal v zadovoljstvo vseh // z oslabljenim pomenom, zlasti z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: izvrševati čiščenje, nadzorstvo; izvrševati oprašitev opraševati; izvrševati popravila kotlov izvršujóč -a -e: vestno izvršujoč naloge ♪
  12.      izvršílen  -lna -o prid. (ȋ) 1. ki ima pravico do odločanja in izvrševanja zakonov ali predpisov: opravljati izvršilne in upravne zadeve / izvršilni odbor; izvršilni organi; izvršilna oblast pravica do odločanja in izvrševanja zakonov ali predpisov 2. nanašajoč se na izvršbo: izvršilni postopek; izvršilni stroški / izvršilni naslov pravnomočna odločba ali druga listina, s katero se dovoli izvršba; izvršilni organ kdor opravi izvršbo; izvršilno dovolilo sodni sklep, s katerim se dovoli izvršba; izvršilno sodišče ◊ lingv. izvršilni sedanjik sedanjik dovršnega glagola, ki izraža sedanjost; žel. izvršilne službe službe, ki sodelujejo pri prevozu na železnici ali ga tehnično omogočajo ♪
  13.      izvršítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od izvršiti: izvršitev naloge, povelja, ukaza / izvršitev finančnega načrta / odložiti, ustaviti izvršitev kazni ♪
  14.      izvršíti  -ím dov., izvŕšil (ȋ í) 1. publ. napraviti, da kaj zahtevanega, obvezujočega postane stvarnost, dejstvo; izpolniti: izvršiti svojo dolžnost; izvršiti naročilo; izvršiti povelje, ukaz; izvršiti očetovo voljo / izvršiti oporoko / izvršiti načrt uresničiti, izvesti, izpeljati ♦ jur. izvršiti smrtno kazen; sodba se je izvršila takoj // narediti, opraviti: prepričan je bil, da je izvršil pomembno delo; izvršiti podzemeljsko eksplozijo; izvršiti vrsto družbenih sprememb / izvršiti kaznivo dejanje storiti // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: izvršiti likvidacijo; izvršiti napad na sovražno postojanko napasti jo; izvršiti preiskavo, sterilizacijo 2. zastar. dokončati, končati: lotil se je dela in ga tudi izvršil / izvršiti šolo izvršíti se publ. zgoditi se, pripetiti se: uboj se je izvršil v njegovi hiši; vse to se je izvršilo v nekaj trenutkih / v duhovnem življenju so se izvršile velike spremembe so nastale izvršívši zastar.: izvršivši svojo dolžnost, je odšel izvršèn -êna -o: izvršena kazen; izvršena naloga; delo je bilo izvršeno v roku ∙ postaviti koga pred izvršeno dejstvo seznaniti ga s stvarmi, ko so že odločene, izvršene ♪
  15.      izvŕšnik  -a m (ȓ) pog. 1. med narodnoosvobodilnim bojem član izvršnega odbora Osvobodilne fronte: izvršniki so obiskali četo; izvršniki in člani centralnega komiteja 2. član izvršnega sveta: nekaj izvršnikov tudi osebno pozna ♪
  16.      izvrtávati  -am nedov. (ȃ) 1. delati luknjo v kaj z orodjem, ki se pri delu vrti: izvrtavati v les // z vrtanjem delati, oblikovati: izvrtavati luknje 2. z vrtanjem spravljati iz česa: izvrtavati kovice iz jeklenih konstrukcij ♪
  17.      izvŕtek  -tka m (ȓ) nav. mn. zdrobljena snov, ki nastane pri vrtanju: iz lukenj, ki jih delajo črvi, se usipajo izvrtki ◊ gozd. izvrtek iz debla, drevesa izvrtan čep lesa za določanje drevesne starosti in prirasta ♪
  18.      izvrtína  -e ž (í) 1. luknja, ki nastane z vrtanjem: narediti, obdelati izvrtino; vtakniti razstrelivo v izvrtino; koničasta, stožčasta izvrtina; globina, premer izvrtine / žarg., avt. izvrtina valja premer 2. zdrobljena snov, ki nastane pri vrtanju: odstranjevanje izvrtine ♪
  19.      izvŕžek  -žka m (ȓ) 1. ed. slabi, nekvalitetni izdelki; izmeček: pri novem načinu proizvodnje je manj izvržka / izvržek lesa ∙ redko med izvržki so bili stari čevlji, razbita posoda odpadki 2. slabš. človek, ki ga kaka skupnost izloči: izvržek človeštva; izvržek iz družbe // nemoralen, pokvarjen človek: taki izvržki so pripravljeni ovajati ♪
  20.      izvŕženec  -nca m (ȓ) ekspr. človek, ki ga kaka skupnost izloči: družbeni izvrženec; brezdomci in izvrženci // slabš. nemoralen, pokvarjen človek: to je izrodek in izvrženec ♪
  21.      izvŕženje  tudi zvŕženje -a s (ȓ) glagolnik od izvreči: izvrženje slabih izdelkov, starih strojev / kmetovalec ima škodo zaradi izvrženja pri kravi ♪
  22.      izvŕženka  -e ž (ȓ) slabš. nemoralna, pokvarjena ženska: družiti se z izvrženkami ♪
  23.      izvzémanje  -a s (ẹ̑) glagolnik od izvzemati: izvzemanje nekaterih primerov iz pravila ♪
  24.      izvzémši  prisl. (ẹ̑) knjiž. razen, samo ne: te mravlje so podobne našim, izvzemši velikost; nisem je videl v družbi, izvzemši v gledališču / kadijo vsi, ne izvzemši najmlajših, neustalj. najmlajše vključno, vštevši ♪
  25.      izvzéti  -vzámem dov., izvzêmi izvzemíte; izvzél; nam. izvzét in izvzèt (ẹ́ á) ne upoštevati, ne obravnavati v kaki celoti: izvzeti stroške poslovanja; izvzeti nekaj primerov iz obravnave; izvzeti koga od plačevanja davkov / samo enega učenca bi lahko izvzeli, drugi so povprečni / če izvzamemo majhne prehlade, je otrok zdrav // dati, priznati večje pravice, ugodnosti komu v primeri z drugimi: nikogar ne bom izvzel, vsi bodo morali enako delati izvzét -a -o: njihova hiša je bila izvzeta iz vsakdanjega dogajanja; šole so pri tem javnem delu izvzete ♪

   15.679 15.704 15.729 15.754 15.779 15.804 15.829 15.854 15.879 15.904  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA