Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

la (15.579-15.603)


  1.      izročíti  -ím dov., izróčil (ȋ í) 1. napraviti, da preide kaj k drugemu: izročiti komu denar, knjigo; izročiti telegram naslovniku / izročiti posestvo sinu / izročiti komu kaj v last / ekspr. izročite mu lepe pozdrave / izročiti tuji državi storilca kaznivega dejanja // dati komu kaj, zlasti na slovesen način: izročiti diplome, odlikovanja ♦ polit. izročiti protestno noto; veleposlanik je izročil svoja akreditivna pisma predsedniku vlade // napraviti, da lahko kdo kaj dela, s čim razpolaga: izročiti proizvajalna sredstva delavcem / izročiti komu oblast, poveljstvo 2. napraviti, da česa, kar je kdo prej imel, nima več: premaganci so morali izročiti orožje, trdnjavo / izročiti ključe hiše, mesta 3. s širokim pomenskim obsegom napraviti, da pride kaj kam z določenim namenom: izročiti predmete v hrambo; izročiti otroka v rejo, varstvo; izročiti v promet, uporabo; izročiti teze v razpravo dati / publ.: poslopje so izročili svojemu namenu; most so že izročili prometu / izročiti zadevo odvetniku / ekspr. izročil ga je sodišču vložil je tožbo proti njemu 4. zastar. sporočiti: po otroku mu je izročil, naj ga obišče ● vznes. izročil je svojo dušo Bogu v krščanskem okolju umrl je; knjiž. izročiti kaj pozabi, v pozabo napraviti, povzročiti, da se pozabi; vznes. njegovo truplo so izročili zemlji pokopali izročíti se knjiž. prepustiti se, predati se: izročiti se usodi / ves se je izročil svojemu poklicu posvetil ♦ rel. izročiti se Materi božji prositi za varstvo, pomoč izročívši zastar.: izročivši pismo, je odšel izročèn -êna -o: skrb za otroka je bila izročena sestri; ustno izročena pravljica; blago je bilo izročeno v varstvo ∙ ekspr. biti na milost in nemilost izročen komu postati, biti od koga popolnoma odvisen ♪
  2.      izročnína  -e ž (ȋ) jur. pristojbina, ki se plača ob izročitvi premoženja ♪
  3.      izródek  -dka m (ọ̑) 1. kar se izrodi: rastlinski, živalski izrodek; pren., ekspr. kapitalizem je izrodek liberalizma 2. slabš., z rodilnikom spačena, nenaravna predstava o čem: izrodek domišljije; to je le izrodek bolnih in prenapetih možganov 3. slabš. nemoralen, pokvarjen človek: ničvreden človek, izrodek je; druži se s samimi izrodki ♪
  4.      izróden  -dna -o prid. (ọ̄) nanašajoč se na izroditev: izrodni znaki; izrodne oblike ◊ bot. izrodna zlatica gorska rastlina z rumenimi cveti, ki ima ob cvetenju en ali dva ledvičasta lista, Ranunculus hybridus ♪
  5.      izrodítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od izroditi: izroditev divjadi, krompirja; izroditev tkiva / upirati se birokratski izroditvi revolucije; izroditev osebnosti ♪
  6.      izrodíti se  -ím se dov., izródil se (ȋ í) 1. biol. spremeniti se na slabše glede na organ, organizem ali vrsto organizmov: sadno drevje, krompir se izrodi; njihov rod se je izrodil 2. spremeniti se na slabše sploh: disciplina se je izrodila; njihova vera se je izrodila v fanatizem; izrodili so se v zagrizene privržence boja 3. redko prenehati roditi: rodila je deset otrok, pa se še ni izrodila / maline se izrodijo v osmih letih // izčrpati se: zemlja se je izrodila izrodíti spremeniti na slabše: čas lahko izrodi najboljša prizadevanja izrojèn -êna -o: izrojen krompir; izrojeni ljudje; izrojena rastlina, živalska vrsta; njive so izrojene ♦ med. izrojene celice celice, pri katerih je oblika, presnova ali delovanje nenormalno ♪
  7.      izrojênec 1 -nca m (é) knjiž. izrojeno bitje: ta mladič je izrojenec // slabš. nemoralen, pokvarjen človek: to so slabi ljudje, izrojenci ♪
  8.      izrojênec 2 -nca m (é) čeb. čebelja družina, ki je rojila: prezimiti izrojence ♪
  9.      izrojênost  -i ž (é) lastnost izrojenega: telesna izrojenost / tako življenje pelje v izrojenost in moralno propadanje / pisatelj razgalja različne izrojenosti v družbi ♪
  10.      izrojévanje  -a s (ẹ́) glagolnik od izrojevati: izrojevanje krompirja / izrojevanje buržoazije; izrojevanje človeške narave ♪
  11.      izrojévati se  -am se nedov. (ẹ́) 1. biol. spreminjati se na slabše glede na organ, organizem ali vrsto organizmov: rastlina, živalska vrsta se izrojeva 2. spreminjati se na slabše sploh: koncept, ki je bil v začetku napreden, se je sčasoma izrojeval ♪
  12.      izrópanje  -a s (ọ̑) glagolnik od izropati: izropanje blagajne, trgovine / izropanje mesta ♪
  13.      izrópati  -am tudi zrópati -am dov. (ọ̑) nasilno odvzeti materialne dobrine: izropati blagajno, trgovino / sovražnik je izropal in opustošil deželo izrópan tudi zrópan -a -o: izropani grobovi; izropana dežela ♪
  14.      izropotáti se  -ám se tudi -óčem se dov. (á ȃ, ọ́) prenehati ropotati: budilka se je izropotala ♪
  15.      izrúti  -rújem dov. (ú) knjiž. 1. s silo spraviti iz česa, navadno iz zemlje; izruvati: vihar je izrul veliko drevja; izruti s korenino; pren. izruti ljubezen iz srca 2. izpuliti, izdreti: izruti las, zob / izruti trn iz pete izrút -a -o: izruto drevje ♪
  16.      izruváti  -rújem tudi izrúvati -am dov., izruvál tudi izrúval (á ú; ū) 1. s silo spraviti iz česa, navadno iz zemlje: vihar je izruval drevje; izruvati železni drog iz zida; pren., ekspr. izruvati ljubezen iz srca; izruvati zlo s koreninami vred 2. z vlečenjem, potegovanjem spraviti kaj iz snovi, v kateri tiči; izpuliti: izruvati las, zob; izruvati plevel, repo // redko z vlečenjem, potegovanjem spraviti kaj iz česa sploh: izruval mu je palico iz rok ● redko življenje v mestu ga je izruvalo izkoreninilo izruván tudi izrúvan -a -o: izruvan kos železa; izruvan iz domačega okolja; izruvano drevo ♪
  17.      izsáhel  -hla -o [ǝu̯] prid. (á) knjiž. izsušen: izsahla trava, zemlja / izsahle ustnice ♪
  18.      izsamostálniški  -a -o prid. (ȃ) lingv. izpeljan iz samostalnika: izsamostalniški glagol ♪
  19.      izsánjati  -am dov. (á) knjiž. ustvariti v sanjah, mislih: izsanjati srečo; izsanjal si je bodoče življenje / palače, ki so jih nekoč izsanjali, so polne lepote so si jih zamislili / z notranjim predmetom izsanjati sanje o sreči izsánjati se prenehati sanjati se: sanjalo se mu bo, dokler se mu ne bo izsanjalo izsánjan -a -o: izsanjan svet; izsanjana dežela; izsanjana podoba življenja ♪
  20.      izsèk  -éka m (ȅ ẹ́) 1. prostor, ki je izsekan: proga poteka po globokem izseku 2. posamezen del, izsekan, izločen iz česa: izsek kosti / razstava je le ozek izsek slikarjevega dela; drama prikazuje izsek iz vaškega življenja / dogajanje v romanu je strnjeno na ozek časovni izsek 3. redko poseka: izsek se je zarasel ◊ geom. krogelni izsek ali izsek krogle del krogle, ki ga omejujeta krogelna kapica in plašč pokončnega stožca z vrhom v središču krogle; krogov izsek ali izsek kroga del kroga, ki ga omejujejo dva polmera in lok krožnice ♪
  21.      izsekávanje  -a s (ȃ) glagolnik od izsekavati: izsekavanje dreves / izsekavanje ledu / izsekavanje proge, steze ♪
  22.      izsekoválec  -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) kdor izsekuje: izsekovalci gozdov ♦ teh. delavec pri izsekovalnem stroju ♪
  23.      izsekovánje  -a s (ȃ) glagolnik od izsekovati: izsekovanje gozdov ♪
  24.      izselítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od izseliti: izselitev so hitro opravili; množična izselitev; izselitev strank iz stanovanj; izselitev iz domovine; izselitev v tujino / prisilna izselitev ♪
  25.      izséljenstvo  -a s (ẹ́) 1. bivanje v tujini, navadno stalno: vzroki izseljenstva / živeti v izseljenstvu 2. izseljenci: družba je pokazala veliko razumevanje za potrebe izseljenstva ♪

   15.454 15.479 15.504 15.529 15.554 15.579 15.604 15.629 15.654 15.679  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA