Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

la (15.279-15.303)


  1.      iznášanje  -a s (ȃ) glagolnik od iznašati: iznašanje pohištva iz goreče hiše / iznašanje predlogov ♪
  2.      iznášati  -am nedov. (ȃ) 1. redko z nošenjem spravljati iz česa: iznašati obleko na zrak; iznašati valuto iz države 2. žarg., polit. odkrivati, prikazovati: ne iznašaj njenih napak; takih stvari ne iznašaj na sestanku 3. pisar., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: iznašati pomisleke; iznašati predloge predlagati; iznašati pritožbe pritoževati se; prim. znašati ♪
  3.      iznemôči  -mórem tudi znemôči -mórem dov., iznemógel iznemôgla tudi znemógel znemôgla (ó ọ́) knjiž. obnemoči: iznemoči zaradi bolezni; v internaciji je povsem iznemogel iznemógel -môgla in -mógla -o tudi znemógel -môgla in -mógla -o: od dolge poti so bili lačni in iznemogli onemogli / iznemoglo upanje ♪
  4.      iznenáden  -dna -o prid. (ȃ) knjiž., redko nepričakovan, nenaden: iznenaden napad; zavarovati zemljo pred iznenadnimi poplavami ♪
  5.      iznenádenost  -i ž (ȃ) knjiž., redko presenečenje: od iznenadenosti ni vedela, kaj naj reče ♪
  6.      iznenáditi  -im tudi znenáditi -im dov. (á ȃ) knjiž. presenetiti: novica jih je iznenadila; pismo ga je prijetno iznenadilo; iznenadil nas je z obiskom / publ. naša reprezentanca je iznenadila iznenáden tudi znenáden -a -o: bil je tako iznenaden, da ni mogel odgovoriti; vsa iznenadena ga je pogledala ♪
  7.      iznêsti  -nêsem dov., iznésel iznêsla (é) 1. z nošenjem spraviti iz česa: iznesti obleko iz omare / ekspr. vso hišo mu bodo iznesli 2. žarg., polit. odkriti, prikazati: delegati so iznesli svoja mnenja; iznesti poglede na kaj; na sestanku so iznesli, da je mladina prepuščena sebi 3. pisar., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: iznesti pomisleke; iznesti trditev trditi iznesèn tudi iznešèn -êna -o: izneseni argumenti; prim. znesti ♪
  8.      iznevériti  -im dov. (ẹ́ ẹ̑) 1. knjiž. povzročiti, da kdo preneha biti zvest: izneveriti komu ženo 2. publ. biti neuspešen, odpovedati: propaganda je tokrat izneverila / vreme nas je izneverilo 3. zastar. poneveriti: izneveril je veliko vsoto denarja iznevériti se postati nezvest: izneveriti se možu / izneveriti se tovarišem / izneveriti se načelom, navadam ne držati se jih ♪
  9.      iznevérjenje  -a s (ẹ̑) glagolnik od izneveriti: izneverjenje možu / izneverjenje obljubi ♪
  10.      iznevérnik  -a m (ẹ̑) zastar. odpadnik: razglasili so ga za iznevernika in mu vzeli vsa posestva ♪
  11.      izniansírati  -am tudi zniansírati -am dov. (ȋ) knjiž. izdelati v vseh odtenkih, zlasti umetniško delo: violinist je izniansiral vsako frazo do podrobnosti izniansíran tudi zniansíran -a -o: psihološko izniansirana igra ♪
  12.      izníčenje  tudi zníčenje -a s (ȋ) glagolnik od izničiti: upirati se popolnemu izničenju; izničenje človeka, sveta ♪
  13.      izničeváti  -újem tudi zničeváti -újem nedov. (á ȗ) povzročati prenehanje materialne ali duhovne navzočnosti v stvarnosti: okolje je izničevalo vsako njegovo misel; vzgojni učinki se lahko dopolnjujejo ali pa izničujejo / knjiž. izničevati človeštvo uničevati; publ. izničevati vplive odpravljati, odstranjevati; knjiž. gledal je, kako se morje in nebo izničujeta v svetlobi izničujóč tudi zničujóč -a -e: medsebojno se izničujoča svetova ♪
  14.      izníčiti  -im tudi zníčiti -im dov. (í ȋ) 1. povzročiti prenehanje materialne ali duhovne navzočnosti v stvarnosti: brezdušna tehnika izniči človekovo osebnost; skušal se je popolnoma izničiti / knjiž. izničiti človeštvo uničiti; publ. izničiti nasprotja odpraviti, odstraniti 2. vzeti pomen, veljavo, vrednost: ta umetnost izniči človeka; ekspr. izniči ga tako, da se bo sramoval sebe / izničiti smisel življenja // redko razveljaviti: inflacija je izničila valuto; s to karto si izničiš vse pridobljene točke izníčen tudi zníčen -a -o: izničena predmetnost; prim zničiti ♪
  15.      iznoréti se  -ím se dov., iznôrel se (ẹ́ í) 1. z divjim, razposajenim tekanjem zadovoljiti svojo potrebo, željo po gibanju: otroci so se iznoreli; pren., ekspr. vreme se je iznorelo 2. ekspr. zadovoljiti svojo potrebo, željo po sproščenem, zabavnem življenju: ob pustu se iznori staro in mlado; naj se iznori, dokler je mlad ♪
  16.      iznosíti  -nósim dov. (ȋ ọ́) 1. z nošenjem spraviti iz česa: iznositi zemljo iz rova 2. star. nositi plod v telesu do popolne zrelosti; donositi: zaradi bolezni ni mogla iznositi 3. redko ponositi, izrabiti: škornje je že čisto iznosil iznóšen -a -o: iznošen otrok; iznošena obleka; prim. znositi ♪
  17.      izobára  -e ž (ȃ) 1. meteor. črta na zemljevidu, ki veže točke z enakim zračnim pritiskom: izobare in izohipse 2. fiz. črta, ki kaže odnos med prostornino in temperaturo pri ne spreminjajočem se tlaku ♪
  18.      izobáren  -rna -o prid. (ȃ) fiz. ki poteka pri ne spreminjajočem se tlaku: izobarna sprememba ♪
  19.      izobčeváti  -újem nedov. (á ȗ) rel. izključevati iz cerkve: papež je izobčeval nepokorne vladarje ♪
  20.      izóbčiti  -im dov. (ọ̄) rel. izključiti iz cerkve: cerkveno sodišče ga je izobčilo / izobčiti iz cerkve // ekspr. izključiti iz kake skupnosti sploh: družba ga je izobčila izóbčen -a -o: biti zavržen in izobčen; izobčen iz družbe ♪
  21.      izobésiti  -im dov. (ẹ́ ẹ̑) obesiti na vidno mesto: izobesiti cenik, razglas; po vsem mestu so izobesili zastave izobéšen -a -o: zastave so bile že izobešene ♪
  22.      izobéšati  -am nedov. (ẹ́) obešati na vidno mesto: za praznik dela izobešati rdeče zastave ♪
  23.      izobílje  -a s (ȋ) 1. stanje, za katero je značilen obstoj velike količine materialnih dobrin: v deželi vlada izobilje / živeti v izobilju; ekspr. ti ljudje se kopljejo v izobilju ∙ imeti vsega v izobilju zelo veliko 2. knjiž., z rodilnikom velika količina, množina: izobilje proizvodov ♪
  24.      izoblíčiti  -im dov. (í ȋ) knjiž. 1. izoblikovati, izdelati: izobličiti kip / dramatik je izobličil svoje osebe z veliko natančnostjo / dokončno izobličiti svoje stališče 2. izmaličiti: bolezen mu je izobličila obraz / ljudje so dogodek izobličili po svoje izoblíčiti se 1. nastati, razviti se: iz otroka se je izobličilo zrelo dekle 2. pokazati se v obrisih: iz megle se je izobličil steber izoblíčen -a -o: iz gline izobličen obraz; premalo izobličene osebe ♪
  25.      izoblíka  -e ž (ȋ) knjiž., redko izoblikovanost: obrambna vloga gradov je vplivala na njihovo tlorisno izobliko / izoblika glavnih oseb v romanu ♪

   15.154 15.179 15.204 15.229 15.254 15.279 15.304 15.329 15.354 15.379  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA