Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

kvarit (26-50)


  1.      naráva  -e ž (ȃ) 1. od človeka neodvisni predmetni svet in sile, ki v njem delujejo: opazovati, raziskovati naravo in njene pojave; nekatere elemente najdemo v naravi proste; upoštevati zakonitosti v razvoju narave; zakoni narave; nauk o naravi; ekspr. človekov boj z naravo / spomladi se vsa narava prebuja; jesenska narava / neživa voda, zemlja, zrak, nebesna telesa, živa narava živali, rastline, človek // nav. ekspr. ta svet kot ustvarjalec, vir česa: preživljali so se s tem, kar jim je dala narava; narava mu je podarila same lepe lastnosti; čuda narave; te čeri in soteske so delo narave; vznes. darovi matere narave; naravni gozd je enkratna biološka mojstrovina narave 2. del zemeljske površine, ki ga človek še ni bistveno spremenil: kvariti, spreminjati naravo; otroci naj bodo čimveč v naravi; divja, nedotaknjena narava; lepote narave; ljubitelj narave; izlet v naravo; urediti si prostor za bivanje v naravi / spomenik se lepo vrašča v naravo v naravno okolje / ekspr. v mestu je vse izumetničeno, na kmetih pa še gospoduje narava; uživati naravo / slikati naravo; pesnik jemlje prispodobe iz narave 3. kar označuje, loči kaj od drugega: značilnosti človeške narave / opredeliti naravo poezije; preiskati naravo virusov / prodreti v naravo stvari // kar označuje, loči kaj od drugega v okviru iste vrste: govoriti o naravi določene bolezni; upoštevati naravo dela; ugotoviti naravo poškodbe / z oslabljenim pomenom: predavanje je bilo bolj informativne narave; vzrok za spor je politične narave 4. navadno s prilastkom skupek človekovih lastnosti, iz katerih izhaja njegovo ravnanje: bila sta različne narave; ekspr. pokazal je svojo pravo naravo / biti dobre, nasilne, razdražljive narave / po naravi je blag, miroljuben; to je v njegovi naravi / ekspr. on je umetniška narava 5. navadno s prilastkom skupek zlasti telesnih lastnosti, značilnosti človeka: zaradi svoje narave je zmogel tak napor; biti močne, slabotne narave; imeti trdno, ekspr. železno naravo ● ekspr. igra narave nenavaden, izjemen pojav v naravi; plačati v naravi ne z denarjem; dajatev v naravi v pridelkih; preg. volk dlako menja, a narave nikdar človek ne more zatajiti svojega bistva ◊ filoz. filozofija narave filozofska disciplina, ki raziskuje zakone narave s filozofskega stališča; šol. spoznavanje narave in družbe učni predmet o tem v osnovni šoli; šola v naravi večdnevno bivanje zunaj kraja šole, namenjeno pouku nekaterih predmetov in spoznavanju narave ♪
  2.      narúšiti  -im, in narušíti in narúšiti -im dov. (ú ȗ; ȋ ú) nekoliko porušiti, razrušiti: potres je narušil stare stavbe; opuščen kozolec se je narušil // publ. nekoliko pokvariti, poslabšati: narušiti ravnotežje sil; zdravje se mu je narušilo narúšen -a -o: narušen zid; narušeno zdravje ♪
  3.      nèpopravljív  -a -o prid. (ȅ-ȋ ȅ-í) ki se ne da popraviti: nepopravljiv stroj / položaj v podjetju je nepopravljiv; naredil je nepopravljivo napako / zgodila se mu je nepopravljiva krivica / nepopravljiva izguba, škoda / ekspr. to bo imelo zanj nepopravljive posledice / je nepopravljiv prepirljivec nèpopravljívo prisl.: nepopravljivo pokvariti; nepopravljivo slab človek; sam.: zgodilo se je nekaj nepopravljivega ♪
  4.      oslepélost  -i ž (ẹ́) lastnost, stanje oslepelega: zaradi oslepelosti ni mogel več delati / kvariti si oči do oslepelosti ♪
  5.      páčiti  -im nedov. (á ȃ) 1. delati nenaravne, nepravilne gube, poteze: pačiti obraz, ustnice; rad se pači; pačiti se od bolečine 2. nav. ekspr. spreminjati prvotno obliko, vsebino česa v slabšo, negativno: pači besede; pačiti slovenski jezik / njegovega imena ne bo nihče pačil 3. prikazovati kaj drugače, kakor je: zavestno so pačili dejstva; pačiti zgodovinsko resnico 4. star. delati kaj manj lepo; kaziti: črna obveza jo je pačila / hiše pačijo okolico 5. star. vplivati moralno negativno; kvariti: s takim popuščanjem je pačil svoje hčere páčiti se 1. z delanjem takih gub, potez kazati, izražati negativen, odklonilen odnos: straži se je pačil; pačiti se komu za hrbtom / ekspr. to je pa res ugoden poklic, se je pačil je zaničljivo govoril 2. zastar. bahati se, postavljati se: pačili so se z učenostjo ♪
  6.      pohábiti  -im dov. (á ȃ) povzročiti trajno telesno okvaro: hlod je padel nanj in ga pohabil; ob padcu z drevesa si je pohabil roko; pohabiti se v vojni; pren., ekspr. z razvajanjem sta otroka duševno pohabila // knjiž., nav. ekspr. poškodovati, pokvariti: pohabiti drevo / v pretepu so pohabili skoraj vse stole pohábljen -a -o: od rojstva pohabljeni otroci; ptica s pohabljeno perutnico ♪
  7.      pohujševáti  -újem nedov. (á ȗ) 1. v krščanskem okolju s svojim vedenjem, ravnanjem povzročati, da kdo izgubi pozitivne lastnosti, zlasti v moralnem pogledu: pohujševati mladino; otroci se z branjem takih knjig pohujšujejo 2. ekspr. slabo vplivati, kvariti: njegovo zabavljanje je pohujševalo sodelavce ● ekspr. ljudje so se pohujševali nad njegovimi slikami zgražali ♪
  8.      pokazíti  -ím dov., pokázil; pokažèn in pokazèn (ȋ í) 1. narediti kaj a) manj lepo: brazgotina mu je pokazila obraz b) manj popolno, dovršeno: ilustracije so knjigo pokazile / pazil je, da ne bi pokazil dobrega vtisa 2. nav. ekspr. povzročiti, da se zmanjša občutek ugodnosti, prijetnosti; pokvariti: njegovo govorjenje je pokazilo večer 3. star. povzročiti, da kdo nima več pozitivnih lastnosti, zlasti v moralnem pogledu; pokvariti: slaba družba ga je pokazila pokazíti se ne dati (pričakovanega) uspeha, rezultata: vsi njihovi načrti so se pokazili; portret se je slikarju pokazil / jed se je pokazila ● vreme se je pokazilo postalo je deževno, mrzlo ♪
  9.      pokvára  -e ž (ȃ) 1. glagolnik od pokvariti: mleko je na takem kraju izpostavljeno pokvari / pokvara organa poškodba 2. redko okvara: pokvaro so opazili in takoj popravili ♪
  10.      pokvárjati  -am nedov. (á) redko 1. večkrat pokvariti: pokvarjati avto 2. kvariti: zavist mu pokvarja veselje / izpušni plini pokvarjajo zrak ♪
  11.      polomíti  -lómim dov. (ȋ ọ́) 1. drugega za drugim odlomiti, zlomiti: polomiti palice; polomiti drevesom vrhove / sneg je polomil veje // povzročiti, da ima kaj odlomljene, zlomljene dele: pri obiranju so drevo precej polomili / polomiti ograjo, stol / ekspr. polomiti ključavnico, uro pokvariti 2. ekspr. povzročiti komu zlome, poškodbe: tako ga je tepel, da ga je vsega polomil; ne hodi tja, da se ne polomiš; pri padcu se je ves polomil 3. pog., v zvezi z ga, jo narediti neumnost, lahkomiselnost: če ga fant kaj polomi, se lepo pomenita; ekspr.: polomil si ga na celi črti; pošteno ga je polomil // narediti napako: igralec ga je na premieri polomil; polomil ga je pri izpitu / ekspr. polomil si jo, da jih nisi povabil ● ekspr. ob izgovarjavi teh besed bi si kmalu jezike polomili zelo težko, nespretno so jih izgovarjali; ekspr. če bi ga zalotil, bi mu polomil kosti, rebra bi ga zelo pretepel; ekspr. sovražnik si bo v tem boju polomil zobe ne bo uspel; bo premagan polómljen -a -o: polomljena ograja; polomljeno drevo ∙ ekspr. iz službe je prišel ves polomljen zelo utrujen; ekspr. govoril je v polomljeni angleščini slabi, nepravilni ♪
  12.      popáčiti  -im dov. (á ȃ) 1. narediti nenaravne, nepravilne gube, poteze: v igri je moral večkrat popačiti obraz; popačil se je od bolečine 2. nav. ekspr. spremeniti prvotno obliko, vsebino česa v slabšo, negativno: tuje besede je popačil, da so bile nerazumljive; popačili so ime kraja / umetno popačiti ton, zvok 3. prikazati kaj drugače, kakor je: zavestno so popačili dejstva; popačil je smisel njegovega stavka 4. star. iznakaziti, skaziti: nesreča ji je popačila obraz / hiše so popačile okolico jezera 5. star. pokvariti, izpriditi: lažnivost popači vsakega človeka; bala se je, da bo ta družba popačila njene otroke popáčiti se z nenaravnimi, nepravilnimi gubami, potezami pokazati, izraziti negativen, odklonilen odnos: medtem ko ji je prigovarjal, se mu je popačila v obraz / ekspr. ti si pa res imeniten igralec, se je popačil zaničljivo rekel popáčen -a -o: od nesreče popačen obraz; uporabljati popačene besede; o njej ima popačeno predstavo, sliko; moralno popačeni ljudje ♪
  13.      potréti  -trèm tudi -tárem dov., potrì potríte; potŕl (ẹ́ ȅ, á) 1. drugega za drugim streti: potreti jajca, orehe / potreti kozarce // polomiti, pokvariti: potreti voz; otroku so se potrle vse igrače; kolo se je potrlo 2. povzročiti, da postane kdo nerazpoložen, žalosten: bolezen ga je potrla; novica jo je zelo potrla; s svojim govorjenjem jih je potrla / mesto je potrla huda nesreča ● ekspr. vse kosti mu bo potrl zelo ga bo pretepel; ekspr. delo ga je popolnoma potrlo zelo utrudilo potŕt -a -o: potrt obraz; potrta kolesa; potrt do solz; prisl.: potrto se držati; potrto ga je gledala ♪
  14.      potvárjati  -am nedov. (á) 1. natančno posnemati kaj z namenom goljufanja; ponarejati: potvarjati listine // prikazovati kaj drugače, kakor je; pačiti: članek potvarja dejansko stanje; potvarjati dejstva, resnico 2. publ. maličiti, kvariti: potvarjati jezik potvárjati se publ. pretvarjati se: kaj bi se potvarjal ♪
  15.      potvóriti  -im dov. (ọ̄) 1. natančno posneti kaj z namenom goljufanja; ponarediti: potvoriti dokumente / zaman je skušal potvoriti glas // prikazati kaj drugače, kakor je; popačiti: potvoriti rezultate volitev 2. publ. izmaličiti, pokvariti: te novosti so potvorile jezik; zavist je vse lepo in dobro potvorila potvórjen -a -o: potvorjeni podatki ♪
  16.      precvréti  -cvrèm dov., precvŕl (ẹ́ ȅ) ponovno scvreti: ko so se ocvirki začeli kvariti, jih je precvrla; precvreti maslo // (nekoliko) scvreti: precvreti čebulo, slanino precvŕt -a -o: zabeliti s precvrto čebulo ♪
  17.      prepêči  -pêčem dov., tudi prepekó; prepêci prepecíte; prepékel prepêkla (é) 1. narediti, da je kaj popolnoma pečeno: pečenko je treba dobro prepeči; krompir se je v žerjavici lepo prepekel 2. ponovno speči: prepeči meso, da se ne bi začelo kvariti / prepeči kruh v pečici ● ekspr. sonce jih je dodobra prepeklo ogrelo, razgrelo prepečèn -êna -o: prepečeno meso ♪
  18.      príditi 1 -im nedov. (í ȋ) ekspr. 1. vplivati moralno negativno; kvariti: slaba družba ga pridi; priditi mladino z neprimernim čtivom; otrok se je začel priditi / priditi značaj naroda 2. delati kaj manj popolno, dovršeno: tako ohlapno izražanje pridi jezik ● star. ni jim hotel priditi družbe kvariti príditi se postajati neužiten, slab; kvariti se: meso se je začelo priditi ♪
  19.      priprávica  -e ž (ȃ) manjšalnica od priprava 2: pokvariti pripravico; elektronska pripravica; pripravica za masažo obraza ♪
  20.      razkričáti  -ím dov. (á í) ekspr. na več krajih reči, povedati, zlasti kaj, kar je za koga neugodno, neprijetno: zagrozila mu je, da bo razkričala njegovo nepoštenost / razkričati koga za goljufa, pijanca razkričáti se izraziti jezo, nejevoljo z zelo glasnim govorjenjem: ko se je razkričala, ji je odleglo; razkričati se na koga, nad kom razkričáti si s kričanjem utruditi, pokvariti: če si grlo razkričiš, ne bo nič boljše razkričán -a -o: razkričan ženskar; razkričana gostilna, knjiga ♪
  21.      razpoložênje  -a s (é) navadno s prilastkom 1. duševno stanje kot posledica celotnega čustvenega doživljanja: prevzelo ga je prijetno razpoloženje; zna obvladati svoje razpoloženje; povzročiti, vzbuditi slabo razpoloženje; dobro, veselo, ekspr. sončno razpoloženje; nestalno, spremenljivo razpoloženje; trenutno razpoloženje / pokvariti komu razpoloženje dobro razpoloženje / biti v dobrem razpoloženju / duševno razpoloženje // kar izraža, kaže tako duševno stanje v umetnini: otožno razpoloženje pesmi / pri slikanju imeti smisel za razpoloženje; ekspr. v filmu je prikazana cela lestvica razpoloženj 2. kar nastane zaradi dogajanja, okoliščin: na ulicah vlada novoletno, pustno razpoloženje; v dvorani je svečano razpoloženje / avtor je skušal v romanu prikazati razpoloženje tistega časa // kar nastane zaradi ravnanja drugega z drugim, vedenja drugega do drugega: gostiteljica je ustvarila domačnostno razpoloženje / delovno razpoloženje v kolektivu 3. publ. usmerjenost, naravnanost: ni skrival svojega revolucionarnega razpoloženja; protidemokratično razpoloženje ● ekspr. prijateljsko razpoloženje do soseda naklonjenost ♪
  22.      sfížiti  -im dov. (í ȋ) pog. pokvariti: ves načrt nam je sfižil / vreme se je sfižilo postalo je deževno, mrzlo / vse se mu sfiži, česar se loti ponesreči. spodleti ♪
  23.      skazíti  -ím tudi izkazíti -ím dov., skázil tudi izkázil (ȋ í) 1. spremeniti naravno, pravilno obliko česa: bolezen ga je skazila; v pretepu so mu skazili obraz // spremeniti prvotno obliko, vsebino česa v slabšo, negativno: skaziti smisel umetniškega dela; stvar se je skazila 2. narediti kaj a) manj lepo: brazgotina ji je skazila obraz; od jeze se mu je skazilo lice b) manj popolno, dovršeno: nova stavba je skazila okolje; neprimeren okvir skazi sliko / ocena iz matematike mu je skazila spričevalo // nav. ekspr. povzročiti, da se zmanjša občutek ugodnosti, prijetnosti; pokvariti: skaziti komu veselje; vse nam je skazil; s svojim vedenjem je skazil zabavo ● ekspr. kar prime v roke, vse skazi pokvari; star. v taki družbi se bo fant skazil moralno pokvaril; ekspr. načrt se je skazil ponesrečil; ekspr. vino se je skazilo je postalo manj kvalitetno, se je pokvarilo; ekspr. vreme se je skazilo postalo deževno, mrzlo skažèn -êna -o tudi skážen -a -o tudi izkažèn -êna -o tudi izkážen -a -o: skažen obraz; skažena podoba resničnosti; skaženo blago ∙ preg. brez glave storjeno, gotovo skaženo ♪
  24.      skísati  -am dov. (ȋ) 1. povzročiti, da postane kaj kislo: mikrobi skisajo mleko; skisati repo, zelje 2. agr. konzervirati zeleno krmo s kisanjem v silosu; silirati: skisati travo / skisati krmo skísati se 1. zaradi vrenja postati kisel: na toplem se mleko skisa; vino se skisa // ekspr. pokvariti se, poslabšati se: hrana se je skisala 2. ekspr. postati nedejaven, nesposoben za kaj: moram delati, sicer se bom skisal; v taki samoti se bo skisal ● ekspr. možgani so se mu skisali, pamet se mu je skisala v svojem ravnanju, mišljenju je postal nepreudaren; ekspr. ob teh besedah se ji je obraz skisal postala je nerazpoložena, nejevoljna; ekspr. vreme se je skisalo postalo neprijetno, pusto skísan -a -o: imeti skisan obraz; ta človek je že ves skisan; skisana juha ∙ ekspr. skisan zrak pokvarjen, slab ♦ agr. skisana zemlja zemlja, ki vsebuje veliko humusnih kislin; sam.: v prostoru zaudarja po skisanem ♪
  25.      skorumpírati  -am dov. (ȋ) nav. slabš. (moralno) izpriditi, pokvariti, navadno s podkupovanjem: okolica ga je skorumpirala; skorumpiral se je, odkar je na tem položaju skorumpíran -a -o: skorumpiran vladajoči razred; to je skorumpirana znanost ♪

   1 26 51  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA