Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

kvari (76-100)


  1.      madeževáti  -újem nedov. (á ȗ) knjiž. kaziti, kvariti, onečaščati: njegova duša je bila zdaj prosta vsega nizkotnega, kar jo je madeževalo ♪
  2.      mašínca  -e ž (ȋ) 1. nižje pog. aparat, strojček: mašinca se je pokvarila; z mašinco ga je ostrigel do golega / ekspr. to je mašinca, je rekel, kažoč na prijateljev avtomobil 2. žarg., voj. avtomatsko orožje, navadno puškomitraljez: s puškami in mašincami smo obstreljevali kolono 3. pog., v medmetni rabi izraža podkrepitev trditve: mašinca, si ga polomil ♪
  3.      méh  -a m, mn. mehóvi in méhi (ẹ̑) 1. priprava, ki ob stiskanju in raztegovanju dovaja za gorenje potrebni zrak: v kovačnici se je pokvaril meh; vajenec goni meh / kovaški meh // priprava, ki ob stiskanju in raztegovanju dovaja nekaterim glasbilom potrebni zrak: popraviti meh pri orglah; meh dude, harmonike 2. šalj. harmonika: harmonikar je vzel svoj meh in zaigral / nehaj že nategovati, raztegovati, vleči meh, mehove 3. star. ljudsko glasbilo, sestavljeno iz piščali in meha; duda: godec je pihal na meh 4. po dolgem neprerezana odrta živalska koža: žival je previdno odrl, da bi lahko prodal njen meh // posoda iz take kože za shranjevanje ali prenašanje tekočine, zrnja: nesti kozji, ovčji meh; trebušast meh vina, žita; sesedel se je kot prazen meh / kot psovka ti meh vinski, že spet razgrajaš ● nizko razparal mu bom meh trebuh; na meh dreti na meh odstranjevati kožo tako, da ostane po dolgem neprerezana; ekspr. na meh te bom odrl napravil, povzročil ti bom kaj zelo neprijetnega; vpije, kot bi ga drli na meh zelo močno, glasno; ekspr. ima smeh in jok v enem mehu njegovo razpoloženje zelo hitro prehaja iz ene skrajnosti v drugo; s knjigo dela kot svinja z mehom grdo, malomarno; sope kot kovaški meh zelo, glasno ◊ anat. ledvični meh votlina v sredi ledvice, v kateri se zbira seč; čeb. kadilnik na meh; fot. meh raztegljivi del fotografskega aparata med nosilcem objektiva in ohišjem aparata; kamera na meh; muz. goniti meh dovajati za delovanje orgel potrebni zrak; teh. prehodni meh nagubane stene in strop na prehodu med dvema deloma prevoznega sredstva; nav. mn., zool. pljučni meh kožni izrastek pljuč pri pticah, ki sega med drobovje, mišice in v votle kosti ♪
  4.      mehánika  -e ž (á) 1. veda o gibanju in mirovanju teles ter o silah, ki to povzročajo: vpliv mehanike na filozofijo 17. in 18. stoletja; zakoni mehanike / mehanika tal geomehanika; mehanika tekočin hidromehanika ♦ astr. nebesna mehanika veda o gibanju nebesnih teles; fiz. kvantna mehanika veda o osnovnih delcih, molekulah, ki se jim pri gibanju ne more določiti tir; mehanika togih teles 2. v zvezi fina, precizna mehanika dejavnost, ki se ukvarja s popravljanjem in izdelovanjem preciznih tehničnih priprav; finomehanika: delavnica fine, precizne mehanike; telefonski aparati, električni števci in drugi izdelki fine mehanike 3. publ., s prilastkom zakonitost, določenost: splošna mehanika revolucije; v njegovem uporništvu je nekaj, kar zanikuje tesnobno mehaniko sodobnega sveta 4. redko mehanizem: priprava z zastarelo mehaniko 5. muz. mehanizem pri glasbilu, ki omogoča igranje: mehanika pri klarinetu se je pokvarila / angleška mehanika klavirska mehanika, pri kateri se prenašajo udarci od tipk do strun s posebnim sistemom vzvodov; dunajska mehanika klavirska mehanika, pri kateri se prenašajo udarci od tipk do strun neposredno; klavirska mehanika ♪
  5.      membrána  -e ž (ȃ) knjiž. 1. na obod napeta tanka prožna plast kakega tkiva, ki more nihati; kožica, opna: predreti, raztrgati membrano / membrane v ušesih / membrana na bobnu; pren., ekspr. muzika verzov je vplivala na njegove čustvene membrane // teh. na obod napeta, pritrjena tanka, prožna ploščica, ki more nihati: membrana v zvočniku se je pokvarila; gumijasta, kovinska membrana / telefonska membrana / membrana v črpalki 2. tanka plast snovi, skozi katero more pronicati plin, tekočina: difuzija plina skozi membrano / filtrirna membrana; polprepustna membrana 3. redko tanka plast tkiva, ki kaj obdaja, povezuje; ovojnica, mrena: možgane ovijajo tri membrane / sklepna membrana ◊ biol. celična membrana zunanji, mrtvi del celice ♪
  6.      mesoréznica  -e ž (ẹ̑) priprava za rezanje, mletje mesa, sadja: kupiti, pokvariti mesoreznico; mesoreznice, drobilke in mlinčki / električna, ročna mesoreznica / zrezati na mesoreznici, z mesoreznico ♪
  7.      minévati  -am nedov. (ẹ́) 1. časovno se odmikati: dnevi minevajo / čas je hitro mineval 2. izraža približevanje prenehanju obstajanja: dan je že mineval, ko so končali; že tretje leto mineva, odkar je odšel / nevihta mineva ponehava / ko sonce posije, rosa mineva 3. nav. 3. os., ekspr. izraža približevanje prenehanju telesnega, duševnega stanja, kot ga določa samostalnik: navdušenost, dobra volja ga mineva 4. nar. kvariti se, uničevati se: ostanki lesa so minevali na dežju 5. preh., knjiž. iti, hoditi mimo (in naprej): vojaki so molče minevali ljudi ● pot jim je hitro minevala zdelo se jim je, da traja malo časa; nar. zdaj rože že minevajo prenehavajo cveteti ♪
  8.      miníti  mínem dov., miníl stil. mínil miníla (ȋ ȋ) 1. časovno se odmakniti: od takrat sta minili dve leti / polnoč je že minila; ekspr. večer mu je minil, da sam ni vedel kdaj 2. izraža prenehanje obstajanja: čakali so, da bo noč minila; vojna je minila se je končala / ekspr. ta ljubezen je samo igra, ki mine je minljiva / bolečina bo kmalu minila prenehala; čakati, da nevarnost mine; to bo minilo samo od sebe prenehalo; star. privid je minil izginil 3. nav. 3. os. izraža prenehanje telesnega, duševnega stanja, kot ga določa samostalnik: jeza, slaba volja ga je minila; zaspanost jo je v hipu minila / brezoseb., ekspr. jih bo že minilo 4. nar. pokvariti se, uničiti se: skoraj ves krompir je minil; leseni pod je že precej minil; slama bo na dežju minila 5. preh., knjiž. iti mimo (in naprej): minili so mestno obzidje; srečno miniti nevarne čeri / minil ga je, ne da bi ga bil pozdravil ● ekspr. minili so časi, ko si lahko delal, kar si hotel ne moreš, ne dovolimo ti več delati, kar hočeš; ekspr. ne mine dan, da ne bi prišel vsak dan pride; nar. jagode so letos že minile letos ne rodijo več; ekspr. zdelo se ji je, da ta noč ne bo nikoli minila da traja zelo dolgo časa; knjiž. pot ji je minila v pričakovanju srečanja med potjo je premišljevala o srečanju; ekspr. nobena prireditev ne mine brez nje pri vsaki prireditvi sodeluje; udeleži se vsake prireditve; nar. kmalu bi minila od lakote, strahu umrla; ekspr. vse pride, vse mine; prim. minuli ♪
  9.      mójster  -tra m (ọ́) 1. nav. ekspr. kdor zna kaj dobro, navadno strokovno narediti: ta zidar je mojster; zdravnik je sčasoma postal mojster; v plesu si je želel pokazati se mojstra; ta čevljar velja za mojstra; je mojster za sestavljanje dopisov; mojster v kuhanju, opisovanju narave, streljanju; iron. to je lahko pokvaril samo tak mojster, kot si ti / znan mojster besede pisatelj ali pesnik, ki piše v lepem jeziku; mojster dleta (dober) kipar; mojster belih strmin (dober) smučar; mojster taktirke dirigent // umetnik: rad prebira stare mojstre; nesmrtni, veliki mojstri / kot pristavek k imenu mojster Prešeren // naslov zlasti za starejšega uglednega skladatelja, dirigenta: violino se je učil pri znanem mojstru / kot nagovor kako naj zaigram, mojster / kot pristavek k imenu mojster Gallus 2. do 1962 kdor ima najvišjo usposobljenost v kaki obrtni stroki: mojstri so po vojni prevzeli vodilna mesta v proizvodnji; dati naročilo mojstru; odnosi med vajenci, pomočniki in mojstri / kuharski, predilni, tesarski mojster ● ekspr. mojster skaza kdor dela slabe izdelke; ekspr. mojster in pol velik, dober strokovnjak; vaja dela mojstra za dobro obvladanje česa je potrebna (dolgotrajna) vaja; delo hvali mojstra delavčeva strokovnost se sodi po kvaliteti njegovih izdelkov; vsak najde svojega mojstra ◊ ekon. cehovski mojster nekdaj lastnik obrtniške delavnice v fevdalizmu; gled. odrski mojster delavec, ki vodi in usklajuje delo odrskih delavcev pri postavljanju in razstavljanju scene; kor. baletni mojster strokovni vodja baletne skupine; muz. koncertni mojster vodja violinistov v orkestru; rad. tonski mojster kdor pri posnemanju zvoka skrbi, da je zvočni zapis odraz naravnega zvočnega dogajanja; rel. veliki mojster vrhovni predstojnik v viteških redovih; šah. mednarodni mojster naslov igralca, za stopnjo nižji od velemojstra; nacionalni mojster najvišji naslov igralca, ki ga podeli šahovska organizacija v državi; šport. mojster športa v nekaterih vzhodnoevropskih državah častni naslov za zaslužne športne tekmovalce, strokovnjake in organizatorje ♪
  10.      móka  -e ž (ọ́) 1. izdelek, ki se pridobi z mletjem žita in uporablja za pripravo živil: moka se kvari; presejati moko; stresti moko iz vreče; mleti v moko; ribo povaljati v moki; prt posuti z moko; z moko zaprašena obleka; golaž zgostiti z moko; kakovost moke; vreča moke; biti bel od moke; žganci iz ajdove moke; gleda kakor miš iz moke / bela moka pšenična moka, ki vsebuje majhno količino otrobov; črna moka pšenična ali ržena moka, ki vsebuje veliko količino otrobov; enotna moka pšenična moka, ki vsebuje normalno količino otrobov; ječmenova, koruzna, pšenična moka; krušna moka 2. s prilastkom temu izdelku podoben prah, dobljen iz kake snovi: apnenčeva moka; kokosova, krompirjeva moka; krmilna moka; potresti s sladkorno moko 3. nar. tanka voščena prevleka na listju in sadežih; poprh: slive že dobivajo moko / grozdje je v moki ● ekspr. iz te moke ne bo kruha prizadevanje se ne bo uresničilo, ne bo dalo pričakovanega rezultata; ekspr. ta pa ni iz zadnje moke ima razmeroma veliko sposobnosti ◊ agr. hmeljna moka grenek rumen prah na krovnih listih hmeljevih plodov; lupulin; kostna moka gnojilo ali krmilo iz zmletih kosti; krvna moka krmilo iz posušene in zmlete krvi; mesna moka krmilo iz posušenega in zmletega živalskega mesa; ribja moka krmilo iz posušenih zmletih rib in ribjih odpadkov; bot. moka mokovec; gastr. mehka moka iz zelo drobnih delcev; ostra moka iz drobnih delcev; les. lesna moka zmleti lesni odpadki kot industrijska surovina ♪
  11.      môra  -e ž (ó) 1. po ljudskem verovanju bitje, ki ponoči v spanju duši človeka in škoduje živalim: mora ga je davila; mora mu je sedla na prsi; mora tlači koga; odganjati moro; dogodek je nanje legel kot mora / otroka hodi tlačit mora // narisano, vrezano znamenje, ki naj odganja to bitje: narediti moro na zibelko, svinjak 2. nav. ekspr. stanje, zlasti v spanju, ko ima človek tesnoben občutek: končala se je nočna mora; spet me je objela mora; ječal je kot pod težko moro / hromeči občutek sanjske more 3. ekspr., navadno s prilastkom kar povzroča pri človeku, ljudeh dalj časa žalost, skrbi: mora misli mi je legla na dušo; težka mora je nad njim; rešil jo je najhujše more v življenju / na vsem je ležala mora naveličanosti / življenje z njo je prava mora / težka mora se mu je odvalila s prsi nima več težave, skrbi, nadloge 4. slabš. dolgočasen, vsiljiv, zoprn človek: ta mora je vse pokvaril; mora si / ta človek je prava mora ♪
  12.      motíti  in mótiti -im nedov. (ȋ ọ́) 1. delati, da kdo ne more biti zbran, osredotočen na kaj: tu te ne bo nihče motil; bojim se, da me bo to motilo pri pisanju; motiti koga pri delu, jedi, učenju; motiti koga s klepetanjem / motiti koga v premišljevanju / kot nagovor: ali motim; prosim, vas smem nekoliko motiti; oprostite, da vas motim; kot vljudnostna fraza: upam, da ne motim; prosim, ne dajte se motiti 2. nav. ekspr. biti ovira pri delovanju: široke hlače so ga motile pri hoji; kup sena je motil, da nisem videl ljudi; tolšča moti mišična vlakna v njihovem delovanju / z napačnimi opravili motimo rastline pri njihovi rasti 3. povzročati, da kaj ne poteka normalno, pravilno: motiti obravnavo, proslavo; motiti pouk s predrznimi medklici; s pripombami je motil njegovo pripovedovanje / kaj ti moti mirno življenje / z vpitjem so motili nočni mir; temo in mir je motilo žuborenje potoka; tišino noči so motili tihi glasovi // vnašati v celoto neskladnost; kaziti, kvariti: umazana srajca moti skladnost njegove oprave / v starih hišah ga motijo nekateri ogli in stene 4. povzročati neugodne, slabe občutke: najbolj moti njegova hvalisavost; njegova ošabnost me zelo moti; revščina naj te ne moti; ni ga motilo, da na nekaj vprašanj ni dobil odgovora / kot nagovor: vas ne bo motilo, če prižgem; vas moti, če vas tikam / moti me, ker ne ubogaš / lise po koži so njo motile, drugi jih pa še opazili niso // ekspr. povzročati pri kom nemir, zlasti erotični: dekleta so ga na pomlad zelo motila; njena postava ga je motila, da je bil ves iz sebe 5. nav. ekspr. varati, zavajati: naslov človeka moti, da pričakuje bogve kaj novega / če me vse ne moti, prizadevanja niso bila brez uspeha 6. povzročati, da je komu kratek čas: na vse načine ga je skušal motiti; z igračami so se otroci dolgo motili; v žalosti se moti z delom / redko motila se je okoli psa ukvarjala se je s psom 7. knjiž. povzročati motnje: neka tuja postaja moti sprejem / to moti televizijsko sliko ● ekspr. motiti dekleta vzbujati ljubezen, zapeljevati; ekspr. to ne bo motilo najinega prijateljstva zaradi tega bova vseeno prijatelja; ekspr. kaj te pa moti, da mi pošiljaš takega človeka izraža jezo, nejevoljo ◊ jur. motiti posest samovoljno ovirati ali oteževati posestnika pri izvrševanju posestnih dejanj; šah. akcija dame moti nasprotnikov napad motíti se in mótiti se 1. delati napake pri kakem delu, navadno duševnem: danes se pri petju veliko motim; motil se je pri popravljanju teksta, pri računanju, v računanju / ekspr. človeška glava se lahko moti 2. biti v zmoti: kdo se je motil, ti ali jaz; vi se motite; kmalu sem zvedel, da sem se motil; motiti se v sodbi; ekspr. gotovo se ne motim, če trdim, da je stvar slaba; ekspr. grozno, hudo, krepko se motiti; zelo se motite, če mislite to / ekspr.: če se ne motim, je študiral medicino; motil bi se človek, če bi mislil, da so Slovenci Prešernove pesmi pozdravili s posebnim veseljem 3. ekspr., s smiselnim osebkom v dajalniku vrteti se v glavi, biti omotičen: začelo se mi je motiti / moti se mi že, tako sem lačen zelo sem lačen / tisti, ki se jim je motilo, niso bili za plezanje po drevju ● ekspr. misli se mu motijo ne more jasno misliti; ekspr. kaj se ti moti po glavi o čem premišljuješ; preg. motiti se je človeško motèč -éča -e: moteče naprave v soseščini; napaka utegne postati sčasoma moteča; moteče bleščanje ♦ elektr. moteči oddajnik oddajnik, ki povzroča motnje pri sprejemu programa drugega oddajnika; prisl.: to je moteče vplivalo name móten -a -o 1. deležnik od motiti: moteni človeški odnosi; pri delu ni rad moten; radijska oddaja je bila motena 2. ped. oviran v normalni rasti, vzgoji: motena duševnost / čustveno, razvojno, vedenjsko moten; duševno motena oseba ◊ jur. motena posest ♪
  13.      motór  -ja m (ọ̑) 1. stroj, ki spreminja energijo v mehansko delo, pogonski stroj: motor brni; letalu se je pokvaril motor; motor teče enakomerno; pognati, prižgati, vključiti motor; brnenje motorja / avtomobilski, ladijski motor; električni motor; motor na bencin, zračno hlajenje; moč motorja; zaviranje z motorjem; pren. to je zanj motor, ki ga žene k aktivnosti; ekspr. presaditev človeškega motorja 2. osebno cestno vozilo z dvema kolesoma, ki ga žene motor z notranjim zgorevanjem; motorno kolo: skočiti z motorja; peljati se z motorjem / dirkalni motor ◊ elektr. enofazni motor elektromotor, ki deluje na izmenični tok samo ene faze; enosmerni motor na enosmerni tok; glavnovezni motor elektromotor z zaporednim navitjem za vzbujanje magnetnega polja; komutatorski motor; sinhronizirani motor elektromotor, pri katerem se rotor vrti sočasno z vrtilnim magnetnim poljem; navt. izvenkrmni motor; strojn. dvotaktni motor motor z notranjim zgorevanjem, pri katerem pride na dva giba bata en delovni gib; dvovaljni motor z dvema valjema; Ottov motor motor z notranjim zgorevanjem, pri katerem se uporablja kot pogonsko sredstvo bencin ali plin; parni motor batni stroj z zelo veliko vrtilno hitrostjo; pogonski motor; Wanklov motor; motor z notranjim zgorevanjem na toplotno energijo, ki nastaja v njem z zgorevanjem; glava motorja ♪
  14.      mrénica 2 -e ž (ẹ́) manjšalnica od mrena2: mrene in mrenice ♦ zool. indijska mrenica akvarijska riba s sploščenim telesom in črno piko na korenu repne plavuti, Puntius conchonius; mavrična mrenica majhna akvarijska riba s pisanimi luskami, Puntius oligolepis ♪
  15.      mrzlovôden  -dna -o prid. (ó) knjiž. nanašajoč se na mrzlo vodo: mrzlovodno tuširanje ♦ rib. mrzlovodni akvarij akvarij za mrzlovodne ribe; zool. mrzlovodne ribe ribe, ki živijo v vodah zmerno toplega in hladnega podnebnega pasu ♪
  16.      nà  tudi ná medm. (ȁ; ȃ) izraža presenečenje: videti je bil tako zdrav, na, pa ga ni več med živimi // izraža nejevoljo: na, pa sem spet sam; tako sem pazil, na, zdaj sem pa vse pokvaril ♪
  17.      nadaljeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. navadno z glagolskim samostalnikom delati, da traja kaj dalje, navadno po začasnem, vmesnem prenehanju: delo je nadaljeval na drugem področju; pot, potovanje so nadaljevali drugi dan; zaradi okvare na avtomobilu so nadaljevali vožnjo z vlakom / začel je dobro, vendar je slabo nadaljeval in igro izgubil / po njegovi smrti je obrt nadaljeval sin; ne ve se, ali bo avtor roman še nadaljeval; danes bodo nadaljevali temo prejšnjega predavanja / publ.: nadaljevati z napori za ureditev razmer; uspešno, vztrajno nadaljevati z raziskovanjem / elipt. po premolku je nadaljeval: Jutri bodo odšli ∙ če boš tako nadaljeval, boš kmalu obubožal delal, živel, zapravljal // delati, da traja kaj dalje kljub težavam, nasprotovanju: boj, delo so le nadaljevali; napad so nadaljevali in celo stopnjevali / nadaljevati polet kljub okvari; čeprav so ljudje jezno mrmrali, je nadaljeval pripovedovanje / publ. kljub težavam je nadaljeval s poskusi / nadaljevati s starimi metodami // delati, da traja kaj dalje na drugačni, novi stopnji: po maturi se je odločil, da bo nadaljeval šolanje; nadaljevati študij na filozofski fakulteti / ta smer nadaljuje romantiko; nadaljevati tradicijo velikih stilistov 2. nav. ekspr., v zvezi s s, z izraža, da kaj sledi čemu: začeli so s šalami, nadaljevali s prepirom in končali s pretepom nadaljeváti se 1. biti, obstajati dalje a) glede na čas: sezona se nadaljuje; lepo vreme se nadaljuje / normalizacija, propadanje se nadaljuje ∙ ekspr. starši se nadaljujejo v otrocih otroci imajo lastnosti svojih staršev b) glede na prostor: močvirje se nadaljuje proti severu / hiša se nadaljuje v prizidek 2. biti objavljan v časopisu, reviji po delih od določene številke dalje: podlistek, roman se nadaljuje / nadaljevati se v več številkah (časopisa, revije) / članek se nadaljuje na zadnji strani / kot pojasnilo, opozorilo na koncu objavljenega dela teksta se bo nadaljevalo nadaljeváje star.: nadaljevaje svojo pot, je užival razgled; pogledal jo je, prijazno nadaljevaje: Da, našli smo primeren kraj nadaljujóč -a -e: nadaljujoč pogovor, so vstopili v dvorano ♪
  18.      nadárjen  -a -o prid. (ȃ) sposoben hitro, brez večjega napora pridobiti si potrebno znanje, spretnost za dobro opravljanje kake dejavnosti: nadarjen učenec; on je glasbeno, pesniško zelo nadarjen; nenavadno nadarjen; nadarjen za jezike, matematiko / nadpovprečno, povprečno nadarjen človek / ekspr. biti nadarjen z diplomatskimi sposobnostmi imeti (velike) diplomatske sposobnosti ∙ ekspr. za to, da ga je spravila v slabo voljo, je bila nenavadno nadarjena velikokrat mu je pokvarila veselo razpoloženje ♪
  19.      nakladálec  -lca [u̯c] m (ȃ) 1. delavec, ki naklada: nakladalci in šoferji / jamski nakladalec 2. grad. nakladalnik: nakladalec se je pokvaril ♪
  20.      naráva  -e ž (ȃ) 1. od človeka neodvisni predmetni svet in sile, ki v njem delujejo: opazovati, raziskovati naravo in njene pojave; nekatere elemente najdemo v naravi proste; upoštevati zakonitosti v razvoju narave; zakoni narave; nauk o naravi; ekspr. človekov boj z naravo / spomladi se vsa narava prebuja; jesenska narava / neživa voda, zemlja, zrak, nebesna telesa, živa narava živali, rastline, človek // nav. ekspr. ta svet kot ustvarjalec, vir česa: preživljali so se s tem, kar jim je dala narava; narava mu je podarila same lepe lastnosti; čuda narave; te čeri in soteske so delo narave; vznes. darovi matere narave; naravni gozd je enkratna biološka mojstrovina narave 2. del zemeljske površine, ki ga človek še ni bistveno spremenil: kvariti, spreminjati naravo; otroci naj bodo čimveč v naravi; divja, nedotaknjena narava; lepote narave; ljubitelj narave; izlet v naravo; urediti si prostor za bivanje v naravi / spomenik se lepo vrašča v naravo v naravno okolje / ekspr. v mestu je vse izumetničeno, na kmetih pa še gospoduje narava; uživati naravo / slikati naravo; pesnik jemlje prispodobe iz narave 3. kar označuje, loči kaj od drugega: značilnosti človeške narave / opredeliti naravo poezije; preiskati naravo virusov / prodreti v naravo stvari // kar označuje, loči kaj od drugega v okviru iste vrste: govoriti o naravi določene bolezni; upoštevati naravo dela; ugotoviti naravo poškodbe / z oslabljenim pomenom: predavanje je bilo bolj informativne narave; vzrok za spor je politične narave 4. navadno s prilastkom skupek človekovih lastnosti, iz katerih izhaja njegovo ravnanje: bila sta različne narave; ekspr. pokazal je svojo pravo naravo / biti dobre, nasilne, razdražljive narave / po naravi je blag, miroljuben; to je v njegovi naravi / ekspr. on je umetniška narava 5. navadno s prilastkom skupek zlasti telesnih lastnosti, značilnosti človeka: zaradi svoje narave je zmogel tak napor; biti močne, slabotne narave; imeti trdno, ekspr. železno naravo ● ekspr. igra narave nenavaden, izjemen pojav v naravi; plačati v naravi ne z denarjem; dajatev v naravi v pridelkih; preg. volk dlako menja, a narave nikdar človek ne more zatajiti svojega bistva ◊ filoz. filozofija narave filozofska disciplina, ki raziskuje zakone narave s filozofskega stališča; šol. spoznavanje narave in družbe učni predmet o tem v osnovni šoli; šola v naravi večdnevno bivanje zunaj kraja šole, namenjeno pouku nekaterih predmetov in spoznavanju narave ♪
  21.      narúšiti  -im, in narušíti in narúšiti -im dov. (ú ȗ; ȋ ú) nekoliko porušiti, razrušiti: potres je narušil stare stavbe; opuščen kozolec se je narušil // publ. nekoliko pokvariti, poslabšati: narušiti ravnotežje sil; zdravje se mu je narušilo narúšen -a -o: narušen zid; narušeno zdravje ♪
  22.      naselíti  -sélim dov. (ȋ ẹ́) napraviti, da kdo pride kam prebivat, živet: naseliti koga na nenaseljenem ozemlju; begunce so naselili po vaseh; začasno naseliti / naseliti divjad v lovišče, ribe v akvarij // z naselitvijo napraviti, da so na kakem ozemlju, v kakem kraju prebivalci: prazna področja so naselili s tujimi kmeti; deželo bi bilo treba gosteje naseliti / evropski vzhod so naselili Slovani z naselitvijo zavzeli, zasedli naselíti se priti kam prebivat, živet: naseliti se na deželi, ob reki; začasno, za stalno se naseliti / tod so se naselila germanska plemena / po kotih so se naselili pajki / plesen se naseli na liste in plodove; pren., ekspr. v hišo se je naselila bolezen, skrb; v njegovem srcu se je naselil mir naséljen -a -o: ozemlje je bilo naseljeno že v ledeni dobi; gosto, strnjeno naseljeno področje; stalno naseljen ♪
  23.      nastròj  -ôja m (ȍ ó) knjiž. usmerjenost, naravnanost: dobro pozna nastroj svojih ljudi; nacionalistični nastroj meščanstva / neprijetni dogodek jim je pokvaril veseli nastroj (veselo) razpoloženje ♪
  24.      negodè  -éta s (ȅ ẹ́) 1. slabš. nedorasel človek, navadno otrok: to negode bo še kaj pokvarilo / kot psovka negode negodno 2. star. ničvreden, malovreden človek: boj se tega negodeta ♪
  25.      néonka  -e ž (ẹ̑) zool. majhna južnoameriška riba z zeleno svetlikajočo se progo na boku, Hyphessobrycon innesi: gojiti neonke v akvariju ♪

   1 26 51 76 101 126 151 176 201 226  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA