Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

kurator (5)

1.      kurátor  -ja m (ȃ) knjiž. kdor skrbi za koristi, pravice druge osebe ali določene ustanove; skrbnik: določili so mu kuratorja; kurator šole / bil je kurator njegovega premoženja ♪
2.      kuratórij  -a m (ọ́) knjiž. kolektivni organ, ki skrbi za določeno stvar ali področje, skrbništvo: njegovo premoženje upravlja kuratorij / kuratorij študentskih domov ♪
3.      prokurátor  -ja m (ȃ) 1. nekdaj pooblaščenec, zastopnik: vse njene zadeve je urejal prokurator; tožitelja je na sodišču zastopal prokurator 2. pri starih Rimljanih cesarjev namestnik v provinci: bil je prokurator v Judeji ◊ jur. državni prokurator do 1929 vodja državne prokurature; finančni prokurator do 1928 vodja finančne prokurature; zgod. komorni prokurator v stari Avstriji pravobranilec v pravdah, ki zadevajo pravice in koristi vladarja, države, dežele ali dobrodelne ustanove ♪
4.      kómoren  -rna -o prid. (ọ̑) lit., muz. ki se izvaja, predvaja a) z manjšim številom izvajalcev: komorna glasba; komorno petje / komorna gledališka umetnost / komorna zasedba b) za manjše število poslušalcev: komorni koncert / komorno filmsko delo / izvedbi je dal izrazito komorni ton // ki sestoji iz manjšega števila izvajalcev: komorni ansambel; komorni pevski zbor; ustanovili so stalno komorno skupino / komorno gledališče ◊ fiz., muz. komorni ton ton, ki služi kot izhodišče za uglaševanje glasbenih instrumentov; metal. komorna peč peč z enim ali več zaprtimi prostori za ogrevanje (različnih) materialov; zgod. komorni prokurator v stari Avstriji pravobranilec v pravdah, ki zadevajo pravice in koristi vladarja, države, dežele ali dobrodelne ustanove kómorno prisl.: komorno zasnovan spored ♪
5.      kuratéla  -e ž (ẹ̑) knjiž. dejavnost kuratorjev; skrbništvo: prenehal je s kuratelo / priti pod kuratelo ♪