Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

kros (126-150)


  1.      priredíti 1 -ím dov., prirédil (ȋ í) 1. narediti vsebinsko, oblikovno ustrezno za kak namen: prirediti besedilo; program bo treba še prirediti; slovnico prirediti za šolo; televizijsko zgodbo je priredil po noveli ♦ muz. skladbo za mešani zbor prirediti za moški zbor // narediti ustrezno za kak namen sploh: prirediti okvir sliki; prirediti kolo za večjo hitrost; prirediti orodje za določeno delo; prirediti si lečo na mikroskopu naravnati 2. narediti kaj za začasno uporabo, navadno ne iz ustreznega materiala: mize so priredili iz starih desk; prirediti oder na prostem / gospodar je dal za gosta prirediti sobo pripraviti, urediti 3. narediti, kar je potrebno, da se kak javni dogodek začne, uresniči: prirediti dirke, izlet, koncert, proslavo, zborovanje; vodstvo galerije bo priredilo razstavo; veleposlanik je priredil sprejem, slavnostno večerjo v čast gostu; šalj. zvečer so mu priredili pod oknom mačji koncert; iron. hči mu je priredila škandal // publ., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: dijaki so priredili obisk tovarne; pisatelj bo priredil predavanje tudi pri nas bo predaval; prebivalci so gostu iz Jugoslavije priredili lep sprejem so ga lepo sprejeli 4. mat. narediti, da ima vsak element prve množice ob sebi kak element druge množice, tako da tvorita skupaj par: prirediti številu njegov kvadrat prirejèn -êna -o deležnik od prirediti: šahovski turnir je bil prirejen v čast slavnega mojstra; za tako delo prirejene škarje; nova izdaja pesmi je prirejena po prvi izdaji; kosilo, prirejeno za sto gostov; po pravilih prirejeno tekmovanje // knjiž. ki ima enakovreden položaj: on mu ni podrejen, ampak prirejen ◊ geom. prirejena premera premera kroga, elipse ali hiperbole, od katerih vsak razpolavlja drugemu premeru vzporedne tetive; konjugirana premera; jur. prirejeni organi upravni organi enake stopnje iste ali istovrstne družbenopolitične skupnosti ♪
  2.      pristríči  -strížem dov., pristrízi pristrízite; pristrígel pristrígla (í) 1. s striženjem skrajšati: pristriči lase, nohte; pristriči kokošim peruti / pristriči živo mejo / pristriči travo 2. ekspr. zmanjšati, omejiti: dobičke, dohodke so zelo pristrigli; pristriči dotacije za industrijo / pristriči osnutek zakona skrajšati ● pog. direktorja so precej pristrigli mu zmanjšali oblast, veljavo; ekspr. pristriči komu jezik zmanjšati njegovo odrezavost, pikrost; pog. pristriči komu peruti omejiti, onemogočiti mu dejavnost, svobodo pristrížen -a -o: pristriženi brki ♪
  3.      prodírati  -am nedov. (ȋ ȋ) 1. s prislovnim določilom prihajati kam, premagujoč ovire: prodirati proti cilju, vrhu; prodirati v brezno, jamo; kljub slabemu vremenu so reševalci prodirali dalje / človek prodira vse globlje v vesolje / mokrota prodira v čevlje / nad naše kraje prodira mrzel zrak // z vojaško silo, bojem prihajati kam na nasprotnikovo ozemlje: s severne strani prodirajo tanki; sovražna vojska le počasi prodira // šah., šport. prihajati mimo nasprotnika kam v smeri proti določenemu cilju: prodirati po sredini igrišča / prodirati s kmetom, kraljico 2. s prislovnim določilom zaradi delovanja določene sile prihajati v kako snov ali iz nje: konica svedra prodira vse globlje v skalo / zobje prodirajo dojenčku navadno v parih / prodirati ven 3. prihajati skozi kaj ovirajočega: voda prodira skozi zid / sonce prodira skozi vejevje 4. ekspr., s prislovnim določilom pojavljati se na drugem mestu, področju, premagujoč ovire: ta škodljivec je začel prodirati tudi k nam / računalništvo vedno bolj prodira v gospodarstvo / podjetje uspešno prodira na tuja tržišča 5. ekspr. uveljavljati se, postajati priznan, premagujoč ovire: tudi v našem podjetju prodirajo nove ideje; to spoznanje vse bolj prodira 6. s prislovnim določilom spoznavati po postopnem, težavnem odkrivanju: prodirati v bistvo problema, življenja / prodirati komu v dušo ● knjiž. požiralnik prodira prepono in prehaja v želodec gre skozi prepono; ekspr. uspešno prodirati v športni, umetniški vrh postajati najboljši športnik, umetnik prodirajóč -a -e: prodirajoči tanki; skozi krošnjo prodirajoči sončni žarki ♪
  4.      proučeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. s sistematičnim opazovanjem, razčlenjevanjem ugotavljati, spoznavati bistvo česa: proučevati delovanje mišic, razvoj družbe; znanstveno proučevati literaturo; proučevati viruse z elektronskim mikroskopom / proučevala je samo sebe // publ. s takim opazovanjem, razčlenjevanjem spoznavati določena dejstva, stanje: podrobno proučevati dane možnosti, položaj; proučevati zemljevid 2. publ. seznanjati se s čim z namenom, da se pove svoje stališče; obravnavati, reševati: proučevati prošnje in zahtevke proučeván -a -o: proučevani primeri ♪
  5.      razkríti  -kríjem dov., razkrìl tudi razkríl (í ȋ) 1. odstraniti s česa, kar je položeno nanj zlasti zaradi varstva, zaščite: razkriti gredo / razkriti glavo odstraniti pokrivalo z nje; razkriti spečega otroka odstraniti odejo z njega; med spanjem se je razkril // s strehe odstraniti kritino: vihar je razkril streho 2. nav. ekspr. z odstranitvijo česa narediti kaj vidno: megla se je izgubila in razkrila hiše / smeh ji je razkril bele zobe 3. narediti znano kaj prikritega, skrivnega: razkril je njeno nepoštenost; razkriti tatvino / storilca še niso razkrili našli, odkrili // narediti znano sploh: mikroskop je razkril zgradbo živčnega vlakna / v svojem delu je razkril znamenitosti tega kraja / razkriti resnico 4. narediti, da kaj izve kdo drug: razkrila mu je svoje misli, načrte; razkriti komu skrivnost; razkril ji je svojo ljubezen izpovedal; razkriti komu svoje želje povedati ∙ ekspr. razkriti komu svoje srce izpovedati mu svoja čustva, misli; ekspr. nikomur se ni razkrila izpovedala svojih čustev, misli razkríti se ekspr. postati viden, pokazati se: zjasnilo se je in razkrila se nam je vsa lepota pokrajine razkrít -a -o: razkrita skrivnost; streha je že razkrita ♪
  6.      razločíti  in razlóčiti -im dov. (ȋ ọ́) 1. videti, slišati kaj kot posameznost: slišal je govorjenje, a ni mogel razločiti posameznih besed; z okna ni mogel razločiti otrok na igrišču; kljub mraku je razločil predmete v sobi; razločiti kaj z mikroskopom, s prostim očesom; bilo je svetlo, da so se razločili vsi predmeti na mizi // z gledanjem, poslušanjem jasno zaznati: v mraku ni mogla razločiti njegovega obraza; v daljavi je že lahko razločil obris koče; zaradi megle ni mogel razločiti, kdo stoji pred hišo / komaj je razločil cesto pred seboj videl 2. videti, občutiti različnost med čim: ni razločil rdeče barve od oranžne; komaj je razločil obraze; težko je bilo razločiti, kaj je dobro in kaj slabo; razločiti ljudi po glasu, zunanjosti 3. star. napraviti, da kaj ni več skupaj s čim drugim; ločiti: hoteli so ju razločiti / šele smrt ju je razločila razločíti se in razlóčiti se star. raziti se, posloviti se: razločila sta se brez pozdrava; po teh besedah sta se razločila razlóčen -a -o: nekoč razločeni narodi so bili zdaj spet združeni ♪
  7.      razmàz  -áza m (ȁ á) plast snovi, razmazane po čem: gost razmaz // med. tanka plast krvnih celic, celic v gnoju, izcedku, razmazana na objektnem stekelcu za mikroskopiranje: obarvati razmaz / krvni razmaz ♪
  8.      razvézniti  -em dov. (ẹ́ ẹ̑) narediti, povzročiti, da se spremeni navadni, naravni položaj česa, zlasti glede na širino: pretežke vreče so razveznile lojtrnice; stene so se pod težkim stropom razveznile ● ekspr. posmehljivo je razveznil čeljusti razprl razvéznjen -a -o: nosil je razveznjen klobuk; razveznjena krošnja drevesa ♪
  9.      revólver  -ja m (ọ́) lahko ročno orožje s kratko cevjo: potegniti revolver iz toka; ustreliti z revolverjem; kavboj z revolverjem za pasom / damski revolver ◊ teh. vrtljiva naprava pri mikroskopu z več objektivi ♪
  10.      réz  -a m (ẹ̑) 1. pritisk, poteg z ostrim predmetom, rezilom: z enim rezom je odrezal palico / napraviti rez na trebuhu živali // kar s takim pritiskom, potegom nastane: rez pri debelejšem blagu obšijemo; premazati rez; odstranjevati žaganje iz reza; iz reza je pritekla kri; globok, plitev, raven rez / operacijski rez je še zmeraj boleč / steblo je na rezu rjavo; pren., ekspr. rez med preteklostjo in sedanjostjo 2. les. ploskev, ki nastane z rezanjem: na rezu so dobro vidni jedro in kolobarji / čelni rez nastal z rezanjem pravokotno na vzdolžno os debla 3. biol. košček tkiva, pripravljen za mikroskopiranje; rezina: obarvati, pripravljati reze 4. agr. rez ž: rez drevja / opravljati rez v vinogradu / dolžina reza ● star. preizkusiti ostrino reza rezila ◊ film. ostri rez zaporedje dveh različnih posnetkov brez vmesne slikovne povezave; geom. zlati rez daljice točka na daljici, ki deli daljico na dva dela tako, da je razmerje med daljico in večjim delom enako razmerju med večjim in manjšim delom; med. carski ali cesarski rez operacija, pri kateri otroka izrežejo iz maternice; um. zlati rez sorazmerje med dvema količinama, pri katerem je razmerje med večjo in manjšo količino enako razmerju med večjo količino in celoto ♪
  11.      rezína  -e ž (í) 1. navadno s prilastkom odrezan kos, košček snovi, živila v ploščati obliki: pojedel je tri rezine slanine; debela, tanka rezina telečjega mesa / ocvrte kruhove rezine / kremna rezina slaščica iz maslenega testa in kreme / narezati na rezine 2. biol. košček tkiva, pripravljen za mikroskopiranje: obarvati, pripravljati rezine 3. ed., nar. deli rozg, odrezani pri obrezovanju; rožje: pobirati rezino / trtna rezina ♪
  12.      ríbniški 1 -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na Ribničane ali Ribnico: pojoča ribniška govorica / nekdaj ribniški krošnjarji; ribniški lončarji, rešetarji / ribniška krošnja nekdaj krošnja za prenašanje suhe robe / ribniške zgodbe šaljive, hudomušne zgodbe o Ribničanih ♦ tur. ribniški pušeljc šop suhorobarskih izdelkov kot spominek ♪
  13.      skleníti  sklénem dov. (ȋ ẹ́) 1. dati konca česa skupaj, da nastane krožna, nepretrgana oblika: skleniti člen verige; skleniti obroč, verigo; členek verižice se z roko ni dal skleniti / vrtnici sta se nad spomenikom sklenili // v zvezi z roka dati končna dela rok skupaj, da s telesom tvorita krožno, nepretrgano obliko: skleniti roke okrog kolen, nad glavo / skleniti roke k molitvi dati jih v položaj, da se dlani in prsti dotikajo ali prepletajo 2. narediti, da pridejo s konci povezani deli v celotni dolžini skupaj tako, da prehod ni mogoč: skleniti čeljusti; ustnice so se spet sklenile / skleniti pest narediti, stisniti 3. narediti, da si členi, deli česa sledijo nepretrgano, brez presledkov, ki bi omogočali prehod: prijeli so se za roke in sklenili krog / vojaškim enotam je uspelo skleniti obroč okoli mesta; vrsta čakajočih se je pretrgala in spet sklenila / z mostom skleniti cestno zvezo med obalo in otokom jo narediti nepretrgano, povezati 4. končati: skleniti govor z vzklikom; publ. delegacija je sklenila obisk / skratka, bilo je lepo, je sklenil brat / skleniti krog predavanj, vprašanj; s to tekmo so nogometaši sklenili sezono / ekspr. skleniti svoje dni, krog življenja, življenjsko pot, življenje umreti 5. navadno z glagolskim samostalnikom z izrazitvijo soglasja narediti, da nastane kaj, kar koga povezuje s kom drugim: sklenili so dogovor; skleniti s kom kupčijo, pogodbo, vojaško zvezo / skleniti poznanstvo, prijateljsko razmerje 6. navadno z nedoločnikom določiti, kar se hoče, želi narediti a) po premisleku: sklenil je oditi; trdno je sklenil, da vse pove / sam pri sebi, ekspr. v srcu kaj skleniti b) po končani obravnavi, razpravi: na seji so sklenili pomembne stvari; soglasno so sklenili, da vztrajajo pri svojih zahtevah ● ekspr. z njimi je sklenil vse račune do njih nima več nobenih obveznosti; z njimi ne želi več imeti stikov; zastar. skleniti se v posvet zbrati se (v krogu) ◊ elektr. skleniti navitje; jur. skleniti zakonsko zvezo poročiti se sklenívši zastar.: sklenivši roke, so začeli peti sklénjen -a -o: sklenjen obroč; sklenjena vrsta; pogodba je sklenjena; raziskava še ni sklenjena; sklenjeno je, da se vrnemo ∙ ekspr. njegovo potovanje je sklenjena stvar odpotoval bo, ne da bi se o tem še kaj razpravljalo ♦ avt. sklenjena črta neprekinjena črta; geom. sklenjena krivulja; gozd. sklenjeni gozd gozd, v katerem se krošnje prekrivajo ali vsaj medsebojno dotikajo; prisl.: vojaška enota se je premikala sklenjeno ♪
  14.      sklèp  sklépa m (ȅ ẹ́) 1. gibljiv stik dveh ali več kosti: sklep mu je otekel, otrdel; boli, ekspr. trga ga v sklepih; poškodba sklepa; bolečine v sklepih; ekspr. biti trd v sklepih / ekspr. roka je skočila iz sklepa / čeljustni, kolčni, kolenski sklep 2. mesto, kjer se kaki členi, deli navadno gibljivo sklepajo, spajajo: okrepiti sklep; sklepi lesenega zložljivega metra / poskakovanje vagonov na sklepih tračnic 3. element, ki sklepa kake člene, dele: speti, zvezati s sklepi; aluminijasti, železni sklepi 4. navadno s prilastkom končna misel, ugotovitev kakega sklepanja, razmišljanja: sklep, da je govoril neresnico, je bil potrjen; priti do nenavadnega, zmotnega sklepa / iz uradnih izjav delati presenetljive sklepe; publ. potegniti iz razprave nekaj sklepov // trditev, izjava, izpeljana iz dveh ali več trditev, izjav po pravilih logike: iz premis, trditev izpeljati sklep / knjiž. dedukcijski, indukcijski sklep 5. kar se sklene, določi a) po premisleku: držati se svojega sklepa; pozabiti na vse dobre sklepe; ostati pri svojem sklepu / narediti trden sklep trdno skleniti b) po končani obravnavi, razpravi: izglasovati, sprejeti sklep z večino glasov; prebrati sklepe seje, zborovanja; sklep o omejitvi uvoza / zapisnik sklepov // jur. pravni akt o posamezni zadevi pravne narave, izdan zlasti v postopku: izdati, podpisati sklep; sklep o dedovanju, priporu 6. raba narašča konec, zaključek: za sklep sezone uprizoriti komedijo / smrt je sklep življenja 7. redko sklenitev: doseči sklep pogodbe ◊ alp. sklep doline konec doline, kot; anat. kopitni sklep; kroglasti sklep s polkrogli podobno sklepno glavico in ustrezno ponvico; skočni sklep med golenico, mečnico in skočnico; filoz. logični sklep ki upošteva zakon logike; sklep silogizma; gozd. sklenjen gozdni sklep gozd, v katerem se krošnje prekrivajo ali vsaj medsebojno dotikajo; lit. sklep del literarnega dela, v katerem se dogajanje sklene, konča; med. vstaviti umetni sklep; otrdelost sklepa; vnetje sklepov; ptt pisemski sklep več v vrečo zloženih pisemskih pošiljk, ki se pošiljajo določeni pošti za nadaljnjo odpravo; žel. sklep vlaka konec vlaka, opremljen s sklepnim signalom ♪
  15.      sofóra  -e ž (ọ̑) vrtn. parkovno drevo s široko okroglasto krošnjo in rumenkasto belimi cveti v latih, Sophora japonica: sofora v parku medi / japonska sofora ♪
  16.      sòvládati  -am nedov. (ȍ-ā) skupaj s kom vladati: kralj ni pustil, da bi prestolonaslednik sovladal sòvladajóč -a -e: sovladajoča vladarja ♦ gozd. sovladajoče drevo drevo, ki ima enako visoko krošnjo kot drevo, drevesa okoli njega ♪
  17.      spomínjati  -am nedov. (í) 1. povzročati, da se komu kaj iz preteklosti znova pojavi v zavesti: to me spominja na nekdanje dni, star. nekdanjih dni; slika me bo povsod spominjala nanj / ekspr. njegova obleka je spominjala na boljše čase 2. delati, navadno z besedami, da kdo česa ne pozabi: spominjal jo je, kaj mora kupiti; ni ga rada spominjala na njegove dolžnosti / človeka spominjajo na njegov živalski izvor mnogi znaki in lastnosti / članek spominja na to, da se je treba pripraviti na setev opozarja 3. v zvezi z na biti tak, da se v zavesti povezuje z določenimi lastnostmi drugega: ti izrastki spominjajo na črve; ekspr. njegova soba spominja na brlog / to dekle me spominja na sestro 4. star. omenjati kaj, govoriti o čem: govornik je spominjal težke dni vojne; pisec spominja v članku velik mestni požar spomínjati se 1. imeti v zavesti kako predstavo, misel, podatek o preteklosti: spominjati se matere, zastar. na mater; ni se spominjal, kdaj je prišel domov; dobro, medlo, natančno, živo se spominjati koga / kot se spominjate, je mikroskop sestavljen iz več leč; odkar se spominjam, živi v tej hiši 2. s premišljanjem obnavljati v spominu: polagoma se je spominjal, kaj so mu rekli / recite ji, da se je mnogokrat spominjam 3. knjiž. praznovati, obhajati: čez nekaj dni se bomo spominjali obletnice zmage; letos smo se spominjali pisateljeve stoletnice spominjáje: spominjaje se vseh podrobnosti, je pripovedoval o svoji mladosti spominjajóč -a -e: spominjajoč se teh dogodkov, se je zasmejal; obleka, spominjajoča na vrečo spomínjan -a -o: dogodki, spominjani v knjigi, so resnični ♪
  18.      spomladánski  -a -o prid. (á) nanašajoč se na pomlad: hladna spomladanska noč / spomladanska pozeba; začelo se je spomladansko deževje / spomladanski plašč; spomladanska solata // nav. ekspr. značilen za pomlad: čeprav je šele februar, je že pravo spomladansko vreme / obšlo ga je spomladansko razpoloženje veselo, razigrano ◊ agr. spomladanski dosevek; bot. spomladanska torilnica gozdna rastlina z dolgopecljatimi jajčastimi ali srčastimi listi in modrimi cveti v socvetju, Omphalodes verna; šport. spomladanski kros ♪
  19.      stêkelce  -a [kǝl] s (ē) manjšalnica od steklo (izdelek): igral se je z obarvanimi stekelci; stekelca razbite šipe / stekelca za očala ♦ fiz. objektno stekelce steklena ploščica, na kateri je pri mikroskopiranju opazovani predmet ♪
  20.      stôžčast  tudi stóžčast -a -o prid. (ó; ọ́) ki ima obliko stožca: stožčast hrib; stožčaste krošnje jelk; stožčasto pokrivalo / stožčasta oblika ♦ teh. stožčasti ležaj kotalni ležaj, pri katerem imajo kotalke obliko prisekanih stožcev stôžčasto tudi stóžčasto prisl.: stožčasto padajoča svetloba ♪
  21.      stŕn  -a m (r̄) nar. (bela) žita: šel je mimo polja s strnom in gledal, kako raste ● nar. z dlanjo je podrgnil po strnu na bradi po kocinah; ekspr. iti čez drn in strn ne po poti, naravnost čez kakršenkoli svet ◊ šport. tek čez drn in strn tek v naravi po ne posebej pripravljeni stezi; kros ♪
  22.      stŕn  -í ž (ȓ) nar. 1. (bela) žita: strn že rumeni, zori; posejati strn 2. strnišče: veter piha čez golo strn; žanjice so zlagale snope po strni ● ekspr. iti čez drn in strn ne po poti, naravnost čez kakršenkoli svet ◊ šport. tek čez drn in strn tek v naravi po ne posebej pripravljeni stezi; kros ♪
  23.      ték 1 -a m (ẹ̑) 1. glagolnik od teči: tek ga je utrudil; upočasniti tek; med tekom se ozirati; hiter, poluren tek; zasopel od teka / preiti iz teka v hojo; spustiti se v tek / tek magnetofonskega traku / tek motorja, ure / knjiž., redko tek bolezni, proizvodnje potek, razvoj / publ.: preiskava je v teku teče; priprave so v polnem teku / naravni, nepričakovani tek stvari; tek njegovega življenja je bil preprost // šport, ki obstaja v tem, da se teče: gojiti tek; ukvarjati se s tekom / rekreacijski tek; tek na smučeh // športna disciplina, pri kateri si tekmovalec prizadeva čim hitreje preteči kako razdaljo: zmagovati v teku; pravila teka / tekmovati v tekih // tekma te športne discipline: prvi trije v vsakem teku se uvrstijo v nadaljnje tekmovanje 2. publ., z rodilnikom, v zvezi z v izraža čas trajanja kake časovne enote, kakega dogajanja; v času, v obdobju: stvar bo končana v teku enega leta, tedna; v teku treh mesecev se je to zgodilo enkrat / v teku pogovora spoznati namen srečanja med pogovorom ● žarg., šport. priti na cilj v mrtvem teku istočasno; star. mnogi so že končali svoj zemeljski tek življenje; redko tek njegovih misli se je spremenil tok; redko hiter tek reke tok; tek skozi šibe nekdaj kazenski tek med dvema vrstama s šibo udarjajočih oseb ◊ avt. prosti tek vrtenje avtomobilskega motorja, pri katerem ta ne poganja vozila; strojn. prazni tek stroja vrtenje stroja, pri katerem ta ne opravlja nobenega dela; šport. tek vsaka od dveh voženj v določeni hitrostni disciplini, katerih rezultata se seštevata; drugi tek motokrosa, slaloma; maratonski tek na razdaljo 42,195 km; orientacijski tek v naravi po navodilih in navadno s pomočjo kompasa, zemljevida; patrolni tek tekmovanje v smučarskem teku z nahrbtnikom in puško; smučarski tek smučarska disciplina, pri kateri tekmovalec teče na lahkih, ozkih smučeh v smučini po ravnem ali rahlo valovitem terenu; štafetni tek; tek čez drn in strn kros; tek na dolge, kratke proge; tek na sto metrov; tek z ovirami s preskakovanjem za to postavljenih ovir ♪
  24.      trívéjen  -jna -o prid. (ȋ-ẹ̑) ki ima tri veje: trivejna krošnja ♦ anat. trivejni živec možganski živec, katerega čutni del ima veje za predel očesa in obeh čeljusti ♪
  25.      túbus  -a m (ȗ) 1. fiz. znotraj počrnjena cev optičnih priprav, v kateri so leče: premikati tubus pri mikroskopu; tubus daljnogleda 2. fot. cev, s katero se poveča oddaljenost objektiva od ohišja fotografskega aparata: uporabljati tubus pri slikanju od blizu; tubus in meh / iztegljiv tubus 3. med. cevka, ki se vstavi v sapnik pri oživljanju ob prenehanju spontanega dihanja: napraviti s tubusom umetno dihalno pot ♪

   1 26 51 76 101 126 151 176  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA