Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

kriterij (15-39)

15.      izbíren  -rna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na izbor, izbiro: izbirni kriterij; izbirna možnost / izbirna komisija ◊ šah., šport. izbirni turnir; izbirno tekmovanje tekmovanje, na katerem se na podlagi rezultatov določijo tekmovalci za nadaljnje tekmovanje; šol. izbirni učni predmet obvezen učni predmet, osebno izbran iz dane skupine predmetov; izbirna šola neobvezna šola, za katero so potrebne določene sposobnosti ♪
16.      izbráti  -bêrem dov., stil. izberó; izbrál (á é) 1. v večji količini, množini stvari iste vrste odločiti se za kaj, navadno za najboljše, najprimernejše: izbrati darilo, knjige; izbrati blago za plašč, orodje za delo; dobro, slabo izbrati; izbrati po svojem okusu; izbirati in izbrati / izbrati ugoden čas za dopust; izbrati najboljšo možnost; izbrati si temo za referat; ekspr. slab poklic si je izbral ima poklic, ki ga v strokovnem, materialnem pogledu ne zadovoljuje // določiti, nameniti za kaj: komisija je izbrala kandidate; izbrati tekmovalno ekipo; izbrati koga za naslednika, predsednika; njo si je izbral za ženo / izbrati pesmi za antologijo 2. večjo količino stvari iste vrste ločiti po kakovosti; prebrati: izbrati fižol // odstraniti slabo zrnje, smeti od dobrega zrnja: izbrati riž / orehova jedrca bo treba še izbrati izbrán -a -o 1. deležnik od izbrati: izbrani kandidati; oče je bil izbran sosedovim otrokom za varuha; dobro izbran prostor; problemsko izbrana gesla slovarja ♦ zal. izbrano delo po določenem kriteriju izbrana in v knjižni obliki izdana dela kakega avtorja 2. ki po kakovosti, obliki presega stvari svoje vrste: izbrane jedi; izbrana vina / izbran okus / govoriti v izbranem jeziku / prireditev za izbran krog ljudi; izbrana družba; prisl.: izbrano se oblačiti, vesti; izbrano oblečena ženska; sam.: na sprejemu so bili samo izbrani ♪
17.      izkústven  tudi skústven -a -o prid. (ȗ) ki temelji predvsem na čutnem dojemanju, opazovanju: izkustvena metoda; izkustveno znanje / izkustveni in duhovni svet; teoretične in izkustvene vede // dobljen iz izkustva: izkustveni kriteriji; izkustveno spoznanje ◊ ekon. izkustvena norma norma, postavljena na osnovi izkušenj; filoz. izkustvena sodba; lingv. izkustveni sedanjik sedanji čas, ki izraža na izkustvo oprto, na čas nevezano dovršno glagolsko dejanje izkústveno tudi skústveno prisl.: teoretično in izkustveno dokazati; priti do česa izkustveno ♪
18.      izostrítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od izostriti: izostritev konice / izostritev estetskega čuta / izostritev kriterijev za presojo sodobne glasbe ♪
19.      izostríti  -ím tudi zostríti -ím dov., izóstril tudi zóstril (ȋ í) 1. narediti kaj (bolj) ostro: izostriti kopju konico ∙ ekspr. jedek smeh ji je izostril obraz dal ji je bolj ostre, stroge poteze 2. narediti kaj bolj razločno: večerna svetloba izostri grebene gor; z naravnavanjem daljnogleda je izostril sliko // knjiž. narediti kaj vsebinsko bolj opredeljeno, izdelano: izostriti kriterije za presojo literature; slovensko vprašanje se je takrat izostrilo / podoba glavnega junaka se je izostrila 3. napraviti bolj sposobnega za sprejemanje dražljajev: neprestana nevarnost mu je izostrila čute; izostriti sluh, voh // knjiž. napraviti bolj sposobnega za zaznavanje in dojemanje duhovnih prvin, pojavov: študij mu je izostril duha; izostriti občutek za lepoto, pravico; izostriti si kritični čut izostrèn tudi zostrèn -êna -o: imeti izostren čut za lepoto; izostren posluh; konflikt v drami ni dovolj izostren ♪
20.      klasifikácija  -e ž (á) 1. razvrstitev, razporeditev česa glede na enake ali podobne lastnosti: klasifikacija blaga; klasifikacija zemljišč / klasifikacija konj na pasme; gre za klasifikacijo dejavnosti po panogah / to ni kriterij za razredno klasifikacijo opredelitev, uvrstitev ♦ biblio. decimalna klasifikacija klasifikacija bibliotečnega in dokumentacijskega gradiva, ki temelji na decimalnem sistemu; jur. antropološka klasifikacija hudodelcev 2. knjiž., redko ocenitev, ovrednotenje: klasifikacija rezultatov testiranja / klasifikacija vedenja ocenitev, redovanje ♪
21.      kvalitéta  -e ž (ẹ̑) 1. navadno s prilastkom kar opredeljuje kaj glede na pozitivno vsebino, kakovost: kvaliteta pri proizvodih raste; pojavila se je zahteva po kvaliteti / glede na kvaliteto je to blago slabše / izhajati iz kriterijev kvalitete / prehod od kvantitete h kvaliteti // kar opredeljuje kaj glede na vsebino: izboljšati, popraviti kvaliteto kruha; določanje kvalitete papirja; seznaniti se s kvaliteto dela; predpis o kvaliteti izdelkov / dobra kvaliteta surovin; kvaliteta pouka je slaba / material se loči po kvaliteti 2. nav. mn., publ. pozitivne lastnosti, značilnosti: ta človek je brez kvalitet; pesniška zbirka ima veliko kvalitet; spoznati kvalitete mladine / za tako dejanje so potrebne moralne kvalitete / ekspr. pisatelj izjemnih, močnih kvalitet zelo dober ◊ lingv. kvaliteta kvalitetna opozicija; izgovor glasu glede na odprtostno stopnjo govorilnih organov; šah. izgubiti, žrtvovati kvaliteto dati trdnjavo za lovca ali skakača ♪
22.      locírati  -am dov. in nedov. (ȋ) publ. 1. postaviti, namestiti kaj na določen kraj: knjižnico so locirali sredi mesta; locirati industrijo ob prometnih žilah; pren. te kriterije lociram na znanstveno področje 2. določiti kraj, prostor za postavitev, namestitev česa: locirati ceste, parke in zelenice locíran -a -o: motel je lociran ob najbolj prometni cesti; predvidena za gradnjo in že locirana je bila tudi postaja žičnice; praktično locirani prostori ♪
23.      marginálen  -lna -o prid. (ȃ) 1. knjiž. napisan na robu strani v knjigi ali rokopisu; obroben: marginalne pripombe 2. publ. postranski, nepomemben: diferenciacija bi morala potekati na vsebinskih ne pa na marginalnih kriterijih; moralno marginalna vprašanja ◊ ekon. marginalna korist korist zaradi dodatne enote dobrine, blaga ♪
24.      míl  -a -o prid., miléjši (ȋ ȋ) 1. ki daje zaradi svoje nežnosti, ljubkosti prijeten, blag videz: mil otrok; zelo je mila / imeti mile oči, obraz / v ljudskih pesmih: mila luna; mile zvezdice // ki prijetno, blago učinkuje: ugaja mi njen mili glas, nasmeh; milo petje otrok / dan je bil jasen in mil; jesensko mila pokrajina / ekspr. mili spomini na mladost polni otožnosti, ganjenosti 2. poln dobrote, ljubeznivosti: dobil je milo ženo / mile besede so ga potolažile; sestrino milo srce / postal je milejši do njega // malo strog, malo hud: mil sodnik / mila kazen, sodba / nastopili so milejši časi / kriterij ocenjevanja je bil zelo mil 3. ki se ne pojavlja v izraziti obliki: skozi veje je pronicala mila svetloba; letošnja zima je mila / milo podnebje podnebje brez hudega mraza in velike vročine / epidemija je nastopila v mili obliki 4. ki vzbuja usmiljenje, ganjenost: mili vzdihi trpečih; milo ječanje ranjenca / mila prošnja 5. knjiž., navadno v povedni rabi, navadno z dajalnikom drag, ljub: vedno mu je bil zelo mil / to ji je mil spomin; najmilejša jim je domača pesem / v nagovoru: mili brat; čakam te, mila deklica; vznes. naša mila domovina 6. v medmetni rabi, z oslabljenim pomenom izraža a) nejevoljo, nestrpnost: pusti ga vendar, za boga milega b) podkrepitev trditve: pod milim bogom za nobeno rabo nisi prav za nobeno; gre, kamor se mu pod milim nebom zahoče kamor hoče / pog. majka mila, je bil hud ● zastar. pobirati mile darove za dobrodelne ustanove darove, denarne prispevke; ekspr. spomnil se je vseh, ki so z milo ali nemilo roko posegli v njegovo življenje z dobroto ali sovraštvom; ubrati milejše strune poskusiti s prijaznejšim, popustljivejšim ravnanjem doseči svoj namen; pog., ekspr. na (vse) mile viže mu je prigovarjal zelo; najej se do mile volje, po mili volji kolikor hočeš; dela z njim po mili volji kakor hoče; ekspr. sreča mu je bila mila razmere, okoliščine so bile zanj ugodne; ekspr. spati pod milim nebom na prostem mílo prisl.: milo se držati; milo gledati koga; zelo milo govori; milo jokati; sonce je milo sijalo; milo doneči zvonovi; milo proseče oči / ekspr. ta človek je, milo rečeno, malo omejen / v povedni rabi milo mi je to slišati ∙ ekspr. milo se mu je storilo (pri srcu) postal je otožen, ganjen míli -a -o sam.: knjiž. njen mili je odšel; nekaj milega je v njegovem obrazu; vrnil mu je milo za drago za žalitev, krivico se mu je maščeval tako ali še huje, kot je bila storjena njemu samemu ♪
25.      nagrajevánje  -a s (ȃ) glagolnik od nagrajevati: nagrajevanje znanstvenikov / kriteriji za nagrajevanje umetniških del / nagrajevanje po delu, učinku ♪
26.      nórma  -e ž (ọ̑) 1. nav. mn. kar določa, kakšno sme, mora biti kako ravnanje, vedenje, mišljenje; pravilo, predpis: kršiti, spoštovati norme; v svojih nazorih se je precej odmaknil od uradnih norm; ravnati se po splošno priznanih, ustaljenih normah; norme okolja, skupine / norme političnega delovanja; norme mednarodnih odnosov / družbene, moralne, socialistične norme; pravne, ustavne norme / knjiž.: njegovo ravnanje je zame norma vzor, merilo; s to normo je skušal presojati vse ljudi s tem merilom, kriterijem; kreditiranje je preveč slonelo na administrativnih normah predpisih, določbah; etika nam daje tudi praktične norme navodila, merila // navadno s prilastkom kar določa, kakšno sme, mora biti kaj sploh: estetske norme / določiti, spremeniti jezikovne, pravopisne, varnostne norme; industrijske norme za posamezno državo obvezni enotni predpisi za mere, kakovost izdelkov; standardi / izdelek ni po normi; po mednarodnih normah bi morala biti plast asfalta večja / neskladje z uzakonjeno, normirano normo 2. količina dela, ki ga mora delavec opraviti v določenem času: norma je nizka; izpolniti, preseči normo; zvišati komu normo / danes imam deset kosov čez normo / uvajati norme v proizvodnjo / delovna norma / dnevna, mesečna norma // za določeno dejavnost, delovanje predpisana, dovoljena količina, število česa: naprava ima normo 20° C: ko se temperatura zviša, se elektrika izklopi; petinštirideset učencev v razredu je precej nad normo / bakteriološke norme za mleko ● pog. ta razprava predstavlja normo, ki se je je treba držati kakovostno stopnjo; pog. liter vina je zanj dnevna norma liter vina mora dnevno spiti, da je zadovoljen, se počuti dobro ◊ biol. reakcijske norme dedno določene možnosti delovanja in odzivanja organizma na zunanje in notranje dražljaje, vplive; ekon. tehnična norma določena z merjenjem, izpopolnjevanjem delovnega postopka; jur. jurisdikcijska norma v stari Avstriji zakonske določbe o stvarni in krajevni pristojnosti civilnih sodišč; lingv. norma knjižnega jezika jezikovna sredstva, možnosti, ki se smejo, morajo uporabljati v določenem knjižnem jeziku; šport. doseči, izpolniti normo naprej določen športni rezultat, ki je pogoj za udeležbo na določenem tekmovanju; olimpijska norma; tisk. norma skrajšan naslov knjige, natisnjen pod tekstom na vsaki prvi strani tiskovne pole ♪
27.      normatív  -a m (ȋ) 1. nav. mn. količina delovnega časa, surovin, potrebna za izdelavo, uresničitev česa: izračunati, predpisati, znižati normative; minimalni, približni normativi / normativi (za porabo) časa; normativi materiala; normativi za gradnjo stanovanj / zaradi novih normativov se je število šolskih oddelkov povečalo // kar določa za to potrebno količino: normativi predpisujejo drugačne mere; izdati, prebrati normative 2. knjiž. merilo, kriterij: zanj je znanost odločilni normativ; nimamo zanesljivih normativov za ugotavljanje telesnih zmogljivosti / redko njegovi slovnici je bila glavni normativ latinščina zgled, model ● publ. estetski, jezikovni normativi predpisi, zahteve ♪
28.      obdavčevánje  -a s (ȃ) glagolnik od obdavčevati: razpravljati o obdavčevanju; kriteriji obdavčevanja ♪
29.      obdeláva  -e ž (ȃ) 1. glagolnik od obdelati ali obdelovati: a) obdelava zemlje s kmetijskimi stroji b) površinska obdelava; obdelava kamna, kovin, posekanega lesa / publ. slikarska obdelava ozadja oblikovanje c) strojna obdelava podatkov č) dramska obdelava motiva; monografska obdelava delavskega gibanja d) podrobnejša obdelava nekaterih vprašanj e) obdelava lesa ◊ film. obdelava filma tehnično delo s filmom po končanem snemanju; lit. obdelava literarnega dela raziskava po določenih kriterijih; teh. mehanska obdelava s katero se materialu spreminja oblika; toplotna obdelava načrtno segrevanje ali ohlajevanje, s katerim se spreminjajo lastnosti 2. s prilastkom način, kako je kaj obdelano: nenavadna obdelava motiva / zemlja zaradi ustrezne obdelave dobro rodi obdelanosti ♪
30.      objektivírati  -am dov. in nedov. (ȋ) knjiž. 1. narediti, da se kaj začne kazati na predmeten, čutno zaznaven način, opredmetiti: v tem liku je pisatelj objektiviral svojo svobodoljubnost; objektivirati se z delom 2. prikazati, oblikovati kaj tako, da se ne čuti neposredna prisotnost zavesti, mišljenja osebka, posplošiti: čeprav je pisatelj osebo objektiviral, so vendarle opazni tudi avtobiografski elementi 3. narediti, da je kaj neodvisno od osebnih nazorov, interesov: objektivirati kriterije objektivíran -a -o: zanj je zunanji svet le podoba objektiviranih lastnih občutkov in vtisov ♪
31.      obnášati se  -am se nedov. (ȃ) 1. izražati, kazati svoje razpoloženje, svoj odnos do ljudi, okolja; vesti se: učiti otroke, kako se naj obnašajo; ne zna se obnašati; dobro, lepo, prijazno, spoštljivo, vljudno se obnašati; do starejših se dostojno obnaša; proti njej se obnaša kot kavalir; obnaša se po otročje; obnaša se kot gospodar // s prislovnim določilom izraža, da kdo dela kretnje, ravna, kot nakazuje določilo: zadnje čase se čudno obnaša; pri mizi se grdo obnaša; v bolnici se je hrabro obnašal; kljub mučenju se je dobro obnašal ni ničesar izdal; obnaša se, kot bi nas ne poznal 2. navadno s prislovnim določilom, s širokim pomenskim obsegom pri uporabi, delovanju kazati, dokazovati določene lastnosti, značilnosti: te gume se dobro obnašajo na novo zapadlem snegu / nekatere pasme se pri nas dobro obnašajo // dajati rezultate, ki glede na kak kriterij, normo, zahtevo ustrezajo, zadovoljujejo: tak način vzgoje češenj se ne obnaša ● publ. ta avtomobil se na cesti dobro obnaša ga ne zanaša na ovinkih, pri hitri vožnji; star. presajene jablane se dobro obnašajo rastejo, uspevajo; star. kupčija se mu obnaša daje dobiček, korist ♪
32.      obnêsti se  -nêsem se dov., obnésel se obnêsla se (é) navadno s prislovnim določilom pri uporabi, delu pokazati, dokazati zadovoljive lastnosti, značilnosti: nova naprava se je obnesla; taki stroji se obnesejo tudi v hribovitih krajih / ajda se je dobro obnesla obrodila; poskusna sadna sorta se je dobro obnesla / pog.: premestili so ga, ker se na tem delovnem mestu ni obnesel; kot šofer se je imenitno obnesel // dati rezultat, ki glede na kak kriterij, normo, zahtevo ustreza, zadovoljuje: kolektivno delo se lahko obnese; kupčija se ni obnesla; taka metoda dela se bo gotovo obnesla / publ. naši tekmovalci so se bolje obnesli, kot smo pričakovali so bili boljši, so dosegli boljše rezultate ● letina se je letos obnesla je dobra; mleko se dobro obnese pri zastrupitvah pomaga, je zelo primerno; skušal je govoriti v narečju, pa se mu ni obneslo posrečilo ♪
33.      odbíranje  -a s (ȋ) glagolnik od odbirati: pri odbiranju so se opirali na slabe kriterije; odbiranje živine za pleme / odbiranje učencev za nastop ♪
34.      odbírati  -am nedov. (ȋ ȋ) 1. v večji količini, množini po določenih kriterijih izločati, navadno za določen namen: odbirati debla za hlode, živali za pleme / za to akcijo so odbirali najboljše ljudi // knjiž. izbirati: odbirala je zlasti lahke vloge / odbirati jabolka prebirati 2. na merilnem instrumentu ugotavljati vrednost, količino merjenega: odbirati porabo električnega toka ♪
35.      odbráti  -bêrem dov., stil. odberó; odbrál (á é) 1. v večji količini, množini po določenih kriterijih izločiti, navadno za določen namen: otroke, ki so jih odbrali za cepljenje, so peljali v posebno sobo; za vlaganje je treba odbrati samo zdrave sadeže 2. knjiž. izbrati: odbral je sedež v prvi vrsti; odbrati po svojem okusu / odbrati je morala še celo košaro jabolk prebrati / nevesto so mu že odbrali 3. knjiž., redko ugotoviti, spoznati: iz njenega razburjenega pripovedovanja je komaj odbral, kaj hoče 4. na merilnem instrumentu ugotoviti vrednost, količino merjenega: odbrati porabo električnega toka; odbrati telesno toploto na toplomeru / odbrati števec 5. knjiž., redko prenehati brati: ko so učenci odbrali, so začeli računati odbrán -a -o 1. deležnik od odbrati: odbrani borci so naredili zasedo; odbrane članke bodo izdali v posebni brošuri 2. knjiž., redko uglajen, izbran: piše v čistem, odbranem jeziku ♪
36.      ostríti  -ím nedov., ostrèn (ȋ í) 1. delati kaj (bolj) ostro: ostriti konico, nož, rezilo; ostriti z brušenjem, klepanjem / pes si ob kosti ostri zobe // dajati čemu koničasto obliko: ostriti hmeljevke, kolje / redko ostriti svinčnik šiliti 2. knjiž. delati kaj bolj razločno: zarja ostri vrhove gor; v mraku se ostrijo grebeni // delati kaj vsebinsko bolj opredeljeno, izdelano: ostriti kriterije, naziranja; merila za ocenjevanje se ostrijo 3. knjiž. delati bolj sposobnega za sprejemanje dražljajev: ostriti čute, sluh, vid / ostriti si uho // delati bolj sposobnega za zaznavanje in dojemanje duhovnih prvin, pojavov: ostriti duha, razum / ostriti gledalčev okus 4. knjiž. večati, stopnjevati: ostriti napetost, nasprotja / ostriti narodno zavest ● knjiž., ekspr. v tej reviji so ostrili pero zlasti mladi pisatelji so pisali vanjo; konji so začeli prhati in ostriti ušesa postavljati jih v pokončen položaj; knjiž. odnosi med njimi se vedno bolj ostrijo postajajo vedno bolj napeti ostrèč -éča -e: konj z ostrečimi ušesi; ostreča se nasprotja ♪
37.      ózek  ózka -o prid., óžji (ọ́) 1. ki ima med najbližjima koncema glede na dolžino razmeroma majhno razsežnost, ant. širok: rastlina z ozkimi listi; ozek pas trave; ozek trak / ozka cesta, gaz / ozek hodnik, prehod; med mizo in klopjo je ozek prostor / zlesti skozi ozko odprtino / ozek obraz // ki ima razmeroma majhen obseg: ozek prsni koš; ozka ramena / je ozka čez pas tanka // ki se razmeroma tesno prilega telesu: rokavi pri obleki so ozki; nosi ozke dolge hlače / kroj za ozko krilo 2. nav. ekspr. ki pri presojanju, vrednotenju upošteva samo določene kriterije, ki ne zajemajo pojava v celoti: ozek moralist; v estetskem, umetniškem pogledu je zelo ozek / otresti se ozkega gledanja na kaj; ozko pojmovanje kulture / ozka, provincialna miselnost // ki išče samo svoje koristi: ozki strankarski interesi 3. ki ima, obsega majhno, omejeno področje: krog njegovih delovnih nalog je ozek; za nalogo si je izbral ozko temo / ozka specializacija / publ. začeti kaj v ozkem, širokem obsegu / ekspr. človek ozkega obzorja / to stvar pozna le ozek krog strokovnjakov // publ. trden, močen: to je dokaz ozkih kulturnih vezi med narodoma; med obema literarnima smerema je ozka zveza / ozko sodelovanje tesno 4. publ., v zvezi ozko grlo kar otežuje, zavira delo: slabe ceste so ozko grlo za turizem; novi stroji bodo odpravili ozko grlo v razvoju tovarne ◊ anat. ozka medenica; film. ozki film film, širok 16 mm; lingv. ozki samoglasnik sredinski samoglasnik višje lege; zool. ozka trakulja; žel. ozki tir tir s 670 mm razdalje med notranjima robovoma tirnic ózko prisl.: ozko gledati, pojmovati kaj; to razumeš preveč ozko; ozko specializirani ljudje; ozko strokovna vprašanja; ozko odprta vrata; prim. ožji ♪
38.      ozkosŕčen  -čna -o prid. (ȓ) ki pri presojanju, vrednotenju upošteva samo določene kriterije, ki ne zajemajo pojava v celoti: ozkosrčen človek / besedilo je popravljal ozkosrčen korektor / ozkosrčno gledanje na kaj ozkosŕčno prisl.: ozkosrčno presojati ♪
39.      periodizacíjski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na periodizacijo: pretres periodizacijskih kriterijev / periodizacijsko razčlenjevanje ♪

   1 15 40