Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
kreposten (4)
- krepósten -tna -o prid. (ọ̑) 1. star. pošten, neoporečen: urediti okoliščine, da se bodo ljudje oblikovali v krepostne člane skupnosti / iron.: kaj si tako kreposten, popij malo zmeren, zdržen; v mladih letih ni bila ravno krepostna 2. rel. ki vztrajno obvladuje moralno negativna nagnjenja in teži k dobremu: krepostna žena / krepostno življenje ♪
- čédnosten -tna -o prid. (ẹ́) raba peša kreposten: bila je čednostna deklica / čednostno življenje ♪
- čédnostnik -a m (ẹ́) nav. iron. kreposten človek: domnevni čednostnik ♪
- krepóstnik -a m (ọ̑) 1. nav. ekspr., v krščanskem okolju kreposten človek: ni krepostnik, ki bi dal življenje za svoje prepričanje 2. nav. iron. pošten, neoporečen človek: zgražanje sodobnih krepostnikov ♪