Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
krep (376-400) 
- mèjdúš in méjdúš medm. (ȅ-ū; ẹ̑-ū) pog. izraža močno podkrepitev trditve: mejduš, kako je lačen ♪
- melioracíjski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na melioracijo: melioracijski ukrepi; melioracijska dela / melioracijski načrt / nova melioracijska področja ♪
- mènda in mendà [men in mǝn] prisl. (ȅ; ǝ̏; ȁ) 1. izraža domnevo: menda je to edini človek, ki mu zaupa; nocoj se menda še ne vrnejo; slabo ji je, menda od slabega zraka 2. ekspr., včasih okrepljen izraža samoumevnost: menda si slep, da ne vidiš, kod hodiš; če prenese most kamion, bo menda tudi mene; saj menda ne boš huda, če prisedem / v takem dežju pa menda ne boste šli od doma; menda vendar ne bo ves dan megla; pog. pa menda ja nisi truden? 3. v medmetni rabi izraža soglasje, pritrjevanje brez pridržka: »se ti zdi rešitev pametna?« »Menda!«; pog. »me vzameš s seboj?« »Menda ja« ♪
- meníca -e ž (í) fin. vrednostni papir, s katerim kdo komu naroča ali se sam obvezuje plačati določeni osebi določeno vsoto denarja: akceptirati, diskontirati menico; izdati, podpisati menico / bianko menica podpisana, toda ne (docela) izpolnjena menica; kratkoročna menica; lastna menica ki jo izpolni, podpiše in izda dolžnik; trasirana menica ki jo izpolni in izda upnik, podpiše pa dolžnik; pren., ekspr. za svoje ukrepe je dobil bianko menico odbora ♪
- meníti in méniti -im, tudi méniti -im nedov. (ȋ ẹ́; ẹ́) 1. knjiž., z odvisnim stavkom imeti povedano glede na svoje védenje, poznavanje za resnično: menijo, da je bila stavba zgrajena v desetem stoletju; menila sva, da bova kmalu na cilju, pa sva bila šele na pol poti; strokovnjaki menijo, da to ni bila samo nesreča / menim, da bo deževalo zelo verjetno bo deževalo // izraža omejitev povedanega na osebni odnos; misliti: menijo, da bi bilo potrebno spremeniti predpise; za ta problem, o tem problemu so menili, da ni dobro rešen; osebno menim, da ravna prav / ekspr. časopis meni, da se bodo razmere uredile / kaj menite vi o tem človeku sodite 2. knjiž., z nedoločnikom imeti namen, nameravati: menil sem iti tja, toda zdaj je že prepozno; menil ga je pohvaliti, posvariti / nisem te menil prizadeti, žaliti; elipt. s tem nisem menil nič hudega; še dolgo menim ostati med vami 3. knjiž.
izraža točno, konkretno določitev predmeta; misliti: koga menite? Očeta menim, ne tebe; to je kraj, ki ga je menil brodnik; s temi besedami meni njega / ko govori o uspehu, meni sosedove / odšel boš nazaj. Kako to meniš 4. knjiž., v medmetni rabi, v zvezi z ali, kaj izraža začudenje, nejevoljo; misliti: kje se le mudiš, ali meniš, da čas kradem; kaj meniš, da tega nisem vedel // v zvezi s kaj izraža podkrepitev trditve: to so res velike reči, kaj meniš / kaj menite, tega ne bo nikoli pozabil 5. knjiž. reči, dejati: to ni lepo in prav, meni oče; lahko greste, meni zaničljivo, toda prej plačajte meníti se in méniti se, tudi méniti se 1. pog. izmenjavati mnenja, misli z govorjenjem; govoriti: le kaj so se menili; meniti se o vsakdanjih stvareh; z njim se noče meniti; dolgo, prijateljsko se meniti / menili so se samo slovensko / ekspr. vsa vas se meni o tem / v mislih se meniti s kom 2. nar. biti s kom v normalnih odnosih;
govoriti: ti dve družini se že dolgo ne menita 3. navadno z nikalnico, v zvezi z za imeti, kazati željo, pripravljenost spoznati kaj, ukvarjati se s čim: nihče se ne meni za njegove ideje; še za kupčijo se več ne meni / za znance se ne meni, ampak živi sam zase ne želi imeti stikov z njimi; ekspr. za ženske se ni nikoli dosti menil ni čutil potrebe po njihovi družbi, po ljubezenskih odnosih z njimi // skrbeti za kaj, ukvarjati se s čim: za te grobove se nihče ne meni; še za lastne otroke se ne meni 4. navadno z nikalnico, v zvezi z za biti do česa v takem odnosu a) da vpliva na ravnanje: ni se menil za njene besede, nasvete, svarila, ampak je vztrajal pri svojem; ni se menil za nevarnosti, okoliščine / za stezo se ni več menila, ampak je tekla kar počez / ekspr. gospodarstvo se ne meni za naravne lepote b) da vzbudi čustven odziv: ne meni se za trpljenje ljudi; za to, da ga je pognal v smrt, se ne meni dosti ● nar. za te besede se bomo še kje
drugje menili zaradi njih se boš moral še zagovarjati, braniti; nar. takrat ji je oče prepovedal meniti se z njim gojiti (medsebojna) ljubezenska čustva mené zastar.: govoril je nemško, mene, da tujec drugače ne zna menèč -éča -e: to je rekel, meneč njega; žalosten se je vračal, meneč, da najde hčer mrtvo; odšel je, ne meneč se za nevarnost; glasno meneča se dekleta ménjen -a -o: knjiž. ne ve se, kaj je bilo menjeno s temi besedami ♪
- méra -e ž (ẹ́) 1. navadno s prilastkom enota za merjenje: določiti, raziskovati mere; opustiti stare mere / funt, jard in druge angleške mere; časovne, dolžinske, utežne mere // nekdaj prostorninska mera, navadno za tekočine, približno 1,5 l: spili so že tri mere vina 2. priprava, predmet za merjenje: kontrolirati, popravljati mere; mednarodni urad za mere in uteži / za mero bomo vzeli tole palico 3. nav. mn., navadno s prilastkom razsežnost, zlasti dolžina, širina, višina, debelina: obleka ne ustreza mojim meram; telesne mere; standardne mere fotografije, igrišča; mere izdelkov, mize / ima mere za vojaka / pog. vzeti mero ugotoviti, določiti razsežnost delov telesa, predmeta za izdelavo česa; pog. iti k meri h krojaču, čevljarju, da ugotovi, določi razsežnosti telesnih delov za izdelavo obleke, obutve; konfekcija in obleke po meri obleke, narejene za določeno osebo; pren.
notranje mere človeškega duha 4. s prilastkom določena, ustrezna količina kake snovi, tekočine: krompirja mu je vedno dal dobro mero; pičla, zvrhana mera; ekspr. spili so ga že pošteno mero // publ., z oslabljenim pomenom obseg, stopnja česa sploh: od nje ni pričakoval tolike mere cinizma tolikega cinizma; dobil je najvišjo možno mero kazni najvišjo možno kazen; to trdi s polno mero odgovornosti z vso odgovornostjo 5. dopustna količina, stopnja česa: v vsaki stvari je potrebna mera; pri pitju ne pozna mere; v ugovarjanju je prekoračil mero / jedo brez mere pretirano dosti; do te mere je stvar sprejemljiva v taki obliki, stopnji; proizvodnja narašča v predpisanih merah // v zvezi čez mero, nad mero izraža preveliko, nesprejemljivo količino, stopnjo česa: bilo je vsega čez mero / izpil je kozarček ali dva čez mero / čez mero se razburjati preveč; ekspr. nad mero je nesramen zelo 6. publ., v prislovni rabi, s prilastkom izraža omejitev, kot jo
določa prilastek: ugotoviti, v kolikšni meri podatki ustrezajo resnici; prostori so v polni meri izkoriščeni popolnoma, v celoti; problemi so v precejšnji, zadovoljivi meri rešeni; to je v veliki meri njegova zasluga v glavnem, pretežno / zmanjšati izdatke na najmanjšo možno mero / to je le do določene, neke mere res deloma, delno 7. pisar., s prilastkom dejanje, ukrep: v takem položaju so opravičljive izredne mere; agrotehnične, varnostne mere 8. lit. shematično urejeno menjavanje poudarjenih in nepoudarjenih ali dolgih in kratkih zlogov v verzu; metrum: mera, zareza in druga vprašanja metrike / daktilska, trohejska mera ● pog. za vse člane kolektiva naj bo ista mera in vaga vsi se naj ocenjujejo z enakimi merili; vsi naj bodo enakopravni; star. dati koga pod mero pregledati ga (na naboru), če ustreza za vojsko predpisanim meram, pogojem; ekspr. on hoče krojiti svet po svoji meri po svojih idejah, predstavah; ekspr. zdaj je
mera polna ni mogoče, ne sme se več ostati neprizadet, pasiven; ekspr. ima zvrhano mero križev in težav zelo veliko; ekspr. ima zvrhano mero talenta zelo je talentiran; ekspr. on ni človek vsakdanje mere ni vsakdanji, povprečen človek ◊ ekon. mera presežne vrednosti razmerje med delavčevim neplačanim in plačanim delom; fin. diskontna ali eskontna mera v odstotkih izražen odbitek pri nakupu nedospele terjatve, zlasti menične; obrestna mera v odstotkih izražen dohodek od posojenega kapitala ali v odstotkih izraženo plačilo zanj; profitna mera v kapitalistični ekonomiki v odstotkih izražen dobiček od vloženega kapitala; geom. kotna mera število, ki izraža velikost kota v kotnih enotah; mat. dolžinska mera enota za merjenje razdalje med dvema točkama; največja skupna mera največje število, s katerim so deljiva vsa dana števila; strojn. notranja mera razdalja med dvema vzporednima ravninama, med katerima je v predmetu prazen prostor ♪
- mériti -im nedov. (ẹ́ ẹ̑) 1. ugotavljati, določati, koliko dogovorjenih enot kaj obsega, vsebuje: meriti blago, prostor, pšenico, vino, zemljišče / meriti dolžino ceste, prostornino posode; meriti frekvenco, hitrost; meriti porabo energije; meriti maščobnost, radioaktivnost; meriti temperaturo in srčni utrip; meriti trajanje poleta; meriti na mernike; meriti v metrih, sekundah; meriti z aparatom, toplomerom; meriti s koraki, palico / meriti na oko po videzu oceniti velikost česa / ekspr. sonce, ura nam meri čas // ekspr. ocenjevati, vrednotiti: meri svoje delo in uspehe; ljubezni ne merimo po besedah; vse ljudi meri le po sebi; razlastitev je meril samo s pojmom osebne pravice in svobode / lepi konji, jih je meril Janez z očmi strokovnjaka 2. s prislovnim določilom imeti določeno dolžino, višino, površino: otok meri tri kvadratne kilometre; ta moški meri meter in sedemdeset centimetrov / soba
meri tri metre v dolžino in dva v širino / sod meri tristo litrov drži 3. nav. ekspr., navadno s prislovnim določilom gledati, ogledovati: meril je tujca od nog do glave; meril ga je z radostjo, strahom; dolgo, sovražno, zaskrbljeno jo je meril / čutil je, da ga pogledi merijo od vseh strani / meril jih je z ljubeznivimi, srepimi očmi, pogledi 4. ocenjevati lego, oddaljenost cilja pred streljanjem, metanjem: ustrelil je, ne da bi meril; meriti s puško, topom; slabo meri, zato malokdaj zadene / meriti v drevo, glavo / vojaki niso merili na demonstrante, ampak v zrak streljali; pren. s tem vprašanjem meri na domače razmere // knjiž. na tihem želeti, pričakovati kaj: ta ekipa meri na najvišje lovorike; tudi on meri na to službeno mesto / ta pa visoko meri, vendar bo težko uspel // v zvezi z na izraža, da se dejanje, ki ga izraža osebek, nanaša na določeno osebo, stvar: besede, očitki merijo nanj / sum meri nanj osumljen je on / publ. vsi ukrepi merijo na utrditev gospodarstva so namenjeni utrditvi gospodarstva 5. ekspr., z notranjim predmetom hoditi, premikati se: hitro je meril zadnjo četrtino poti; razburjeno meri sobo; meriti sobo gor in dol / z odločnimi koraki je začel meriti cesto; meriti klanec s počasno hojo / jastreb je meril nebo v veliki višini ● ekspr. meri besede, da ne bo kaj narobe misli, pazi, kaj govoriš; ekspr. kar dobro je meril cesto pijan se je opotekal po njej; ekspr. žena mu meri vsak korak brez ženine vednosti ne more, ne sme iti nikamor; publ. smučarji so merili svoje moči so tekmovali; šel je h krojaču merit obleko da mu ugotovi, določi razsežnost telesnih delov za izdelavo obleke; publ. meriti svoje sile s silami drugih tekmovati, kosati se z drugimi; star. on denarja ne šteje, ampak ga meri na mernike ima zelo veliko denarja mériti se 1. z orodnikom imeti kako lastnost, značilnost v enaki meri kot drugi: ta izdelek se meri z
najboljšimi na svetu; v znanju se meri z vsakim sošolcem; ekspr. on se more komaj od daleč meriti z njimi / letošnji pridelek se ne more meriti z lanskim je dosti manjši 2. prizadevati si narediti kaj bolje in hitreje kot drugi: šel se je merit z njim / meriti se za kolajno, naslov prvaka ♪
- mésto -a s (ẹ́) 1. naselje, ki je upravno, gospodarsko, kulturno središče širšega območja: mesto ima pet tisoč prebivalcev; mesto leži, se razprostira ob reki; porušiti mesto; stanovati, živeti v mestu; industrijsko, turistično mesto; mesto Celje, Trst; obrobje, središče mesta / cel dan je hodil po mestu po mestnih ulicah; imel je opravke na različnih krajih mesta / novica se je hitro razširila po mestu med prebivalci mesta; ekspr. vse mesto govori o tem / star. cesarsko mesto Dunaj; glavno mesto države v katerem je sedež najvišjih državnih organov; star. ljubljansko mesto Ljubljana; ekspr. večno mesto Rim / Novo mesto // pog. poslovni del mesta: si že šel v mesto po kruh; ko boš že v mestu, pa kupi še vstopnice // v fevdalizmu naselje s posebnimi upravnimi, tržnimi pravicami, navadno z obzidjem: tedaj je cesar povišal ta kraj v mesto; cehovska, srednjeveška mesta / kraljevsko
mesto 2. navadno s prilastkom manjši del zemeljske površine: v gozdu je hitro našel mesto, kjer so pustili ranjenega tovariša; pri gradnji ceste so se močvirnih mest izognili; na osojnih mestih še leži sneg; hodite previdno, to mesto je nevarno / še vedno stoji na istem mestu; na tem mestu je trava pohojena; s tistega mesta je najlepši razgled / mesta na luni, primerna za pristanek // izraža manjši del površine česa sploh: zaznamoval je zelo umazana mesta / na enem mestu se madež še pozna / položil je knjigo na prejšnje mesto / časopis je novico objavil na vidnem mestu 3. navadno s prilastkom del česa glede na namen: poiskal je pripravno mesto in se skril; denar je shranil na varno mesto; mesto streljanja talcev / parkirno, startno, zborno mesto; zapustiti stražarsko mesto 4. s prilastkom del česa, zlasti glede na značilnost, stanje: lepljeno, varjeno mesto / ranjeno mesto ga je zelo bolelo // del, odlomek pisanega, govorjenega besedila: razložiti nerazumljiva
mesta; lirična, retorična mesta v drami; citirati, prepisati ustrezno mesto / o tem piše na drugem mestu 5. del površine z ustreznim pohištvom, predmetom, namenjen za začasno namestitev ene osebe; prostor: rezervirati mesti v gledališču; zamenjala sta mesti / pri mizi je še eno prazno mesto; vsak naj se usede na svoje mesto / posaditi gosta na častno mesto // kar je kot celota namenjeno za (začasno) bivanje ene osebe: tri mesta v internatu so še prosta / v hotelih je še dovolj prostih mest je še dovolj prostora 6. v zvezi delovno mesto najmanjša enota v delovni organizaciji, v kateri je zaposlena ena oseba: razpisati prosta delovna mesta; njegovo delovno mesto so ukinili; zasesti izpraznjeno delovno mesto / (delovno) mesto direktorja, ključavničarja / njegovo službeno mesto je zelo odgovorno; odpirati nova učna mesta 7. publ., s prilastkom položaj, funkcija: bil je imenovan na vodilno mesto; v vladi je zavzemal mesto notranjega ministra; imeti ugledno mesto v
organizaciji / mesto gledališča je vse bolj prevzemal film; mesto šole v izobraževalnem procesu / vlada je odstopila mesto novemu režimu se je umaknila; stroji so stopili na mesto človeka so nadomestili človeka // pooblastilo za opravljanje določene funkcije v kakem organu; mandat: ta stranka ima pet mest v parlamentu / odborniško, poslansko mesto 8. s števnikom kar kaže vrednost osebka v primerjavi z drugimi osebki iste skupine glede na velikost, stopnjo določene sposobnosti, lastnosti: doseči, priboriti si drugo, tretje mesto; zasedel je tretje mesto; uvrstili so se na predzadnje mesto; ekspr. v zadnjem krogu se mu je posrečilo prebiti se na prvo mesto // publ., z oslabljenim pomenom, s prilastkom izraža lastnost, značilnost osebka, kot jo določa prilastek: on zavzema osrednje mesto med slovenskimi slikarji; vsak narod ima posebno mesto v zgodovini človeštva / to zavzema važno mesto v proračunu 9. neustalj., v prislovni rabi, v zvezi na licu mesta tam,
kjer se kaj zgodi; na kraju samem: storilca so prijeli na licu mesta; skupina je gradivo zbirala na licu mesta // brez odlašanja, takoj: ukrepal je na licu mesta ● publ. samo skupščina je primerno mesto za reševanje takih problemov organ; publ. zdaj ni mesta za pesimizem nismo, nočemo biti pesimistični; publ. tudi to vprašanje je dobilo, našlo mesto v časopisu je bilo obravnavano; publ. ima mesto v orkestru je član orkestra; ekspr. priznati komu mesto, ki mu gre pravilno, ustrezno koga oceniti, ovrednotiti; z mesta star. z mesta je odgovoril takoj, brez pomišljanja; star. z mesta se mu je posrečilo takoj, ob prvem poskusu; star. reka je na mesta globoka na nekaterih mestih; na mestu na mestu smo prišli smo, kamor smo hoteli, morali priti; ekspr. bil je na mestu mrtev takoj je umrl; pog. njihove pripombe niso na mestu niso primerne, ustrezne; publ. naše smučarstvo stoji na mestu ne napreduje, se ne razvija;
biti ob pravem času na pravem mestu prisotnost koga na določenem mestu v določenem času ima zanj ali za druge ugodne posledice; ekspr. fant ima glavo na pravem mestu zna pametno, premišljeno ravnati; vsaka stvar je na svojem mestu stvari so primerno, ustrezno razvrščene, postavljene; pog. če bi bil jaz na tvojem mestu, bi naredil drugače če bi se meni zgodilo, kar se je tebi, bi naredil drugače; ne zabavljaj čezenj, on je že človek na mestu zaupanja vreden, pošten; pog. kot vzgojiteljica ni na mestu po lastnostih, obnašanju ne ustreza; filmsko mesto naselje za snemanje, izdelovanje filmov; ekspr. zadel ga je na najbolj občutljivem mestu naredil, omenil je tisto, kar ga najbolj prizadene, razburi; ekspr. zna stvari postaviti na pravo mesto zna poiskati ustrezno, primerno rešitev; publ. pripisovati idejnosti prvo mesto trditi, meniti, da je idejnost najpomembnejša; publ. mesto psa je ob vodnikovi levi nogi pes naj stoji, hodi ob vodnikovi levi nogi;
publ. nakazal je, kje je mesto naprednemu kmetu kakšna je družbena vloga naprednega kmeta; preg. lepa beseda lepo mesto najde na vljudno vprašanje se dobi navadno vljuden, ugoden odgovor ◊ lingv. mesto akcenta; mesto artikulacije položaj govorilnega organa pri oblikovanju glasu; mat. mesto kar znaku v številki v odnosu do drugih znakov določa vrednost; decimalno mesto; šport. korakati na mestu delati z nogami gibe kot pri korakanju, a brez premikanja naprej; skok z mesta skok, narejen tako, da vsaj z eno nogo pred tem ni bil narejen korak; urb. jedro mesta prvotni, stari del mesta; voj. odprto mesto ki ga vojskujoče se strani po sporazumu ne uničujejo, bombardirajo ♪
- metafízika -e ž (í) 1. filoz. filozofija, ki obravnava načela stvarnosti, ki so s čuti nedostopna, nespoznavna: pred Sartrom je metafizika dajala prednost esenci pred eksistenco; metafizika vprašuje, zakaj ni nič, temveč nekaj / idealistična metafizika / Aristotelova, sholastična metafizika // po Heglu filozofsko mišljenje, ki temelji na nepovezanosti, nespremenljivosti predmetov, pojavov: dialektika in metafizika 2. knjiž. kar se s čuti, izkustvi ne da zaznati, spoznati; nadčutnost, nadstvarnost: gon k metafiziki se je v njem vse bolj krepil / metafizika lepote, smrti 3. knjiž., ekspr. zapleteno, težko razumljivo razpravljanje, razmišljanje: njegova diagnoza družbe je jasna, a raje se umika v metafiziko ♪
- míl -a -o prid., miléjši (ȋ ȋ) 1. ki daje zaradi svoje nežnosti, ljubkosti prijeten, blag videz: mil otrok; zelo je mila / imeti mile oči, obraz / v ljudskih pesmih: mila luna; mile zvezdice // ki prijetno, blago učinkuje: ugaja mi njen mili glas, nasmeh; milo petje otrok / dan je bil jasen in mil; jesensko mila pokrajina / ekspr. mili spomini na mladost polni otožnosti, ganjenosti 2. poln dobrote, ljubeznivosti: dobil je milo ženo / mile besede so ga potolažile; sestrino milo srce / postal je milejši do njega // malo strog, malo hud: mil sodnik / mila kazen, sodba / nastopili so milejši časi / kriterij ocenjevanja je bil zelo mil 3. ki se ne pojavlja v izraziti obliki: skozi veje je pronicala mila svetloba; letošnja zima je mila / milo podnebje podnebje brez hudega mraza in velike vročine / epidemija je nastopila v mili obliki 4. ki vzbuja usmiljenje, ganjenost: mili vzdihi
trpečih; milo ječanje ranjenca / mila prošnja 5. knjiž., navadno v povedni rabi, navadno z dajalnikom drag, ljub: vedno mu je bil zelo mil / to ji je mil spomin; najmilejša jim je domača pesem / v nagovoru: mili brat; čakam te, mila deklica; vznes. naša mila domovina 6. v medmetni rabi, z oslabljenim pomenom izraža a) nejevoljo, nestrpnost: pusti ga vendar, za boga milega b) podkrepitev trditve: pod milim bogom za nobeno rabo nisi prav za nobeno; gre, kamor se mu pod milim nebom zahoče kamor hoče / pog. majka mila, je bil hud ● zastar. pobirati mile darove za dobrodelne ustanove darove, denarne prispevke; ekspr. spomnil se je vseh, ki so z milo ali nemilo roko posegli v njegovo življenje z dobroto ali sovraštvom; ubrati milejše strune poskusiti s prijaznejšim, popustljivejšim ravnanjem doseči svoj namen; pog., ekspr. na (vse) mile viže mu je prigovarjal zelo; najej se do mile volje, po mili volji kolikor hočeš;
dela z njim po mili volji kakor hoče; ekspr. sreča mu je bila mila razmere, okoliščine so bile zanj ugodne; ekspr. spati pod milim nebom na prostem mílo prisl.: milo se držati; milo gledati koga; zelo milo govori; milo jokati; sonce je milo sijalo; milo doneči zvonovi; milo proseče oči / ekspr. ta človek je, milo rečeno, malo omejen / v povedni rabi milo mi je to slišati ∙ ekspr. milo se mu je storilo (pri srcu) postal je otožen, ganjen míli -a -o sam.: knjiž. njen mili je odšel; nekaj milega je v njegovem obrazu; vrnil mu je milo za drago za žalitev, krivico se mu je maščeval tako ali še huje, kot je bila storjena njemu samemu ♪
- míren -rna -o prid., mírnejši (í ȋ) 1. ki v odnosu do ljudi ne kaže razburljivosti, napadalnosti ali večje živahnosti: miren in tih človek je; njegove hčere so bolj mirne / kupil je mirnega psa / biti mirne narave 2. navadno v povedni rabi ki ne kaže razburjenja, vznemirjenja, napadalnosti: opozarjali so ljudi, naj bodo mirni; kljub izzivanju je ostal popolnoma miren / živali v kletki so bile mirne / nadaljevala je z mirnim glasom; z mirnimi, tehtnimi besedami zavrača nasprotnikove trditve // ki ne čuti notranje napetosti, vznemirjenja: naredi še to, da boš miren; po izpovedi je bila mirnejša / morilec ni imel mirne vesti 3. ki vsebuje, izraža notranjo ubranost, urejenost: miren obraz, pogled; njen nasmeh je miren in blag / iz oči ji je sijala mirna odločnost 4. ki s svojim vedenjem, ravnanjem ne povzroča hrupa, nereda: mirni gostje, potniki; danes so bili otroci mirni / mirno vedenje //
ki je brez hrupa, ropota: miren lokal; poslali so ga v mirno zdravilišče / ceste so prazne in mirne / po viharni noči je bilo jutro jasno in mirno 5. ki se (skoraj) ne giblje, premika: mirno morje; voda je bila mirna kot olje / toplo in mirno ozračje / sveča je gorela z mirnim plamenom / ekspr. mlinsko kolo je mirno stoji, miruje // ki poteka brez motenj: miren tek kolesa / udarci so postali bolj mirni enakomerni, umirjeni / mirno dihanje / ima mirno spanje 6. ki je brez vznemirljivih, razburljivih dogodkov: preživljati mirne dneve; mirno življenje / želi si mirne službe 7. ki je brez vojne, spopadov: gospodarstvo v mirnem času; to obdobje v zgodovini je bilo razmeroma mirno / na fronti niti en dan ni bil miren / mirna dežela / publ. reševati spore po mirni poti 8. ki je, poteka brez večjih pretresov, vznemirjenj: mirna preobrazba družbe / publ. afera je prešla v mirnejšo fazo 9. ki se ne pojavlja v izraziti obliki, z veliko intenzivnostjo: meso
peči na mirnem ognju / rada ima mirne barve / mirna lepota; mirna večerna zarja // knjiž. ki nima (dosti) raznovrstnih elementov: gornji del fasade je mirnejši od spodnjega; smučanje po mirnejših terenih / linija novega avtomobila je mirna ● pog., ekspr., kot podkrepitev tako sem rekel, pa mirna Bosna o tem ne bomo več govorili; mirne duše lahko greste brez pomislekov, skrbi; ekspr. le mirno kri ne razburjaj se, ne vznemirjaj se; ima mirno roko roka se mu ne trese; zanesljivo opravlja natančna dela; ekspr. ne ene ure nima mirne neprestano ima neugoden duševni občutek zaradi zavesti krivde; pogosto, neprestano ga nadlegujejo, zasledujejo; ekspr. moja vest je mirna nisem storil nobenega negativnega dejanja; storil sem vse, kar sem mogel ◊ jur. mirna posest nemoteno razpolaganje s kako stvarjo mírno prislov od miren: mirno čakati; mirno dihati; mirno gledati kaj; otrok mirno sedi; reka je mirno tekla; ekspr. le mirno, nikar se ne
prenagli; vede se mirnejše kot prej / v povedni rabi v gozdu je bilo tiho in mirno / kot povelje mirno // ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen besede, na katero se veže: tukaj mirno cvetejo rože, tam pa pada sneg; mirno lahko rečem, da se je stanje izboljšalo; to mu lahko mirno verjameš ♪
- mísliti -im nedov. (í ȋ) 1. biti dejaven v zavesti: dolgo ni mogel misliti; ne morem urejeno, zbrano misliti / čeprav dobro govori angleško, misli še vedno v domačem jeziku / učenec je logično mislil; zna politično misliti / ekspr. mislil je in mislil, vendar ni našel rešitve / skušal ga je naučiti misliti logično misliti, sklepati // preh., navadno v zvezi z na izraža usmerjenost take dejavnosti: mislil je na bolečine, ki ga čakajo; vedno misli na domovino; skušal je misliti na kaj drugega; večkrat misli nanjo; mislil je samo na smrt; tudi sam bom mislil na to / ves čas je mislila, kako bo uredila dom premišljevala, razmišljala 2. z odvisnim stavkom imeti povedano glede na svoje védenje, poznavanje za resnično: mislila sva, da bova kmalu na cilju, pa sva se zmotila; mislim, da so dogodki potekali takole; strokovnjaki mislijo, da bo novo zdravilo zelo učinkovito // izraža omejitev
povedanega na osebni odnos: mislim, da tako dejanje ni sramota; mislim, da bi morali te ljudi bolje plačati; vsi mislijo, da so novi predpisi boljši; sprva je mislil, da se mu blede 3. s prislovnim določilom imeti pozitiven ali negativen odnos do koga, česa: dobro, slabo misli o meni; zdaj drugače mislim o njem // imeti osebni odnos do česa sploh: večina misli o tem drugače; tudi jaz mislim tako kot ti; dekle misli, kako je lepa; povedal sem mu, kakor sem mislil / kaj pa ti misliš o tem; kaj mislite, koliko bo stalo 4. z nedoločnikom ali z glagolskim samostalnikom izraža a) namero, namen: že dolgo sem mislil govoriti z vami; k njemu ne mislim iti; če misliš kupiti blago, povej; ekspr. iz njega misli narediti dobrega človeka; ali že misliš na odhod, na upokojitev / elipt., brezoseb. izlilo se je, kolikor se je mislilo / elipt.: k njemu sem mislil; ali misliš v Nemčijo z letalom; kam pa misliš b) opravičilo, pojasnilo: nisem te mislil prizadeti, žaliti /
elipt.: nič slabega nisem mislil; oprosti, nisem mislil resno; rekel sem, ne da bi bil kaj (drugega) mislil // pog., nav. ekspr., z nedoločnikom izraža možnost uresničitve česa: ali mislite že kaj kmalu končati; glej ga, vse mi misli pojesti; ta človek se misli čisto zapiti / ali misli še kdo priti 5. v zvezi z reči uvaja a) natančnejšo določitev, dopolnitev povedanega: o tem problemu sem govoril, mislim (reči), pisal; kaj ste po poklicu, mislim (reči), kakšno izobrazbo imate / elipt. koliko stanejo, mislim, razglednice b) povzetek bistvene vsebine povedanega: mislim reči, da nimate prav; s tem ne mislim reči, da lenarimo / elipt. mislim le, da to ni res 6. izraža točno, konkretno določitev predmeta: koga misliš? Očeta mislim, ne tebe; pri tem, s tem mislim njega / saj veš, koga mislim 7. v medmetni rabi, navadno v zvezi z ali, kaj izraža a) začudenje, nejevoljo: misliš, da ga ne poznam, kakšen je; ali misliš, da tega ne vem; kaj misliš, da
si edina na svetu; seveda sem vzel, kaj pa misliš / kakšen hinavec, kdo bi (si) to mislil; le kaj (si) misliš, da si b) podkrepitev trditve: to je velik uspeh, kaj misliš; kaj mislite, te nesreče ne bo kmalu prebolel / tudi tebe ne maram več videti, da ne boš mislil ● pog., ekspr. ali misliš že enkrat pospraviti kako da tako dolgo pospravljaš; pospravi; misliti na svojo korist želeti imeti; ekspr. treba je misliti tudi na prihodnost ravnati tako, da je koristno za prihodnost; ekspr. niti, še misliti ni bilo na spanje izraža močno zanikanje; ekspr. ta človek misli na vse je zelo skrben; je zelo previden; ekspr. misliti je treba tudi na svoje zdravje živeti, ravnati je treba tako, da se ne zboli; ekspr. misliti s svojo glavo imeti samostojno mišljenje; misli bolj s srcem kakor z glavo je bolj čustven človek kakor razumski; imel je navado glasno misliti govoriti sam s seboj; ekspr. niti za korak naprej ne misli v ravnanju,
življenju ne upošteva, kaj bo v prihodnosti; verjela je, da fant misli resno da se hoče poročiti z njo; ekspr. to mi je dalo misliti spremenil sem svoje stališče, odnos; ekspr. naj stori, kakor pač misli izraža nedoločenost, poljubnost, posplošenost; nisem toliko dobil, kot sem mislil pričakoval, upal mísliti si predstavljati si, zamišljati si: misli si človeka majhne postave; njega sem si mislil drugače / ekspr.: ni si mogel misliti večje nesreče; težko si mislim kaj hujšega / ne morem (si) misliti, da je res verjeti / ta človek (si) misli, da je nenadomestljiv si domišlja // v medmetni rabi izraža a) podkrepitev trditve: lahko si mislim, da ga je bolelo; misli si, koliko smo pretrpeli / kar misli si, nikamor ne boš šla b) pritrjevanje: »to me je zelo užalilo.« »Si (lahko) mislim« mislé zastar.: pomel je oči, misle, da so spet sanje mislèč -éča -e: stopil je k njemu, misleč, da je mrtev; združili so se vsi dobro
misleči ljudje míšljen -a -o: mišljeni so zlasti prebivalci mest; mišljeno je bilo, da bi ti šel; dobro mišljeni nasveti; to ni bilo mišljeno kot nekaj trajnega ♪
- míšica -e ž (ȋ) organ, ki s krčenjem omogoča gibanje telesnega dela: mišica se iztegne, napne, skrči; z delom, telovadbo krepiti, razvijati mišice; ohraniti, sprostiti mišice; mlahave, napete, prožne mišice; močne, šibke mišice; delovanje, napetost, sila mišic; mišice in kosti / dihalne, žvekalne mišice; golenske, obrazne, trebušne mišice; srčna mišica ◊ anat. gladke mišice mišice notranjih organov, ki se krčijo neodvisno od človekove volje; krožna mišica ki zapira in odpira odprtino; ploščata, trikotna, vretenasta mišica; progaste ali skeletne mišice ki se krčijo po človekovi volji; zool. letalne mišice ki ptici pri letanju gibljejo peruti ♪
- míšičevje -a s (ȋ) mišice telesa ali dela telesa: krepiti mišičevje; imeti dobro razvito mišičevje nog / kožno mišičevje; oslabelost srčnega mišičevja ♪
- míšičje -a s (ȋ) mišice telesa ali dela telesa: s telovadbo, masažo krepiti mišičje; mlahavo, napeto, prožno mišičje; mišičje nog, rok / srčno mišičje ♦ anat. skeletno mišičje ♪
- mládec -dca m (ȃ) 1. star. mladenič, fant: tudi tega mladca ne mara; četa krepkih mladcev; premeril jo je od nog do glave kakor mladec 2. pred drugo svetovno vojno član skupine skrajno desno usmerjenih dijakov in študentov: stražarji in mladci ♪
- mlečnozóbec -bca m (ọ̑) nav. slabš. mlad, neizkušen človek: namesto krepkih mož so nam poslali četo mlečnozobcev / v politiki je še mlečnozobec / kot nagovor ti pa kar molči, mlečnozobec ♪
- mlínarica -e ž (ȋ) 1. žena lastnika mlina (za žito): mlinarica mu je dala kos kruha 2. nar. palica (za opiranje): mahoma je segel z desnico pod nizko hišno streho, potegnil izpod trama krepko gabrovo mlinarico in divje zamahnil proti ženi (Prežihov) ♪
- mnênje -a s (é) 1. prikaz lastnosti, stanja česa glede na lastno védenje, poznavanje: napisati in obrazložiti mnenje o novem materialu; upoštevati mnenje komisije; izvedensko, strokovno mnenje // s prilastkom dokument, pismena izjava o delu, družbenopolitični dejavnosti, obnašanju koga: predložiti mnenje organizacije, šole 2. kar je le glede na védenje, poznavanje koga resnično: mnenje, da je slika nastala v 16. stoletju, je bilo ovrženo; to je moje mnenje, morda pa je bilo drugače; publ. bili so mnenja, da to ni bila samo nesreča menili so / po našem mnenju je stvar potekala takole 3. kar izraža pozitiven ali negativen odnos do koga, česa: po tem dogodku je o njem spremenil mnenje; imeti dobro, slabo mnenje o čem // kar izraža odnos do česa sploh: mnenja si nasprotujejo, ekspr. se krešejo; vsiljevati komu svoje mnenje; v vsaki stvari ga vpraša za mnenje; glede vzgoje sta različnega
mnenja; upoštevati mnenje drugega / ekspr. na koncu se je izkristaliziralo mnenje o potrebnosti takih ukrepov; izrazili so mnenje, da je treba takoj začeti graditi stanovanja ● publ. pridružiti se mnenju večine soglašati z večino; javno mnenje družbeno pogojeno mnenje večine prebivalstva ali reprezentančne skupine o določeni stvari; publ. odbornikovo ločeno mnenje se je vpisalo v zapisnik drugačno, razlikujoče se od večinskega mnenja; mnenja o tem so deljena so različna, se ne skladajo ♪
- mobilizíranec -nca m (ȋ) kdor je pritegnjen v vojaško službo: narodnoosvobodilna vojska se je krepila s prostovoljci in mobiliziranci ♪
- móč -í ž (ọ̑) 1. človekova telesna sposobnost za opravljanje fizičnega dela ali prenašanje telesnih naporov: z dvigovanjem uteži si je pridobil precejšnjo moč; tekmovalci so v začetku varčevali z močjo; ekspr. ima medvedjo, volovsko moč; na dopustu je spet dobil moči za delo / ta ptič ima v kljunu veliko moč / roka mu je brez moči visela ob telesu / ekspr. z vso močjo se je uprl v vesla kolikor je mogel; ekspr. z zadnjimi močmi je lezel na breg komaj, zelo težko // sposobnost za prenašanje duševnih naporov: v delu je dobil moč, da je vzdržal v takih razmerah; pri zasliševanju mu je zmanjkalo moči; imel je dovolj moči, da je vztrajal / nimam moči, da bi to gledal ne morem tega gledati // velika sposobnost za opravljanje fizičnega dela ali prenašanje duševnih ali telesnih naporov: pri nakladanju hlodov je dokazal svojo moč; obraz mu je izžareval moč in odločnost; občudovali so moč, s katero
je prenašal trpljenje; duševna, telesna moč 2. nav. mn. sposobnost za obstajanje, bivanje, razvijanje: starčku pešajo, pojemajo moči / obrezana rastlina je počasi izgubljala moč / lirika je črpala moč iz narodne pesmi / življenjska moč 3. značilnost česa glede na mero lastnosti, potrebnih za opravljanje svoje funkcije: moč domače industrije je iz leta v leto rasla; ugotoviti, kakšna je moč podjetja; moč partije je v številu članstva; moč vojske // značilnost česa glede na obseg zanj značilne dejavnosti: naprave delajo z vso močjo / moč vodovoda 4. navadno s prilastkom kar omogoča komu določeno dejavnost: zaupati v svojo ustvarjalno in miselno moč; spoznavna moč človeka; stvariteljska moč mu pojema / obrambna moč države se veča; ofenzivna moč vojske / izobraževalna moč igrače; izrazna moč jezika; zdravilna moč rastline // publ. značilnost česa glede na količino določenih dobrin, razvitosti določenega področja: denarna moč podjetja; gospodarska moč države raste;
primerjati jedrsko moč posameznih držav; materialna moč meščanstva; vojaška moč blokov 5. kar omogoča komu, da uveljavlja svojo voljo: v nekaterih družbenih ureditvah imajo državni organi veliko moč; pridobil si je družbeno moč; utrjevati moč demokratičnih institucij / v kolektivu ima moč in ugled; nima dovolj moči, da bi lahko vplival na razmere / ekspr. pravica je brez moči // kar omogoča komu, da vpliva, učinkuje na koga, kaj: njena bližina ima čudno moč; starši so pri doraščajočih otrocih pogosto brez moči; moč propagande, vzgoje, zgleda / nad njim nima več moči ne more več vplivati nanj 6. kar na kaj deluje zlasti v določeni smeri: silna moč ga je vlekla od okna; skrivnostna moč ga je vrgla ob tla; padali so, kot bi jim nevidna moč izpodsekavala noge / moči zemlje 7. značilnost česa a) glede na učinek, posledico: moč naliva, potresa, vetra / moč odriva, stiska, sunka b) glede na čutno zaznavnost: moč bolečine; moč glasu; moč svetlobe; moč vonja c)
intenzivnost: moč hrepenenja, ljubezni; moč vpliva, vtisa; redko moč volje trdnost 8. publ., s prilastkom delavec, uslužbenec: sprejmemo administrativno moč; tovarna potrebuje še nekaj delovnih moči; nastopilo je nekaj novih moči; dobili so novo učno moč novega učitelja 9. ekspr., v prislovni rabi, navadno v zvezi na (vso) moč zelo, močno: hvali ga na vso moč; na vso moč se trudi; na moč lep avtomobil / redko letos imamo na moč žita zelo veliko / iz vse moči prepevati zelo glasno 10. fiz. delo, opravljeno v časovni enoti: meriti moč; enota za moč ● šalj. že po drugem kozarcu so jima pojemale moči sta postajala pijana; pri eksploziji atomske bombe se je sprostila velika moč energija; star. zakon dobi moč veljavo; publ. meriti moči tekmovati; brez moči mora gledati njeno trpljenje ne da bi mogel kaj ukreniti; ekspr. iz moči zaukati iz občutka moči; pog. priti spet k moči opomoči si; pog. ob moč priti oslabeti; ekspr.
truditi se po najboljših močeh kolikor je mogoče; ekspr. po svoji moči koga podpirati kolikor je mogoče; pog. biti pri moči močen, krepek; pog. je še pri močeh je še močen, krepek; publ. delam, kolikor je v moji moči delam, kolikor morem; ekspr. ljubim te z vsemi močmi svojega srca zelo, močno; ekspr. ogrodje se z zadnjo močjo drži na stebrih toliko, da še stoji; ekspr. biti na koncu, pri kraju z močmi biti telesno, duševno izčrpan, onemogel; publ. ta dva igralca sta udarna moč našega moštva od njiju se največ pričakuje; v slogi je moč dobri medsebojni odnosi med ljudmi povečajo njihovo učinkovitost; noč ima svojo moč; kdor ima moč, ima tudi pravico kdor ima oblast, je lahko samovoljen ◊ bot. srčna moč zdravilna rastlina z rumenimi cveti, Potentilla erecta; ekon. kupna moč količina denarja, ki ga ima posameznik ali družba na razpolago za kupovanje blaga ali storitev; kupna moč denarja
veljava denarja, izražena v količini blaga, ki se dobi za denarno enoto; elektr. delovna moč ki se dovaja pri izmeničnem toku za opravljanje dela; jalova moč ki se dovaja pri izmeničnem toku za tvorbo električnih in magnetnih polj; filoz. volja do moči; fiz. konjska moč enota za merjenje moči, približno 740 W; moč stroja delo, ki ga opravi stroj v enoti časa; jur. obvezna moč zakona lastnost zakona, da ga morajo vsi upoštevati; mat. moč množice število elementov množice; med. obrambna moč organizma; strojn. efektivna moč ki jo pogonski stroj odda delovnemu stroju; imenska moč stroja moč stroja, izražena s številom, ki označuje njegovo normalno zmogljivost; šport. vaje za moč vaje, ki krepijo mišice; voj. strelna moč orožja število nabojev, ki jih lahko izstreli določeno orožje v časovni enoti ♪
- môčen in močán môčna -o in -ó prid., močnéjši (ó ȃ ó) 1. sposoben opravljati naporno fizično delo: močen človek; močnejši je od njega; močen je za tri; močen kot bik, medved; močen kot hrast / razvil se je v močnega fanta krepkega / ima močne roke / močni konji / močen žerjav; pog.: močen avto z motorjem z veliko močjo; vgraditi močen motor motor z veliko močjo // sposoben prenašati duševne napore: kljub trpljenju je ostal močen; to je močna ženska; iz ofenzive je prišel moralno močen / močna osebnost / močen značaj 2. ki ima tako zgradbo, da lahko dobro opravlja svojo funkcijo: trdni in močni zobje; močne vratne mišice / močne korenine // ki ima veliko mero lastnosti, potrebnih za opravljanje svoje funkcije: močna država; močna vojska / močna industrija zelo razvita / močno turistično središče veliko, pomembno 3. zelo odporen proti zunanjim silam: močni
čevlji; močna ladja; močno rezilo / zaviti v močen rjav papir; močna nit, tkanina 4. navadno v povedni rabi ki ima take značilnosti, da more uveljavljati svojo voljo, vpliv: ali direktor ni dovolj močen, da bi uredil razmere v podjetju; stranka je bila tedaj že tako močna, da je lahko prevzela oblast 5. nav. ekspr. ki po splošni razvitosti presega navadno stopnjo: ima močne boke; močna spodnja čeljust; močne obrvi / ženska močnih prsi / evfem. je zelo močna debela 6. v katerem osnovna sestavina nastopa v veliki meri: močne cigarete; kuha močno kavo; močno vino, žganje; pijača je zelo močna / močen strup // ekspr. zelo hranljiv, kaloričen: hranijo se z bolj močno hrano; močna jed / pripravili so močen zajtrk 7. ki presega navadno, običajno stopnjo glede na a) učinek, posledico: močen dež, naliv; močen potres; pihal je močen veter / močen odriv, stisk roke b) obseg, količino: močen curek vode; močen izvir / naredil je močen požirek / publ. močen
izvoz velik; na tej cesti je močen promet gost, velik; močna udeležba tujih zastopnikov številna c) čutno zaznavnost: močen duh, vonj / močen glas, ropot, smeh / močen sijaj kovine / močna bolečina; močno utripanje srca / pog. močne barve obleke zelo izrazite; močno sonce zelo toplo č) intenzivnost: močna ljubezen, razdraženost / močen vpliv, vtis 8. ekspr. ki v izrazni sposobnosti presega navadno, običajno stopnjo: pesnik je močen lirik; močen umetniški talent / avtor je močen v opisovanju socialnih plasti / to so bile močne besede / izpovedno, izrazno močen ● šalj. predstavniki močnejšega spola moški; ekspr. ta človek ima močne živce se ne razburi hitro; ekspr. v rokah ima močne karte prepričljive dokaze za kaj; ekspr. v hiši manjka močne roke delavnega, sposobnega človeka, navadno moškega; publ. v državi se je uveljavila politika močne roke zahteva po doslednem izpolnjevanju predpisov, zakonov; gospodarsko močna država z zelo
razvitim gospodarstvom; preg. prazen sod ima močen glas kdor malo ve, veliko govori ◊ agr. močno krmilo umetno pripravljeno krmilo, ki vsebuje veliko hranilnih snovi; čeb. močen panj panj, v katerem je veliko čebel; kem. močna kislina kislina, ki ima v vodni raztopini veliko koncentracijo vodikovih ionov močnó tudi môčno 1. prislov od močen: srce mu močno bije; močno dežuje; močno držati, vleči; močno stisniti 2. ekspr. izraža visoko stopnjo: močno se je zresnil; močno bled, vesel môčni -a -o sam.: močni so branili šibkejše; pravica, zakon močnejšega; ekspr. rad spije kaj močnega žganje ♪
- modróst -i ž (ọ̑) 1. lastnost modrega človeka: občudoval je modrost svoje žene; spoštovali so ga zaradi njegove modrosti; ekspr. človek velike modrosti / podvomili so o modrosti njegove odločitve primernosti, ustreznosti 2. kar vsebuje, izraža prodorno mišljenje in ustrezno ravnanje: te besede so velika modrost; življenjska modrost; modrost v pregovorih / stara modrost pravi: kamen do kamna palača 3. ekspr. misel, spoznanje: vsi so tiščali tja, kjer je on razkladal svoje modrosti; rad je poslušal burkeževe premetene modrosti / iron. sit sem tvojih modrosti 4. ekspr. znanje: mož brez večje jezikovne modrosti; bil je nabit z vso mogočo modrostjo / glava mu je omahovala od same modrosti / šolska modrost 5. rel. krepost, ki človeku daje spoznanje in voljnost odločati se za tisto, kar je Bogu ljubo: rasti v modrosti ● iron. pojesti vso modrost z veliko žlico
šteti se za zelo izobraženega, pametnega; kamen modrosti po verovanju alkimistov kamen, s katerim se dajo spremeniti nežlahtne kovine v zlato ali srebro; preg. stara kost je modrost star človek je razmeroma zelo moder, izkušen; preg. previdnost je mati modrosti kdor se hoče izogniti nesreči, mora biti previden ♪
- mogóčnik -a m (ọ̑) nav. ekspr. kdor ima veliko oblast, moč: mogočniki niso skoparili z nasilnimi ukrepi; uvidel je, da se nima smisla bosti z mogočniki; mogočniki krajevne oblasti; rezidence mogočnikov / redko: denarni mogočniki denarni mogotci; razkošje mogočnikov ● ekspr. pred njo je stal lep vojak mogočnik zelo velik, postaven vojak ♪
- mój môja -e zaim. (ọ́ ó) 1. izraža svojino govorečega, gledano z njegovega stališča: moj avto, dežnik; moja hiša; vse to je moje / moja roka; moja usta 2. izraža splošno pripadnost govorečemu: moj namen; moje misli, želje; moja skrb, sodba; moje mnenje, prepričanje // izraža razmerje med govorečim in okolico: moj položaj je ugoden; moja čast, navzočnost; moje pravice so okrnjene 3. izraža sorodstveno, družbeno razmerje do govorečega: moj oče, prijatelj; moje dekle / moj gost, učitelj; moja družba; moje spremstvo / moja domovina / s prilastkom: umrl je moj skrbni mož; to je Boris, moj dober znanec eden mojih dobrih znancev 4. izraža izhajanje od govorečega: moj dar prijatelju; moj nasvet, pozdrav; moja pomoč; moje pismo staršem / kot vljudnostna fraza ob smrti moje sožalje 5. pog. izraža (stalno) povezanost z govorečim: moj vlak odhaja ob osmih; spet me muči moja migrena; moja miza
v uradu / ekspr. vstajam ob šestih, to je moja ura 6. ekspr., navadno zapostavljen izraža čustven odnos, navezanost: ljubček ti moj; sin moj; draga moja; srce moje / moj dragi fant; ti moj ljubi 7. v nekaterih deželah, v vljudnostnem nagovoru izraža spoštovanje: moj gospod; moj lord 8. v medmetni rabi izraža podkrepitev trditve: pri moji veri, kaj takega pa še ne; pog. pri moji duši da ne dam // izraža strah, vznemirjenje, obup: moj bog, kakšen pa si ● pog. ona ni moj tip ne ustreza mojemu okusu, predstavam; v mojih časih je bilo drugače ko sem bil še mlajši; moja fotografija ki je moja last; ki je moj izdelek; ki predstavlja mene; ekspr. ali si kaj moja ali me imaš rada; pog. bila je moja imel sem z njo spolne odnose; evfem. on ne loči, kaj je moje, kaj je tvoje ni pošten, krade; otrok ima moje oči mojim podobne; prisl.: noče delati po moje; če bi bilo po moje, bi odnehali če bi upoštevali moj nasvet, predlog;
sam.: pog. moj je danes v službi moj mož; pog. mojim je dekle všeč mojim sorodnikom; pog. moja bo obveljala moja odločitev; pog. moja vam bo skuhala kavo moja žena; pri hiši ni nič mojega ni moje lastnine; po mojem to ni prav po mojem mnenju; prim. najin, naš ♪
251 276 301 326 351 376 401 426 451 476 
